Tajska leži v središču celinske jugovzhodne Azije. Njena skupna površina je 513.120 km², kar je 50. največja površina na svetu. Kopenska meja z Mjanmarom, Kambodžo, Laosom in Malezijo je dolga 4863 km. Osna lega države je vplivala na številne vidike tajske družbe in kulture. Nadzira edino kopensko pot iz Azije v Malezijo in Singapur. Ima izključno ekonomsko cono, veliko 299.397 km².
Fizična geografija Rodovitno poplavno in tropsko monsunsko podnebje, idealno za gojenje mokrega riža (tham na), je privabilo naseljence na to osrednje območje namesto na obrobna višavja in višavje severne regije ali planoto Khorat na severovzhodu.
Do 11. stoletja našega štetja je v zgornji dolini Chao Phraya cvetelo več ohlapno povezanih držav, ki so gojile riž in trgovale z njim. Osvobodile so se prevlade Kmerskega imperija, a so od sredine 14. stoletja postopoma prišle pod nadzor kraljestva Ayutthaya na južnem koncu poplavne ravnice.
Potem ko je Tajska napadla Kmerski imperij, je nadzorovala njegov zahodni del. Ker je Kmerski imperij oslabel, ga je tajski kralj večkrat napadel in si tako prisvojil kopensko kot morsko ozemlje.
Zaporedne prestolnice, zgrajene na različnih točkah vzdolž reke, so postale središča velikih tajskih kraljestev, ki so temeljila na gojenju riža in zunanji trgovini. Za razliko od sosednjih Kmerov in Burmancev so Tajci še naprej gledali navzven čez Tajski zaliv in Andamansko morje proti tujim trgovskim pristaniščem.
Ko je evropska kolonizacija jugovzhodne Azije konec 19. stoletja prinesla novo fazo v trgovini v jugovzhodni Aziji, je Tajska (takrat znana kot Siam) uspela ohraniti svojo neodvisnost kot tamponski pas med Burmo pod britanskim nadzorom na zahodu in Indokitajskim polotokom pod francosko prevlado na vzhodu, vendar je pri tem izgubila več kot 50 % svojega ozemlja. Večina izgubljenih območij je imela netajsko prebivalstvo (Kmere, Laošane ali Šane). Tajsko govoreče srce ostaja nedotaknjeno.
Meje Kopenske meje Skupaj: 4863 km Mejne države: Mjanmar 1800 km, Kambodža 803 km, Laos 1754 km, Malezija 506 km
Obala Skupaj: 3219 km
Pomorske zahteve Teritorialno morje: 12 nmi ((22,2 km) Izključna ekonomska cona: 299.397 km2| in 200 nmi ((370,4 km) Kontinentalna polica: 20 m globina ali do globine izkoriščanja
Topografija in odvodnjavanje
Najbolj opazne značilnosti tajskega terena so visoke gore, osrednja ravnina in višavja. Gore pokrivajo velik del severne Tajske in se raztezajo vzdolž meje z Mjanmarom navzdol skozi ožino Kra in Malajski polotok. Osrednja ravnina je nižinsko območje, ki ga odmaka reka Chao Phraya in njeni pritoki, glavni rečni sistem države, ki se izliva v delto na začetku Bangkoškega zaliva. Sistem Chao Phraya odmaka približno tretjino ozemlja države. V severovzhodnem delu države se planota Khorat, območje rahlo valovitih nizkih gričev in plitvih jezer, izliva v reko Mekong preko reke Mun. Sistem Mekong se izliva v Južnokitajsko morje in vključuje vrsto prekopov in jezov.
Sistema Chao Phraya in Mekong skupaj vzdržujeta tajsko kmetijsko gospodarstvo s podporo gojenju riža in zagotavljanjem vodnih poti za prevoz blaga in ljudi. Nasprotno pa so značilne naravne značilnosti polotoka Tajska dolge obale, priobalni otoki in močvirja mangrov. Nedavna globalna analiza daljinskega zaznavanja je pokazala, da je na Tajskem 559 km2 plimskih ravnic, kar jo uvršča na 45. mesto po obsegu plimskih ravnic.
Površina Skupaj: 513.121 km2 Uvrstitev države na svetu: 50. Površina: 510.890 km2 Voda: 2230 km2
Tajska uporablja enoto za površino, imenovano rai, ki je 1600 m2
Ekstremne točke
Skrajne točke celine Najsevernejša točka: meja z Mjanmarom, okrožje Mae Sai, provinca Chiang Rai, na Najjužnejša točka: malezijska meja, okrožje Betong, provinca Yala, na Najvzhodnejša točka: meja z Laosom, okrožje Khong Chiam, provinca Ubon Ratchathani, na Najzahodnejša točka: meja z Mjanmarom, okrožje Mae Sariang, Mae Provinca Hong Son, na
Ekstremne višinske točke Najvišja točka: Doi Inthanon, 2565 m, na Najnižja točka: Tajski zaliv, 0 metrov - morska gladina
Regije
Nacionalni raziskovalni svet deli Tajsko na šest geografskih regij na podlagi naravnih značilnosti, vključno z reliefnimi oblikami in drenažo, ter človeških kulturnih vzorcev. To so: Severna regija Severovzhodna regija Osrednja regija Vzhodna regija Zahodna regija Južna regijaMundus. Wissenschaftliche Verlagsgesellschaft. 1981. p. 65. Retrieved 17 January 2012. Čeprav je Bangkok geografsko del Osrednje ravnine, se to metropolitansko območje kot glavno in največje mesto v drugih pogledih lahko šteje za ločeno regijo.
Vsaka od šestih geografskih regij se od drugih razlikuje po prebivalstvu, osnovnih virih, naravnih značilnostih ter stopnji družbenega in gospodarskega razvoja. Raznolikost regij je pravzaprav najbolj izrazita lastnost tajskega fizičnega okolja.
Severna Tajska Severna Tajska ali severnotajsko hribovje je gorata regija. Vzporedna gorovja se raztezajo od gorovja Daen Lao v južnem delu hribovja Shan v smeri sever-jug. Gorovje Dawna tvori zahodno mejo Tajske med mestom Mae Hong Son in reko Salven,Northern Thailand gorovjem Thanon Thong Chai, gorovjem Khun Tan in gorovjem Phi Pan Nam ter zahodnim delom gorovja Luang Prabang(ทิวเขาหลวงพระบาง).ดร.กระมล ทองธรรมชาติ และคณะ, สังคมศึกษา ศาสนาและวัฒนธรรม ม.1, สำนักพิมพ์ อักษรเจริญทัศน์ อจท. จำกัด, 2548, หน้า 24-25
Te visoke gore so prepredene s strmimi rečnimi dolinami in gorskimi območji, ki mejijo na Osrednjo ravnino. Večina rek, vključno z Nan, Ping, Wang in Yom, se združuje v nižinah spodnjega severa in zgornjega osrednjega dela regij. Reki Ping in Nan se združujeta v reko Chao Phraya. Severovzhodni del odmakajo reke, ki se izlivajo v porečje Mekonga, kot sta Kok in Ing. Slap Thi Lo Su v provinci Tak naj bi bil najvišji slap na Tajskem.
Tradicionalno so te naravne danosti omogočale več različnih vrst kmetijstva, vključno z gojenjem riža v dolinah in premeščanjem kmetovanja v višavju. Gozdnate gore spodbujajo tudi duh regionalne neodvisnosti. Gozdovi, vključno s sestoji tikovcev in drugih gospodarsko uporabnih listavcev, ki so nekoč prevladovali na severu in delih severovzhoda, so se do 1970-ih zmanjšali na 130.000 km2. Leta 1961 so pokrivali 56 % države, vendar so se do sredine 1980-ih gozdna zemljišča zmanjšala na manj kot 30 % celotne površine Tajske.
Severovzhodna Tajska
Severovzhod s svojimi slabimi tlemi ni naklonjen kmetijstvu. Vendar pa lepljivi riž, osnovno živilo regije, ki zahteva poplavljena, slabo odcedna riževa polja, uspeva in kjer se polja lahko poplavijo iz bližnjih potokov, rek in ribnikov, sta pogosto možni dve letini na leto. V velikem obsegu se gojijo tržne kulture, kot sta sladkorni trs in manioka, v manjši meri pa se pridobiva kavčuk. Proizvodnja svile je pomembna domača industrija in pomembno prispeva k gospodarstvu.
Regijo sestavlja predvsem suha planota Khorat, ki je ponekod izjemno ravna, in nekaj nizkih, a razgibanih in skalnatih hribov, gorovje Phu Phan. Kratka monsunska sezona prinaša močne poplave v rečnih dolinah. Za razliko od bolj rodovitnih območij Tajske ima severovzhod dolgo sušno sezono, velik del zemlje pa je pokrit z redkimi travami. Gore obdajajo planoto na zahodu in jugu, Mekong pa omejuje velik del severnega in vzhodnega roba. Nekatere sorte tradicionalnih zdravilnih zelišč, zlasti iz rodu Curcuma (Kurkuma), družine Zingiberaceae (Ingverjevke), so avtohtone v regiji.
Osrednja Tajska Srce dežele, osrednja Tajska (zgodovinsko znano tudi kot Siam ali Dvaravati), je naravna samostojna kotlina, ki jo pogosto imenujejo riževa skleda Azije. Kompleksen namakalni sistem, razvit za mokro riževo kmetijstvo v tej regiji, je zagotavljal potrebno gospodarsko podporo za ohranjanje razvoja tajske države od kraljestva Sukhothai v 13. stoletju do sodobnega Bangkoka.
Tukaj je precej ravna, nespremenjena pokrajina olajšala promet po celinskih vodah in cestah. Rodovitno območje je lahko preživljalo gosto prebivalstvo, 422 ljudi na kvadratni kilometer leta 1987, v primerjavi s povprečjem 98 za celotno državo. Teren regije zaznamujejo široka aluvialna ravnica reke Chao Phraya z njenimi pritoki ter obdelana riževa polja.
Metropolitansko mesto Bangkok, središče trgovine, prometa in industrijske dejavnosti, leži na južnem robu regije na čelu Tajskega zaliva in vključuje del delte Chao Phraya.
Vzhodna Tajska Vzhodna Tajska leži med gorovjem Sankamphaeng, ki na severu tvori mejo severovzhodne planote in Tajskim zalivom na jugu. Zahodni konec gorovja Cardamom, na Tajskem znan kot Thio Khao Banthat, se razteza v vzhodno Tajsko. Geografijo regije zaznamujejo kratka gorovja, ki se izmenjujejo z majhnimi porečji kratkih rek, ki se izlivajo v Tajski zaliv.
Sadje je pomemben del kmetijstva na tem območju, turizem pa ima močno vlogo v gospodarstvu. Obalna lega regije je pripomogla k spodbujanju industrijskega razvoja vzhodne obale, kar je pomemben dejavnik v gospodarstvu regije.
Zahodna Tajska ali zahodnotajsko hribovje Dolga gorata meja Tajske z Mjanmarom se nadaljuje proti jugu od severa v zahodno Tajsko s hribi Tenasserim, ki so na Tajskem znani kot Thio Khao Tanaosi (เทือกเขาตะนาวศรี). Geografijo zahodne regije Tajske, tako kot severno, zaznamujejo visoke gore in strme rečne doline.
Zahodna Tajska gosti večino manj obremenjenih gozdnih območij. Voda in minerali so prav tako pomembni naravni viri. V regiji je veliko večjih jezov v državi, rudarstvo pa je pomembna panoga na tem območju.
Južna Tajska Južna Tajska, del ozkega polotoka, se odlikuje po podnebju, terenu in virih. Njeno gospodarstvo temelji na turizmu ter na plantažah palmovega olja in kavčuka. V provinci Krabi na primer plantaže palm zavzemajo 980.000 rai (1568 km2) oziroma 52 % kmetijskih zemljišč province. Drugi viri dohodka vključujejo plantaže kokosovih palm in rudarstvo kositra.
Valovito in gorato območje ter odsotnost velikih rek so izrazite značilnosti juga. Gorske ovire med severom in jugom ter neprehodni tropski gozdovi so povzročili zgodnjo izolacijo in ločen politični razvoj te regije. Jezero Songkhla je največje naravno jezero na Tajskem.
Mednarodni dostop prek Andamanskega morja in Tajskega zaliva je jug naredil za križišče tako za teravadski budizem s središčem v Nakhon Si Thammaratu kot za islam, zlasti v nekdanjem kraljestvu Pattani na meji z Malezijo.
Province Glavni članek: Province Tajske Tajske regije so politično razdeljene na skupno 76 provinc in Bangkok, ki je posebno upravno območje.
Podnebje
Na tajsko podnebje vplivajo sezonski monsunski vetrovi (jugozahodni in severovzhodni monsuni).
Večina Tajske ima tropsko vlažno in suho ali savansko podnebje (Köppnovo podnebje tropske savane). Večina juga in skrajnega vzhoda ima tropsko monsunsko podnebje. Deli juga imajo tudi tropsko deževno podnebje.
Na Tajskem so trije letni časi: Deževno ali jugozahodno monsunsko obdobje (od sredine maja do sredine oktobra) prevladuje nad večjim delom države. Vlažen zrak se premika iz Indijskega oceana na Tajsko, kar povzroča obilno deževje nad večjim delom države. Avgust in september sta najbolj deževno obdobje v letu. To lahko občasno povzroči poplave. Poleg padavin, ki jih povzroča jugozahodni monsun, k močnim padavinam v deževnem obdobju prispevata tudi medtropska konvergenčna cona (ITCZ) in tropski cikloni. Sušna obdobja običajno trajajo en do dva tedna od junija do začetka julija. To je posledica premikanja ITCZ proti severu na južno Kitajsko. Sevverovzhodni monsun, ki je aktiven od oktobra do februarja, prinaša hladen in suh zrak iz Kitajske nad večino Tajske. Na jugu Tajske severovzhodni monsun prinaša milo vreme in obilne padavine na vzhodni obali te regije. Vendar pa večina Tajske v tem letnem času doživlja suho vreme in blage temperature. Izjema je južni del Tajske, ki prejema obilne padavine, zlasti med oktobrom in novembrom. Poletje ali predmonsunska sezona traja od sredine februarja do sredine maja in prinaša toplejše vreme.