Bagratidska Armenija (armensko Armenian: Բագրատունիների թագավորություն, Bagratidsko kraljestvo) je bila neodvisna armenska država, ki jo je ustanovil Ašot I. iz dinastije Bagratidov v zgodnjih osemdesetih letih 8. stoletja po skoraj dveh stoletjih omajadske in abasidske prevlade nad Veliko Armenijo. V obdobju pred ustanovitvijo sta bili obe takratni prevladujoči sili v regiji – Abasidi in Bizantinsko cesarstvo – preveč zaposleni s svojimi vojnami, več armenskih plemiških družin nahararjev pa se je razkropilo, kar je Ašotu I. omogočilo uveljaviti se kot vodilna osebnost gibanja za izgon Arabcev iz Armenije.
Ašotov ugled se je še povečal, ko so mu začeli dvoriti tako bizantinski kot arabski vladarji, ki so želeli ohraniti tamponsko državo blizu svojih meja. Abasidski kalifat je leta 862 priznal Ašota za kneza knezov in leta 884 ali 885 za kralja. Ustanovitev Bagratidskega kraljestva je kasneje privedla do ustanovitve več drugih armenskih kneževin in kraljestev: Tarona, Vaspurakan, Karsa, Hačena in Sjunika. Med vladavino Ašota III. (952/953–977) je glavno mesto kraljestva postal Ani in zrasel v cvetoče gospodarsko in kulturno središče.
V prvi polovici 11. stoletja je kraljestvo začelo pešati in sčasoma propadlo. Bizantinski cesar Bazilij II. (vladal 976–1025) je nad njim dosegel vrsto zmag in priključil dele jugozahodne Armenije k svojemu cesarstvu. Kralj Hovhannes-Smbat III. je bil prisiljen leta 1022 obljubiti, da bo njegovo kraljestvo po njegovi smrti prešlo v roke Bizantincev. Po Hovhannes-Smbatovi smrti leta 1041 je njegov naslednik Gagik II. zavrnil izročitev Anija in nadaljeval z upiranjem do leta 1045, ko so njegovo kraljestvo, ki so ga pestile notranje in zunanje grožnje, končno zavzele bizantinske sile.Bournoutian, Concise History, str. 87
Zgodovina Ozadje Pešanje Sasanidskega cesarstva v 7. stoletju je privedla do vzpona druge regionalne sile, muslimanskih Arabcev. Arabci iz Omajadskega kalifata so osvojili obsežna ozemlja na Bližnjem vzhodu, se nato obrnili proti severu in leta 640 začeli občasno vpadati na armensko ozemlje. Armenski kuropalat Teodor Rštuni je s kalifatom sklenil mirovni sporazum, a je nenehna vojna z Arabci in Bizantinci kmalu privedla do pustošenja po vsej Armeniji. Leta 661 so se armenski voditelji strinjali, da se bodo podredili arabski oblasti, medtem ko so Arabci priznali Grigorja Mamikonijana iz mogočne družine nahararjev Mamikonijcev za išhana (kneza) Armenije. Provinco, znano kot al-Arminija s prestolnico Dvin, je vodil ostikan oziroma guverner.
Omajadska oblast v Armeniji je v začetku 8. stoletja postala kruta. Upor proti Arabcem se je širil po Armeniji vse do leta 705, ko je arabski guverner Nahčivana pod pretvezo srečanja za pogajanja pobil skoraj vse armensko plemstvo.Ter-Ghevondyan, Arab Emirates, str. 44. Arabci so poskušali Armence spraviti, vendar so visoki davki, osiromašenje države zaradi pomanjkanja regionalne trgovine in naklonjenost Omajadov družini Bagratuni pred Mamikonci to otežili. Armenci so izkoristili strmoglavljenje Omajadov s strani Abasidov in začeli nov upor, ki je bil tudi neuspešen, deloma zaradi napetih odnosov med družinama Bagratuni in Mamikoni. Neuspeh upora je povzročil tudi skorajšnji razpad hiše Mamikoni, ki je izgubila večino svoje zemlje.
thumb|left|300px|Armenski emirat pod arabsko oblastjo pred ustanovitvijo Bagratidske dinastije
Tretji in zadnji upor, ki se je začel v podobnih okoliščinah kot drugi, se je začel leta 774 pod vodstvom Mušega Mamikonijana in s podporo drugih nahararjev. Abasidi so vdrli v Armenijo z vojsko 30.000 mož in 24. aprila 775 v bitki pri Bagrevandu odločno zatrli upor in njegove pobudnike, s čimer je nastala praznina, ki jo je zapolnila edina večinoma nedotaknjena družina Bagratuni.Ter-Ghevondyan, Arab Emirates, str. 45.
Vzpon Bagratidov Družina Bagratuni si je vse od prevzema oblasti leta 750 po svojih najboljših močeh prizadevala izboljšati odnose z abasidskimi kalifi. Abasidi so vedno nezaupljivo sprejemali njihove ponudbe, dokler se ni v začetku 770. let odnos med njima drastično izboljšal. Člani družine Bagratuni so kmalu začeli veljati za voditelje Armencev v regiji.Bournoutian, Concise History, str. 74. Po koncu tretjega upora Armencev, v katerem Bagratuni modro niso želeli sodelovati, je po razpršitvi več knežjih hiš njihova družina ostala brez morebitnih tekmecev. Možnosti za prevzem popolnega nadzora nad regijo so bile kljub temu otežene zaradi priseljevanja Arabcev v Armenijo in kalifovega imenovanja emirjev za guvernerje novo ustanovljenih upravnih okrožjih (emiratov). Število priseljenih Arabcev ni bilo nikoli tolikšno, da bi tvorili večino, emirati pa niso bili nikoli povsem podrejeni kalifu.Bournoutian, Concise History, str. 74-75.Zgodovinar George Bournoutian ugotavlja, da je ravno razdrobljenost arabske oblasti omogočila ponovni vzpon Bagratidov pod vodstvom Ašota Msakerja - 'Mesojedca'.Bournoutian, Concise History, str. 75.
Ašot je začel privajati posesti, ki so prej pripadala Mamikoncem, in se aktivno boriti proti emirjem kot znak svoje zvestobe kalifatu, ki mu je leta 804 za zasluge podelil naziv iškan - knez knezov.Ter-Ghevondyan, Arab Emirates, str. 68-69. Ašotove posesti sta po njegovi smrti leta 826 podedovala sinova: Bagrat II. Bagratuni je prejel Taron in Sasun ter prestižni naziv iškana, medtem ko je njegov brat Smbat VIII. Bagratuni, znan kot Spovednik, postal sparapet Sperja in Tajka.
Brata zaradi medsebojnih sporov nista bila sposobna izoblikovati enotne fronte proti muslimanom. Leta 850 je izbruhnil nov armenski upor proti arabski oblasti, ki sta ga vodila Bagrat II. in Ašot Arcuni iz Vaspurakana. Njun upor je propadel, tako kot prejšnji. Arabska vojska pod vodstvom turškega generala Bugha al-Kabirja je ujela Bagrata, Smbata in druge armenske kneze ter brutalno zatrla upor.Ter-Ghevondyan, Arab Emirates, str. 83–86.
Ustanovitev kraljestva thumb|left|300px| Vzpon Armenskega kraljestva pod dinastijo Bagratidov
Leta 857 je Smbata nasledil njegov sin Ašot I., ki je z odločnim pristopom postopoma ponovno zavzel ozemlja v posesti Arabcev. Leta 862 je prevzel naziv knez knezov, ko so začeli izrivati Arabce iz njihove baze v Tajku pa je svojega brata Abasa imenoval za sparapeta. Njegova začetna prizadevanja za izgon ostikana iz Arminije so propadla, vendar ga to ni odvrnilo od izkoriščanja bizantinsko-arabskega rivalstva.
Ašotu I. je že zgodaj začel dvoriti Bizanc, ki si je obupno želel zavarovati severovzhodni bok svoje vzhodne fronte, da bi usmeril vso svojo moč proti Arabcem. Ašot je prisegel zvestobo cesarstvu, a so bizantinski voditelji kljub temu vztrajali pri svoji dolgoletni zahtevi, da se Armenska apostolska cerkev podredi vzhodni pravoslavni cerkvi. Sklicana je bila sinoda armenskih cerkvenih voditeljev, s katere je bilo v Konstantinopel poslano pismo, polno dvoumnih besedil, ki je uspelo ohraniti začasni sporazum med obema cerkvama. Kakor koli že, verske razlike so bile za Bizantince manj pomembne od grožnje, ki so jo še naprej predstavljali Arabci.Garsoïan, "Independent Kingdoms", str. 147. Leta 884 se je kalif al-Mutamid, ki se je zavedal tveganj, če bi Armenija padla pod bizantinsko oblast, in Ašotu poslal krono in ga priznal za kralja. To dejanje ni ušlo cesarju Baziliju II., ki je po besedah armenskih zgodovinarjev Vardana Areveltsija (umrl 1271) in Kirakosa Gandzakecija (ok. 1200–1271) Ašotu poslal podobno krono. Ašot je svoj prestol preselil v mesto-trdnjavo Bagaran, kjer je bilo leta 884 ali 885 njegovo kronanje.
Ašot je s kronanjem uradno obnovil armensko monarhijo in postal prvi armenski kralj po letu 428.Cyril Toumanoff.Bagratids. Encyclopædia Iranica, 1988. Pridobljeno 19. marca 2024. Pridobil je naklonjenost tako Bizantincev kot Arabcev, a je na koncu izkazal zvestobo Baziliju II. in se leta 885 odločil skleniti zavezništvo z Bizantinci. Ašot ni bil edini armenski knez v regiji, saj so obstajale so še druge kneževine v Sjuniku, Vaspurakanu in Taronu, vendar je imel polno podporo drugih knezov, ki so potem, ko je postal kralj, priznali njegovo avtoriteto.Grigoryan, Principality of Taron, str. 116–117. S statusom kralja se je njegova avtoriteta prenesla tudi na sosednje države Gruzijo, Kavkaško Albanijo in več arabskih emiratov. Ašotova vladavina je bila kratka. Po njegovi smrti leta 890 ga je nasledil sin Smbat I.
Smbat I. thumb|300px|right|Vaspurakansko kraljestvo, ustanovljeno leta 908
Smbat I. je bil okronan za kralja leta 892 po kratkem poskusu njegovega strica Abasa, da bi preprečil njegovo nasledstvo prestola. Smbat je nadaljeval očetovo politiko ohranjanja prisrčnih odnosov z Bizancem, vendar se je zavedal strahu Arabcev pred armensko-bizantinsko zavezništvom. V pogovoru z arabskim ostikanom Mohamedom Ibn Abil-Sadžemom (Afšinom) ga je Smbat prepričal, da zavezništvo ne bo koristilo samo Bizancu in Armeniji, ampak bo gospodarsko koristno tudi za Arabce.Ter-Ghevondyan, Arab Emirates, str. 242. Smbat je dosegel veliko zmago tudi z osvojitvijo zgodovinskega mesta Dvin 21. aprila 892.
Smbatovi uspehi so se hitro ustavili, ko je Afšin presodil, da v neposredni bližini njegove domene ne sme obstajati močna armenska država. Ponovno je zavzel Dvin in vzel Smbatovo ženo za talko, dokler je ni zamenjal za Smbatovega sina Mušega in njegovega nečaka, ki se je prav tako imenoval Smbat. Vojne proti Armeniji so se nadaljevale tudi po Afšinovi smrti leta 901, ko je ostikan Armenije postal njegov brat Jusuf Ibn Abil-Sadž. Jusufova vladavina sprva ni bila sovražna, potem pa je Smbat storil vrsto napak, zaradi katerih se mu je več njegovih zaveznikov obrnilo hrbet. Ko je poskušal pomiriti svojega vzhodnega zaveznika Smbata Sjuniškega, tako da mu je prepustil mesto Nahičevan, je Smbat nenamerno pahnil Gagika Artsrunija iz Vaspurakana v Jusufovo objem, saj je bilo mesto v Gagikovi domeni. Jusuf je spor izkoristil in Gagiku leta 908 podelil krono, s čimer ga je postavil za kralja Gagika I. Vaspurakanskega in ustvaril armensko državo, nasprotnico tiste, ki ji je vladal Smbat.
Ko sta Jusuf in Gagik leta 909 skupaj napadla Smbata, mu niso poslali pomoči niti Bizantinci niti kalif. Podporo je odklonilo tudi več armenskih knezov, vsi tisti, ki so se odločili, da mu bodo pomagali, pa so bili deležni brutalnega ravnanja močne Jusufove vojske. Smbatov sin Mušeg in nečak Smbat, ki sta bila talca, ter Grigor II. Sjuniški so bili zastrupljeni.Garsoïan, "Independent Kingdoms", str. 157. Jusufova vojska je med prodiranjem proti Modri trdnjavi, kamor se je zatekel Smbat, pustošila armensko ozemlje in nekaj časa oblegala trdnjavo. Smbat se je leta 914 končno odločil, da se bo predal Jusufu v upanju, da se bo arabski napad s tem končal, vendar Jusuf pa ni pokazal nobenega sočutja do svojega ujetnika. Armenskega kralja je mučil do smrti in njegovo obglavljeno telo razstavil na križu v Dvinu.Garsoïan, "Independent Kingdoms", str. 157–158.
Ponovni vzpon pod Ašotom Železnim