Wat Pho

Wat Pho (, ), tudi Wat Po, je budistični tempeljski kompleks v okrožju Phra Nakhon v Bangkoku na Tajskem. Stoji na otoku Rattanakosin, južno od Velike palače. Znan tudi kot tempelj ležečega Bude, njegovo uradno ime je Wat Phra Chetuphon Wimon Mangkhalaram Rajwaramahawihan (; ). Bolj znano ime, Wat Pho, je okrajšava starejšega imena Wat Photaram (; Wat Photharam).

Tempelj je prvi na seznamu šestih templjev na Tajskem, ki so uvrščeni med najvišje razrede kraljevih templjev prvega razreda. Povezan je s kraljem Ramo I., ki je obnovil tempeljski kompleks na mestu prejšnjega templja. Postal je njegov glavni tempelj in tam je pokopan del njegovega pepela. Tempelj je kasneje razširil in obsežno prenovil Rama III. Tempeljski kompleks hrani največjo zbirko Budovih podob na Tajskem, vključno s 46 m dolgim ​​ogromnim ležečim Budo. Tempelj velja za najzgodnejše središče javnega izobraževanja na Tajskem, ilustracije in napisi, ki so bili v templju nameščeni za javna navodila, pa so bili priznani s strani UNESCO v njegovem Registru svetovnega spomina. V njem deluje šola tajske medicine, znan pa je tudi kot rojstni kraj tradicionalne tajske masaže, ki se v templju še vedno poučuje in izvaja.

Zgodovina

Wat Pho je eden najstarejših templjev v Bangkoku. Obstajal je, še preden je kralj Rama I. ustanovil Bangkok za prestolnico. Prvotno se je imenoval Wat Photaram ali Podharam, iz česar izhaja ime Wat Pho. Ime se nanaša na samostan drevesa Bodhi v Bodh Gaja v Indiji, kjer naj bi Buda dosegel razsvetljenje. Datum izgradnje starega templja in njegov ustanovitelj nista znana; zgrajen je bil nekje v obdobju Ayutthaya, vendar naj bi bil zgrajen ali razširjen med vladavino kralja Phetrache (1688–1703). Južni del Wat Phoja je nekoč zasedal del francoske utrdbe Star, ki jo je kralj Phetracha porušil po obleganju Bangkoka leta 1688.Jean Vollant des Verquains History of the revolution in Siam in the year 1688, in Smithies 2002, p.95-96

Po padcu Ayutthaye pod burmansko oblast leta 1767 je kralj Taksin preselil prestolnico v Thonburi, kjer je svojo palačo postavil ob Wat Arun na nasprotni strani reke Chao Phraya od Wat Pho. Bližina Wat Phoja tej kraljevi palači ga je povzdignila v status wat luanga ('kraljevega samostana'), ki ga do danes upravlja kraljevi samostanski odbor.

Leta 1782 je kralj Rama I. preselil prestolnico iz Thonburija čez reko v Bangkok in zgradil Veliko palačo poleg Wat Phoja. Leta 1788 je odredil gradnjo in obnovo starega templja Wat Pho, ki je bil do takrat že propadel. Zemljišče, ki je bilo močvirno in neravno, je bilo pred začetkom gradnje izsušeno in zasuto. Med gradnjo je Rama I. začel tudi projekt odstranitve Budovih podob iz zapuščenih templjev v Ayutthayi, Sukhothaiju in različnih drugih krajih na Tajskem, številne od teh najdenih Budovih podob pa so nato hranili v Wat Phoju. Med njimi so ostanki ogromne podobe Bude iz Ayuthayinega templja Wat Phra Si Sanphet, ki so ga Burmanci uničili leta 1767, in so bili vključeni v chedi v kompleksu. Obnova je trajala več kot sedem let. Leta 1801, dvanajst let po začetku del, so novi tempeljski kompleks preimenovali v Wat Phra Chetuphon Vimolmangklavas glede na viharo Jetavane in postal glavni tempelj za Ramo I.

Kompleks je v naslednjih dveh stoletjih doživel pomembne spremembe, zlasti med vladavino Rame III. (1824–1851). Leta 1832 je kralj Rama III. začel prenovo in širitev tempeljskega kompleksa, proces, ki je trajal 16 let in sedem mesecev. Zemljišče tempeljskega kompleksa se je razširilo na 56 rai (9,0 ha) in večina struktur, ki so danes prisotne v Wat Pho, je bila v tem obdobju zgrajena ali obnovljena, vključno s kapelo Ležečega Bude. Tempeljski kompleks je spremenil tudi v javno središče učenja, tako da je stene stavb okrasil z diagrami in napisi na različne teme. Napise je napisalo približno 50 ljudi z dvora Rame III. in učeni menihi pod vodstvom vrhovnega patriarha princa Paramanuchitchinorota (1790–1853), opata Wat Phoja, budističnega učenjaka, zgodovinarja in pesnika. 21. februarja 2008 so bile te marmorne ilustracije in napisi vpisani v Register svetovnega spomina, ki ga je UNESCO sprožil za promocijo, ohranjanje in širjenje modrosti svetovne dediščine. Wat Pho velja za prvo tajsko univerzo in središče za tradicionalno tajsko masažo. Sredi 19. stoletja, pred pojavom sodobne medicine, je služil kot center za medicinsko izobraževanje, tempelj pa ostaja center za tradicionalno medicino še danes, kjer še vedno deluje zasebna šola za tajsko medicino, ustanovljena leta 1957.

Ime kompleksa se je med vladavino kralja Rame IV. ponovno spremenilo v Wat Phra Chetuphon Vimolmangklararm. Razen izgradnje četrtega velikega chedija in manjših sprememb, ki jih je opravil Rama IV., Wat Pho od takrat ni bil bistveno spremenjen. Popravila pa so stalen proces, ki ga pogosto financirajo verniki templja. Tempelj je bil ponovno obnovljen leta 1982 pred praznovanjem dvestoletnice Bangkoka.

Tempeljski kompleks

Wat Pho je eden največjih in najstarejših watov v Bangkoku, ki pokriva površino 50 rai oziroma 80.000 kvadratnih metrov. V njem je več kot tisoč Budovih podob, pa tudi ena največjih posameznih Budovih podob, dolga 46 metrov. Kompleks Wat Pho je sestavljen iz dveh obzidanih kompleksov, ki jih prečka cesta Chetuphon, ki poteka v smeri vzhod-zahod. Večji severni obzidani kompleks, phutthawat, je odprt za obiskovalce in vsebuje najlepše stavbe, posvečene Budi, vključno z botom s štirismernim viharnom in templjem, v katerem je ležeči Buda. Južni kompleks, sankhawat, vsebuje bivalne prostore menihov in šolo. Obodni zid glavnega tempeljskega kompleksa ima šestnajst vrat, od katerih dve služijo kot vhod za javnost (ena na cesti Chetuphon, druga blizu severozahodnega vogala).

Na tempeljskem posestvu so štirje veliki chediji, 91 majhnih chedijev, dva zvonika, bot (osrednje svetišče), številne vihare (dvorane) in različne stavbe, kot so paviljoni, pa tudi vrtovi in ​​majhen tempeljski muzej. Arhitekturno se chediji in stavbe v kompleksu razlikujejo po slogu in velikosti. V kompleksu je tudi več velikih kitajskih kipov, od katerih nekateri prikazujejo Evropejce, ki varujejo vrata obzidja in druga vrata v kompleksu. Ti kamniti kipi so bili prvotno uvoženi kot balast na ladjah, ki so trgovale s Kitajsko.

Wat Pho je bil namenjen tudi kot izobraževalni prostor za širšo javnost. V ta namen je bila na granitne plošče vgravirana slikovna enciklopedija, ki pokriva osem področij: zgodovino, medicino, zdravje, običaje, literaturo, pregovore, leksikografijo in budistično religijo. Te plošče, na katerih so vklesana besedila in ilustracije o medicini, figure s pritisnimi točkami za tradicionalno tajsko masažo in druge teme, so postavljene okoli templja, na primer v Sala Rai ali satelitskih odprtih paviljonih. Po kompleksu je razporejenih 24 majhnih skalnjakov (khao mor), ki ponazarjajo skalne formacije Tajske, eden, imenovan Zviti puščavniški hrib, pa vsebuje nekaj kipov, ki prikazujejo metode masaže in jogijske položaje. Na steni knjižnice so tudi risbe ozvezdij, napisi o lokalni upravi ter slike ljudskih pravljic in živinoreje.

Phra Ubosot

Phra Ubosot (Phra Uposatha) ali bot je dvorana za posvečenje, glavna dvorana, ki se uporablja za izvajanje budističnih obredov in najsvetejša stavba kompleksa. Zgradil jo je kralj Rama I. v slogu Ayuthaya, kasneje pa jo je Rama III. razširil in rekonstruiral v slogu Rattanakosin. Bot je bil posvečen leta 1791, preden je bila končana obnova Wat Pho. Stavba stoji na marmorni ploščadi, njena tikova vrata pa so vdelana z biseri, ki ilustrirajo zgodbe iz Ramajane. Ubosot leži na sredini dvorišča, ki ga obdaja dvojni križni hodnik (Phra Rabiang).

V notranjosti ubosota je zlati in kristalni tristopenjski podstavek, na vrhu katerega je pozlačen Buda iz zlitine zlata in bakra, nad kipom pa je devetstopenjski dežnik, ki predstavlja oblast Tajske. Budovo podobo, znano kot Phra Buddha Theva Patimakorn, za katero velja, da izvira iz obdobja Ayutthaya, je sem prenesel Rama I. iz Wat Sala Si Na (danes imenovanega Wat Khuhasawan) v Thonburiju. Rama IV. je kasneje nekaj pepela Rame I. položil pod podstavek Budove podobe, da bi se javnost lahko hkrati poklonila Rami I. in Budi. V dvorani je tudi deset podob Budovih učencev: Moggalana je levo od Bude, Sariputta pa desno, spodaj pa osem Arahantov.

Zunanja ograja, ki obdaja glavno dvorano, ima približno 150 kamnitih upodobitev epa Ramakien, katerega končno sporočilo je preseganje posvetnih v duhovne dimenzije. Kamnite plošče so bile najdene v templju v Ayuthayi. Ubosot je obdan z nizkim zidom, imenovanim kamphaeng kaew, ki ga prekinjajo prehodi, ki jih varujejo mitološki levi, ter osem struktur, v katerih so bai sema, kamniti označevalci, ki označujejo sveti prostor bota.

Phra Rabiang - ta dvojni samostan vsebuje približno 400 podob Bude iz severne Tajske, izbranih izmed 1200, ki jih je prvotno prinesel kralj Rama I. Od teh podob Bude jih je 150 na notranji strani dvojnega samostana, nadaljnjih 244 pa na zunanji strani. Te figure Bude, nekatere stoječe in nekatere sedeče, so enakomerno nameščene na ujemajočih se pozlačenih podstavkih. Te podobe izvirajo iz različnih obdobij siamske zgodovine, kot so obdobja Chiangsaen, Sukhothai, U-Thong in Ayutthaya, vendar jih je Rama I. obnovil in prekril s štukaturami in zlatimi listi, da bi bile videti podobne.

Phra Rabiang sekajo štirje vihare. Vihara na vzhodu vsebuje 8 metrov visokega stoječega Budo, Budo Lokanatha ('Odrešenik sveta'), ki izvira iz Ayutthaye. V predsobi je Buda Maravichai (ki se nanaša na zmago nad Maro), ki sedi pod drevesom bodhi, izvira iz Sawankhaloka iz poznega obdobja Sukhothai. Na zahodni sliki je sedeči Buda, ki ga varuje Naga, Buda Chinnasri ('zmagoslavni lev Buda'), medtem ko ima Buda na jugu, Buda Chinnaraja (poimenovan po Phra Phuttha Chinnarat iz Phitsanuloka), pet učencev, ki sedijo spredaj in poslušajo njegovo prvo pridigo. Oba Bude v južni in zahodni vihari je Rama I. prinesel iz Sukhothaija. Buda v severni vihari, imenovan Buda Palilai (sklicevanje na slona Palilaika), je bil ulit v času vladavine Rame I. V vihari na zahodu je majhen muzej.

Phra Prang - Na vsakem vogalu dvorišča okoli dna so štirje prangi - stolpi ali phra prang. Vsak od stolpov je obložen z marmorjem in vsebuje štiri kipe v kmerskem slogu, ki so varuhi božanstev štirih glavnih točk.

Phra Maha Chedi Si Rajakarn

To je skupina štirih velikih stup, vsaka visoka 42 metrov. Te štiri chedije so posvečene prvim štirim kraljem Chakri. Prvo, iz zelenih mozaičnih ploščic, je zgradil Rama I., da bi vanjo shranil ostanke velikega bronastega stoječega Bude iz Ayutthaye, imenovanega Phra Phuttha Sanphet. Burmanci naj bi Budovo podobo sežgali, da bi odstranili skoraj 2 toni njenega zlatega pokrova, kasneje pa se je podoba razdrobila, ko se je nanjo zrušil vihan, v katerem je bila, in Rama I., ki jo je prinesel v Wat Pho, se je odločil, da podobo zapre v chedi.

Rama III. je zgradil še dva chedija, enega iz belih ploščic za pepel svojega očeta Rame II., drugo iz rumenih zase. Četrto iz modrih je zgradil Rama IV., ki je nato štiri chedije zaprl, tako da ni bilo prostora za gradnjo novih.

Viharn Phranorn

Viharn ali wihan vsebuje ležečega Budo in je bil zgrajen v času vladavine Rame III. posnemajoč slog Ayutthaya. Notranjost je okrašena s stenskimi poslikavami.

Ob tej stavbi je majhen dvignjen vrt (park Missakawan) s paviljonom v kitajskem slogu; osrednji del vrta je drevo bodhi, ki je bilo razmnoženo iz drevesa Jaya Sri Maha Bodhi na Šrilanki, za katerega se domneva, da izvira iz drevesa v Indiji, kjer je Buda sedel, medtem ko je čakal na razsvetljenje.

Phra Mondop