Ihšididska dinastija (arabsko الإخشيديون, latinizirano al-Ikhshīdīyūn) je bila turška dinastija guvernerjev mameluškega porekla, ki so od leta 935 do 969 v imenu Abasidskega kalifata upravljali Egipt in dele Levanta. Guvernerji so imeli arabskji naziv vali, ki je odražal njihov položaj guvernerjev. Ihšididi so se končali, ko je fatimidska vojska leta 969 zasedla Fustat.The Fatimid Revolution (861-973) and its aftermath in North Africa, Michael Brett, The Cambridge History of Africa, Vol. 2 ed. J.D. Fage, Roland Anthony Oliver, Cambridge University Press, 2002, str. 622. Za novega guvernerja je abasidski kalif al-RadiC.E. Bosworth, The New Islamic Dynasties, (Columbia University Press, 1996),str. 62. imenoval mameluškega častnika Mohameda ibn Tuhdža al-Ihšida.
Družinska grobnica Ihšididov je v Jeruzalemu.Max Van Berchem, iarchive:MIFAO44/page/n13/mode/1up|MIFAO 44 - Matériaux pour un Corpus Inscriptionum Arabicarum Part 2 Syrie du Sud T.2 Jérusalem Haram (1927), str.13-14 (no.146).
Zgodovina Izvor imena Ime Ihšididi izvira iz srednjeazijskega plemiškega naziva ihšid, ki je bil v Srednji Aziji zelo ugleden vse do 10. stoletja. Naziv ihšid je dobil turški poveljnik in guverner Egipta Mohamed ibn Tuhdž, čigar stari oče je prišel iz Fergane. Kratkotrajna dinastija, ki jo je ustanovil Mohamed al-Ihšid, je znana kot dinastija Ihšididov.
Ustanovitev Država Ihšididov je nastala v obdobju razpada in decentralizacije Abasidskaga kalifata po anarhiji v Samari. Ustanovitelj Mohamed ibn Tuhdž al-Ihšid je imel nekaj vojaške moči in bil v prijateljskih odnosih z močnim vojaškim poveljnikom Munisom al-Muzafarjem. Pred tem je bil guverner Damaska. Za guvernerja Egipta je bil prvič imenovan leta 933, vendar položaja ni prevzel. Leta 935 je bil imenovan drugič, v času, ko je bil Abasidski kalifat v vojni z več frakcijami. Po imenovanju je začel kampanjo za osvojitev Egipta po kopnem in morju. Njegove pomorske sile so zavzele Tinis in uspele obiti glavnega nasprotnika Ahmeda ibn Kajgalaga, kar je slednjega prisililo k umiku in olajšalo Ibn Tuhdžu vstop v Fustat avgusta 935. Veliko grožnjo so takrat predstavljali Fatimidi. Za njihovo odvračanje je bilo vloženega veliko truda, ki je dosegel vrhunec v zmagi nad Ibn Tuhdžejevim bratom Ubajdom Alahom novembra 936. V zgodnjih letih je bila država izjemno stabilna, brez motenj v gospodarstvu in napadov Beduinov. Plenjenje je bilo prepovedano, kar je pomagalo pomiriti Egipt. Ibn Tuhdž si je prizadeval, da bi od Abasidov dobil častni naziv (lakab) al-Ihšida, ki pomeni "kralj Farganov". Uradno imenovan je bil julija 939.
Konsolidacija thumb|250px|Al-Tabatabov mašhad (mavzolej) v Kairu, zgrajen leta 943 n. št., je edini ohranjeni spomenik iz ihšididskega obdobja
Mohamed Ibn Raik je leta 939 prevzel oblast v Siriji in s tem ogrozil Egipt. Ogorčeni ibn Tuhdž je zagrozil Abasidom, da bo priznal njihove sovražnike Fatimide, če ga abasidski kalif ne bo uradno priznal za guvernerje Egipta. Ibn Tuhdžev cilj je bil, da bi imel Egipt enak status, kot ga je imela Sirija, in da bi meja med domenama potekala po črti Ramla-Tiberija.
Leta 944 je bilo guvernerstvo Egipta, Sirije in Hedžasa za trideset let podeljeno Ibn Tuhdževi družini. Ko je Ibn Tuhdž leta 945 premagal Sajfa al-Davla, ki je zavzel Damask, se je začelo premirje, ki je trajalo do njegove smrti leta 946. Njegov naslednik Abul Kasim je podedoval konflikt z al-Davlom in se z njim bojeval v Damasku. Al-Davl je leta 947 zasedel Alep, hkrati pa se je začel upor guvernerja Srednjega Egipta Gabuna, ki mu je pred smrtjo istega leta uspelo zasesti Fustat. Po poravnavi med Ihšididi in Hamdanidi, sklenjeni s posredovanjem egiptovskega vezirja Kafurja, je Damask spet postal egitovski, plačevanje davkov Hamdanidom pa se je ustavilo. Meje so se večino vrnile na tiste pred vojno. Po sklenitvi miru so glavna grožnja Ihšididom ponovno postali Fatimidi, saj so bili Hamdanidi zaposleni s konflikti z Bizantinci. Po Ibn Tuhdževi smrti leta 946 je dejansko oblast prevzel Kafur, ki je bil med sodobniki zelo cenjen.
Težave, propad in osvojitev Fatimidov thumb|250px|Ihšididski tiraz. V arabskem napisu v kufski pisavi sta omenjena kalifa al-Muktadir in al-Radi in vezir Fadl ibn Džafar. Na njem je sta tudi datum 328 po hidžri (939/940 n. št) in mesto izdelave Damietta, Egipt.
Leta 950 so se zgodili prvi vdori Nubijcev. Resnejša invazija je sledila leta 965, ko je bil izropan Asuan. Dogodki so sovpadali z lakoto med letoma 963 in 968 in šibkostjo države, ki so je izkoristili tudi Berberi, Beduini in Karmati. Leta 966 je po Abul-Hasanovi smrti oblast prevzel Kafur, kar je zaradi njegovega statusa evnuha še povečalo negotovost. Kafur je kljub temu iz Bagdada prejel naziv ustadh (gospodar), kar mu je dalo nekaj pooblastil. Kafurjev vezir Ibn Kilis, ki je bil po Kafurjevi smrti leta 968 aretiran, je po osvoboditvi odšel v fatimidsko Ifrikijo in Fatimidom prenesel ključne informacije. Fatimidi so že leta 934 napadli Egipt pod vodstvom evnuha Rajdana in zasedli Aleksandrijo, vendar so se morali umakniti. Egipt so osvojili šele leta 969 pod vodstvom generala Džavharja al-Sikilija. Ubajd Alah je v Siriji vzdržal do marca 970, ko ga je porazil in ujel Džafar ibn Falah. Dogodek je pomenil konec vladajoče dinastije Ihšididov.
Ihšididski vladarji 935–946: Mohamed ibn Tuhdž al-Ihšid (محمد بن طغج الإخشيد) 946–961: Abul-Kasim Unudžur ibn al-Ihšid (أبو القاسم أنوجور بن الإخشيد) 961–966: Abul-Hasan Ali ibn al-Ihšid (أبو الحسن علي بن الإخشيد) 966–968: Abul-Misk Kafur (أبو المسك كافور) 968–969: Abul-Favaris Ahmed ibn Ali ibn al-Ihšid (أبو الفوارس أحمد بن علي بن الإخشيد)
Vojska Ihšididi in njihovi nasledniki Fatimidi so za vojake uporabljali črne sužnje. Takšna praksa se je začela s Tulunidi leta 870 n. št., ki so Afričane uporabljali kot pešake. Ihšididi so to nadaljevali prerdvsem zaradi financ, saj so bili črni sužnji cenejši od turških, ki so jih uporabljali kot konjenike.
Denar Ohranjeni so predvsem zlati kovanci. Bakreni so izjemno redki. Zlate dinarje so kovali predvsem v Fustatu in Filastinu (Ramla). Dirhame so kovali običajno v Filastinu, redkeje tudi v Tiberiji, Damasku in Homsu. Drugod so se dirhami kovali precej redko. Dinarji iz Fustata so bili pogosto dobro izdelani, medtem ko so bili tisti iz Filastina bolj grobi. Dirhami so bili običajno grobo kovani, tako da so napisi na polovici kovanca pogosto nečitljivi.Album, Stephen. A Checklist of Islamic Coins, Second Edition, January 1998, Santa Rosa, Calif.
Sklici
Vira
Jere L. Bacharach. Muḥammad b. Ṭug̲h̲d̲j. Zvezek 7, str. 411 C.E. Bosworth. Ik̲h̲s̲h̲īd. Zvezek 3, str. 1060
Kategorija:Ustanovitve v 10. stoletju Kategorija:Ukinitve v 10. stoletju Kategorija:Bivše države v Aziji Kategorija:Bivše države v Afriki