Novomirgorod (, IPA: [nowoˈmɪrɦorod] ⓘ) je mesto v Novoukrajinskem rajonu, Kirovogradska oblast, v osrednji Ukrajini, v južnem delu srednjega Dnepra. Je upravno središče Novomirgorodske mestne gromade, ene od gromad Ukrajine. Prebivalstvo Novomirgoroda je približno 10.715 (ocena iz leta 2022).
Novomirgorod leži na bregovih reke Velika Vis, 72 km od Kropivnickega.
S sklepom Kabineta ministrov Ukrajine z dne 26. julija 2001 je bilo mesto Novomirgorod vključeno na Seznam zgodovinskih naselij Ukrajine. Leta 2010 je mesto praznovalo 270. obletnico.
Geografija
Lega
Novomirgorod leži na severu Kirovogradske oblasti, v središču Novomirgorodskega rajona, 72 km od oblastnega središča Kropivnickega na levem pritoku Sinjuhe reke Velika Vis, v njeni dolini in na njenih bregovih. Struga Velike Vis se vije v mejah mesta. Relief mesta opredeljujejo valovitost in ravnina ter ga določa njegova geološka zgradba. Mesto se nahaja v gozdnostepskem pasu, v območju južnega Dneprskega gorja v gorski regiji Dnestrsko-Dneprske gozdnostepske pokrajine Vzhodnoevropskega nižavja na Korsunsko-novomirgorodskem plutonu Ukrajinskega ščita Vzhodnoevropske platforme.
Območje mestne rade () meri 88,58 km², od tega je 7,75 km² površine pozidanih zemljišč. Skupna površina zelenih površin je 4,4 km².
Sosednja mestaŠpola Smila KamjankaTalne Novomirgorod ZnamjankaUman Mala Viska Kropivnicki
Sosednje vasiListopadove Turija JosipivkaAndrijivka Novomirgorod KostjantinivkaKorobčine Purpurivka Martonoša
Mineralni viri
Mineralne vire v bližini Novomirgoroda predstavljajo predvsem gradbene in premogovne surovine. Nahajališča labradorita v bližini vasi Likareve v dolini Velike Visi pridejo na površje in znašajo 1,7 tisoč m³. Novomirgorodsko nahajališče ilovice, primerno za proizvodnjo fasadne opeke, ima zaloge 6,7 milijona m³. Obstajajo nahajališča kaolina. Energetske zaloge predstavljajo nahajališča rjavega premoga.
Podnebje
Podnebje je zmerno, celinsko. Povprečne letne temperature zraka so poleti +18 °C in pozimi −10 °C. Povprečna letna količina padavin je 500–550 mm.
Prevladujejo severozahodni vetrovi.
Prsti so černozjomi na puhličastih kamninah.
Ime in zgodovina
Ime Novomirgorod dobesedno pomeni »Novi Mirgorod« ali »novo mesto miru«.
17.–18. stoletje
thumb|right|250px|Novomirgorod na zemljevidu Nove Srbije
Novomirgorod je bil prvič omenjen leta 1740 kot prezimovališče zaporoških kozakov – pristava (hutor) Tresjagi ( – močvirje, barje). Imel je približno 20-30 gospodinjstev.
Prezimovališče so naselili priseljenci iz različnih območij Ukrajine. Priseljenci iz Mirgoroda v Poltavski guberniji so v bližini trakta Tresjagi ustanovili novo naselje – Novi Mirgorod. Prvi graditelji v njem so bili kozaki Mirgorodskega polka, ki jih je vodil polkovnik Vasil Kapnist.
Leta 1752 je bil Novi Mirgorod že omenjen kot vas. Leta 1753 je bila v Trisagah () že zgrajena trdnjava in je postalo glavno mesto vojaškonaselbinskega ozemlja Novosrbije, vojaške meje, ustanovljene po ukazu vlade Ruskega imperija. Ozemlje je imelo etnično romunsko večino. Za njenega vodjo in poveljnika vojaškega zbora je bil imenovan ruski polkovnik srbskega porekla Jovan Horvat. Med letoma 1752 in 1764 je bil Novomirgorod sedež novosrbskega husarskega polka, enega od dveh polkov Nove Srbije, in s tem njegove prve čete. 6. decembra 1752 je Jovan Horvat začel graditi kamnito Stolnico svetega Nikolaja, ki se nahaja na ozemlju šanc.
thumb|right|250px|Guljajpil na zemljevidu Republike dveh narodov
Leta 1759 so hajdamaki na območju Novomirgoroda večkrat napadli posest velikašev Lubomirskih. Pogosto so bile tarče napadov vasi in posestva srbskih častnikov. Leta 1773 je Novomirgorod dobil status mesta in bil odstranjen iz svojih šanc. Leta 1784 so ga preoblikovali v ostrog (vojaški tabor). Novomirgorod je postal trgovsko mesto, imel je celo ustanove za zunanjo trgovino, kot je razvidno iz popisa prebivalstva leta 1789, ki je zabeležil prisotnost konzulov Svetega rimskega cesarstva, Poljske in Neapeljskega kraljestva.
Leta 1787 so bile v Novomirgorodu tri cerkve in ena tovarna.
10. maja 1795 je v mestu potekala otvoritev Voznesenskega namestništva. Odprl ga je guverner Katerinoslavskega namestništva Josif Ivanovič Horvat, prisoten pa je bil katerinoslavski metropolit Gavrijil. 10. marca 1798 se je Novorosijsko semenišče prvič odprlo v mestu po preselitvi iz Poltave.
Ozemlje Zlatopila se je začelo poseljevati v 16. stoletju. Prvo datirano omembo imena tega mesta Guljajpil se najde na zemljevidu upravne razdelitve Republike obeh narodov iz leta 1619 in je bilo v lasti posestnikov Žubrikov, leta 1723 pa je postalo last knezov Lubomirskih.
19. stoletje
Leta 1803 je Novomirgorod postal del Hersonske gubernije Ruskega imperija kot okrajno mesto. Zaradi velikega trgovskega pomena so tu živeli poljski, beneški in avstrijski konzuli. Kasneje je Novomirgorod dobil status deželnega mesta ().
Leta 1797 je bila Poltavska eparhija preimenovana v Novorosijsko in prenesena v Novomirgorod, kamor so preselili tudi bogoslovno semenišče in konzistorij. Novomirgorod je postal stolnično mesto (.
17. januarja 1804 je bil prejet odlok o preimenovanju novorosijskega episkopa Afanasija v katerinoslavskega, hersonskega in tavriškega episkopa. Katerinoslavski konzistorij in semenišče in s tem prečastiti Afanasij sta se preselila iz Novomirgoroda v Katerinoslav.
Od februarja 1820 je bil Novomirgorod podrejen Oddelku za vojaška naselja. Med prebivalci mesta je prišlo do nemirov, ki jih je vojska zadušila. Od leta 1819 do 1834 je bil Novomirgorod kraj 3. lancerskega polka, ki mu je poveljeval polkovnik Greves. Leta 1834 je mesto prešlo v status vojaškega mesta Bobrineckega poviata.
Leta 1836 sta bili v mestu upravi petega in sedmega okrožja novoruskega vojaškega naselja, uprava sedmega okrožja in njegova prva volost. Od tedaj naprej se je mesto začelo obnavljati na vojaški način. Dolga leta so naseljenci pod nadzorom častnikov opravljali kmetijska dela. Biti del vojaških naselij je zaviralo družbenogospodarski razvoj mesta, industrija pa je v celoti delovala za potrebe vojske.
Po ukinitvi vojaških naselbin leta 1859 je mesto vodila mestna duma (). Novomirgorod je ponovno dobil status deželnega mesta in gospodarski razvoj se je opazno pospešil. Ob tradicionalni kmetijski proizvodnji se je razvijala predelava, širili so se vodni mlini, žganjarne, solinarne in opekarne. Leta 1869 je bila ustanovljena Mestna gromadska banka. V poznih 1890-ih je mesto imelo tri mline, dve opekarni, dve pivovarni, žganjarno, tovarno sveč in delavnico za izdelavo potovalnih kočij.
Mesto Zlatopil in okoliška zemljišča so bila po dolgotrajnih sodnih postopkih z grofico Branicko in Engelhardti v lasti generala Nikolaja Visockega od 1801 do 1825. V času njegovega upravljanja so tukaj zgradili pravoslavno cerkev, jez na reki Turiji, več trgovin s kamnom, tovarno platna, dvonadstropno gostilno in zasebni moški penzion.
Leta 1833 so Zlatopil in okoliške vasi postale last generalovih dedičev Petra in Adriana Lopuhina. Tu so leta 1836 odprli ženski penzion. Leta 1846 je začela obratovati usnjarna F. Lev. Leta 1885 se je Plemiška šola v Zlatopilu preoblikovala v klasično moško gimnazijo.
20. stoletje
thumb|right|200px|Gana Dmitrjan. Fotografija I. Gorjuškina iz leta 1905, Sankt Peterburg. thumb|right|200px|Člani novomirgorodske mestne uprave leta 1910.
Leta 1913 so s sredstvi Gane Dmitrjan, hčere grškega negocianta (trgovskega pogajalca) Martakija, v mestu zgradili stavbo mestne bolnišnice, ki je preživela do danes. Leta 1914 sta bili v Novomirgorodu odprti železnica in železniška postaja.
Aprila 1917 je bil v Novomirgorodu ustanovljen Svet delavskih in vojaških poslancev. 25. marca 1918 so v mesto vstopile avstrijsko-nemške čete in čete Centralne rade. 29. aprila je bila oblast Pavla Skoropadskega uradno razglašena. Novembra istega leta je oblast v Novomirgorodu prešla na Direktorat ULR. 10. maja 1919 so v mesto vstopile čete atamana Nikifora Grigorjeva, v drugi polovici avgusta pa so ga zasedle Denikinove čete.
Januarja 1920 je bila vzpostavljena oblast boljševikov, ustanovljen je bil volostni revolucionarni komite in ustanovljene so bile partijske celice. Po uvedbi politike NEP je bilo v Novomirgorodu 29 industrijskih objektov in 35 trgovskih obratov, katerih lastniki so bili večinoma Judje. Leta 1923 je Novomirgorod postal rajonsko središče Jelisavetgradskega ujezda Ukrajinske SSR. Tu so se začele razvijati vodilne panoge krajevne industrije. Gladomor med letoma 1932 in 1933 je prizadel prebivalce mesta.
1. avgusta 1941 se je začela nemška okupacija Novomirgoroda in Zlatopila. Več kot 1 tisoč mladih moških in deklet so odpeljali na težko delo v Nemčijo, približno 5 tisoč prebivalcev pa so usmrtili. Na ozemlju Zlatopila je bil geto, kjer so v letih 1942–1943 ustrelili ali zastrupili s plinom približno 1200 Judov. Obe mesti sta bili osvobojeni izpod nemške okupacije med operacijo Korsun-Ševčenkivski 11. marca 1944 okoli 10. ure.
V letih 1944–1950 so mestna industrijska podjetja dosegla predvojno raven. Rajonsko središče je bilo obveščeno po radiu. Junija 1949 je bila dokončana gradnja obrata za konzerviranje sadja. V razmerah »otoplitve« so se gospodarske razmere v mestu postopoma stabilizirale. Od leta 1957, po reorganizaciji upravnih organov industrije, se je začel pospešen razvoj industrije in družbene infrastrukture. Razširili so proizvodnjo v tovarni konzerv sadja, tovarni gradbenega materiala in usnjarni, ustanovili so cestno vzdrževalni odsek, zgradili dva nova mostova čez Veliko Viso, mlin, tovarno kruha in oljarno. Leta 1957 je bilo ustanovljeno literarno združenje »Vis«.
Leta 1959 je bilo Novomirgorodu priključeno mesto Zlatopil (do leta 1787 Guljajpil), ki je bilo prej del Čerkasijske oblasti, ter vasi Vinogradivka in Katerinivka. Od tega leta je Novomirgorod mesto rajonske podrejenosti Kirovogradske oblasti.
Status mesta je Novomirgorod dobil leta 1960.
Leta 1967 je bil na pobudo mestnih učiteljev ustanovljen rajonski krajevnozgodovinski muzej. Decembra 1971 je začel delovati televizijski repetitor. V tem času sta bila zgrajena rajonsko poslopje kulture in palača kulture kolhoza Čkalova. Višja zootehniška šola se je močno razširila. Leta 1979 je bil odprt rudnik »Novomirgorodska«. Njegov pojav je povzročil intenzivno gradnjo večnadstropnih stavb, vrtcev in študentskih domov. Prebivalstvo mesta je do konca 1990-ih hitro raslo.
Leta 1989 je bilo 16.349 prebivalcev.
Od leta 1992 se je v mestu začela globoka družbenogospodarska kriza s padanjem proizvodnje in življenjskega standarda prebivalstva. Vendar pa je po gospodarskem nazadovanju od leta 1999 prišlo do stabilizacije gospodarstva, družbene sfere in življenjskega standarda v mestu. V začetku leta 2000 je bila dokončana plinifikacija rajonskega središča. 26. julija 2001 je bilo mesto s sklepom Kabineta ministrov Ukrajine uvrščeno na Seznam zgodovinskih naselij Ukrajine. Leta 2010 je Novomirgorod praznoval 270. obletnico ustanovitve.
Leta 2013 je bilo 11.569 prebivalcev.
Do 18. julija 2020 je bil Novomirgorod upravno središče Novomirgorodskega rajona. Rajon je bil ukinjen julija 2020 kot del upravne prenove Ukrajine, ki je zmanjšala število rajonov Kirovogradske oblasti na štiri. Območje Novomirgorodskega rajona je bilo združeno z Novoukrajinskim rajonom.
Razdelitev
Sodobni Novomirgorod vključuje naslednja zgodovinsko oblikovana območja (, množina ):
Center mesta se tradicionalno šteje za njegov del, ki se nahaja na levem bregu reke Velika Vis v nižini. Zgodovinsko središče Novomirgoroda se nahaja tukaj od leta 1752. Zlatopil: nekdanje mesto, priključeno Novomirgorodu leta 1959. Nahaja se na hribu. Severni del mesta.