Orlando Yorio, ali tudi Orlando Virgilio Yorio (izg.: Orlando Virgilio Jorijo), argentinski jezuitski duhovnik, akademik in dobrodelnik, * 20. december 1932, Buenos Aires, Argentina, † 9. avgust 2000, Montevideo, Urugvaj.Zeitschrift Umbrales, Revista de actualidad religiosa latinoamericana, Montevideo, Uruguay, No. 120, August 2001, S. 30.
Življenjepis Yorio je sprva študiral pravo na Buenosaireški univerzi (Universidad de Buenos Aires) in leta 1955 prekinil študij, da bi vstopil v Družbo Jezusovo. Nato je študiral humanistiko v Argentinski Kordovi, čilskem Santiagu in Buenosaireškem San Miguelu ter 1961 dosegel licenciat iz filozofije, 1967 pa licenciat iz teologije in poučeval na teološki fakulteti v San Miguelu. Bil je sodelavec revije Strómata, organa osvobodilne teologije.Rodolfo Kusch, Las religiones nativas, s.n. 1987, S. 8f
Po besedah pisatelja Roberta Baschettija je bil Yorio član »Gibanja duhovnikov za tretji svet« (Movimiento de Sacerdotes para el Tercer Mundo) in tako kot Baschetti tudi on navdušen peronist.Juan Perón (1895-1974) je bil argentinski politik in dva mandata predsednik
Delo z najrevnejšimi
Jalics je naučil tudi Yorija, kako moliti danes Orlando se je povezal s svojim sobratom Jalicsem, ki so ga 1956 poslali predstojniki v Čile; naslednje leto je nadaljeval študij bogoslovja v Buenos Airesu, kjer je 1959 prejel duhovniško posvečenje; nato je v Argentini postal bogoslovni profesor ter spiritual mladih jezuitov.
Leto dni je preživel v Argentinski Kordovi, nato pa je na jezuitski teološki fakulteti v San Miguelu poučeval dogmatiko in osnovno teologijo. 1963 je postal spiritual tamkajšnjih jezuitskih študentov, vključno s Jorgejem Mariom Bergogliom, ki je 2013 postal papež Frančišek. V tem času je začel dajati tudi tečaje duhovnih vaj. 1966 je doktoriral iz bogoslovja; začel je poučevati na Katoliškima univerzama v Salvadorju in Buenos Airesu. Svoje prve knjige: Vera naših bratov, Učenje molitve in Razvijanje svoje vere je takrat napisal v španščini.
Jaličevo inovatorstvo na področju duhovnosti je ob njegovem pogrebu v Budimpešti omenil tudi njegov sobrat, prijatelj in učenec-učitelj premišljevalne molitve Péter Mustó, ki je tudi deloval kot misijonar v Latinski Ameriki. „Feri atya“ tj. "oče Feri" - tako so imenovali Franca Jaliča Madžari - je namreč že kot mlad profesor teologije in spiritual duhovniških pripravnikov že sredi 20. stoletja v Buenos Airesu razmišljal o novih poteh, ki bi mladim pomagele k uvajanju v molitveno življenje. Obnovo je iskal podobno kot papež Janez XXIII. z aggiornamentom (=podanašnjenjem). Orlandom je bil z njim tesno povezn v preizkušanju različnih oblik molitve; skupaj sta iskala in izmenjavala izkušnje, da bi ugotovila, kateri način bi bil za mlade in maloverne današnjega časa najprikladnješi.
Njun takratni provincialni predstojnik, oče Mario Bergoglio – poznejši papež Frančišek – je menil, da je način molitve očeta Jaliča, ki je bil v zvezi z nekaterimi pozitivnimi prvinami osvobodilne teologije – nevaren. Oče Mustó je v svojem pogrebnem nagovoru omenil, da ni čudno, da sicer odlični ljudje velikokrat nasprotujejo tudi dobrim novotarijam - saj je v človeški naravi poleg radovednosti tudi nezaupanje do vsega novega. Kljub hudim preizkušnjam, nasprotovanjem in trpljenju, ki sta jih sobrata morala prav v Argentini doživljati in prestajati, pa se je njegov način molitve izkazal za ustreznega ter je iz Južne Amerike dosegel tudi Evropo; Jalič ga je namreč prvotno namenil dvomljivcem in iskalcem smisla življenja - taki pa ne obstajajo le v Ameriki. Sredi različnih mnenj in kriz je bilo treba Boga iskati še bolj pozorno; poleg iskanja in doživljanja Božje bližine pa sta dajala velik pomen zlasti medsebojnemu poslušanju in razumevanju.
Odhod na delo v barakarskem naselju Med študijem je spoznal Franca Jaliča in Luisa Durona, s katerima se je z dovoljenjem in pooblastilom redovnih in škofijskih predstojnikov odpravil na delo v najrevnejše buenosaireško barakarsko naselje (Villa miseria) Bajo Flores, kjer so odprli posebno jezuitsko hišo in skupnost.
Njihov predpostavljeni je bil takratni provincijal argentinskih jezuitov in poznejši papež Frančišek – Jorge Mario Bergoglio.
Po besedah Marine Rubinove so vsi trije jezuitski duhovniki zaradi kočljivih in nevarnih razmer in tudi zaradi nerazumevanja s strani predstojnikov že leto dni poprej zaprosili za premestitev k salezijanskemu škofu Raspantiju v Morónsko škofijo; Raspanti pa je želel sprejeti takrat le enega duhovnika, in to je bil Luis Dourrón. Kot je Bergoglio izjavil leta 1979, sta bila Jorio in Durón 19. marca 1976 izgnana iz reda, potem ko je bila februarja istega leta uradno razpuščena njihova majhna skupnost v Bajo Floresu; Jaliča to ni prizadelo, ker je že imel večne zaobljube. Po Jorijevi navedbi je zvedel o svoji izključitvi iz reda 20. maja 1976 šele od Jaliča, ki je bil na obisku pri vrhovnem jezuitskem generalu Arrupeju v Rimu poleti 1977 in v zvezi s tem obstaja več nejasnosti.http://www.cij.gov.ar/adj/pdfs/ADJ-0.528228001325176851.pdf
Ugrabitev in Jezusova molitev
1974 se je torej Franz Jalics z dvema jezuitskima tovarišema - Orlandom Jorijem in Luisom Dourrónom - preselil v barakarsko naselje "Bajo Flores", da bi delil življenje z najrevnejšimi, kar so storili z dovoljenjem svojih nadrejenih, ki sta bila takratni buenosaireški nadškof Juan Carlos Aramburu in jezuitski provincijal Jorge Mario Bergoglio. Maja 1976 je desničarska vojaška hunta izvedla državni udar, ker se je šušljalo o možni marksistični revoluciji. Kljub Bergoljevemu opozorilu, da morajo nemudoma zapustiti barakarsko naselje in nepričakovani razpustitvi skupnosti - sta se Jalics in Yorio zaradi nujnih dejavnosti obotavljala. Medtem so ju ugrabili marinci: Franca kot domnevnega ruskega vohuna, saj so bili njegovi predniki po poreklu iz Ukrajine v Sovjetski zvezi; Orlanda pa so imeli kot zagovornika osvobodilne teologije za levičarskega terorista. Po petih dneh so sicer ugotovili, da nista izvajala nobenih nasilnih protivladnih dejavnosti in jima obljubili izpustitev, vendar so ju pridržali še več kot pet mesecev z zvezanimi udi in vrečami čez glavo. Olajšava je bila le v tem, da sta prvi teden imela roke zvezane na hrbtu, odtlej pa spredaj, kar je bilo vsaj za spoznanje manj mučno; najhujša muka pa je bila, da sta zaman vsake naslednje sobote pričakovala osvoboditev.
To obdobje je odločilno vplivalo na Jorijevo in Jaličevo nadaljnje življenje: tukajšnje izkušnje so Jaliča spodbudile na razvoj premišljevalnih duhovnih vaj, ki so od takrat postale vir povezanosti z Bogom za cele rodove: »Že leta molimo Jezusovo molitev. Zdaj, v teh petih mesecih, sem lahko preizkusil, kaj v praksi pomeni ne obupati v tako ranljivih razmerah, ampak biti pozoren na Božjo navzočnost.« Pozneje sta zvedela, da sta od šest tisoč ljudi, ki so jih tistikrat odpeljali "odredi smrti", preživela le onadva; svojo rešitev sta pripisovala prav tej stalni molitvi in vdanosti v Božjo voljo.
Med opravljanjem karitativne dejavnosti v najrevnejši buenosaireški soseski 1976 med Umazano vojno so namreč ta dva jezuita ugrabili mornariški pripadniki odredov smrti, ju odpeljali v neznano smer in ju imeli ujeta skoraj pol leta.
Jorija in Jaliča je 23. maja 1976 skupaj s šestimi drugimi farnimi sodelavci ugrabilo 300 do zob oboroženih vojakov. Zakrili so jima oči s kapuco, jima roke zvezali na hrbtu in ju vrgli na tla, da sta se skoraj zadušila in se potem komaj premikala. Po petih dneh v tem mučnem položaju so ju odpeljali v hišo, kjer so jima zvezali roke spredaj, da bi se lažje gibala. Ugrabitelji so jima rekli, da so se prepričali o njuni nedolžnosti in da ju bodo konec tedna izpustili, do česar pa ni in ni prišlo. Teden se je začenjal poln tesnobe in strahu, a proti soboti se je zbujalo upanje – ki pa se je vedno znova izjalovilo. Skozi pet mesecev sta ostala vklenjena in oslepljena med jokom in obupom, a sta vendar molila zlasti za ugrabitelje, pa tudi premišljevala o smislu življenja. Drugih svojih ugrabljenih sodelavcev nista nikoli več videla; pozneje sta zvedela, da so "izginili".
Seveda nista mogla niti slutiti - kar je prišlo na dan šele veliko pozneje - da su ju imeli zaprta nedaleč od mesta njunega delovanja - celo v istem barakarskem naselju, vendar v imenitni palači ki pa je služila kot zapor in mučilnica. Pisno je bil o tem obveščen tudi jezuitski vrhovni predstojnik v Rimu, general Pedro Arrupe. Verjetno je usodno vplivala na njuno ugrabitev tudi odtegnitev podpore s strani svojega reda, saj sta bila Jorio in Duron tik pred tragičnimi dogodki izgnana iz reda od predstojnika Bergoglia, ne da bi za to vedela - in sta potem tudi zapustila Družbo Jezusovo; Jalič je ostal jezuit, ker ga zaradi njegovih večnih zaobljub iz družbe ni bilo mogoče izključiti. Postal pa je - tudi zaradi odtegnitve podpore s strani škofije - neprostovoljen "clericus vagus", in se ni mogel zaradi neugodnega predstojnikovega poročila v Južni Ameriki nikjer inkardinirati; končno je le uspel pripotovati k rodni sestri v Cleveland v ZDA, kamor se je njegova številna družina umaknila pred komučnističnim pritiskom z Madžarske.
Jorio je bil v ugodnejšem položaju kot domačin in je dobil možnost postati škofijski duhovnik, kar je ostal vse do svoje smrti 2000. Pozneje mu je bila ponujena možnost vrnitve, vendar je z Duronom zaradi hude prizadetosti nista več izkoristila, ampak sta delovala kot škofijska duhovnika. Iz nevarnih razmer ju je skušal rešiti kljub neugodnemu predstojnikovemu poročilu o njima salezijanski škof Raspanti,Miguel Raspanti SDB (*31. maj 1904 Argentinska Kordova; †18. februar 1991 Córdoba) je bil argentinski škof v novoustanovljeni škofiji Morón. ki je pred vladavino vojaške hunte kljub tveganju in drugačnemu osebnemu prepričanju skril takorekoč pod svoj plašč že nekaj duhovnikov. Tam - v njegovi škofijski palači - se jih huntini izsledniki niso upali iskati; ni mu pa tega uspelo z Jaličem in Jorijem, ker so ju ugrabili že 23. maja 1976. Ta škof je bil do vseh duhovnikov in pastoralnih delavcev, tudi do tistih, ki se zaradi bolj svobodomiselnih pogledov z njimi ni stinjal, saj je bil kljub sledenju in izvajanju koncilskih smernic bolj konservativno usmerjen - kot skrbna koklja, ki zavaruje vsa svoja piščeta s svojimi krili ne glede na njihovo različno barvo. Glede dveh jezuitov pri tem ni bil uspešen, čeprav je poskušal tudi v tem zapletenem primeru samega sebe postavljajoč v nevarnost.
Obžalovanje, zamera in sprava thumb|240px|upright|<center>Orlando Yorio somašuje s svojim provincijalom Mariom Bergoljem v Buenos Airesu 1974 (od leve na desno četrti, tretji je Bergoglio)
Argentinska škofovska konferenca - na čelu s poznejšim papežem Frančiškom, - je pozneje prosila za odpuščanje in izrazila obžalovanje zaradi morebitnih opustitev, ko bi morda lahko bolj zaščitila ali zmanjšala izginotje okoli 30 tisočev ljudi, od katerih so bili nekateri - tudi kleriki in župnijski sodelavci - mučeni in usmrčeni.Mit mond a pápa elleni vádakról az egyik érintett, P. Jálics Ferenc SJ? (magyar nyelven). Magyar Kurír. (Hozzáférés: 2022. december 20.)
15. aprila 2005 je odvetnik za človekove pravice v zvezi s temi tragičnimi dogodki vložil kazensko ovadbo proti kardinalu Jorgeju Bergolju, tedanjemu buenosaireškemu nadškofu, ki je 2013 postal papež Frančišek. Obtožil ga je kot takratnega predstojnika argentinskih jezuitov, češ da je bil vpleten v ugrabitev.