Žuavi smrti (poljsko Żuawi śmierci) so bili poljska vojaška enota med januarsko vstajo, ki jo je februarja 1863 iz prostovoljcev v Ojcówu na Poljskem ustanovil Francoz François Rochebrune (poljsko Franciszek Rochebrune). Rochebrune je svojo enoto zasnoval po vzoru a francoske zuave, v katerih je služil med krimsko vojno.Zofia Gołubiewowa, Halina Blak, Barbara Małkiewicz, Elżbieta Wojtałowa, Modern polish painting: Polish painting of the 19th century, The National Museum, 2001Bartek Rogalski, "„Żuawi Śmierci” w Powstaniu Styczniowym" (Zouaves of Death in the January Uprising). Pridobljeno 14. januarja 2011. Zuavi smrti so bili zelo cenjeni zaradi svojega poguma, vendar so utrpeli veliko žrtev in njihovo število se je v nekaj mesecih močno zmanjšalo. Enota je prenehala obstajati, ko je bila januarska vstaja 1864 zatrta. Po bojih na Poljskem se je Rochebrune vrnil v francosko vojsko kot stotnik in kasneje polkovnik.
Ime Ime enote je izhajalo iz imena francoske vojaške enote, ki so jo v 30. letih 19. stoletja sprva rekrutirali iz berberskega plemena Zouaoua iz francoske Alžirije. Del imena "smrti" se je nanašal na prisego, ki so jo morali člani enote izreči ob sprejemu. V prisegi je pisalo, da je edini mogoči izid vojaških spopadov, v katerih naj bi enota sodelovala, "ali zmaga ali smrt".
Zgodovina thumb|left|200px|François Rochebrune v uniformi Žuavov smrti thumb|250px|Žuavi smrti v bitki pri Miechówu med januarsko vstajo leta 1863 Enota je bila znana po svojih značilnih in dovršenih uniformah, ki so temeljile tudi na uniformah alžirskih Zuavov.Les Archives de la grande guerre, Volumes 15-16, 1922, str. 176 Žuavi so nosili bombažno srajco, telovnik iz losje kože, črno svileno haljo, črn svilen suknjič brez ovratnika, debele nogavice, črno-belo ruto, usnjene škornje do kolen, rdeč fes z robom iz ovnove kože in značilen velik vezen bel križ na prsih.Józef Białynia-Chołodecki, Dowódcy oddziałów w powstaniu styczniowem i współczesne pieśni rewolucyjne (Unit commanders in the January Uprising and contemporary revolutionary songs), Gubrynowicz i Schmidt, 1907, str. 67"Legia Cudzoziemska - ojczyzna niechcianych bohaterów" (The Foreign Legion - motherland of unwanted heroes) Polska Times, 10/11/2010, last accessed 1/15/2011 Prapor enote je bil skladen z uniformo. Bil je črn z belim križem, rdeče-belo obrobo v nacionalnih barvah in izvezenim geslom "V imenu Boga - 1863".
Ognjeni krst enote se je zgodil v bitki pri Miechówu, kjer so pod poveljstvom adjutanta Wojciecha Komorowskega uspešno napadli ruske sile, ki so branile lokalno pokopališče. V bitki pri Chroberzu so zuavi krili umik glavnine poljskih sil pod poveljstvom Mariana Langiewicza. Borili so se tudi v bitki pri Grochowiski, kjer so zavzeli ruske topniške položaje, vendar so utrpeli zelo veliko žrtev. V tem spopadu je Langiewicz izgubil nadzor nad razporeditvijo sil, zato je Rochebrune prevzel poveljstvo in uspešno vodil umik. Posledično je bil povišan v čin generala in kasneje celo nominiran za mesto glavnega vodje vstaje. Ko njegova kandidatura ni bila sprejeta je Rochebrune, razočaran nad političnimi spori, odšel v Francijo.
Drug del enote, pod poveljstvom stotnika Stefana Malczewskega, se je boril v bitki pri Pobiedniku Malyju, kjer je zaradi precejšnje nasprotnikove premoči utrpel velike izgube, predvsem zaradi svoje nepripravljenosti na umik v skladu s prisego. Trupla mrtvih žuavov so pokopali v množičnem grobu, ki je po odredbi carske oblasti ostal neoznačen. Lokalni vaščani so kljub prepovedi na vogalih množičnega groba posadili štiri drevesa v njihov spomin. Kasneje je bil na grobu postavljen betonski nagrobnik, pravnuk enega od žuavov, padlega v bitki, financiral postavitev spominskega kipa.
Rochebrune se je v zadnjih mesecih leta 1863 vrnil v boj, vendar je vstaja takrat utrpela hude vojaške poraze in se je vrnil v Francijo. Kasneje ga je za njegove zasluge v januarski vstaji francoska vlada odlikovala z Redom legije časti. Med bivanjem v Franciji je ostal odločen zagovornik poljske neodvisnosti. V francosko-pruski vojni je sodeloval v činu polkovnika in vztrajal, da se bo boril v uniformi Žuavov smrti na čelu enote, ki jo je poimenoval Les Gaulois (Galci). Novembra 1870 ga je blizu Saint-Clouda ubil pruski ostrostrelec.Jerzy Kowalczyk, "Grochowiska", Webpage of Muzeum Historii Kielc (Museum of History of Kielce). Last accessed 1/15/2010.
Po Rochebrunovem odhodu je Žuave smrti kratek čas vodil namestnik poveljnika z vojnim imenom Grzymała,Vladimir Anatolievich Diakov, Stefan Kieniewicz, Dokumenty povstancheskikh voenachalʹnikov, PAN, 1976, str. 311. morda Tytus O'Byrn, vendar je enota v praksi prenehala obstajati. Del čet je odšel v Avstrijo, enaindvajset vojakov pa je ostalo na Poljskem in se v bitki pri Krzykawki borilo ob boku Garibaldijeve legije, italijanskih prostovoljcev, ki so se borili za Poljsko. Prostovoljce je organiziral Garibaldijev sin Menotti Garibaldi, vodil pa jih je Francesco Nullo. Januarsko vstajo je Rusija dokončno zatrla leta 1864.Tibor Iván Berend, History derailed: Central and Eastern Europe in the long nineteenth century, University of California Press, 2003, str. 99
Włodzimierz Wolski je skomponiral žuavom posvečeno pesem z naslovom "Marš Žuavov".
Sklici
Viri
Chwała Oręża Polskiego, nr 19(40) z 2 XII 2006 (dodatek „Rzeczpospolitej”) Powstanie niespełnionych nadziei 1863, Arsenał Polski, Kraków 1984, s. 31–33. J. Jabłoński, R. Guldon – W 130 rocznicę wybuchu Powstania Styczniowego na Kielecczyźnie[w:] „Archeion”, t. 94, 1995, s. 255–256. J. Jabłoński – Krótki zarys powstania styczniowego, [w:] „Tygodnik Solidarność Świętokrzyska”, nr 61, 63-64, Kielce 1995. Rafał Korbal – Polskie Powstania Narodowe, Poznań 1997. S. Kalembka – Powstanie styczniowe 1863-1864. Wrzenie, bój, Europa, wizje., Warszawa 1990. S. Kieniewicz – Polskie straty w powstaniu styczniowym, [w:] „Mówią Wieki”, 2003, nr 01/03 (517), s. 44–45. Eligiusz Kozłowski – Od Węgrowa do Opatowa 3.02.1863 – 21.02.1864 Wybrane bitwy z Powstania Styczniowego, Wydawnictwo Ministerstwa Obrony Narodowej, Warszawa 1962 r. S. Kotarski – Opatów w latach 1861–1864, Opatów 1935 r. E. Kozłowski, M. Wrzosek – Historia Oręża Polskiego 1795-1939, Warszawa 1984. Tadeusz Manteuffel (ur.) – Historia Polski, t.II, cz.III, Warszawa 1959 r. Tadeusz Rutowski – Rok 1863 w malarstwie polskiem, Lwów 1917. „Skład osobowy oficerów 1. Pułk Żuawów Śmierci, polskiego oddziału walczącego w powstaniu styczniowym” Bronisław Szwarce (ur.). W czterdziestą rocznicę powstania styczniowego 1863-1903. Komitet Wydawniczy, Lvov, 1903, str. 160-170
Kategorija:Ustanovitve leta 1863 Kategorija:Ukinitve leta 1864 Kategorija:Poljska Kategorija:Vojaške enote