desno|sličica| Patio de los Leones, eden ikoničnih primerov nasridske umetnosti v Alhambri v Granadi . Islam je religija, ki se je širila po Iberskem polotoku od 8. stoletja, z Omajadsko osvojitvijo, do prepovedi s strani Kastiljske krone v sredini 16. stoletja in izgona Mavrov leta 1609. Zato je imel islam ključno vlogo v kulturi (umetnosti, arhitekturi, jeziku), znanostih in zgodovini Al-Andalusa ter pri številnih družbeno-kulturnih vprašanjih tistega, kar se je na koncu razvilo v Španijo.
Trenutno muslimanska populacija v Španiji predstavlja približno 5% celotne populacije, z več kot 2,4 milijona ljudi. Število se je v zadnjih letih povečalo in pričakuje se, da se bo ta trend nadaljeval.
Poleg tega ima približno 45% muslimanov v državi špansko državljanstvo, medtem ko je 55% priseljencev, večinoma iz Maroka (36%) in drugih držav (19%).
Poleg tega je španska država islam leta 1989 priznala kot religijo z znano tradicijo in leta 1992 so bili podpisani sporazumi o sodelovanju med državo in Islamsko komisijo Španije, organom, ustanovljenim leta 1992 za zastopanje islamskih skupnosti na španskem ozemlju.
Regionalne skupnosti z največjo muslimansko prisotnostjo so Katalonija, Andaluzija, Madrid in Valencijska skupnost. Številke se lahko razlikujejo glede na vir in metodologijo, ki se uporablja za izračun.
Zgodovina
Al-Andalus
Omajadska osvojitev Iberskega polotoka
Imenuje se Omajadska doba na Iberskem polotoku in natančneje arabska osvojitev Hispanije, kompleksnemu političnemu in vojaškemu procesu, ki je v 8. stoletju pojasnil oblikovanje in utrjevanje Kordobskega emirata, kot tudi nastanek glavnih srednjeveških krščanskih kraljestev na polotoku.
Osvojitev vizigotskega kraljestva s strani Omajadskega kalifata je bil razmeroma hiter proces, saj je v samo petnajstih letih prišlo do zasedbe velikega dela današnjega ozemlja na polotoku; od leta 711 do 725, čeprav je bilo ozemlje na polotoku kraljestva popolnoma zasedeno leta 720, deset let po začetku osvajanja. Ta osvojitev, poleg tega, da je bila dolgotrajna, je zahtevala tudi nenehno vojaško okrepitev in dogovore z odporniškimi jedri.
Čeprav je celoten postopek trajal toliko časa, časovnica ni natančna glede let in datumov, ampak le približna, saj se viri med seboj razlikujejo, zgodovinarji pa se ne strinjajo. Izbrali smo datacijo, ki se lahko glede na zgodovinarja, ki ga izberemo, vedno za enoletno obdobje zamakne.
Poleg teh let osvajanja moramo dodati še prejšnja leta, ko so Arabci to načrtovali, izvidovali teren in očitno pripravljali prihodnja zavezništva. Dolžina tega procesa osvajanja Vizigotskega kraljestva je posledica več razlogov: pomanjkanja muslimanskih sil, ki so jih napadle, nenehnih bojev in uporov njihovih zaveznikov med Vizigoti, orografije ozemlja in močne osnove družbene poselitve prejšnjega Vizigotskega kraljestva.
Vendar pa je velika politična centralizacija kraljestva, negotovost, ki so jo povzročile skupine pobeglih sužnjev, osiromašenje kraljeve zakladnice (zlasti v času Witizovega vladanja) in izguba moči kralja pred plemiči, olajšala delovanje osvajalcev.
Toda najpomembnejši dejavnik je bila morda huda demografska kriza kraljestva, ki je v zadnjih petindvajsetih letih izgubilo več kot tretjino svojega prebivalstva. To se je zgodilo zaradi epidemij kuge in let suše in lakote v poznem 7. stoletju, zlasti med vladavino Ervigija; in se je ponovilo tudi z veliko strogostjo pod Witizo, predhodnikom Rodriga.
Poleg tega je obstajala pomembna politična razklanost med dvema velikima političnima in družinskima klanoma Gotov v boju za prestol, ki je več desetletij delil kraljestvo in povzročal stalne težave. Na eni strani je bil klan Wamba-Égica, ki mu je pripadal ali bil povezan z Witizo, na drugi strani pa klan Chindasvinto-Recesvinto, ki mu je pripadal Rodrigo. Ta položaj je razdelil aristokratsko-vojaško stanovsko skupino na dve vse bolj nezdružljivi frakciji; do te mere, da nekatera zgodovinopisje witizance šteje za podžigalce in celo izrecne ali oportunistične zaveznike osvajalcev.
Arabski osvajalci so imeli podporo tudi pri delu judovske populacije, ki je bila številčna v Betiki, v Narbonski Galiji in v celotni sredozemski kotlini. Bil je prisoten predvsem v urbanih središčih, med drugim v skupnostih Narbonne, Tarragona, Tortosa, Sagunto, Elche, Lucena, Elvira, Córdoba, Mérida, Zaragoza, Sevilla in prestolnice Toledo.
Pomoč, ki so jo Judje nudili osvajalcem, je bila posledica tega, da so bili ti, večinoma prisiljeni, a lažni spreobrnjenci, večkrat preganjani z vizigotsko zakonodajo (z nekaj izjemami, kot pod kraljema Witericom in Suintilo, in proti mnenju škofov, kot je sveti Isidor, ki jih je branil). In vedeli so, da se bo zaradi dogodkov v severni Afriki njihova situacija izboljšala, ko bodo od arabskih vladarjev prejeli enak status kot krščansko prebivalstvo.
Toda poleg etnično čistih Judov iz diaspore so v severni Afriki živeli Berberi, ki so se spreobrnili v judovstvo zaradi misijonarstva in mešanja ras, in mnogi od njih so podpirali Arabce pri osvajanju ter so se jim pridružili (kot so se številni krščanski Berberi) zaradi klientelnih vezi.
Končno so notranji dinastični spori med vizigotskimi plemiči glede nasledstva Witize še dodatno olajšali razvoj osvajanja.
Po ohranjenih virih naj bi muslimani osvojili polotok leta 711, ko je bila končana muslimanska vojaška osvojitev večjega dela severne Afrike, pri čemer so izkoristili arabizacijo Berberov, ki so jih nato vključili v vojsko za naslednjo osvojitev polotoka.
V tistem času je v vizigotskem kraljestvu Roderic (kasneje znan kot Rodrigo) bojevala proti sinu prejšnjega kralja Witize, Agile II., in s tem proti zakonitemu dediču. Rodrigo bi bil v tem trenutku verjetno dux Betike, medtem ko bi bil Agila, ki je bil povezan s prestolom, dux Tarraconense.
V pomladi leta 711 je izvidnica, ki jo je vodil Táriq Ibn Ziyad, guverner Tangerja, in je štela približno 9000 mož, brez vednosti Musa ibn Nusaira, arabskega guvernerja v Ifriqiyji, vdrla na Iberski polotok. Ta ekspedicija je prečkala ožino 27. aprila 711 in osvojila Algeciras, kjer je Tariq povečal število mož, od koder se je 19. julija 711 v bitki Guadalete, imenovani tako, ker se je tradicionalno nahajala ob reki Guadalete, čeprav jo najnovejše študije postavljajo na breg reke Guadarranque, spopadel z Donom Rodrigom. Leto pozneje, ko je izvedel za novico, je Musa prečkal ožino, da bi nadzoroval berberske in arabske osvojitve.
Leta 711 je padla Cordoba, prav tako območje preliva Gibraltar, okrožje Cordoba in pot do Toleda, z zaledjem Seville in Meride, od koder je lahko prišel nevarnost.
Kljub temu se je dogodek odvijal bolje, kot je Musa lahko pričakoval. Mesta Medina Sidonia, Carmona in Sevilla so jih sprejela skoraj brez boja, pravijo, da so se privrženci Rodriga umaknili in so prevladovali privrženci Witize ali vsaj nevtralni, toda verjetno so bili to hispanoromanski razžaljeni ljudje, ki so jih sprejeli kot civilizirano ljudstvo in na nek način kot način zamenjave vlade. Podporniki Rodriga so se zbrali v Méridi. Musa je osvojil mesto, ki je kljubovalo napadom sovražnikov. Potreboval je šestnajst mesecev, da je zavzel mesto, ki se je predalo 30. junija 713. Hkrati so bila osvojena tudi druga ozemlja, predvsem na jugovzhodu, kot je bilo kraljestvo Tudmir (Murcia, Alicante in druge pokrajine Andaluzije in Albacete), ki ga je upravljal vizigotski vojvoda Teodomiro, v tem primeru sin Musov, Abd al-Aziz.
V tem času so muslimani obvladovali Betiko, del Lusitanije, del Kartaginense in zahodno Tarraconense. Možno je, da je Musa med obleganjem Méride sklenil dogovore z gotskimi plemiči v mestih, ki so jim zagotavljali ohranjanje oblasti, premoženja in vere, v zameno za priznanje suverenosti kalifa. Goti, ki so podpisali pogodbe, so se zavezali, da bodo zvesti in iskreni do guvernerja Hispanije (ta naziv si je lastil Musa), da ne bodo spletkarili s sovražniki, da bodo plačevali letni davek za vsakega svojega krščanskega podanika; v zameno pa bodo spoštovali njihove posesti in svobodo podložnikov, ki jih ne bodo mogli nasilno spreobračati v svojo vero, niti uničevati njihovih cerkva. Ta sporazum se je razširil tudi na velika gospoda, ki so, čeprav niso imeli naziva grofa, dejansko vladali na obsežnih ozemljih, na katerih ni bilo nobenega pomembnega mesta, in na nekatere vojvode, vsem pa so morali predati lastnino velikih gospodov, ki so podpirali Rodriga. Dele kraljevine vizigotov, ki so bile zelo obsežne, bi podelili udeležencem odprav (tistim, ki so že bili v Hispaniji in tistim, ki bi prišli v prihodnosti), razen ene petine, ki bi pripadala kalifu.
Musa ni uvedel nobenih sprememb v davkih, ki so se še naprej pobirali na enak način kot do tedaj, vendar je njihov znesek prešel v roke arabskega valija Hispanije, ki je poslal petino zneska kalifu. Konvencije so izboljšale položaj plemstva, ki je poleg ohranjanja svojih posesti, zagotovo lahko izognilo nekaterim davkom. Menijo, da so se davki za preproste ljudi znižali, kar je povzročilo izboljšanje njihovega položaja, in protijudovska zakonodaja je izginila.
Po zagotovljeni kapitulaciji Méride se je Musa srečal s Tarakom v Talaveri, s katerim bi nato napredoval proti severu. V pomladi leta 714 so napredovali proti Zaragozi, od koder se je Tariq usmeril proti Sori in Palencii, da bi prodrl v Asturijo, kjer je dosegel Biskajski zaliv v Gijónu. Musa je zasedel Logroño, León in Astorga, začasno pa je določil meje osvajanja v dolini reke Ebro. V poletju leta 714 so bili poklicani od kalifa iz Damaska, medtem ko je Musov sin Abd-al-Aziz ostal v Sevilji, prvi prestolnici Al-Andalusa, kot wali. Pod njegovim vodstvom je bila dokončana osvojitev vzhodne regije in utrjene posesti Évora, Santarém in Coímbra.
Leta 717 je bil Abd al-Aziz ibn Musa umorjen, kar je odprlo obdobje hude nestabilnosti v Al-Andaluzu, ki se je raztezalo štirideset let. Istega leta se je prestolnica preselila v Cordobo in med letoma 719 in 719 so se predali Pamplona, Huesca in Barcelona, kar je prisililo odpore hispanogote, da so se zatekli v Pireneje ali v gorovje Kantabrijskega gorovja ali pa so se izselili v območje Narbone. Čeprav je Narbona padla leta 720, muslimani niso uspeli prodreti v merovinško frankovsko kraljestvo skozi Akvitanijo, Provanso, Burgundijo ali Gaskonjo, in čeprav so muslimanske ekspedicije še naprej potekale, so bile dokončno ustavljene leta 732 v Vouilléju (Francija) v bitki pri Poitiersu.
Nenehni notranji konflikti v Al Andaluziji so prav tako omogočili utrjevanje uporniškega gibanja na obali Biskajskega zaliva, ki se je pojavilo po zmagi Don Pelaya v bitki pri Covadongi leta 718, na podlagi česar se je v prvi polovici stoletja zgradilo kraljestvo Asturija, ki mu je pozneje sledila ustanovitev drugih središč v vzhodnem delu.
Oblikovanje andaluzijske države (711–756) Leta 711 so muslimanske čete, ki so jih sestavljali Arabci in Berberi, pod vodstvom Tarika, namestnika guvernerja severne Afrike Musasa ibn Nusajra, prečkale Gibraltarsko ožino. Tariq se je sprva utrdil na skali, ki je pozneje dobila njegovo ime, Chabal Tariq (Gibraltar), in čakal na prihod glavnine svojih čet. Šele takrat je začel svojo ofenzivo z zavzetjem Carteye (Cádiz), po čemer se je usmeril proti zahodu in postavil svojo operativno bazo v Al-Yazirat Al-Jadra (v arabščini: الجزيرة الخضراء), kar je danes Algeciras.
Tega leta je Tarik premagal Vizigote v pomembni bitki pri Guadaleti in po dokončnem uničenju preostanka sovražnikove vojske v Éciji se je lotil hitre osvojitve, najprej v smeri Toletuma (Toledo) in nato proti Caesar Augusti (Zaragoza). Okoli leta 718 je bila Iberski polotok, razen gorskih območij na severu, ki so jih naseljevali Vaskonci, Kantabrijci in Asturijci, v rokah generalov kalifa Valida I; Tárika ibn Zijada in Musuja ibn Nusajra.