Mestne utrdbe Pekinga so bile vrsta obzidja s stolpi in vrati, zgrajenih v mestu Peking na Kitajskem v začetku 15. stoletja, dokler niso bila leta 1965 delno porušena zaradi gradnje 2. obvoznice in 2. linije pekinške podzemne železnice. Prvotno obzidje je bilo ohranjeno v jugovzhodnem delu mesta, južno od pekinške železniške postaje. Celoten obod notranjega in zunanjega mestnega obzidja se je raztezal približno 60 kilometrov.
Peking je bil glavno mesto Kitajske za večino dinastij Juan, Ming in Čing, pa tudi sekundarna prestolnica dinastij Ljao in Džin. Kot takšno je mesto potrebovalo obsežen sistem utrdb okoli Prepovedanega mesta, cesarsko mesto, Notranjega mesta in Zunanjega mesta. Utrdbe so vključevale stolpe z vrati, vrata, oboke, stražne stolpe, barbakane, barbakanske stolpe, barbakanska vrata, barbakanske oboke, zapornice, stolpe z zapornicami, opazovalne stolpe za sovražnike, vogalne stražarnice in sistem jarkov. Imelo je najobsežnejši obrambni sistem v cesarski Kitajski.
Po propadu dinastije Čing leta 1911 so pekinške utrdbe postopoma razstavljali. Prepovedano mesto je ostalo večinoma nedotaknjeno in postalo Palačni muzej. Nekatere utrdbe so ostale nedotaknjene, vključno s Trgom nebeškega miru, stolpom z vrati in stražnico v Džengjangmenu, stražnico v Dešenmenu, jugovzhodnim vogalnim stražarnico in delom notranjega mestnega obzidja blizu Čongvenmena. Slednja dva dela zdaj tvorita Park relikvij mestnega obzidja Ming. Nič od zunanjega mesta ni ostalo nedotaknjenega. Jongdingmen je bil leta 2004 popolnoma obnovljen.
Zgodovina
Mesto Dadu, predhodnik Pekinga v dinastijah Ming in Čing, je leta 1264 zgradila dinastija Juan. Dadu je imel 11 mestnih vrat. Vzhodna, južna in zahodna stran so imele po tri vrata na stran, severno obzidje pa dvoja vrata. Tri vzhodna vrata, od severa proti jugu, so se imenovala Guangšimen (光熙门), Čongrenmen (崇仁门) in Čihuamen (齐化门). Tri zahodna vrata, od severa proti jugu, so se imenovala Sučingmen (肃清门), Hejimen (和义门) in Pingcemen (平则门). Tri južna vrata, od zahoda proti vzhodu, so se imenovala Šunčengmen (顺承门), Lidžengmen (丽正门) in Venmingmen (文明门). Severna dva vrata, od zahoda proti vzhodu, sta se imenovala Džjandemen (健德门) in Andženmen (安贞门).
Avgusta 1368 je general Šu Da iz dinastije Ming zavzel mesto od zadnjega cesarja Juana, cesarja Šuna. Šu Da se je odločil, da je Dadujev utrdbeni sistem prevelik za obrambo med obleganjem, zato je ukazal obnoviti severno mestno obzidje 2,8 kilometra južno od prvotne lokacije. Ta gradnja je preprečila načrtovano širitev mesta na sever. Novo obzidje je bilo zgrajeno z dodatno plastjo opeke, kar je še okrepilo obrambo mesta.《北京城垣的保护与拆除》,《北京规划建设》1999年第2期"Beijing city wall protection and removal," "Beijing plans to build" 1999 2
Prvotno severno obzidje je bilo po letu 1372 opuščeno, vendar je bilo med dinastijo Ming še vedno uporabljeno kot sekundarna obramba. Med uporom An Da so bile pri teh vratih nameščene nekatere čete Ming. Od severnega in zahodnega dela mestnega obzidja Dadu je ostal le majhen del, pa tudi deli sistema jarkov na teh območjih. Južna polovica zidu barbakana v Sučingmenu je še danes vidna.
Leta 1370 je cesar Hongvu svojemu četrtemu sinu, Džu Diju (kasneje cesarju Jongleju), podelil naziv kralj odvisnosti Jan, katerega glavno mesto je bilo v Beipingu (današnji Peking). Leta 1379 je bila nova palača dokončana in Džu Di se je preselil naslednje leto.
Leta 1403 je Džu Di spremenil ime mesta iz Beiping ("severni mir") v Peking ("severna prestolnica"). Leta 1406 je začel načrtovati selitev svoje prestolnice iz Nandžinga v Peking. Takrat je bil Peking le prestolnica odvisnega območja kraljestva Jan, zato ni imel zelo obsežnih utrdb. Za izpolnitev obrambnih potreb nove prestolnice, da bi se lahko uprla občasnim mongolskim vdorom s severa, bi bila potrebna obsežna širitev in rekonstrukcija. To je zaznamovalo začetek gradnje mingških delov pekinških utrdb.
Gradbena dela na Šinei ("notranjem zahodu") so se začela leta 1406 na temeljih palače kralja Jan. Končana so bila naslednje leto. Leta 1409 je bil Džianšouling končan na gori Tianšov v okrožju Čangping. Leta 1416 se je začela gradnja kompleksa Prepovedanega mesta v slogu, ki je posnemal prvotno cesarsko palačo v Nandžingu. V tem času so bile zgrajene dvorane, palače in paviljoni Prepovedanega mesta, kot so Taimiao, Dvorana prednikov, gora Vansui, jezero Taije, rezidence desetih kraljev, rezidence cesarskih knezov, rezidence uradnikov ter boben in zvonik. Južno mestno obzidje so premaknili proti jugu za 0,8 kilometra, da bi zagotovili več prostora za bodoči kompleks cesarskega mesta. Leta 1421 je bila prestolnica dinastije Ming na Kitajskem uradno preseljena iz Nandžinga ("južna prestolnica") v Peking ("severna prestolnica"). Nebeški tempelj, Tempelj Zemlje in Tempelj Šjanong so bili zgrajeni v takratnem južnem predmestju. Nekateri viri kažejo, da je bila osrednja os mesta premaknjena proti vzhodu, da bi podjarmili Či prejšnje dinastije (novi Či prihaja z vzhoda, kjer sonce vzhaja vsak dan).见 明清时期的北京城 。 此派观点认为，明代兴建北京宫殿时，将中轴线向东平移了150米左右，将元代宫殿中轴置于西方方位、即"白虎位"或"杀位"上，在风水学说中为魇镇前朝王气的做法，同时也为在紫禁城西侧开挖筒子河提供了空间。今北京故宫内武英殿东边的断虹桥即元代宫城崇天门前的周桥，其依据为该桥桥面原极华丽，桥面上有汉白玉石雕云龙瑞兽，此做法在辽、金、元宫殿中只用于宫城正门之前居中位置的御桥。断虹桥桥面花纹在明初被朱元璋下令凿平。此外，从明清北京城市中轴线的位置来看，其轴线位置偏东，正阳门与崇文门之间的距离要小于正阳门与宣武门之间的距离。Visit Beijing during Ming and Qing dynasties Ta miselna šola verjame, da se je med gradnjo Pekinga v času dinastije Ming središčna os premaknila proti vzhodu za približno 150 metrov, kar postavlja središčno os palače dinastije Yuan proti zahodu, torej v "položaj belega tigra" ali "položaj ubijanja", kar je po feng šuiju način zatiranja či-ja prejšnje dinastije in hkrati zagotavljanje prostora za reko Tongzi na zahodni strani Prepovedanega mesta. Danes v Prepovedanem mestu v Pekingu, ob vzhodni strani mostu Vu Jing Juan Mijagi Hongčiao, oziroma v tednu Čong-daj pred mostom, na podlagi originalne zelo bogato okrašene mostne ploščadi, bele marmorne kamnite rezbarije Junlong so ugodne na ploščadi, ta praksa v palači Liao in Džin Juan je tik pred osrednjim položajem glavnega vhoda na most Royal Miyagi. Plošča Hongčiao je v zgodnjem cesarstvu Ming odredila klesanje. Poleg tega je z osi pogleda na Peking v času dinastij Ming in Čing razvidno, da je os proti vzhodu od Džengjanga in Čongvenmena manjša od razdalje med DženJangMenom in Šuanvumenom.
Druga širitev mesta se je zgodila med letoma 1436 in 1445 po ukazu cesarja Jinga iz dinastije Ming. Večja dela so vključevala dodajanje dodatne plasti opeke na notranjo stran mestnega obzidja, s čimer je nastal južni konec ob jezeru Taije, gradnjo vratnih stolpov, barbakanov in stražnih stolpov na devetih glavnih mestnih vratih, gradnjo štirih vogalnih stražnih stolpov, postavitev Paifanga na zunanji strani vsakih glavnih mestnih vrat in zamenjavo lesenih mostov čez jarek s kamnitimi mostovi. Pod mostovi so bile zgrajene zapornice, na nasip jarka pa so bile dodane obloge iz kamna in opeke.
Novo razširjeno mestno obzidje in sistem jarkov je bil dolg 45 lis (22,5 kilometra) po obodu in je zagotavljal močno obrambo. Cesarske grobnice so bile zgrajene na obrobju mesta. Za zaščito Pekinga med obleganjem so zgradili mesto Čangping, oskrbovalno mesto, notranje dele Velikega zidu in druge oddaljene utrdbe.
Mesto se je soočilo s številnimi vdori Mongolov. Leta 1476 je bila predlagana gradnja zunanjega mesta. Leta 1553 je bil južno od prvotnega mesta dokončan velik pravokoten zunanji mestni sistem obzidja in jarkov, ki je imel obliko, podobno znaku "凸". Ta obrambni obod se je ohranil skoraj 400 let.
Obrambni sistem obzidja in jarkov je dinastija Čing (1644–1912) ohranila nespremenjenega. Vendar je bilo cesarsko mesto popolnoma prenovljeno. Številne hiše, ki so jih uporabljali kot rezidence uradniki notranjega kabineta dinastije Ming, so bile preurejene v stanovanja za meščane, prav tako številne pisarne cesarskih uradnikov, prostori za služinčad, skladišča in hlevi za shranjevanje sena. Han Kitajci so bili prisiljeni živeti v zunanjem mestu ali zunaj mesta, saj so rezidence v notranjem mestu postale izključno domovi za Osem praporov – Mandžurje, sorodnike cesarja. V notranjem mestu so zgradili dodatna stanovanja za cesarske sorodnike, skupaj z budističnimi templji sekte Gelug. V tem času je bil zgrajen tudi park Tri gore, pet vrtov v zahodnih predmestjih.
Ko so Britanci prvič prispeli v Peking med dinastijo Čing, so štiri dele mesta zapisali v časopise kot: Kitajsko mesto (zunanje mesto), Tatarsko mesto (notranje mesto), Cesarsko mesto in Prepovedano mesto.
Razstavljanje
Zgodovinski zapisi kažejo, da je Li Zičeng, ko se je leta 1644 umaknil iz mesta, ukazal požgati cesarski palačni kompleks dinastije Ming in glavna mestna vrata.《明史纪事本末》、《甲申传信录》"History of the Ming Major Events", "A Shenchuan Xin Lu" Toda leta 1960, ko so obzidje končno razstavili, so delavci ugotovili, da so stolpi in deli vrat Dongdžimen in Čongvenmen originali dinastije Ming.
Obzidje in sistem jarkov sta bila v času dinastij Ming in Čing dobro vzdrževana, vse do leta 1900. Ni bilo dovoljeno vrtati lukenj ali delati lokov. Vsaka škoda – tudi če je manjkala le ena sama opeka – je bila hitro prijavljena oblastem in popravljena.
Med boksarsko vstajo (1898–1901) je bila utrdbam povzročena velika škoda. Društvo pravične harmonije je požgalo stolp z vrati v Džengjangmenu, njegov stražni stolp pa so uničile indijske čete. Stražni stolpa v Čaojangmenu in Čongvenmenu sta bila uničena s topniškim ognjem japonskih in britanskih sil, stražni stolp na severozahodnem vogalu notranjega mesta pa so uničili ruski topovi. Britanske čete so porušile zahodni del zunanjega mestnega obzidja pri Jongdingmenu in mestno obzidje, ki je obdajalo Nebeški tempelj. Končno postajo železnice Peking-Fengtian so premaknile iz Madžiapuja, zunaj mesta, na posestvo Nebeškega templja, kjer so bili sedeži britanskih in ameriških sil. To je bilo prvič od dinastije Ming, da je bilo mestno obzidje prebito. Leta 1901 so britanske čete porušile vzhodni del zunanjega mestnega obzidja pri Jongdingmenu, da bi omogočile podaljšanje železnice proti vzhodu do Džengjangmena. To je omogočilo gradnjo železniške postaje >Džengjangmen East (sedanja postaja Čjanmen). Tukaj so se lahko uslužbenci britanskega veleposlaništva in konzulata vkrcali na vlake, s katerimi so se v primeru potrebe po umiku odpeljali v pristaniško mesto Tiencin (danes Tiandžin). Britanske čete so porušile tudi vzhodni del zunanjega mestnega obzidja blizu Dongbianmena za gradnjo železniške proge Peking Dongbianmen-Tongdžou.
Cesarska vlada dinastije Čing je propadla leta 1911. Med letoma 1912 in 1949 sta vlada Republike Kitajske Beijang in nacionalistična vlada izvedli manjša dekonstrukcijska in prilagoditvena dela. Ko je bila leta 1915 zgrajena pekinška obmestja železnice, so razstavili opazovalne stolpe na severovzhodnem in jugovzhodnem vogalu, stranske stene stražnih stolpov na teh vogalih pa so imele zgrajene oboke kot prehode za vlake. Barbakan in zapornice pri Dešengmenu, Andingmenu, Čaojangmenu in Dongdžimenu so bile razstavljene za prehod vlakov. Barbakan pri Džengjangmenu so razstavili, da bi olajšali promet na območju Čjanmena. V mestnem obzidju v bližini Hepingmena, Džjanguomena, Fušingmena in več drugih manjših vrat so bili vrezani oboki za vlake. Obzidje cesarskega mesta je bilo v celoti razstavljeno, razen južnega proti jugozahodnemu delu.
Vratni stolpi, stražne stolpe in vogalne stolpe glavnih vrat tako notranjega kot zunanjega mesta so sčasoma razstavili zaradi pomanjkanja sredstev za vzdrževanje. Ko je bila leta 1949 ustanovljena Ljudska republika Kitajska, je bila večina jarkov in vratnih stolpov še vedno ohranjenih, čeprav v dotrajanem stanju.