Svahilska obala () je obalno območje vzhodne Afrike, ki ga obdaja Indijski ocean in ga naseljuje ljudstvo Svahili. Vključuje Sofalo (v Mozambiku); Mombaso, Gede, otok Pate, Lamu in Malindi (v Keniji); ter Dar es Salaam in Kilva (v Tanzaniji).Kemezis, K., 2010. East African City States (1000-1500). Blackpast.org. Available at: <https://www.blackpast.org/global-african-history/east-african-city-states/> [Accessed 23 April 2020]. Poleg tega Svahilska obala vključuje več obalnih otokov, kot sta Zanzibarsko otočje in Komori.
Območja, ki danes veljajo za Svahilsko obalo, so bila v grško-rimski dobi zgodovinsko znana kot Azania ali Zingion, v bližnjevzhodni, indijski in kitajski literaturi pa kot Zanj ali Zinj od 7. do 14. stoletja.Felix A. Chami, "Kaole and the Swahili World," in Southern Africa and the Swahili World (2002), 6.A. Lodhi (2000), Oriental influences in Swahili: a study in language and culture contacts,, pp. 72-84 Beseda svahili v arabščini pomeni ljudje z obal in izhaja iz besede sawahil ('obale').
Ljudstvo Svahili in njihova kultura so nastali iz izrazite mešanice afriškega in arabskega izvora. Bili so trgovci in so zlahka absorbirali vplive drugih kultur. Posledično ima Svahilska obala posebno kulturo, demografijo, religijo in geografijo."Contagion of discontent: Muslim extremism spreads down east Africa coastline," The Economist (3 November 2012) Zgodovinski dokumenti, vključno s Periplom Eritrejskega morja in deli Ibn Battute, opisujejo družbo, kulturo in gospodarstvo Svahilske obale na različnih točkah njene zgodovine.
Zgodovina V predsvahilijskem obdobju so regijo zasedale manjše družbe, katerih glavne družbeno-ekonomske dejavnosti so bile živinoreja, ribolov in mešano kmetijstvo.LaViolette, Adria. Swahili Coast, In: Encyclopedia of Archaeology, ed. by Deborah M. Pearsall. (2008): 19-21. New York, NY: Academic Press. Zgodaj so tisti, ki so živeli na Svahilski obali, uspevali zaradi kmetijstva, ki so ga podpirale redne letne padavine in živinoreja. Plitva obala je bila pomembna, saj je zagotavljala morske sadeže. Od začetka 1. tisočletja našega štetja je bila trgovina ključnega pomena.ref name=":2"></ref> Potopljena rečna ustja so ustvarila naravna pristanišča, letni monsunski vetrovi pa so spodbujali trgovino. Do 10. stoletja so se etnični Somalci naselili vzdolž severne Svahilske obale, zlasti na območjih, ki mejijo na arhipelag Lamu. Kasneje v 1. tisočletju je prišlo do migracije ljudstva Bantu. Skupnosti, ki so se naselile vzdolž obale, so imele skupne arheološke in jezikovne značilnosti s tistimi iz notranjosti celine. Arheološki podatki so razkrili uporabo keramike Kvale in Ureve tako vzdolž obale kot v notranjosti, kar kaže, da so imele regije skupen način življenja v pozni kameni in zgodnji železni dobi.
Že od najzgodnejših časov, o katerih obstajajo kakršni koli zapisi, je bila afriška obala od Rdečega morja do neznane razdalje proti jugu podvržena arabskemu vplivu in oblasti. Kasneje so obalna mesta ustanovili ali osvojili Perzijci in Arabci, ki so večinoma med 8. in 11. stoletjem zaradi verskih razlik tistega časa, saj so bili begunci razkolniki, pobegnili v jugovzhodno Afriko. Ob obali so tako nastale različne majhne države. Te države se včasih skupaj imenujejo Zanjsko cesarstvo. Vendar je malo verjetno, da bi bile kdaj združene pod enim vladarjem.
Po Bergerju in sodelavcih se je ta skupni način življenja začel razhajati vsaj okoli 13. stoletja n. št. (362). Zaradi trgovskih dejavnosti ob obali so arabski trgovci zaničevali nemuslimane in nekatere afriške običaje. Ta prezirljiv odnos naj bi afriške elite spodbudil k zanikanju povezav z notranjostjo in k trditvi, da izvirajo iz Širaza ter da so se že spreobrnili v islam. Interakcije, ki so sledile, so privedle do nastanka edinstvene svahilske kulture in mestnih držav, zlasti tistih, ki jih je omogočila trgovina.Berger, Eugene, et al. World History: Cultures, States, and Societies to 1500. University of North Georgia Press, 2016.
Na vrhuncu svoje moči v 15. stoletju je sultanat Kilva imel v lasti ali si je lastil oblast nad celinskimi mesti Malindi, Inhambane in Sofala ter otoškimi državami Mombassa, Pemba, Zanzibar, Mafia, Comori in Mozambik (ter številnimi manjšimi kraji).
Potovanje Vasca da Game okoli Rta dobrega upanja v Indijski ocean leta 1498 je zaznamovalo vstop Portugalcev v trgovino, politiko in družbo v svetu Indijskega oceana. Portugalci so v začetku 16. stoletja pridobili nadzor nad otokom Mozambik in pristaniškim mestom Sofala. Vasco da Gama je po obisku Mombase leta 1498 uspešno dosegel Indijo, s čimer je Portugalcem omogočil neposredno trgovanje z Daljnim vzhodom po morju, s čimer je izzval starejše trgovske mreže mešanih kopenskih in morskih poti, kot so bile trgovske poti z začimbami, ki so za dosego vzhodnega Sredozemlja uporabljale Perzijski zaliv, Rdeče morje in karavane. Sprva se je portugalska oblast v jugovzhodni Afriki osredotočala predvsem na obalni pas s središčem v Mombasi. S potovanji, ki so jih vodili Vasco da Gama, Francisco de Almeida in Afonso de Albuquerque, so Portugalci do leta 1515 prevladovali nad večjim delom obale jugovzhodne Afrike, vključno s Sofalo in Kilvo.
Portugalcem je uspelo med letoma 1500 in 1700 Arabcem iztrgati velik del obalne trgovine, toda ko so leta 1698 omanski vladar Saif bin Sultan zavzeli ključno portugalsko oporišče Fort Jesus na otoku Mombasa (danes v Keniji), so se Portugalci umaknili na jug.
Omanski vladar Said bin Sultan (1806–1856) je svoj dvor preselil iz Maskata v Stone Town na otoku Unguja (torej na otoku Zanzibar). Ustanovil je vladajočo arabsko elito in spodbujal razvoj plantaž klinčkov z uporabo suženjskega dela. Kot regionalna trgovska sila je Oman v 19. stoletju imel v lasti otok Zanzibar in regijo Zanj na jugovzhodni afriški obali, vključno z Mombaso in Dar es Salaamom.
Ko je Said ibn Sultan leta 1856 umrl, sta se njegova sinova prepirala glede nasledstva. Zaradi tega boja je bilo cesarstvo leta 1861 razdeljeno na dve ločeni kneževini: Sultanat Zanzibar in območje Maskat in Oman.
Do leta 1884 so zanzibarski sultani nadzorovali znaten del Svahilske obale, znane kot Zanj. Vendar je tisto leto Društvo za nemško kolonizacijo prisililo lokalne poglavarje na celini, da so se strinjali z nemško zaščito, kar je sultana Bargasha bin Saida spodbudilo k protestu. Sočasno z berlinsko konferenco in bojem za Afriko se je kmalu leta 1885 s prihodom novo ustanovljene Nemške vzhodnoafriške družbe, ki je imela nalogo kolonizirati območje, pokazalo nadaljnje nemško zanimanje za to območje.
Leta 1886 so se Britanci in Nemci na skrivaj sestali in razpravljali o svojih ciljih širitve na afriških Velikih jezerih, pri čemer so se o sferah vpliva dogovorili že leto prej, pri čemer so Britanci zavzeli tisto, kar je kasneje postalo Vzhodnoafriški protektorat (danes Kenija), Nemci pa današnjo Tanzanijo. Obe sili sta najeli obalno ozemlje Zanzibarja in ustanovili trgovske postaje in postojanke. V naslednjih nekaj letih so vse celinske posesti Zanzibarja prešle pod upravljanje evropskih imperialnih sil, začenši leta 1888, ko je Imperialna Britanska vzhodnoafriška družba prevzela upravo Mombase.
Istega leta je Nemška vzhodnoafriška družba pridobila formalno neposredno oblast nad obalnim območjem, ki je bilo prej pod nemško zaščito. To je povzročilo upor domorodcev, upor Abushiri, ki ga je zatrla cesarska mornarica in je naznanil konec vpliva Zanzibarja na celini.
S podpisom Heligolandsko-Zanzibarske pogodbe med Združenim kraljestvom in Nemškim cesarstvom leta 1890 je Zanzibar sam postal britanski protektorat. Avgusta 1896 sta se po smrti sultana Hamada bin Thuwainija Britanija in Zanzibar bojevala v 38-minutni vojni, najkrajši v zabeleženi zgodovini. V boju za nasledstvo je prišlo, ko je oblast prevzel sultanov bratranec Khalid bin Barghash. Britanci so namesto tega želeli, da bi Hamoud bin Mohamed postal sultan, saj so menili, da bo z njim veliko lažje sodelovati. Britanci so Khalidu dali uro časa, da zapusti sultanovo palačo v Stone Townu. Khalid tega ni storil in je namesto tega zbral vojsko 2800 mož za boj proti Britancem. Britanci so napadli palačo in druge lokacije po mestu, nakar se je Khalid umaknil in kasneje odšel v izgnanstvo. Hamoud je bil nato mirno postavljen za sultana.
Leta 1886 je britanska vlada spodbudila Williama Mackinnona, ki je že imel sporazum s sultanom in čigar ladijska družba je veliko trgovala v afriških Velikih jezerih, da poveča britanski vpliv v regiji. Ustanovil je Britansko združenje za vzhodno Afriko, kar je privedlo do ustanovitve Imperial British East Africa Company leta 1888, ki je dobila prvotno dovoljenje za upravljanje ozemlja. Upravljala je približno 240 km obale, ki se je raztezala od reke Jubba prek Mombase do Nemške vzhodne Afrike in jo je najela od sultana. Vendar je podjetje začelo propadati in 1. julija 1895 je britanska vlada razglasila protektorat, Vzhodnoafriški protektorat, upravljanje pa je bilo preneseno na zunanje ministrstvo.
Leta 1891, ko je postalo očitno, da Nemška vzhodnoafriška družba ne more obvladovati svojih posesti, se je prodala nemški vladi, ki je začela neposredno vladati Nemški vzhodni Afriki. Med prvo svetovno vojno so Nemško vzhodno Afriko postopoma okupirale sile Britanskega imperija in Belgijskega Konga med vzhodnoafriško kampanjo, čeprav se je nemški odpor nadaljeval do leta 1918. Po tem je Društvo narodov formalizirala nadzor nad območjem s strani Združenega kraljestva, ki ga je preimenovalo v Tanganjiko. Združeno kraljestvo je imelo Tanganjiko kot mandat Društva narodov do konca druge svetovne vojne, nato pa je postala skrbniško ozemlje Združenih narodov.
23. julija 1920 so bila celinska območja Vzhodnoafriškega protektorata z odredbo Sveta priključena kot britanski dominion.Kenya (Annexation) Order in Council, 1920, S.R.O. 1902 No. 661, S.R.O. & S.I. Rev. 246. Ta del nekdanjega protektorata je bil s tem ustanovljen kot Kolonija Kenija in od takrat je sultan Zanzibarja prenehal biti suveren nad tem ozemljem. Preostali 16 km širok obalni pas (z izjemo Wituja) je ostal protektorat v skladu s sporazumom s sultanom Zanzibarja.Agreement of 14 June 1890: State pp. vol. 82. p. 653 Ta obalni pas, ki je ostal pod suverenostjo sultana Zanzibarja, je bil leta 1920 ustanovljen kot protektorat Kenije.Kenya Protectorate Order in Council, 1920 S.R.O. 1920 No. 2343, S.R.O. & S.I. Rev. VIII, 258, State Pp., Vol. 87 p. 968
Leta 1961 je Tanganjika pridobila neodvisnost od Združenega kraljestva kot Tanganjika in se pridružila Commonwealthu. Leto kasneje je postala republika.
Kolonija Kenija se je končala leta 1963, ko je bila prvič izvoljena etnična kenijska večinska vlada, ki je sčasoma razglasila neodvisnost.
10. decembra 1963 je Združeno kraljestvo ukinilo protektorat, ki je nad Zanzibarjem obstajal od leta 1890. Združeno kraljestvo Zanzibarju ni podelilo neodvisnosti kot take, ker Združeno kraljestvo ni nikoli imelo suverenosti nad Zanzibarjem. Namesto tega je Združeno kraljestvo z zakonom o Zanzibarju iz leta 1963 končalo protektorat in zagotovilo popolno samoupravo na Zanzibarju kot neodvisni državi znotraj Commonwealtha. Po ukinitvi protektorata je Zanzibar postal ustavna monarhija znotraj Commonwealtha pod sultanom. Sultan Jamshid bin Abdullah je bil mesec dni kasneje strmoglavljen med zanzibarsko revolucijo. Jamshid je pobegnil v izgnanstvo, sultanat pa je nadomestila Ljudska republika Zanzibar. Aprila 1964 se je obstoj te socialistične republike končal z združitvijo s Tanganjiko v Združeno republiko Tanganjika in Zanzibar, ki je šest mesecev pozneje postala znana kot Tanzanija.
Trgovina v Indijskem oceanu