Velika palača (, Phra Borom Maha Ratcha WangRoyal Institute of Thailand. (2011). How to read and how to write. (20th Edition). Bangkok: Royal Institute of Thailand. . dobesedno »Vrhovna velika palača«) je kompleks stavb v središču Bangkoka na Tajskem. Palača je bila uradna rezidenca kraljev Siama (in kasneje Tajske) od leta 1782. Kralj, njegov dvor in kraljeva vlada so imeli sedež na posestvu palače do leta 1925. Kralj Bhumibol Adulyadej (Rama IX.) je prebival v kraljevi vili Chitralada, njegov naslednik, kralj Vajiralongkorn (Rama X.), pa v rezidenci Amphorn Sathan, oba v palači Dusit, vendar se Velika palača še vedno uporablja za uradne dogodke. V palači vsako leto poteka več kraljevih slovesnosti in državnih funkcij. Palača je ena najbolj priljubljenih turističnih znamenitosti na Tajskem, saj jo vsako leto obišče več kot osem milijonov ljudi.
Gradnja palače se je začela 6. maja 1782 po ukazu kralja Phutthayotfe Chulaloka (Rama I.), ustanovitelja dinastije Chakri, ko je glavno mesto preselil iz Thonburija v Bangkok.
Skozi zaporedna vladanja so bile dodane številne nove stavbe in objekti, zlasti med vladavino kralja Chulalongkorna (Rama V.). Do leta 1925 kralj, kraljeva družina in vlada niso bili več stalno naseljeni v palači, temveč so se preselili v druge rezidence. Po odpravi absolutne monarhije leta 1932 so se vse vladne agencije popolnoma izselile iz palače.
Po obliki je palačni kompleks približno pravokoten in ima skupno površino 218.400 kvadratnih metrov, obdan s štirimi zidovi. Je na bregovih reke Chao Phraya v osrčju otoka Rattanakosin, danes v okrožju Phra Nakhon. Veliko palačo na severu omejujejo ceste Sanam Luang in Na Phra Lan, na zahodu cesta Maharaj, na vzhodu cesta Sanam Chai in na jugu cesta Thai Wang.
Velika palača ni ena sama stavba, temveč jo sestavljajo številne stavbe, dvorane in paviljoni, postavljeni okoli odprtih travnikov, vrtov in dvorišč. Njena asimetrija in eklektični slogi so posledica njenega organskega razvoja, z dozidavami in prezidavami, ki so jih v 200 letih zgodovine izvajali zaporedni vladajoči kralji. Razdeljena je na več četrti: Tempelj Smaragdnega Bude; zunanje dvorišče s številnimi javnimi stavbami; srednje dvorišče, vključno s stavbami Phra Maha Monthien, Phra Maha Prasat in Chakri Maha Prasat; notranje dvorišče in četrt vrtov Siwalai. Velika palača je trenutno delno odprta za javnost kot muzej, vendar ostaja delujoča palača, v kateri se še vedno nahaja več kraljevih pisarn.
Zgodovina <noinclude> Gradnja Velike palače se je začela 6. maja 1782 po ukazu kralja Phutthayotfe Chulaloka (Rama I). Potem ko je kralj Rama I. prevzel krono od kralja Taksina iz Thonburija, je bil odločen zgraditi glavno mesto za svojo novo rodbino Chakri. Sedež oblasti je preselil iz mesta Thonburi, na zahodni strani reke Chao Phraya, na vzhodno stran v Bangkok. Novo glavno mesto so spremenili v umetni otok, ko so vzdolž vzhodne strani izkopali kanale. Otok je dobil ime Rattanakosin. Prejšnja kraljeva rezidenca je bila palača Derm, zgrajena za kralja Taksina leta 1768. Stara kraljeva palača v Thonburiju je bila majhna in stisnjena med dva templja; Wat Arun in Wat Tai Talat, kar je preprečevalo nadaljnjo širitev.
Nova palača je bila zgrajena na pravokotnem kosu zemlje na skrajni zahodni strani otoka, med Wat Pho na jugu, Wat Mahathat na severu in reko Chao Phraya na zahodu. To lokacijo je prej zasedala kitajska skupnost, ki jo je kralj Rama I. ukazal preseliti na območje južno in zunaj mestnega obzidja; območje je zdaj kitajska četrt v Bangkoku.
Zaradi obupanega pomanjkanja materiala in sredstev je bila palača sprva v celoti zgrajena iz lesa, njene različne strukture pa so bile obdane s preprosto palisado iz hlodov. 10. junija 1782 je kralj slovesno prečkal reko iz Thonburija, da bi se za stalno naselil v novi palači. Tri dni pozneje, 13. junija, je kralj imel skrajšano kronanje in tako postal prvi monarh novega kraljestva Rattanakosin. V naslednjih nekaj letih je kralj začel lesene konstrukcije nadomeščati z zidanimi, obnavljati obzidje, utrdbe, vrata, prestolne dvorane in kraljeve rezidence. Ta obnova je vključevala kraljevo kapelo, v kateri je bil postavljen Smaragdni Buda.
Da bi našel več materiala za te konstrukcije, je kralj Rama I. svojim možem ukazal, naj gredo gorvodno do stare prestolnice Ayutthaya, ki je bila uničena leta 1767 med vojno med Burmo in Siamom. Razstavili so konstrukcije in odstranili čim več opeke, ki so jo lahko našli, ne da bi odstranili nobene iz templjev. Začeli so z jemanjem materiala iz utrdb in mestnega obzidja. Do konca so popolnoma zravnali stare kraljeve palače. Opeko so po reki Chao Phraya prevažali z barkami, kjer so jo sčasoma vključili v obzidje Bangkoka in samo Veliko palačo. Večino prvotne gradnje Velike palače med vladavino kralja Rame I. so izvedli vpoklicani ali prisilno delavci. Po dokončnem dokončanju ceremonialnih dvoran palače je kralj leta 1785 izvedel celotno tradicionalno kronanje.
Postavitev Velike palače je po lokaciji, organizaciji ter razdelitvi ločenih dvorišč, obzidja, vrat in utrdb sledila postavitvi Kraljeve palače v Ayutthayi. Obe palači sta bili v bližini reke. Lokacija paviljona, ki je služil kot pristanišče za procesije bark, se je ujemala s staro palačo. Severno od Velike palače je veliko polje, Thung Phra Men (danes imenovano Sanam Luang), ki se uporablja kot odprt prostor za kraljeve slovesnosti in kot paradni prostor. Podobno polje je bilo tudi v Ayutthayi, ki je bilo uporabljeno za isti namen. Cesta, ki teče proti severu, vodi do Sprednje palače, rezidence podkralja Siama.
Velika palača je razdeljena na štiri glavna dvorišča, ločena s številnimi zidovi in vrati: zunanje dvorišče, srednje dvorišče, notranje dvorišče in tempelj Smaragdnega Bude. Funkcije in dostop do vsakega od teh dvorišč so jasno opredeljeni z zakoni in tradicijami. Zunanje dvorišče je v severozahodnem delu Velike palače; v njem so kraljevi uradi in (prej) državna ministrstva. Na severovzhodu je tempelj Smaragdnega Bude, kraljeva kapela in dom Smaragdnega Bude. Srednje dvorišče je imelo najpomembnejša državna stanovanja in ceremonialne prestolne dvorane kralja. Notranje dvorišče na južnem koncu kompleksa je bilo rezervirano samo za ženske, saj je v njem gostil kraljev harem.
Med vladavino kralja Phutthaloetle Naphalaija (Rama II.) se je območje Velike palače razširilo proti jugu do obzidja Wat Pho. Prej je bilo to območje dom pisarn različnih palačnih uradnikov. Ta širitev je povečala površino palače z 213.674 kvadratnih metrov na 218.400 kvadratnih metrov. Za prilagoditev razširjenemu kompleksu so bili zgrajeni novi zidovi, utrdbe in vrata. Od te širitve je palača ostala znotraj svojih zidov, nova gradnja in spremembe pa so bile narejene le v notranjosti.
V skladu s tradicijo se je palača sprva imenovala le Phra Ratcha Wang Luang () ali »Kraljeva palača«, podobno kot stara palača v Ayutthayi. Vendar pa je bilo ime Phra Boromma Maha Ratcha Wang ali »Velika palača« prvič uporabljeno v uradnih dokumentih med vladavino kralja Mongkuta (Rama IV.). Do te spremembe imena je prišlo med povišanjem princa Chutamanija (kraljevega mlajšega brata) na naziv drugega kralja Pinklaa leta 1851. Razglasitev njegovega naziva je kraljevo palačo opisala kot »vrhovno« (บรม; Borom) in »veliko« (มหา; Maha) palačo. Ta naziv je bil dan, da bi se palača razlikovala od palače drugega kralja (Sprednja palača), ki je bila opisana kot Phra Bovorn Ratcha Wang () ali »slavna« (; Bovorn) palača.
V celotnem obdobju absolutne monarhije, od leta 1782 do 1932, je bila Velika palača upravno in versko središče države. Kot glavno prebivališče monarha je bila palača tudi sedež vlade, s tisoči prebivalcev, vključno s stražarji, služabniki, konkubinami, princeskami, ministri in dvorjani. Visoki pobeljeni kastelasti zidovi palače ter obsežne utrdbe in stražarnice so odražali zidove samega Bangkoka, zato je bila Velika palača zamišljena kot mesto v mestu. Zaradi tega je bil ustvarjen poseben sklop palačnih zakonov, ki so urejali prebivalce ter vzpostavljali hierarhijo in red.
Do 1920-ih je bila za kraljevo uporabo zgrajena vrsta novih palač; med njimi sta bili sodobnejša palača Dusit, zgrajena leta 1903, in palača Phaya Thai leta 1909. Te druge rezidence v Bangkoku so začele nadomeščati Veliko palačo kot glavno prebivališče monarha in njegovega dvora. Do leta 1925 je bila ta postopna selitev iz palače končana. Rast in centralizacija siamske države sta pomenili tudi, da so se različna vladna ministrstva povečala in so bila končno preseljena iz Velike palače v svoje prostore. Kljub temu je Velika palača ostala uradni in ceremonialni kraj bivanja ter prizorišče za dovršene starodavne slovesnosti monarhije. Konec absolutne monarhije je prišel leta 1932, ko je revolucija strmoglavila starodavni sistem vladanja in ga nadomestila z ustavno monarhijo.
Danes je Velika palača še vedno središče slovesnosti in monarhije ter služi tudi kot muzej in turistična atrakcija.
Zunanje dvorišče
Zunanje dvorišče ali Khet Phra Racha Than Chan Nork () Velike palače je severozahodno od palače (severovzhodni del zaseda Tempelj Smaragdnega Bude). Skozi glavna vrata Visetchaisri je na levi Tempelj Smaragdnega Bude, na desni pa številne javne stavbe.
Te stavbe vključujejo sedež in informacijski center Velike palače ter urad kraljeve družine. Druge pomembne stavbe znotraj dvorišča vključujejo Sala Sahathai Samakhom (), ki se uporablja za pomembne sprejeme in sestanke. Sala Luk Khun Nai () je poslovna stavba, v kateri so nameščeni različni oddelki kraljeve družine. Tukaj je prej bila tudi glavna pisarna Kraljevega inštituta Tajske. Zunanje dvorišče ima majhen muzej, imenovan Paviljon regalij, kraljevih odlikovanj in kovancev. Vrata Phimanchaisri se odpirajo neposredno v prestolno dvorano Chakri Maha Prasat in so glavni portal iz zunanjega dvorišča v srednje dvorišče.
Zgodovinsko gledano se je to dvorišče imenovalo Fai Na (, dobesedno 'spredaj') in je služilo tudi kot sedež kraljeve vlade, z različnimi ministrskimi uradi, gledališčem, hlevi za kraljeve slone, barakami za kraljeve stražarje, kraljevo kovnico in arzenalom. Do leta 1925 so vse vladne agencije in delavci zapustili lokacijo, vse stavbe pa so bile preurejene za uporabo kraljeve družine.
Tempelj Smaragdnega Bude
Tempelj Smaragdnega Bude ali Wat Phra Kaew () (uradno znan kot Wat Phra Si Rattana Satsadaram, ) je kraljeva kapela znotraj obzidja palače. Čeprav jo napačno imenujejo budistični tempelj, je v resnici kapela; ima vse značilnosti templja, razen bivalnih prostorov za menihe. Tempelj, zgrajen leta 1783, je bil zgrajen v skladu s starodavno tradicijo, ki sega nazaj v Wat Mahathat, kraljevo kapelo na posestvu kraljeve palače v Sukhothaiju in Wat Phra Si Sanphet v Ayutthayi. Znameniti Smaragdni Buda se hrani na posestvu templja.
Tempelj je s štirih strani obdan z vrsto obzidanih križnih hodnikov s sedmimi različnimi vrati. Tako kot starodavna kraljeva templja v Sukhothaiju in Ayutthayi je tudi kompleks Wat Phra Kaew ločen od bivalnih prostorov kraljev. Znotraj teh zidov so stavbe in objekti za različne namene in v različnih slogih, ki odražajo spreminjajočo se arhitekturo med različnimi vladavinami kraljev. Kljub temu se večina stavb v notranjosti strogo drži klasične tajske arhitekture. Ustanovitev Templja Smaragdnega Bude sega v čas ustanovitve Velike palače in samega Bangkoka.
Srednje dvorišče Največje in najpomembnejše dvorišče je Srednje dvorišče ali Khet Phra Racha Than Chan Klang (), ki je v osrednjem delu Velike palače, kjer so najpomembnejše stanovanjske in državne stavbe. Dvorišče velja za glavni del Velike palače in ga obdaja cesta Amornwithi, ki seka naravnost od vzhoda proti zahodu. Dvorišče je nadalje razdeljeno na tri skupine 'prestolnih dvoran' (Phra Thinang; ; Phra Thi Nang) in en vrt Siwalai.
Skupina Phra Maha Monthien