Impluvij ( množ. impluvia) je sistem zbiralnikov vode, namenjen zajemanju deževnice, ki teče iz kompluvija (), območja strehe. Pogosto je postavljen na dvorišču, pod odprtino v strehi, in tako 'znotraj' stavbe namesto 'zunaj', zato je pomemben element v mnogih arhitekturnih tradicijah.
Grško-rimski impluvij V grško-rimskih arhitekturnih študijah se impluvij nanaša na vkopani del atrija v grški ali rimski hiši (domus), ki je bil zasnovan za odvajanje deževnice, ki pada s kompluvija na strehi. Običajno je izdelan iz marmorja in postavljen približno 30 cm pod tlemi atrija ter se izprazni v podtalno cisterno.John J. Dobbins and Pedar W. Foss, The World of Pompeii, Routledge Press, 2007,
Gradnja in uporaba
Pregled (brez izkopavanja) impluvija v Pestumu, Pompejih in Rimu je pokazal, da je bila površina tlaka v impluviju porozna ali da so bile neporozne kamnite ploščice ločene z dovolj velikimi režami, da je lahko znatna količina vode, ujeta v bazenu impluvija, filtrirana skozi razpoke in naprej skozi plasti gramoza in peska v zadrževalno komoro pod zemljo. Krožna kamnita odprtina, zaščitena s putealo, omogoča enostaven dostop z vedrom in vrvjo do tega zasebnega, filtriranega in naravno hlajenega bazena z vodo.
Podobne zaloge vode so bile najdene tudi drugod v javnih prostorih mesta, njihovi kamniti puteali pa kažejo vzorce obrabe zaradi pogoste uporabe. V vlažnih sezonah je odvečna voda, ki ni mogla preiti skozi filter, preplavila bazen in izstopila iz stavbe, morebitne usedline ali odpadke, ki so ostali v površinskem bazenu, pa so lahko očistili. V vročem vremenu so lahko vodo črpali iz cisterne (ali pa so jo sužnji prinesli iz zalog zunaj doma) in jo zlili v plitev bazen, da je izhlapela in zagotovila hladilni učinek celotnemu atriju: ko je voda izhlapela, se je zrak, ki je bil vsesan skozi kompluvij, ohladil in se premikal po hiši, da bi ohladil okoliške bivalne prostore, kar je bila oblika pasivnega hlajenja. Kombinacija kompluvija in impluvija je oblikovala domiseln, učinkovit in privlačen način zbiranja, filtriranja in hlajenja deževnice.
Zahodno- in srednjeafriški impluvij Denyer je v svoji knjigi Afriška tradicionalna arhitektura opredelil impluvialni slog arhitekture v Zahodni Afriki, kjer so bile »štiri stavbe običajno obrnjene druga proti drugi čez dvorišče«. Stavbe v 'slogu' (pravzaprav 'kladnega' tipa) niso nujno imele impluvija za zajemanje dežja. Zadevo še dodatno zapleta dejstvo, da so nekatera besedila Denyerjev impluvialni slog enačila z impluvijem samim in s tem impluvij razumela kot ne uporabo mehanizmov za zajemanje vode, temveč kot načrte hiš s središčem v dvorišču. "Impluvium style were houses with four buildings facing one another in a courtyard with gabled roofs," - this definition conflates impluvium with rectilinear, courtyard-centric planning.
Primeri Impluvij so opazili v številnih zahodno-/srednjeafriških arhitekturnih tradicijah, vključno s tradicijami ljudstev Igbo, Joruba, Edo, Jola in Bamum. Te so se razlikovale po kompleksnosti: impluvij Joruba, imenovan akodi, je včasih obsegal le lonce, postavljene na vogalih prostranih pravokotnih dvorišč, medtem ko so se nekateri v Ketuju v Republiki Benin odvajali v podzemne rezervoarje. Preprosti ljudje v kraljestvu Benin so običajno imeli hiše z več impluviji v enem ali dveh dvoriščih, ki so jih včasih iz hiše odvajali s cevmi. Kot ugotavljajo Nevadomsky in sodelavci, so bili ti impluviji namenjeni odstranjevanju deževnice, tako da se je odprta streha lahko uporabljala kot vir svetlobe in svežega zraka. Medtem ko so bili številni zgodnejši primeri pravokotni, so lahko senegalski impluviji zasnovani tudi okoli okroglih tlorisov; to je postalo osnova za »Case à Impluvium« v Ziguinchorju v Senegalu, umetniškem središču, ki ga vodi Francosko-senegalska zavezništvo.
Izvor
Evropski popotniki v 19. in 20. stoletju so bili pogosto presenečeni, ko so v tistih arhitekturnih tradicijah, ki so imele jasne vzporednice s klasično kulturo, našli vzporednice: »Na območju Bamuma je zanimiva vrsta koče. Ankermann o njej pravi: »Moške hiše (Herrenhäuser) v Bamumu v nasprotju z ženskimi kažejo zelo zapleteno strukturo.« Bil sem zelo presenečen, ko sem prvič vstopil in se znašel v pravem rimskem atriju z impluvijem na sredini, streho, ki se je nagibala proti sredini in jo podpirali stebri. To je privedlo do številnih teorij, ki so poskušale povezati zahodno- in srednjeafriški impluvij z grško-rimskimi, egipčanskimi in portugalskimi vplivi. Čeprav Kalaous zavrača možnost portugalskega vpliva, piše, da se »zdi, da je vpliv starega Sredozemlja bolj verjeten, vendar ni nujno prišel prek Egipta ... Seveda to ne dokazuje, da so obstajali stiki med Etruščani in ljudstvi današnje južne Nigerije, vendar obstoja impluvija tam (in drugod v zahodni Afriki) zagotovo ni enostavno razložiti z vidika povsem neodvisnega izvora.« Denyer pa po drugi strani ugotavlja, da »na tem območju [južni Nigeriji] ni mogla nastati nobena res velika naselbina, preden so našli način za zbiranje vode«, da bi jo shranili za sušno obdobje in obvladovali erozijo. Nevadomsky in drugi naj bi to najbolj odkrito zapisali. »Ni treba predpostavljati zunanjega vira za to, kar je bilo najverjetneje neodvisen razvoj prostora in oblike. Impluvij bi zlahka nastal v podnebju vročega sonca in močnih sezonskih padavin.«
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Starogrška arhitektura Kategorija:Rimska arhitektura