Vojna kraljice Ane (1702–1713) ali Tretja indijanska vojnaPrva indijanska vojna je bila vojna kralja Filipa, druga je bila vojna kralja Viljema, četrta pa je bila vojna očeta Raleja. Glej Alan Taylor, 'Writing Early American History, University of Pennsylvania Press, 2005, str. 74. je bila druga v seriji francoskih in indijanskih vojn, ki so se dogajale v Severni Ameriki med kolonialnimi imperiji Velike Britanije, Francije in Španije; zgodila se je med vladavino Ane, britanske kraljice. V Združenih državah Amerike jo pogosto preučujejo kot samostojen konflikt pod tem imenom, čeprav jo obravnavajo tudi kot ameriško prizorišče vojne za špansko nasledstvo. V Franciji je bila znana kot Druga medkolonialna vojna.Denis Héroux, Robert Lahaise, Noël Vallerand, La Nouvelle-France, str. 101
Vojna je bila predvsem spopad med francoskimi, španskimi in angleškimi kolonialnimi ambicijami za nadzor nad severnoameriško celino, medtem ko se je v Evropi bojevala vojna za špansko nasledstvo. Vsaka stran je kot zaveznike pritegnila različne avtohtone skupnosti, bojevala pa se je na štirih frontah.
Na jugu sta španska Florida in angleška provinca Karolina napadli druga drugo, angleški kolonisti pa so se spopadli s francoskimi kolonisti s sedežem v Fort Louis de la Louisiane (blizu današnjega Mobile, Alabama), na vsaki strani pa so bile zavezniške staroselske skupine. Južna vojna ni povzročila bistvenih teritorialnih sprememb, je pa povzročila resno zdesetkanje avtohtonega prebivalstva španske Floride in delov južne Georgie, pri čemer je bila uničena mreža španskih misij na Floridi.
V Novi Angliji so se angleški kolonisti in avtohtoni zavezniki borili proti francoskim kolonistom in njihovim avtohtonim silam, zlasti v Akadiji in na neurejeni meji s Kanado. Mesto Quebec je bilo večkrat tarča britanskih kolonialnih odprav, Britanci pa so leta 1710 zavzeli akadsko prestolnico Port-Royal (Akadija). Francoski kolonisti in Wabanaki konfederacija so si prizadevali preprečiti britansko širitev v Akadijo, katere meja Nova Francija je bila opredeljena kot reka Kennebec v današnjem južnem Mainu.William Williamson. Zgodovina države Maine. Zv. 2. 1832. str. 27; ; Campbell, Gary. Pot v Kanado: Velika komunikacijska pot od Saint Johna do Quebeca. Goose Lane Editions in Vojaški projekt dediščine New Brunswicka. 2005. str. 21. Izvedli so napade v provinci Massachusetts Bay (vključno z Mainom), najbolj znana sta napad na Deerfield leta 1704 in napad na Groton leta 1707, v obeh primerih pa so številne ujetnike odpeljali v Montreal in Kahnawake (vas katoliških Mohawkov) za odkupnino ali posvojitev s strani mohawških družin.
Na Novi Fundlandiji so se angleški kolonisti s sedežem v St. John's, Nova Fundlandija s francoskimi kolonisti iz Placentie, Nova Fundlandija in Labrador, današnje Placentie, prepirali o nadzoru nad otokom. Večina konflikta je bila sestavljena iz gospodarsko uničujočih napadov na naselja. Francoski kolonisti so uspešno zavzeli St. John's leta 1709, vendar so ga britanski kolonisti hitro ponovno zasedli, potem ko so ga Francozi zapustili.
Francoski gusarji s sedežem v Akadiji in Plaisancu so zajeli številne ladje ribiške in ladijske industrije Nove Anglije. Zasebniki so v Plaisance pripeljali 102 ladij plena, kar je bilo med francoskimi ameriškimi kolonijami edino za Martinikom. Pomorski spopad se je končal z britanskim zavzetjem Akadije (Nova Škotska).Donald F. Chard, "Vpliv francoskega zasebnega ladjedelništva na Novo Anglijo, 1689–1713." American Neptune 35.3 (1975): 153–65.Nicolas Landry, "Dejstva v francoskem kolonialnem pristanišču: Plaisance, Terre-Neuve, med vojno španskega nasledstva, 1702–1713." Acadiensis 34.1 (2004): 56–79. online
Utrechtska pogodba je končala vojno leta 1713, po predhodnem miru leta 1712. Francija je Veliki Britaniji odstopila ozemlja Hudsonovega zaliva, Akadije in Nove Fundlandije, medtem ko je obdržala otok Cape Breton in druge otoke v zalivu sv. Lovrenca. Nekateri pogoji v pogodbi so bili dvoumni, pomisleki različnih avtohtonih skupnosti pa niso bili vključeni, kar je postavilo temelje za prihodnje konflikte.
Ozadje
Ko je leta 1701 po smrti zadnjega habsburškega monarha Karla II. v Evropi izbruhnila vojna za špansko nasledstvo, so se evropske sile prepirale o nasledstvu. Območje konflikta je bilo sprva omejeno na nekaj sil v Evropi, vendar se je maja 1702, ko je Anglija napovedala vojno Španiji in Franciji, razširilo.Thomas, str. 405–07 Tako Angleži kot Francozi so želeli ohraniti nevtralnost svojih ameriških kolonij, vendar se niso uspeli dogovoriti.Evarts Boutell Greene, Provincial America, 1690–1740 (1905), str. 140–141. Ameriški kolonisti so imeli svoje lastne napetosti, ki so naraščale vzdolž meja, ki so ločevale francoske in angleške kolonije. Zaskrbljeni so bili zaradi meja in upravne oblasti na severnih in jugozahodnih mejah angleških kolonij, ki so se raztezale od province Karolina na jugu do province Massachusetts Bay na severu, z dodatnimi kolonialnimi naselji ali trgovskimi postojankami na Novi Fundlandiji in v Hudson Bayu.Stone, str. 161, 165
Skupno prebivalstvo angleških kolonij je bilo približno 250.000 ljudi, prevladovali pa sta kolonija Virginia in Nova Anglija.Craven, str. 288 Kolonisti so bili skoncentrirani vzdolž obale, z majhnimi naselji v notranjosti, ki so včasih segala vse do palaškega gorovja.Glej Winsor, str. 341, ki prikazuje zemljevid jugovzhodnih kolonij iz leta 1687 Kolonisti so le malo vedeli o notranjosti celine zahodno od Apalačev in južno od Velikih jezer. Na tem območju so prevladovale številne zgodovinske avtohtone skupnosti, čeprav so vanj prodrli francoski in angleški trgovci. Španski misijonarji v španski Floridi so ustanovili mrežo misij na Floridi, da bi avtohtone prebivalce spreobrnili v rimskokatoliško vero in razširili svoj vpliv.Weber, str. 100–107 Špansko prebivalstvo je bilo relativno majhno (približno 1.500), število avtohtonih prebivalcev, ki so jim služili, pa je bilo ocenjeno na 20.000.Cooper in Terrill, str. 22
Francoski raziskovalci so odkrili ustje reke Mississippi in leta 1699 vzpostavili majhno kolonialno prisotnost v utrdbi Maurepas blizu Biloxija v Mississippiju.Weber, str. 158 Od tam so začeli graditi trgovske poti v notranjost in vzpostavili prijateljske odnose z plemenom Choctaw, veliko skupnostjo, katere sovražniki so bili tudi z Angleži zavezniki Chickasawi.Crane, str. 385 Vse te populacije so do neke mere utrpele škodo zaradi vnosa nalezljivih bolezni, kot so črne koze, ki so bile endemične med zgodnjimi raziskovalci in trgovci. Indijanci niso imeli imunosti in so imeli visoko stopnjo umrljivosti.Waselkov in Hatley, str. 104
Prihod francoskih kolonistov na jug je ogrozil obstoječe trgovske povezave, ki so jih kolonisti iz Karoline vzpostavili v notranjost, kar je ustvarilo napetosti med vsemi tremi silami. Francija in Španija, zaveznici v tem konfliktu, sta bili na nasprotnih straneh nedavno končane devetletne vojne.Weber, str. 158–159 Nasprotujoče si teritorialne zahteve med Karolino in Florido južno od reke Savannah so bile prekrite s sovraštvom zaradi verskih razlik med rimskokatoliškimi kolonisti Nove Španije in protestantskimi angleškimi kolonisti vzdolž obale.Arnade, str. 32
Na severu je imel konflikt poleg teritorialnih sporov tudi močno gospodarsko komponento. Nova Fundlandija je bila lokacija britanske kolonije v St. John's, Nova Fundlandija in Labrador in francoske kolonije v Placentia, Nova Fundlandija in Labrador, obe strani pa sta imeli tudi številna manjša stalna naselja. Na otoku je bilo tudi veliko sezonskih naselij, ki so jih uporabljali ribiči iz Evrope.Drake, str. 115 Ti kolonisti so šteli manj kot 2.000 angleških in 1.000 francoskih stalnih naseljencev (in veliko več sezonskih obiskovalcev), ki so med seboj tekmovali za ribolov na ribolovnem območju Grand Banks, kjer so lovili tudi ribiči iz Akadije (ki je takrat obsegala celotno Novo Škotsko in New Brunswick) in Massachusettsa.Pope, str. 202–203Drake, str. 115, 203
Meje in razmejitve med Akadijo in Novo Anglijo so ostale negotove kljub bitkam ob meji skozi vojno kralja Viljema. Nova Francija je opredelila mejo Akadije kot reko Kennebec v južnem Mainu. V Norridgewocku in Penobscotu so bile katoliške misije ter francosko naselje v zalivu Penobscot blizu Castine, Maine, ki so bile vse baze za napade na naseljence Nove Anglije, ki so se med vojno kralja Viljema selili proti Akadiji.Drake, str. 36 Obmejna območja med reko Saint Lawrence in predvsem obalnimi naselji Massachusettsa in province New York so še vedno prevladovala avtohtona plemena, predvsem Abenaki na vzhodu in Irokezi zahodno od reke Hudson. Koridor reka Hudson–jezero Champlain je bil v prejšnjih konfliktih uporabljen tudi za roparske odprave v obe smeri. Grožnja avtohtonih ljudstev se je nekoliko zmanjšala zaradi zmanjšanja prebivalstva zaradi bolezni in zadnje vojne, vendar so še vedno predstavljala veliko grožnjo za oddaljena naselja.Drake, str. 150
Ozemlja Hudsonovega zaliva (znana tudi kot zemlja princa Ruperta) v tej vojni niso bila predmet pomembnih spopadov. Od osemdesetih let 17. stoletja so bili prizorišče številnih sporov med konkurenčnimi francoskimi in angleškimi četami, toda Pogodba iz Ryswicka iz leta 1697 je Franciji pustila nadzor nad vsemi oporiščem v zalivu razen ene. Edini omembe vreden incident je bil francoski napad na oporišče Fort Albany (Ontario) leta 1709.Newman, str. 87, 109–124Bryce, str. 58 Hudsonova zalivska družb] je bila nezadovoljna, ker Ryswick ni vrnil svojih ozemelj in je v pogajanjih, ki so končala to vojno, uspešno lobirala za njihovo vrnitev.Newman, str. 127–128
Tehnologija in organizacija
Kolonialna vojaška tehnologija, ki se je uporabljala v Severni Ameriki, ni bila tako razvita kot v Evropi. Le nekaj kolonialnih naselij je imelo na začetku vojne kamnite utrdbe, kot so St. Augustine, Florida, Boston, Quebec City in St. John's, Nova Fundlandija in Labrador, čeprav so bile utrdbe Port Royala dokončane zgodaj v vojni.Shurtleff, str. 492; MacVicar, str. 45; Arnade, str. 32; Prowse, str. 211, 223 Nekatere vasi in naselja so bila zaščitena z lesenimi palisadami, mnoge pa so imele le utrjene lesene hiše z odprtinami za strele, skozi katere so lahko branilci streljali, in previsnimi drugimi nadstropji, iz katerih so lahko streljali na napadalce, ki so poskušali vdreti spodaj.Leckie, str. 231
Evropejci in kolonisti so bili običajno oboroženi z gladkocevnimi mušketami, ki so imele največji doseg približno 100 m, vendar so bile nenatančne na razdaljah, večjih od polovice te razdalje. Nekateri kolonisti so nosili tudi kopja, medtem ko so avtohtoni bojevniki nosili orožje, ki so jim ga priskrbeli kolonisti ali pa so bili oboroženi z orožjem, kot so bili primitivni tomahavki in loki. Majhno število kolonistov je bilo usposobljenih za upravljanje topov in drugih vrst topništva, ki so bila edino učinkovito orožje za napad na pomembne kamnite ali lesene obrambne objekte.Pecham, str. 26
Angleški kolonisti so bili običajno organizirani v milice, njihove kolonije pa niso imele redne vojaške prisotnosti razen majhnega števila v nekaterih skupnostih Nove Fundlandije.Prowse, str. 223 Francoski kolonisti so bili prav tako organizirani v milice, imeli pa so tudi stalno obrambno silo, imenovano troupes de la marine. To silo je sestavljalo nekaj izkušenih častnikov, v njej pa so bili rekruti, poslani iz Francije, ki so šteli med 500 in 1.200 vojakov. Razpršeni so bili po ozemlju Nove Francije, s koncentracijami v večjih naseljenih središčih.Pecham, str. 27 Špansko Florido je branilo nekaj sto rednih vojakov; španska politika je bila pomiriti domorodna ljudstva na svojem ozemlju in jim ne dobavljati orožja. Pred vojno je na Floridi živelo približno 8.000 domorodcev, vendar se je to število po napadih angleških kolonistov na začetku vojne zmanjšalo na 200.Wright, str. 65
Potek vojne
Karolina in Florida