Bitka pri Strasbourgu, znana tudi kot Bitka pri Argentoratumu, se je odvijala leta 357 med zahodnorimsko vojsko pod vodstvom cesarja Julijana in plemensko konfederacijo Alemanov, ki jo je vodil skupni vrhovni kralj Chnodomar. Bitka se je zgodila blizu Strasbourga, v poročilu Ammiana Marcellina imenovana Argentoratum, v antičnem zemljevidu Tabula Peutingeriana pa »Argentorate«.
Čeprav je bila rimska vojska morda v manjšini, je po težkem boju z Alemani dosegla odločilno zmago. Z zanemarljivimi lastnimi žrtvami so Rimljani Alemane pregnali čez reko in jim povzročili velike izgube. Rimska sila comitatenses, cesarska spremljevalna vojska Julijana, je bila majhna, a zelo kakovostna. Bitko je dobila spretnost rimske pehote, medtem ko se je rimska konjenica sprva slabo odrezala.
Bitka je bila vrhunec Julijanovih pohodov v letih 355–57, s katerimi je iz Galije izgnal barbarske roparje in obnovil rimsko obrambno linijo utrdb vzdolž Rena, ki je bila v veliki meri uničena med rimsko državljansko vojno 350–351 n. št.. V letih po zmagi pri Strasbourgu je Julijan lahko popravil in nastanil renske utrdbe ter germanskim plemenom onkraj meje uvedel status tributarijev (davkoplačevalcev).
Viri
Daleč najbolj podroben in zanesljiv vir za bitko in Julijanovo galsko kampanjo (355–60) na splošno je Res Gestae (Zgodovine) Amijana Marcelina, antičnega zgodovinarja. Amijan je bil grški poklicni vojak, ki se je pridružil vojski pred letom 350 in služil vsaj do leta 363.Amijan XXXI.16.9 Vpoklican kot domesticus (višji častnik), je služil kot štabni častnik pod magister equitumom Ursicinusom in nato pod samim Julijanom v njegovi perzijski kampanji. Čeprav ni bil prisoten v Strasbourgu, je imel izkušnje z galske fronte, saj je sodeloval pri zatiranju upora Klavdija Silvana, magister equituma (vrhovnega poveljnika) v Galiji (355).Amijan XV.5.22 Vendar pa njegova pripoved razkriva strastno občudovanje Julijana in se občasno spusti na raven hvalnice. Poleg tega je verjetno, da se je Amijan, ker je pisal približno 40 let po dogodku, močno, če ne izključno, zanašal na Julijanove lastne spomine o strasbourški kampanji (za katere vemo, da jih je objavil, vendar so izgubljeni).Penguin Classics Amm Notes p450 Tako Amijanovo poročilo verjetno odraža Julijanovo lastno propagando. Poleg tega je Amijanovo poročilo neenakomerne kakovosti, s številnimi vrzelmi in nekaterimi protislovnimi elementi.
V delu Nova Historia bizantinskega kronista Zosima iz poznega 5. stoletja bitko in Julijanovo galsko kampanjo obravnava za povzetek in Amijanovemu poročilu doda le malo. Vendar je Zosim koristen, ker se je njegovo poročilo o uporu Magnencija (350–3) ohranilo, za razliko od Amijanovega, ki je bilo vsebovano v 13 izgubljenih knjigah njegove zgodovine.
Sodobni retorik Libanius je leta 363 imel Julijanov pogrebni govor, katerega besedilo se je ohranilo. Ta vsebuje nekaj podrobnosti o bitki, ki pri Amijanu manjkajo in jih je domnevno izvedel od članov Julijanovega spremstva. Ker pa je bil njegov govor mišljen kot hvalnica in ne kot zgodovinska pripoved, je njegovo poročilo o Julijanovem pohodu nezanesljivo in v primeru protislovja je treba dati prednost Amijanovi različici.
Cesar Julijan je sam objavil spomine o svojih pohodih na Renu, ki so zdaj izgubljeni. Njegovo »Pismo Atenčanom«, poskus upravičevanja upora proti bratrancu in starejšemu cesarju Konstanciju II., vsebuje nekaj podrobnosti o pohodih na Renu.
Alemani
V 3. stoletju so se majhna in razdrobljena plemena Germania Libera (svobodna Germanija, tj. Germanija zunaj cesarstva) očitno združila v velike, ohlapne konfederacije: Franke (severozahodna Nemčija), Alemane (jugozahodna Nemčija) in Burgunde (osrednja Nemčija).Goldsworthy (2000) 178 Čeprav so jih razdvajali notranji spori, so te konfederacije lahko mobilizirale velike sile in so morda predstavljale večjo grožnjo cesarstvu, kot se je prej mislilo.
Alemani, ki so bili prvotno iz doline reke Majne v osrednji Nemčiji, so kolonizirali Agri decumates (približno sodobna zvezna država Baden-Württemberg v jugozahodni Nemčiji), ko so Rimljani sredi 3. stoletja regijo izpraznili, potem ko je več kot 150 let pripadala rimski provinci Gornja Germanija. Alemani so ustanovili vrsto majhnih pagov (»kantonov«), večinoma razporejenih vzdolž vzhodnega brega Rena (čeprav jih je bilo nekaj tudi v zaledju).Drinkwater (2007) 223 (zemljevid) Natančno število in obseg teh pagov nista jasna in sta se verjetno sčasoma spreminjala. Pagi, običajno pari pagov skupaj, so tvorili kraljestva (»regna«), ki so bila po splošnem prepričanju trajna in dedna.Drinkwater (2007) 122
Skupno germansko prebivalstvo Alemanije je bilo v tem času ocenjeno na pičlih 120.000–150.000 ljudi. To se primerja s približno 10 milijoni prebivalcev rimske Galije.Drinkwater (2007) 143; Elton (1996) 73 Alemanska družba je bila nasilna bojevniška družba, ki je temeljila na sprtih klanih, odlično gojišče dobrih bojevnikov.Drinkwater (2007) 121
V času bitke pri Strasbourgu je bila alemanska konfederacija očitno pod vodstvomdveh vrhovnih kraljev, Hnodomarja in Vestralpa.Amijan XVI.12.1 Hnodomar je bil gonilna sila. Mož izjemne postave, moči in energije so ga Rimljani poimenovali »Gigas« (»Velikan«).Libanius 143 Bil je mogočen prizor v svoji »bleščeči« čeladi (verjetno z zlatimi lističi) in polnem paradnem oklepu. Amijan ga opisuje kot "zlobnega načrtovalca" invazije na Galijo.Amijan XVI.12.24 Pod vrhovnim kraljem je bilo še 7 drugih kraljev (reges), vključno z Vestralpom, Urijem, Ursicinom, Suomarjem in Hortarjem. Možno je, da so bili manjši kralji (reguli), ki jih omenja Amijan, vladarji pagov. Pod kraljevim razredom so bili plemiči (Rimljani so jih imenovali optimati) in bojevniki (armati). Bojevniki so bili sestavljeni iz profesionalnih vojaških skupin in nabornikov svobodnih mož.Speidel (2004) Vsak plemič je lahko poklical povprečno približno 50 bojevnikov.Drinkwater (2007) 120
Ozadje: Barbarska invazija na Galijo
Januarja 350 sta rimskemu cesarstvu skupaj vladala dva sinova Konstantina I. Velikega, Avgusta (socesarja) Konstans, ki je vladal na Zahodu in Konstancij II. na Vzhodu (tretjega brata, Konstantina II., so leta 340 odstavili in umorili Konstansovi agenti).
Toda v tem mesecu je Konstansa strmoglavil in ubil uzurpator Magnencij, laeti ( iz Galije, ki je bil poveljnik elitne enote v Konstansovem cesarskem spremstvu (comitatenses).Zosim II.58 Na vzhodu se je Konstancij proti šahu Šapurjem II. (337–350) bojeval v dolgotrajni vojni proti Perzijcem. Vendar je takoj sklenil premirje, da bi se spopadel z Magnencijem. Svoj lasten »comitatenses« je vodil v diecezo Ilirik, kjer je prevzel tudi poveljstvo nad lokalnim »comitatenses«, s čimer je svojo skupno udarno silo povečal na približno 60.000 mož.Zosim II.59 Magnencij je zbral vojsko, ki jo je sestavljal galski »comitatenses« (okoli 25.000 mož) in verjetno nekaj frankovskih in saških »foederati« (zaveznikov) in vkorakal v Ilirik, da bi se soočil s Konstancijem.Elton (1996) 231 (Za razlago izraza »comitatus« glej comitatenses).
Franki in Alemani na renski meji so zdaj izkoristili priložnost, ki jo je ponudila odsotnost najboljših rimskih sil v državljanski vojni, da bi zavzeli velik del vzhodne Galije in Retije.Amijan XV.5.2 Libanij trdi, da so jih k temu spodbudila Konstancijeva pisma, da bi ustvarili diverzijo v Magnencijevem zaledju.Libanij 133 Barbari so zavzeli številne rimske utrdbe ob Renu, porušili njihove utrdbe in ustanovili stalne tabore na zahodnem bregu reke, ki so jih uporabljali kot oporišča za plenjenje Galije v štirih letih državljanske vojne (350–3). Poročali so, da je bilo iz Galije ugrabljenih več kot 20.000 rimskih civilistov in prisiljenih delati na poljih Alemanov.Julijan Epistulae ad Athenienses 280Libanius 18.34 To bi posledično okrepilo Alemane pri plenjenju v Galiji, saj bi mnoge osvobodilo cikla žetve.
Medtem je bilo v državljanski vojni izbrisanih ogromno število najboljših rimskih vojakov, vključno z večino galskih comitatenses in morda polovico združenih vzhodnih/ilirskih sil. V bitki pri Mursi v Panoniji (351), eni najbolj krvavih v rimski zgodovini, je Magnencij izgubil približno 24.000 mož (morda dve tretjini svoje vojske). Konstancijeva vojska je, čeprav zmagovita, utrpela še večje žrtve (približno 30.000).Britannica Online Bitka pri Mursi Zadnji spopad v bitki pri Mons Seleucusu v Alpah je prinesel nadaljnje velike žrtve. Tako ogromnih izgub prvovrstnih vojakov ni bilo mogoče hitro ali enostavno nadomestiti. Konstancij, ki je bil zdaj nastanjen v Milanu, je imel spremljevalno vojsko s približno 30.000 možmi, Ilirik in Vzhod pa sta bila oropana svojih comitatenses. Z obnovljenimi perzijskimi napadi je bil Vzhod glavna prednostna naloga za okrepitve, Ilirik pa druga.Jones (1964) V danih okoliščinah je Konstancij lahko za galski comitatenses namenil le približno 13.000 mož, kar je približno polovico njegove prejšnje moči. Za njegovega poveljnika (magister equitum) je bil imenovan general Silvan, rojen Frankih.
Konstanciju je s svojim lastnim »comitatenses« uspelo pregnati Alemane iz Retije (354) in z zavezniško pogodbo zavezati kralja južne Alemanije Vadomarija]] in Gundomada.Amijan XV.4 Medtem je Silvan dosegel precejšen napredek pri ponovni vzpostavitvi razmer v Galiji. Toda naslednje leto (355) so Silvana zaradi lažnih obtožb na cesarskem dvoru prisilili, da se je v »Colonia Claudia Ara Agrippinensium« (Köln) razglasil za cesarja in svoje može povedel v upor proti Konstanciju. Konstancij se je odzval tako, da je v Köln poslal letečo enoto »protectores domestici« (cesarskih štabnih častnikov), vključno s prihodnjim zgodovinarjem Amijanusom, pod poveljstvom Ursicinija. Ti so kmalu načrtovali umor Silvana in preprečili širši upor. Toda pretreseni cesar se je odločil, da potrebuje člana svoje cesarske dinastije (dinastije Konstantina, Rimljanom znane kot »Flavijci«, po imenu Konstantina Velikega), ki bi delil breme upravljanja cesarstva. To je bila težka odločitev za paranoičnega vladarja, ki je na vse svoje sorodnike gledal z velikim nezaupanjem in je že usmrtil 2 svoja strica in 7 bratrancev, vključno z Julijanovim polbratom Konstancijem Galom. Svojega bratranca Julijana je imenoval za »cezarja« (namestnika cesarja) za »Tri Galije« (dioceze Galije, Španije in Britanije) in mu dal poveljstvo nad silami v Galiji.Amijan XV.8.1 Imenovanje, čeprav so ga vojaki v Milanu sprejeli z navdušenjem, je bilo na splošno ocenjeno kot neprimerno, saj Julijan, ki je bil star komaj 23 let, ni imel vojaških izkušenj in je do takrat študiral filozofijo v Atenah.Amijan, XV., 8; XVI., 11Libanius 132 Toda Konstancijeve lastne družinske čistke mu niso pustile veliko izbire: Julijan je bil njegov edini preživeli odrasli moški bližnji sorodnik.