Kilwa Kisiwani (»otok Kilwa«) je otok, nacionalno zgodovinsko območje in vasica v občini Kilwa Masoko, sedežu okrožja Kilwa v tanzanijski regiji Lindi v južni Tanzaniji. Kilwa Kisiwani je največja od devetih vasi v občini Kilwa Masoko in je tudi najmanj poseljena vas v občini s približno 1150 prebivalci.
Na vrhuncu svojega razcveta v srednjem veku je imela Kilwa več kot 10.000 prebivalcev. Od leta 1981 je celoten otok Kilwa Kisiwani skupaj z bližnjimi ruševinami Songo Mnara uvrščen na seznam svetovne dediščine UNESCO. Kljub pomembnemu zgodovinskemu ugledu je Kilwa Kisiwani še vedno dom majhne in odporne skupnosti domorodcev, ki otok naseljujejo že stoletja. Kilwa Kisiwani je eno od sedmih območij svetovne dediščine v Tanzaniji. Poleg tega je območje registrirano kot nacionalno zgodovinsko območje Tanzanije.
Geografija Otok Kilwa Kisiwani leži 9 stopinj južno od ekvatorja. Obseg otoka je 23 km, skupna površina pa je 12 km2. Na zahodnem delu otoka je estuarij reke Mavuji. Na južnem delu otoka leži zaliv Sagarungu, na vzhodu pa Indijski ocean.
Gospodarstvo
Otok sje v občini Kilwa Masoko. Glavne gospodarske dejavnosti na otoku so kulturni turizem, ribolov in samooskrbno kmetijstvo. Gospodarska rast je zaradi izoliranosti otoka omejena. Ni rek, glavni vir vode pa so vodnjaki. Številni sladkovodni vodnjaki na otoku se uporabljajo že več kot tisočletje. Otok oskrbujejo majhni čolni do in iz Kilwa Masoko. Edina elektrika na otoku se proizvaja iz sončne energije in ima majhno zmogljivost. Na otoku ni cest, zato se večina prevoza izvaja peš ali z motorjem.
Da bi zaščitili zgodovinsko celovitost otoka, je obisk otoka osebam, ki niso prebivalci otoka, strogo prepovedan brez dovoljenja turističnega informacijskega centra v središču mesta Kilwa Masoko. Veliko zgodovinskih artefaktov in stavb na otoku še ni bilo izkopanih.
Zgodovinski pomen Kilwa Kisiwani je arheološko najdišče svahilske mestne države ob svahilski obali na arhipelagu Kilwa. Nedavna izkopavanja in datiranje najdišča v 14. stoletje so potrdila njegovo ustanovitev na začetku 9. stoletja našega štetja.
Zgodovinsko gledano je bilo središče sultanata Kilwa, srednjeveškega svahilskega sultanata, katerega oblast se je na vrhuncu v 13., 14. in 15. stoletju raztezala po celotni dolžini svahilske obale. Sezonski obrati vetrov so vplivali na trgovino.
Leta 1331 našega štetja je maroški popotnik in učenjak Ibn Battuta obiskal Kilwo in jo opisal kot eno najlepših mest na svetu. Trgovinske povezave z Arabskim polotokom ter Indijo in Kitajsko so vplivale na rast in razvoj Kilwe in čeprav obstajajo islamske besede in običaji, ki so bili prilagojeni kulturi, je njihov izvor afriški. Številna svahilska naselja so imela kompleksno postavitev, ki je odražala družbene odnose med skupinami, vendar v Kilwi ostaja veliko neodgovorjenih vprašanj o postavitvi mesta, potem ko so ga Portugalci julija 1505 požgali do tal.
Svahilska pokopališča so na robu mesta, kar je običajno za svahilsko regijo, veliki, odprti prostori pa so bili verjetno uporabljeni za družabna srečanja. Pomembno mesto za trgovino je okoli 13. stoletja okrepilo utrdbe in povečalo pretok blaga. Da bi se to zgodilo, je bila potrebna oblika politične uprave, ki bi nadzorovala mesto in nadzorovala pretok blaga. Velik del trgovske mreže je bil povezan z Arabskim polotokom. Kilwa Kisiwani je dosegla najvišjo točko bogastva in trgovine med 13. in 15. stoletjem.
Dokazi o rasti bogastva so vidni v pojavu kamnitih stavb okoli 13. stoletja, pred tem pa so bile vse stavbe zidane iz pletiva in mavca. O socioekonomskem statusu posameznikov, ki so tam živeli, je mogoče sklepati iz vrste stavb, v kateri so živeli. Med Kilwinim izvoznim blagom so bile začimbe, želvovina, kokosovo olje, slonovina in aromatične gume, pa tudi zlato. Približno v tem času je Kilwa prevzela nadzor nad trgovino z zlatom v Sofali v Mozambiku. Bogatejši prebivalci Kilwe so imeli v lasti eksotične tekstilije in tujo keramiko, čeprav predmeti, kot so luksuzna oblačila, niso ohranjeni v arheoloških zapisih. Kilwa je približno 500 let kovala lastne kovance. To je trajalo od približno 1100 do 1600 n. št., kovance pa so našli po vsej regiji, vključno z Velikim Zimbabvejem.
Morski viri so bili bogati in so se uporabljali za hrano, dopolnjevala pa jih je okoliška zemlja. Zaradi vpliva morja na Kilwo, vključno z morskimi viri in trgovinskimi priložnostmi, velja arheološko raziskovanje pristanišč in luk za zelo pomembno. Zgornja plast zemlje, ki pokriva apnenec v Kilwi, je bila slabe kakovosti, zato so viri hrane na kopnem prihajali iz drugih območij. Vendar pa so bila tla v regiji Kilwa primerna za gojenje bombaža, ki bi ga lahko uporabili za izdelavo jader. Najdeni so bili vretenasti pršilci iz 12. stoletja, kar kaže na to, da so na tem območju uporabljali in predelovali bombaž.
Keramika
Sprva je bil poudarek večinoma na arheologiji pristanišč in luk v Kilwi, vendar se vse večji poudarek posveča zaledju. Na najdišču je veliko keramičnih artefaktov, ki jih lahko razdelimo v dve skupini: regionalne in obalne. Vsa keramika z regionalno razširjenostjo je bila lokalno proizvedena, vendar je območje razširjenosti omejeno. Ta neglazirana keramika se je imenovala kuhinjski izdelki, čeprav njihova uporaba ni bila nujno le kot kuhinjska posoda. Vse vrste lokalno proizvedene keramike, najdene v regiji, so bile odkrite tudi na samem najdišču Kilwa.
Medtem ko je bilo kuhinjske izdelke mogoče videti po vsej regiji, je bila keramika večinoma vidna v sami Kilwi. Med njimi so bile modelirane oblike in rdeče polirane keramike. Vzorec razširjenosti rdeče poliranih izdelkov je bil obalni. Druge vrste keramike, ki so bile očitno omejene na mesta, so bile uvožene keramične posode z Arabskega polotoka in Kitajske. Uvoženih keramičnih materialov ni mogoče najti na podeželju. Elita jih je uporabljala kot znak družbenega statusa. Hranili so jih v stenskih nišah, narejenih prav za njihovo razstavljanje. Ta uvožena keramika je igrala pomembno simbolno vlogo vzdolž svahilske obale. Simbolika, povezana z uvoženo keramiko, je bila tako močna, da se je prenesla v sodobno svahilsko kulturo. Pomanjkanje uvoženega blaga v zaledju kaže, da medtem ko je Kilwa doživljala proces urbanizacije, druge lokalne skupnosti niso doživele dramatične preobrazbe.
Analiza starodavne DNK Študija Brielle in sodelavcev iz leta 2023 je zaključila analizo starodavne DNK več vzorcev iz ruševin Kilwe. Analiza starodavne DNK (aDNK) je bila opravljena za 80 posameznikov iz šestih srednjeveških in zgodnjenovoveških (1250–1800 n. št.) obalnih mest in enega mesta v notranjosti po letu 1650, da bi določili deleže zaporedij DNK, podobnih afriškim, perzijskim in indijskim. Več kot polovica DNK mnogih posameznikov iz obalnih mest izvira predvsem od ženskih prednikov iz Afrike, velik delež – včasih več kot polovica – DNK pa izvira od azijskih prednikov. Azijski predniki vključujejo komponente, povezane s Perzijo in Indijo, pri čemer 80–90 % azijske DNK izvira od perzijskih moških. Ljudstva afriškega in azijskega (pretežno perzijskega) porekla so se začela mešati okoli leta 1000 n. št.ref name=":0"></ref> Vzorci so bili odvzeti iz dveh škatel s človeškimi ostanki, ki so v Britanskem inštitutu v vzhodni Afriki (BIEA) v Nairobiju, prvotno pa ju je v 1950-ih in 1960-ih izkopal Chittick.
Po letu 1500 so viri moške azijske DNK postajali vse bolj arabski, kar je skladno s povečanimi interakcijami z južno Arabijo. Od srednjega veka do danes so poznejše interakcije z različnimi Azijci in Afričani spremenile prednike današnjih ljudi, ki živijo na svahilski obali, v primerjavi s srednjeveškimi posamezniki, katerih DNK je bila sekvencirana.
Analiza mitohondrijske DNK (mtDNK), avtosomske DNK, DNK kromosoma Y in DNK kromosoma X posameznikov, ki bi lahko datirali v obdobje med letoma 1300 in 1600 (natančnejše tehnike datiranja z radiokarbonom za te vzorce niso bile pravočasno dokončane), je bila opravljena. Analiza mtDNK pri posamezniku, ki je pokazala vzorce materinega porekla, je pokazala haplotip L*. Haplotip L* se pretežno pojavlja v današnjih populacijah podsaharske Afrike. Analiza kromosoma Y, ki je pokazala vzorce očetovega porekla, je pokazala, da je posameznik nosil haplotip J2, vzorec DNK, ki ga najdemo pri posameznikih jugozahodne Azije ali Perzije. Kromosomi X, ki vsebujejo večji materinski vpliv, so bili primerjani z 22 avtosomnimi kromosomi, ki vsebujejo enak materinski in očetovski vpliv. Kromosomi X so vsebovali več kazalnikov afriškega porekla v primerjavi z avtosomno DNK, kar je dodatno potrdilo dokaze o afriškem poreklu po materini strani in perzijskem ali jugovzhodnoazijskem poreklu po očetovi strani.
Ohranjanje Leta 2004 je bila Kilwa Kisiwani vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine v nevarnosti. Zaradi različnih dejavnikov, kot sta erozija in vegetacija, arheološka in monumentalna dediščina teh dveh otokov resno in hitro propada. Vzhodni del palače Husuni Kubva na primer postopoma izginja. Škoda na tleh, ki jo povzroča deževnica, povečuje tveganje za porušitev preostalih struktur na robu pečine. Rastlinstvo, ki se razrašča na pečini, je omejilo napredovanje učinka deževnega pranja, vendar povzroča razpadanje zidanih struktur. Ekipa prostovoljcev CHAM je med letoma 2001 in 2007 zagotavljala zaščito starodavnega mesta.
Svetovni sklad za spomenike je Kilwo leta 2008 uvrstil na svoj seznam 100 najbolj ogroženih območij, od leta 2008 pa podpira konservatorska dela na različnih stavbah. Leta 2014 je bila s seznama odstranjena.
Zgodovinske stavbe Velika mošeja
Zgodnja gradnja Najstarejši del, verjetno severna molilnica, sega v 12. stoletje. Zgrajena med letoma 1131 in 1170 (po zgodovinskih zapisih,Freeman-Grenville, The Medieval History of the Coast of Tanganyika (1962): 122–125.Chittick, Kilwa an Islamic Trading City on the East African Coast (1974): 61–65. je ta pravokotna struktura predstavljala tipično gradnjo tistega obdobja. Nosilne stene so bile zgrajene iz kvadratnih blokov koralnega apnenca, dostop pa so omogočali trije simetrični vhodi z obokanimi stropi. Edinstveno za mošeje na tem območju je bila ravna streha, ki jo je podpiralo devet šestkotnih stebrov iz posameznih drevesnih debel.Freeman-Grenville, The Medieval History of the Coast of Tanganyika (1962): 122–125.Chittick, Kilwa an Islamic Trading City on the East African Coast (1974): 61–65.
Arheološka odkritja so osvetlila prvotno zasnovo. Streha, zgrajena iz koralnih ploščic, vdelanih v malto, je imela okrasne koncentrične kroge. Sledi rdeče barve kažejo, da je bila mošeja morda okrašena z rdečo in črno barvo, kar je dodalo kanček barve.
Kasnejši dodatki in prenove V začetku 14. stoletja je sultan al-Hasan ibn Sulaiman naročil veliko širitev, zgradil pa je tudi bližnjo palačo Husuni Kubva. Ta razširitev je verjetno vključevala veliko kupolo, ki jo je Ibn Battuta opisal med svojim obiskom leta 1331.
Mihrab, niša, ki označuje smer molitve, je očitno kasnejši dodatek.Pradines, “Le mihrab swahili : Evolution d’une architecture islamique en Afrique subsaharienne” (2003): 360–361. Njegova zasnova – koničast lok, kapiteli, pilastri, frizi in kaneliran polkupolast obok – se razlikuje od prvotne strukture. Zanimivo je, da štrleči koralni bloki kažejo na prisotnost fiksnega lesenega minbarja, sledi podolgovatih niš v glavni niši pa namigujejo na morebiten vpliv Širazija. Ti elementi so bili morda vključeni iz prejšnje zasnove med prenovo.
Sistem upravljanja z vodo V zahodnem delu mošeje je bil prostor za umivanje, ki je bil bistven za vernike, da so pred molitvami opravili obredno čiščenje. Med restavratorskimi prizadevanji je bila odkrita zapletena mreža vodnih kanalov iz žgane gline, kar je omogočilo vpogled v dobro zasnovan sistem upravljanja z vodo v mošeji.
Palača Husuni Kubwa