Amdo (; ; ), znan tudi kot Domey (), je ena od treh tradicionalnih tibetanskih regij. Obsega veliko območje od Ma-čuja (Rumena reka) do Dri-čuja (Jangce). Amdo večinoma sovpada s sedanjo kitajsko provinco Činghaj, vključuje pa tudi manjše dele provinc Sečuan in Gansu.
V 7. stoletju je Amdo postal del Tibetanskega cesarstva, ki je trajalo do njegovega razpada v 9. stoletju. Lokalna tibetanska teokracija, imenovana Tsongkha, je regiji vladala od leta 997 do 1104. V 13. stoletju so mongolske sile osvojile območje, kar je privedlo do začetka odnosa med duhovnikom in zavetnikom. Od 14. do 16. stoletja je dinastija Ming nadzorovala nekatera obmejna območja Amda, medtem ko je mongolska prisotnost ostala pomembna. V 1720-ih je cesar Jongdženg iz dinastije Čing odvzel Amdo od Džungarjev in začel oblikovati sodobne meje Činghaja. Dovolil je, da večino območja upravlja vrsta lokalnih tibetanskih vladarjev, povezanih z vlado Ü-Tsanga prek samostanskih sistemov, vendar jih ne upravlja neposredno dalajlamov Ganden Phodrang. Od leta 1917 so dele Amda zasedli vojskovodje klike Ma, ki so se leta 1928 pridružili Kuomintangu (kitajski nacionalistični stranki). Do leta 1952 so sile Kitajske komunistične partije priključile osrednji Tibet in premagale tako Kuomintang kot tibetanske sile, s čimer so utrdile svoj vpliv na območju približno do leta 1958.
Tibetanci v Amdu so se tradicionalno ukvarjali s kmetijstvom in živinorejo. Regija je dom številnih duhovnih voditeljev tibetanskega budizma, kot so 14. dalajlama, 10. pančenlama Čoekji Gjaltsen in veliki reformator šole Gelug Dže Tsongkapa.
Imena Amdo je ena od tradicionalnih regij Velikega ali etnografskega Tibeta. Drugi regiji sta Ü-Tsang, znana tudi kot politični ali osrednji Tibet, na jugozahodu in Kham na jugu. Ime Amdo je postalo pogostejše od 19. stoletja; starejši viri omenjajo približno isto regijo kot Domey. Amdo in Kham sta bila na zemljevidih in rokopisih skupaj imenovana tudi Do Kham.
Geografija Amdo obsega zgornji tok reke Ma-ču ali Rumene reke in jezera Činghaj. Njegova južna meja je gorovje Bajyan Har. Območje je vetrovno in brez dreves, z veliko trave. Živali v regiji so divji jak in kiang. Udomačene živali v regiji so domači jak in dzo, koze, ovce in mongolski konj. Amdo je bil v epskih zgodbah in zgodovini znan kot dežela, kjer se vzrejajo in divje puščajo čudoviti konji.
Demografija Zgodovinska demografija V zgodovinskih časih so bili ljudje v regiji običajno netibetanski, kot so bili Mongoli ali ljudstvo Hor, čeprav so slednji znali govoriti tibetanski jezik. Druga avtohtona ljudstva so bila Čjang, Sumpa in Tujuhun. Prebivalci Amda in Khama so se tradicionalno identificirali kot Amdova in Khampa in ne kot Tibetanci, včasih bolj povezani s Kitajci kot z Ü-Tsangom (osrednji Tibet)., "Ljudje iz vzhodnih regij Kham in Amdo so se vedno identificirali kot Khampi in Amdowi in ne kot Tibetanci ter so bili včasih tesneje povezani s svojimi kitajskimi sosedi kot z osrednjim Tibetom."
Trenutna demografija Prebivalci Amda se imenujejo Amdova () za razliko od Tibetancev iz Khama (Khampa, ) in Ü-Tsanga, vendar vsi veljajo za etnično Tibetance.
Danes etnični Tibetanci prevladujejo v zahodnih in južnih delih Amda, ki so zdaj upravljani kot različne tibetanske, tibetansko-čjanske ali mongolsko-tibetanske avtonomne prefekture. Kitajci Han so večina v severnem delu (mongolska in tibetanska avtonomna prefektura Haiši) in vzhodnem delu (mesto Šining in mesto Haidong) province Činghaj. Čeprav sta mesti Šining in Haidong geografsko majhni v primerjavi s preostalim delom province Činghaj, ima to območje največjo gostoto prebivalstva, zaradi česar Kitajci Han številčno presegajo druge etnične skupine v provinci Činghaj na splošno.
Večina Tibetancev iz plemena Amdo živi v večjem delu province Činghaj, vključno s tibetansko avtonomno prefekturo (TAP) Mtshobjang (མཚོ་བྱང་།; Haibei v kitajščini), TAP Mtsholho (མཚོ་ལྷོ་།; Hainan), TAP Rmalho (རྨ་ལྷོ་།; Huangnan) in TAP Mgolog (མགོ་ལོག།; Guoluo), pa tudi v Kanlho. (ཀན་ལྷོ།; Gannan) TAP jugozahodne province Gansu in deli Rngaba (རྔ་བ།; Aba) in avtonomne prefekture Čjang v severozahodni provinci Sečuan. Poleg tega veliko število Tibetancev iz ljudstva Amdo živi v prefekturi Haidong (མཚོ་ཤར།; Wylie: mtsho shar) v prefekturi Činghaj, ki se nahaja vzhodno od jezera Činghaj (མཚོ་སྔོན།, Wylie: mtsho sngon) in okoli mesta Xining (ཟི་ལིང།; zi ling), vendar predstavljajo le manjšino (približno 8,5 %) celotnega prebivalstva, zato regija ni dosegla statusa TAP. Obsežna mongolska in tibetanska avtonomna prefektura Haixi (མཚོ་ནུབ།; mtsho nub), zahodno od jezera Činghaj, ima tudi manjšinsko tibetansko prebivalstvo (približno 10 %), in le Tibetanci v vzhodnih delih te prefekture so prebivalci Amda.
Tudi Mongoli so bili dolgotrajni naseljenci v Amdu, najprej so prispeli v času Džingiskana, zlasti pa v seriji naselitvenih valov v obdobju Ming. Skozi stoletja se je večina Mongolov Amda močno tibetizirala in vsaj na prvi pogled je zdaj težko razločiti njihovo prvotno netibetansko etnično pripadnost.
Jezik V Amdu se zaradi geografske izoliranosti številnih skupin govori veliko narečij tibetanskega jezika. Pisna tibetanskost je enaka v vseh tibetansko govorečih regijah in temelji na klasični tibetanskosti.
Mnogi netibetanci v regiji so večjezični in govorijo amdo tibetansko, zaradi česar je težko ugotoviti njihovo etnično pripadnost samo na podlagi jezika.
Zgodovina Ljudstvo Čjang je bilo zgodnje uporabnike železa in zgodbe o njih so številne v njihovih železnih naprsnikih z železnimi meči.
Od 7. do 9. stoletja se je Tibetansko cesarstvo razširilo v Amdo. Čjang, Sumpa, Tujuhuni in druga ljudstva v regiji so se postopoma tibetizirala. V tem obdobju se je nadzor nad Amdom prenesel od Songcen Gampa in njegovih naslednikov na ministre kraljeve družine, Gar (). Ti ministri so svoje položaje podedovali od staršev, podobno kot cesar. Kralj Tüsong je poskušal ministrom iztrgati nadzor nad tem območjem, vendar neuspešno.
Leta 821 je pogodba določila meje med Tibetanskim cesarstvom in dinastijo Tang, hkrati pa so bile zgrajene tri stele – ena na meji, ena v Lasi in ena v Čang'anu. Tibetanska vojska se je naselila znotraj vzhodne meje.
Po letu 838, ko je tibetanski kralj Lang darma ubil svojega brata, se je Tibetansko cesarstvo razdelilo na neodvisne kneževine, medtem ko je Do Kham (Amdo in Kham) ohranil kulturno in versko tibetansko pripadnost. Znotraj Amda so ostale zgodovinsko neodvisne politike dednih vladarjev in kraljestev, medtem ko sta mongolsko in kitajsko prebivalstvo nihala med avtohtonimi ljudstvi in Tibetanci. V tem obdobju so se budistični menihi iz osrednjega Tibeta izgnali v regijo Amdo.
Obstaja zgodovinski zapis o uradniku iz 9. stoletja, ki je bil poslan pobirati davke v Amdo. Namesto tega je pridobil fevd. Nato je povedal o 10 vrlinah zemlje. Dve vrlini sta v travi, ena za travnike blizu doma, ena za oddaljene pašnike. Dve vrlini sta v zemlji, ena za gradnjo hiš in ena za dobra polja. Dve vrlini sta v vodi, ena za pitje in ena za namakanje. Dve sta v kamnu, ena za gradnjo in ena za mletje. Les ima dve prednosti, eno za gradnjo in eno za kurjavo. Prvotni prebivalci regije Amdo so bili gozdni prebivalci (nags-pa), gorski prebivalci (ri-pa), prebivalci ravnin (thang-pa), travniki (rtsa-mi) in gozdarji (shing-mi). Travniki so bili znani po svojih konjih.
Gevasel je bil menih, ki je pomagal obuditi tibetanski budizem. Učil se je kot otrok in je pokazal neverjetno navdušenje nad vero. Ko je bil posvečen, se je odpravil iskat nauke. Po prejemu Vinaje naj bi odpotoval v osrednji Tibet, a je doživel sušo. Namesto tega se je odločil za samoto v Amdo. Domačini so slišali zanj in njegova samota ni bila takšna, kot so ga iskali. Sčasoma je v Amdu ustanovil vrsto begunskih menihov in z bogastvom, ki ga je pridobil, zgradil tudi templje in stupe. Območju je od leta 997 do 1104 vladala tibetanska teokracija, imenovana Tsongkha. Pogosto je bilo vpleteno v konflikte z Zahodno Šja, ki so jo sestavljali Tanguti, verjetno dinastije Čjang, ter z dinastijami Song, Liao in Džin.
13. stoletje Mongoli so do leta 1240 osvojili vzhodni Amdo in ga upravljali pod okriljem Urada za budistične in tibetanske zadeve, ločeno od drugih ozemelj, ki jih je upravljala dinastija Juan., "the Mongol court took a direct interest in how Tibet was run ... at the Mongol capital there was a Department for Buddhist and Tibetan Affairs." Začel se je odnos med duhovnikom in zavetnikom. Drogön Čögjal Phagpa, tibetanski lama, je obiskal Kublajkana in postal tako priljubljen, da je postal Kublajev duhovni vodnik, kasneje pa ga je imenoval za duhovniškega kralja Tibeta in postal vladar (1) ozemlja Tibeta, ki je obsegalo trinajst držav Ü-Tsang; (2) Kham in (3) Amdo, vendar so kraljestva v Amdu in Khamu ostala večinoma neodvisna od osrednjega Tibeta. Poznejša leta je preživel v samostanu Sakja v Ü-Tsangu, zaradi česar je moral redno potovati skozi Amdo. Na enem od teh potovanj je v Amdu naletel na oborožen odpor in je za potovanje skozi Amdo potreboval spremstvo mongolskih knezov. Čeprav koncept treh tibetskih regij izvira iz Tibetanskega cesarstva, rokopisi iz Dunhuanga, ki vzhodne dele njegovega ozemlja omenjajo kot () in (), so Juan potrdili delitev, Do Kham pa sta bila kot dve dobro opredeljeni poveljstvi skupaj z Ü-Tsangom od takrat skupno imenovani tri poveljstva Tibeta. Tibet je ponovno pridobil neodvisnost od Mongolov, preden so domači Kitajci leta 1368 strmoglavili dinastijo Juan, čeprav se je do slednjega izogibal neposrednemu upiranju dvoru Juan. Do leta 1343 se je mongolska oblast v Amdu precej oslabila: Ködenov fevd je bil nekaj časa brez vodje, Tibetanci pa so nadlegovali Mongole v bližini Liangdžova (byang ngos). Leta 1347 je na približno dvesto mestih v vzhodnem Tibetu izbruhnil splošni upor in čeprav so bile poslane čete, da bi ga zatrle, vzhodni Tibet do leta 1355 ni bil več omenjen v dinastični zgodovini Mongolov.
14. do 17. stoletje Čeprav je naslednja dinastija Ming nominalno ohranila mongolske delitve Tibeta z nekaj podrazdelitve, je njena moč šibkejša in je vplivala na Amdo predvsem na njihovih mejah. Mongoli so od sredine 16. stoletja ponovno prevzeli politični nadzor na območjih Amdo. Vendar je dinastija Ming še naprej obdržala nadzor v Hedžovu in Šiningu. Ko se je trgovina med Mongoli, Tibetanci, muslimani in Han Kitajci poglabljala, se je okoli Gansuja razvil sistem šjedži. Sprva so služili kot prenočišča za popotnike, sčasoma pa so prevzeli dodatne odgovornosti, kot so urejanje trgovine, pobiranje davkov in reševanje pravnih sporov skupaj z lokalnimi džameni.
Zgornji (Kokonorski) Mongoli iz severnega Šindžjanga in Khalkhe so tja prišli v 16. in 17. stoletju. Boji za oblast med različnimi mongolskimi frakcijami v Tibetu in Amdu so privedli do obdobja izmenične prevlade dalajlame (nominalno) in mongolskih gospodarjev. Leta 1642 je bil Tibet ponovno združen pod 5. dalajlamo, ko je s prizadevanji mongolskega kralja Guši kana pridobil duhovno in posvetno oblast. To je omogočilo šoli Gelug in njenim utelešenim duhovnim voditeljem, dalajlamam, da so pridobili dovolj podpore, da so obstajali do danes. Guši kan je Tibetu vrnil tudi dele vzhodnega Tiberja (Kham), vendar je njegovo oporišče v regiji Kokonor v Amdu ostalo pod mongolskim nadzorom.
18. stoletje Leta 1705 je Lha-bzang Kan iz Hošuta s soglasjem cesarja Kangšija iz dinastije Čing odstavil regenta in ubil 6. dalajlamo. Džungarski Mongoli so med kaosom napadli Tibet in držali celotno regijo do končnega poraza z ekspedicijo cesarske vojske Čing leta 1720.
Ko je v začetku 18. stoletja na oblast prišla mandžurska dinastija Čing, je za upravno središče območja ustanovila Šining, mesto severno od Amda. Amdo je bil postavljen v regijo Činghaj. V tem obdobju so jim vladali Ambani, ki so samostanom in drugim lokalnim voditeljem dovolili skoraj popolno avtonomijo.