Geografija Severne Afrike je bila med Evropejci dokaj dobro znana že od klasične antike v grško-rimski geografiji. Severozahodna Afrika (Magreb) je bila znana kot Libija ali Afrika, medtem ko je Egipt veljal za del Azije.

Evropsko raziskovanje podsaharske Afrike se začne z dobo velikih odkritij v 15. stoletju, ki jo je začela Portugalska pod Henrikom Pomorščakom. Rt dobrega upanja je prvi dosegel Bartolomeu Dias 12. marca 1488, s čimer je odprl pomembno morsko pot do Indije in Daljnega vzhoda, vendar je evropsko raziskovanje Afrike v 16. in 17. stoletju ostalo zelo omejeno. Evropske sile so se zadovoljile z vzpostavitvijo trgovskih postojank ob obali, medtem ko so aktivno raziskovale in kolonizirale Novi svet. Raziskovanje notranjosti Afrike je bilo tako večinoma prepuščeno muslimanskim trgovcem s sužnji, ki so skupaj z muslimanskim osvajanjem Sudana vzpostavili daljnosežne mreže in podpirali gospodarstvo številnih sahelskih kraljestev v 15. do 18. stoletju.

Na začetku 19. stoletja je bilo evropsko znanje o geografiji notranjosti podsaharske Afrike še vedno precej omejeno. V 1830-ih in 1840-ih so bile izvedene ekspedicije, ki so raziskovale južno Afriko, tako da so bili okoli sredine 19. stoletja in začetka kolonialnega pohoda za Afriko neraziskani deli omejeni na tisto, kar se je izkazalo za porečje Konga in Afriška velika jezera. To »srce Afrike« je ostalo ena zadnjih preostalih »praznih pik« na svetovnih zemljevidih ​​poznega 19. stoletja (poleg Arktike, Antarktike in notranjosti Amazonskega porečja). Evropski raziskovalci 19. stoletja, vključno s tistimi, ki so iskali znane izvire Nila, predvsem John Hanning Speke, Richard Francis Burton, David Livingstone in Henry Morton Stanley, so ga do 1870-ih dokončali raziskovanje Afrike. Po tem je bila splošna geografija Afrike znana, vendar so nadaljnje odprave v 1980-ih, zlasti tiste pod vodstvom Oskarja Lenza, prepustile podrobnostim, kot je geološka sestava celine.

Zgodovina Antika

Feničani so raziskovali Severno Afriko in ustanovili številne kolonije, med katerimi je bila najpomembnejša Kartagina. Kartagina je sama izvedla raziskovanje Zahodne Afrike. Prvo domnevno obplutje afriške celine, o katerem so poročali, so opravili feničanski mornarji na ekspediciji, ki jo je naročil egipčanski faraon Neko II., okoli leta 600 pr. n. št. in je trajala tri leta. Poročilo o tej ekspediciji je podal Herodot (4.37). Odpluli so proti jugu, obkrožili Rt proti zahodu, se odpravili proti severu do Sredozemlja in se nato vrnili domov. Navaja, da so se vsako leto ustavili, da bi sejali in želi žito. Herodot sam je skeptičen glede zgodovinske resničnosti tega podviga, ki bi se zgodil približno 120 let pred njegovim rojstvom; vendar pa razlog, zakaj ne verjame zgodbi, navaja trditev mornarjev, da so med plovbo vzdolž južne obale Afrike ugotovili, da je Sonce stalo na njihovi desni, na severu; Herodotu, ki ni poznal okrogle oblike Zemlje, se je to zdelo nemogoče. Nekateri komentatorji so to okoliščino vzeli kot dokaz, da je potovanje zgodovinsko, vendar en učenjak še vedno zavrača poročilo kot malo verjetno.Alan B. Lloyd, Herodotus, Book II (1975, 1988 Leiden). Alan Lloyd namiguje, da so Grki v tistem času razumeli, da bo vsak, ki gre dovolj daleč proti jugu in se nato obrne proti zahodu, imel sonce na svoji desni, vendar se jim je zdelo neverjetno, da je Afrika segala tako daleč na jug. Predlaga, da je "zelo malo verjetno, da bi egiptovski kralj ravnal ali bi lahko ravnal tako, kot je upodobljen Neko", in da je zgodbo morda sprožil neuspeh Sataspesovega poskusa obpluti Afriko pod Kserksom Velikim. Glej tudi Jona Lendering, The circumnavigation of Africa , Livius.

Evtimen iz Masalije je raziskoval obalo Zahodne Afrike v začetku 6. stoletja pred našim štetjem.

Zahodnoafriško obalo je morda raziskal Hanon Pomorščak na odpravi okoli leta 500 pr. n. št.The Periplus of Hanno; a voyage of discovery down the west African coast (1912) Poročilo o tem potovanju se je ohranilo v kratkem Periplu v grščini, ki so ga grški avtorji prvič navedli v 3. stoletju pred našim štetjem. Obstaja nekaj negotovosti glede tega, kako daleč natančno je Hanon prišel; morda je plul celo do Sierra Leone, Gvineje ali celo Gabona."Some taking Hanno to the Cameroons, or even Gabon, while others say he stopped at Sierre Leone." (Harden 1971, p. 169). Vendar Robin Law ugotavlja, da nekateri komentatorji trdijo, da Hanona raziskovanje morda ni pripeljalo dlje od južnega Maroka.

Afrika je dobila ime po ljudstvu Afri, ki se je naselilo na območju današnje Tunizije. Rimska provinca Afrika se je raztezala ob sredozemski obali današnje Libije, Tunizije in Alžirije. Deli severne Afrike severno od Sahare so bili v antiki dobro znani. Vendar se zdi, da Rimljani nikoli niso raziskali same Sahare ali dežel južno od nje.

Pred 2. stoletjem pr. n. št. pa se grški geografi niso zavedali, da se je takratna kopenska masa, znana kot Libija, širila južno od Sahare, saj so predpostavljali, da puščava meji na zunanji ocean. Pravzaprav je Aleksander Veliki, po Plutarhovih Življenjih, menil, da je plovba od ustja Inda nazaj v Makedonijo mimo juga Afrike bližnjica v primerjavi s kopensko potjo. Celo Eratosten je okoli leta 200 pr. n. št. še vedno domneval, da obseg kopenske mase ni južneje od Afriškega roga.

V Rimskem cesarskem obdobju je bil Afriški rog dobro znan sredozemskim geografom. Trgovsko mesto Rhapta, opisano kot »zadnje tržišče Azanije«, bi lahko ustrezalo obali Tanzanije. Periplus Maris Erythraei, datiran v 1. stoletje našega štetja, očitno razširja geografsko znanje še dlje proti jugu, v jugovzhodno Afriko. Ptolemajev zemljevid sveta iz 2. stoletja dobro pozna dejstvo, da se afriška celina razteza precej dlje proti jugu od Afriškega roga, vendar nima geografskih podrobnosti južno od ekvatorja (ni jasno, ali pozna Gvinejski zaliv).Ptolemajevo znanje na zahodu je omejeno na rt Spartel (35° 48° S); čeprav domneva, da se obala sčasoma umakne v "Veliki zaliv Zahodnega oceana", to verjetno ne temelji na kakršnem koli poznavanju Gvinejskega zaliva. Eric Anderson Walker, The Cambridge history of the British Empire, Volume 7, Part 1, 1963, p. 66. Na vzhodu se Ptolemaj zaveda Rdečega morja ("Sinus Arabicus") in izbokline Afriškega roga, zato zaliv južno od Afriškega roga opisuje kot "Sinus Barbaricus"..

Srednji vek Med letoma 859 in 861 je vikinška flota 62 ladij pod vodstvom Hasteina in Björna Železnega odplula iz Loare, da bi napadla Sredozemlje, vključno s Severno Afriko.

Med letoma 1146 in 1148 je Norman Rogerij II. Sicilski ustanovil Afriško kraljestvo.

Maja 1291 sta genovska brata Vandino in Ugolino Vivaldi poveljevala prvi znani odpravi v iskanju morske poti v Indijo okoli Afrike, a sta se izgubila. Nekaj ​​let pozneje, leta 1312, je genovski rojak Lancelotto Malocello, verjetno v iskanju bratov Vivaldi, ponovno odkril Kanarske otoke. Lanzarote je poimenovan po njem.

Jaume Ferrer je leta 1346 odplul iz Majorke vzdolž zahodnoafriške obale, da bi našel legendarno 'Zlato reko', vendar izid njegovega iskanja in njegova usoda nista znana.

Zgodnje portugalske odprave

Portugalski raziskovalec princ Henrik, znan kot Pomorščak, je bil prvi Evropejec, ki je sistematično raziskoval Afriko in oceansko pot do Indije. Iz svojega prebivališča v regiji Algarve na jugu Portugalske je vodil zaporedne odprave, da bi obplul Afriko in dosegel Indijo. Leta 1420 je Henrik poslal odpravo, da bi zavaroval nenaseljen, a strateško pomemben otok Madeiro. Leta 1425 je poskušal zavarovati tudi Kanarske otoke, vendar so bili ti že pod trdnim kastiljskim nadzorom. Leta 1431 je še ena portugalska odprava dosegla in priključila Azore.

Pomorske karte iz leta 1339 kažejo, da so bili Kanarski otoki Evropejcem že znani. Leta 1341 so portugalski in italijanski raziskovalci pripravili skupno odpravo. Leta 1342 so Katalonci organizirali odpravo pod poveljstvom Francesca Desvalersa na Kanarske otoke, ki je odplula z Majorke. Leta 1344 je papež Klemen VI. imenoval francoskega admirala Luisa de la Cerdo za princa sreče in ga poslal osvojit Kanarske otoke. Leta 1402 sta Jean de Bethencourt in Gadifer de la Salle odplula, da bi osvojila Kanarske otoke, a sta jih našla že oropane s strani Kastiljcev. Čeprav so otoke osvojili, jih je bil Bethencourtov nečak leta 1418 prisiljen prepustiti Kastiliji.

Leta 1455 in 1456 sta dva italijanska raziskovalca, Alvise Cadamosto iz Benetk in Antoniotto Usodimare iz Genove, skupaj z neimenovanim portugalskim kapitanom, ki sta delala za portugalskega princa Henrika, sledila reki Gambiji in obiskala Senegal, medtem ko je drug italijanski mornar iz Genove, Antonio de Noli, prav tako v imenu princa Henrika, raziskoval otoke Bijagós in skupaj s Portugalcem Diogom Gomesom arhipelag Zelenortskih otokov. Antonio de Noli, ki je postal prvi guverner Zelenortskih otokov (in prvi evropski kolonialni guverner v podsaharski Afriki), velja tudi za odkritja prvih otokov Zelenortskih otokov.Astengo C, Balla M., Brigati I., Ferrada de Noli M., Gomes L., Hall T., Pires V., Rosetti C. Da Noli a Capo Verde. Antonio de Noli e l'inizio delle scoperte del Nuovo Mondo. Marco Sabatelli Editore. Savona, 2013.

Ob zahodni in vzhodni obali Afrike je bil napredek prav tako stalen; portugalski mornarji so leta 1434 dosegli rt Bojador in leta 1441 rt Blanco. Leta 1443 so na otoku Arguin v današnji Mavretaniji zgradili trdnjavo, kjer so evropsko pšenico in tkanine menjali za afriško zlato in sužnje. To je bilo prvič, da je polmitsko sudansko zlato doseglo Evropo brez muslimanskega posredovanja. Večino sužnjev so poslali na Madeiro, ki je po temeljiti krčitvi gozdov postala prva evropska plantažna kolonija. Med letoma 1444 in 1447 so Portugalci raziskovali obale Senegala, Gambije in Gvineje. Leta 1456 je beneški kapitan Alvise Cadamosto pod portugalskim poveljstvom raziskoval otoke Zelenortskih otokov. Leta 1462, dve leti po smrti princa Henrika, so portugalski mornarji raziskali otoke Bissau in jih poimenovali Serra Leoa (Levje gore).

Leta 1469 je Fernão Gomes za pet let najel pravice do raziskovanja Afrike. Pod njegovim vodstvom so Portugalci leta 1471 dosegli vas Shama v današnji Gani in jo skupaj z okoliško regijo poimenovali (rudnik). To ime je izviralo iz obilice zlata, ki so ga odkrili v regiji, zaradi česar so Portugalci širšo regijo imenovali (Obala rudnika). To ime je služilo kot osnova za druge evropske kolonizatorje, da so regijo imenovali Zlata obala.

Leta 1472 je Fernão do Pó odkril otok, ki bo stoletja nosil njegovo ime (danes Bioko), in estuarij, bogat s kozicami (), po katerem je dobil ime Kamerun.

Kmalu zatem so Evropejci prečkali ekvator. Portugalska je v Sāo Toméju ustanovila oporišče, ki so ga po letu 1485 naselili kriminalci. Po letu 1497 so tja poslali tudi izgnane španske in portugalske Jude.

Leta 1482 je Diogo Cão odkril ustje velike reke in izvedel za obstoj velikega kraljestva Kongo. Leta 1485 je raziskal tudi reko gorvodno.

Toda Portugalci so si bolj kot vse drugo želeli najti pot v Indijo in so si vztrajno prizadevali obpluti Afriko. Leta 1485 je odprava João Afonsa d'Aveirosa z nemškim astronomom Martinom iz Behaima kot delom posadke raziskala Beninski zaliv (Kraljestvo Benin) in prinesla informacije o afriškem kralju Oganeju.

Leta 1488 sta Bartolomeu Dias in njegov pilot Pero de Alenquer po zadušitvi upora zavila mimo rta, kjer ju je ujela nevihta, in ga poimenovala Rt neviht. Nekaj ​​časa sta sledila obali, saj sta ugotovila, da se ta še naprej premika proti vzhodu in celo nekoliko proti severu. Ker sta imela premalo zalog, sta se obrnila s prepričanjem, da sta končno dosegla skrajni konec Afrike. Po vrnitvi na Portugalsko sta obetavni rt preimenovala v Rt dobrega upanja.

Nekaj ​​let pozneje je Krištof Kolumb pristal v Ameriki pod rivalskim kastiljskim poveljstvom. Papež Aleksander VI. je izdal bulo Inter caetera, s katero je nekrščanske dele sveta razdelil med dve rivalski katoliški sili, Španijo in Portugalsko.