Möngke kan, tudi Möngke kagan ali enostavno Möngke ( Мөнх, , ; ) je bil četrti kagan Mongolskega cesarstva, * 11. januar 1209, † 11. avgust 1259.
Vladal je od 1. julija 1251 do 11. avgusta 1259 kot prvi kagan iz Tolujeve nasledstvene linije. Med svojim vladanjem je izvedel pomembne reforme za izboljšanje uprave cesarstva. Pod Möngkejem so Mongoli osvojili Irak in Sirijo in kraljestvo Dali (sedanji Junan).Encyclopædia Britannica "Möngke"
Zgodnje življenje Möngke je bil rojen 11. januarja 1209 kot najstarejši sin Džingiskanovega najstniškega sina Toluja in Sorgagtani Beki. Šaman Teb Tengri je trdil, da je v zvezdah videl veliko prihodnost za otroka in mu je dal ime Möngke, kar v mongolščini pomeni 'večen'. Kot otrok je živel pri svojem stricu Ögedeju in njegovi ženi Angvi, ki ni imela otrok. Ögedej je perzijskega učenjaka Idi-danu Muhameda zadolžil, da Möngkeja nauči pisati.
Na poti domov po osvojitvi Horezma je Džingiskan po prvem lovu leta 1224 v bližini reke Ili opravil slovesnost za svoja vnuka Möngkeja in Kublaja.Jack Weatherford, The Secret History of the Mongol Queens, str. 135 Ko je bil Möngke star petnajst let in je s svojim bratom Kublajem ubil zajca in antilopo, je njun stari oče po mongolski navadi namazal maščobo ubitih živali na njuna sredinca.
Leta 1230 se je Möngke prvič odpravil v vojno in sledil Ögedeju in njegovemu očetu Toluju v boj proti Dinastiji Džin. Toluj je leta 1232 umrl in Ögedej je za vodjo tolujske apanaže imenoval Sorgagtani. Po mongolskem običaju je Möngke podedoval vsaj eno od očetovih žena in dobil Ogul-Hoimiš iz klana Ojratov. Möngke jo je globoko ljubil in bil še posebej naklonjen njeni starejši hčerki Širin.Willem van Ruysbroeck, Peter Jackson, David Morgan, Hakluyt Society The mission of Friar William of Rubruck: his journey to the court of the Mongols, str. 168
250px|thumb|Bitka pri Mohiju leta 1241, v kateri je morda sodeloval tudi MöngkeJohn Man-Kublai Khan, str. 32
Ögedej ga je leta 1235 skupaj z bratranci poslal napadst Kipčake, Kijevsko Rusijo in Bolgare. Ko je najmogočnejši kipčaški poglavar Bahman pobegnil na otok v delti Volge, je Möngke prečkal reko in ga ujel in usmrtil. Medtem ko sta Möngkejeva bratranca Šiban in Büri odšla na Krim, sta Möngke in Ögedejev sin Kadan, dobila ukaz, naj odideta na Kavkaz.Leo de Hartog Genghis Khan, str. 168 Mongoli so zavzeli alansko prestolnico Magas in pobili njene prebivalce. Mnogo poglavarjev Alanov in Čerkezov se je predalo. Med invazijo na vzhodno Evropo je Möngke sodeloval tudi pri obleganju Kijeva leta 1240. Sijaj Kijeva ga je očitno tako prevzel, da je mestu ponudil predajo, vendar so Kijevčani vse njegove odposlance ubili.Lawrence N. Langer Historical dictionary of medieval Russia, str. 131 Ko se je Möngkejevi vojski pridružila Batujeva vojska, so mesto izropali. Ob Batuju se je boril tudi v bitki pri Mohiju. Poleti 1241 ga je pred koncem kampanje stric Ögedej odpoklical in Möngke se je vrnil v Mongolijo. Ögedej decembra 1241 umrl.
Leta 1246 je Temüge, edini preostali Džingiskanov brat, neuspešno poskušal prevzeti prestol brez potrditve kurultaja. Novi kagan Gujuk je občutljivo nalogo 'čuvaja ognjišča', ki sta jo imela oba Džingiskanova mlajša brata, zaupal Möngkeju in Orda kanu, najstarejšemu Batujevemu bratu. Gujuk je leta 1248 na poti na zahod umrl in Batu in Möngke sta postala glavna tekmeca za mongolski prestol.
Tolujska revolucija Po nasvetu svoje matere Sorgagtani je Möngke odšel v Zlato hordo, da bi se srečal z Batu kanom. Batu se je odločil podpreti Möngkejevo izvolitev za kagana in je sklical kurultaj v Ala Kamaku. Na kurultaj so prišli vodja družin Džingiskanovih bratov in več pomembnih generalov. Gujukova sinova Naku in Hodža sta bila na prisotna le nekaj časa. Kurultaj je kljub ugovorom potrdil Möngkeja za kagana Mongolov, vendar je bil izid zaradi omejene udeležve in lokacije sporen. Batu je Möngkeja zaščitil in zadolžil svoja brata Berkeja in Tuka Timurja, da skličeta uradni kurultaj v Kodoe Aralu v Mongoliji. Ko sta Sorgagtani in Berke 1. julija 1251 organizirala drugi kurultaj, je zbrana množica razglasila Möngkeja za velikega kana Mongolskega cesarstva.
Kmalu zatem sta se Möngkeju kot novemu vladarju prišla "poklonit" Ogulov sin Hodža in Ögedejev najljubši vnuk Širemun, vendar sta s seboj pripeljala celotno vojsko Ögedejeve frakcije. Priprave za državni udar je odkril Möngkejev sokolar Hešig in obvestil svojega gospodarja. Po temeljiti preiskavi so Möngkejeve sorodnike spoznali za krive, a so jih sprva kljub ugovorom pomilostili. Kmalu zatem so se po celem cesarstvu začele preiskave in kaznovanja. Ocene kažejo, da je bilo usmrčenih 77 do 300 kanovih sorodnikov in drugih zarotnikov. Večine Džingiskanovih potomcev, vpletenih v zaroto, niso usmrtili, ampak so jih izgnali. Möngke je oblast na zahodu delil s svojim zaveznikom Batu kanom, s čimer je zagotovil enotnost cesarstva. Möngkejeva mati Sorgagtani je umrla leta 1252.
Po porazu ögedejskih in čagatajskih družin jim je Möngke odvzel njihova posestva in poslušnim družinskim članom dodelil nova ozemlja bodisi v Turkestanu bodisi na severozahodu Kitajske. Po krvavi čistki je Möngke odredil splošno amnestijo za ujetnike in zapornike. V še enem poskusu utrditve svoje moči je Möngke svojima bratoma Kublaju in Huleguju podelil posebna pooblastila v severni Kitajski in v Iranu. Ko so se razširile govorice, da je njegov brat Kublaj ustanovil dejansko neodvisen ulus (okrožje) in si morda prisvojil nekaj davčnih prihodkov, ki bi po pravici morali prihajati v Karakorum, je kagan leta 1257 tja poslal dva davčna inšpektorja, da bi revidirala Kublajevo poslovanje. Inšpektorja sta odkrila številne napake, naštela 142 kršitev predpisov ter obtožila kitajske uradnike in nekatere celo usmrtila. Kublajev položaj je bil ukinjen. Pobiranje vseh davkov na Kublajevih posestvih so prevzeli Möngkejevi uradniki.
Reforme thumb|Mongolsko cesarstvo med Möngkejevo vladavino upright=1|thumb|Mengeser Nojan zaslišuje zarotnike
Möngke je sam sestavljal odloke in pozorno spremljal njihovo izvajanje. Prepovedal je pretirane izdatke bordžiginskih in nebordžiginskih plemičev in omejil darila knezom, ki so se pretvorila v redne plače. Trgovce je zavezal k plačevanju davkov. Omejil je zlorabe in poslal svoje preiskovalce, da so nadzirali poslovanje trgovcev, ki so jih sponzorirali Mongoli. Prepovedal jim je uporabo cesarskih relejnih postaj, jama in paiz, tablic, ki so imetniku dajale pravico, da je od civilnega prebivalstva zahteval blago in storitve. Po Gujukovi smrti mnogi lokalni uradniki niso več hoteli vnovčevati papirnatih menic, ki jih je izdal Gujuk. Möngke se je zavedal, da bo neizpolnjevanje Gujukovih finančnih obveznosti pomenilo motnjo v poslovanju trgovcev z Mongoli, zato je trgovcem izplačal vse zapadle menice. Generale in kneze, vključno s svojim sinom, ki so pod Gujukom svojim četam dopuščali pleniti civiliste brez dovoljenja, je Möngke večkrat kaznoval.C. P. Atwood Encyclopedia of Mongolia and the Mongol Empire, str. 364 V državni pravi je zaposloval severnokitajske, muslimanske in ujgurske uradnike. Kaganov glavni sodnik (darugači) je bil džait-džalairski uradnik Mengeser, glavni pisar pa Kereid Bulgaj, ki je bil kristjan. Devet od šestnajstih glavnih provincialnih uradnikov je bilo zagotovo muslimanov. Möngke je ločil položaj glavnega sodnika na dvoru od položaja glavnega pisarja.
thumb|left|Perzijski kovanec iz leta 1253 z napisom: "Kovan s strani gruzijskega kralja Davida, v imenu vladarja Möngkeja z nebeško močjo"
Leta 1253 je Möngke ustanovil oddelek za monetarne zadeve, da bi nadziral in odpravil prekomerno izdajanje papirnatega denarja, ki so ga izdajali mongolski in nemongolski plemiči od vladavine velikega kana Ögedeja.Jack Weatherford. Genghis Khan and the making of the modern world, str. 176 Pod Möngkejevo oblastjo se je standardizirala masa srebrnih kovancev, vendar so Mongoli svojim tujim podložnikom dovolili kovati kovance v njihovih tradicionalnih apoenih s tradicionalno maso.Jack Weatherford, Genghis Khan and the making of the modern world, str. 175–176 Med vladavino Ögedeja, Gujuka in Möngkeja se je v Srednji Aziji povečalo kovanje zlatnikov in srebrnikov, na Kavkazu, v Iranu in Bolgarju pa kovanje bakrenega in srebrnega denarja.Encyclopedia of Mongolia and the Mongol Empire, str. 362
Med letoma 1252 in 1259 je Möngke izvedel popis prebivalstva, vključno z Iranom, Afganistanom, Gruzijo, Armenijo, Rusijo, Srednjo Azijo in severno Kitajsko. The Cambridge History of China: Volume 6, Alien Regimes and Border States 907–1368 (edited by Denis C. Twitchett, Herbert Franke, John King Fairbank, 1994), p. 401. Na Kitajskem je bil popis zaključen leta 1252, medtem ko je v Novgorodu na skrajnem severozahodu trajal do zime 1258/1259. Leta 1257 je v Novgorodu prišlo do upora proti mongolski oblasti, vendar je Aleksander Nevski prisilil mesto, da se je podredilo mongolskemu popisu in obdavčitvi. Novi popis ni štel le gospodinjstev, temveč tudi moške, stare od 15 do 60 let, polja, živino, vinograde in sadovnjake. V civilnem registru so bili obrtniki navedeni ločeno, medtem ko so bila v vojaških registrih ločena pomožna in redna gospodinjstva. Duhovniki odobrenih veroizpovedi so bili izločeni in se niso šteli. Ko je bil novi register končan, je bil en izvod registra poslan v Karakorum, en izvod pa je ostal v lokalni upravi.C. P. Atwood. Encyclopedia of Mongolia and the Mongol Empire, str. 78 Möngke je poskušal uvesti fiksno glavarino, ki bi jo pobirali cesarski agenti in bi jo lahko posredovali enotam v stiski. Najvišja stopnja davka je bila določena na 10–11 zlatih dinarjev na Bližnjem vzhodu in 6 do 7 taelov srebra na Kitajskem. Zaradi protestov zemljiški posestnikov je bila ta relativno nizka stopnja znižana na 6–7 dinarjev in taelov. Nekateri uradniki so najvišjo stopnjo za bogate zvišali na 500 dinarjev. Čeprav reforma ni zmanjšala davčnega bremena, je plačila naredila bolj predvidljiva.Thomas T. Allsen]. Mongol Imperialism, str. 142 Popis prebivalstva in regresivno obdavčenje, ki ga je omogočil, je sprožil ljudske nemire in odpor v zahodnih okrožjih.
Leta 1259 se je gruzijski kralj David VI. neuspešno uprl Mongolom in nato pobegnil v Kutaisi, kjer je vladal Imeretiji v zahodni Gruziji kot neodvisen vladar. Leta 1261 je nudil zatočišče Davidu VII., ki je za njim poskušal končati mongolsko nadoblast. Leta 1262 je David Ulu sklenil mir z Mongoli in se vrnil v Tbilisi. Möngke in Batujev uradnik Argun sta ostro kaznovala gruzijske in armenske plemiče, plenila njihova mesta in usmrtila njihove pomembne voditelje.Kirakos Ganjakets'i'. History of the Armenians,§ 63 in § 64 Gruzijce sta razdelila na šest tumenov.
Medtem je Bajdžu leta 1256 blizu Ankare zatrl upor seldžuškega sultana Kejkavusa II. in ponovno vzpostavil mongolsko oblast v vzhodni Anatoliji. Do takrat so se uprli tudi Kašmirci in Möngke je tja poslal svoja generala Salija in Takudarja, ki sta zamenjala dvor. Za darugačija v Kašmirju je imenoval budističnega mojstra Otočija. Slednjega je v Srinagarju ubil kašmirski kralj. Kašmir je zatem ponovno napadel general Sali, ubil kralja in zatrl upor. Kašmir je še vrsto let ostal podrejen Mongolskemu cesarstvu.André Wink-Al-Hind, The Making of the Indo-Islamic World, str. 208
Verska politika