Gorska gorila

Gorska gorila ((znanstveno ime Gorilla beringei beringei) je ena od dveh podvrst vzhodne gorile. Od leta 2018 je IUCN uvrščen med ogrožene.

Obstajata dve populaciji: eno najdemo v vulkanskem gorovju Virunga v Srednji/Vzhodni Afriki, znotraj treh narodnih parkov: narodni park goril Mgahinga, v jugozahodni Ugandi; narodni park Virunga, v severozahodni Ruandi; in narodni park Virunga v vzhodni Demokratični republiki Kongo (DRK). Drugo populacijo najdemo v narodnem parku Bwindi v Ugandi. Nekateri primatologi domnevajo, da je populacija Bwindi ločena podvrsta, čeprav opis še ni dokončan. Zadnje štetje populacije, objavljeno leta 2019, je pokazalo, da je v divjini približno 1060 gorskih goril.

Evolucija, taksonomija in klasifikacija

Gorske gorile so potomci prednikov opic in človečnjakov, ki so jih našli v Afriki in Arabiji na začetku oligocenske dobe (pred 34–24 milijoni let). Fosilni zapisi dokazujejo hominoidne primate (opice), najdene v vzhodni Afriki pred približno 22–32 milijoni let. Fosilni zapisi območja, kjer živijo gorske gorile, so še posebej skromni, zato njihova evolucijska zgodovina ni jasna.

Bilo je pred približno 8,8 do 12 milijoni let, ko se je skupina primatov, ki naj bi se razvili v gorile, ločila od skupnega prednika z ljudmi in šimpanzi; takrat se je pojavil rod goril. Gorske gorile so bile izolirane od vzhodnih nižinskih goril približno 10.000 let in ta dva taksona sta se od svojih zahodnih dvojnikov ločila pred približno 1,2 do 3 milijoni let. Rod je bil prvič omenjen kot Troglodytes leta 1847, vendar se je leta 1852 preimenoval v Gorilla. Šele leta 1967 je taksonomist Colin Groves predlagal, da se vse gorile obravnavajo kot ena vrsta (Gorilla gorilla) s tremi podvrstami Gorilla gorilla gorilla (zahodna nižinska gorila ), Gorilla gorilla graueri (nižinske gorile, najdene zahodno od Virunge) in Gorilla gorilla beringei (gorske gorile, vključno z Gorilla beringei, ki jih najdemo v Virungi in Bwindiju). Leta 2003 jih je po pregledu Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) razdelila v dve vrsti (Gorilla gorilla in Gorilla beringei). Zdaj se strinjajo, da obstajata dve vrsti, vsaka z dvema podvrstama.

Značilnosti

Dlaka gorskih goril, ki je pogosto debelejša in daljša kot pri drugih vrstah goril, jim omogoča življenje pri nižjih temperaturah. Gorile je mogoče prepoznati po odtisu nosu, ki je edinstven za vsakega posameznika.

Samci dosežejo stoječo višino 161–171 cm, obseg 138–163 cm, razpon rok od 2 do 2,7 m in težo 120–191 kg. Samice so manjše s težo 70–98 kg. Ta podvrsta je manjša od vzhodne nižinske gorile, druge podvrste vzhodne gorile. Odrasli samci imajo na zgornjem in zadnjem delu lobanje bolj izrazite kostne grebene, zaradi česar imajo glave bolj stožčasto obliko. Ti grebeni zasidrajo močne temporalne mišice, ki se pritrdijo na spodnjo čeljust (mandibulo). Te grebene imajo tudi odrasle samice, vendar so manj izrazite. Kot vse gorile imajo temno rjave oči, obkrožene s črnim obročem okoli šarenice. Odrasle samce imenujemo srebrnohrbti, ker se jim s starostjo na hrbtu razvije siva ali srebrna dlaka. Dlaka na hrbtu je krajša kot na večini drugih delov telesa, dlaka na rokah pa je še posebej dolga. Popolnoma pokončni samci so v povprečju visoki 1,7 m, razpon rok 2,3 min tehtajo 155 kg. Najvišji zabeleženi srebrnohrbti je bil visok 1,95 m z razponom rok 2,7 m, obsegom prsi 1,98 m in težo 219 kg, ustreljen v Alimbongu v severnem Kivuju maja 1938. Obstaja nepotrjen zapis o drugem posamezniku, posnet leta 1932, visokem 2,06 m in je tehtal 218,6 kg. Najtežji zabeleženi srebrnohrbti primerek je imel 267 kg in višino 1,83 m, ustreljen v Ambamu v Kamerunu.

Gorska gorila je predvsem kopenska in štirinožna. Vendar pa se bo povzpela na rodna drevesa, če veje prenesejo njegovo težo. Tako kot pri vseh velikih opicah, razen pri ljudeh, so njegove roke daljše od nog. Premika se s členki in podpira svojo težo na zadnji strani ukrivljenih prstov in ne na dlaneh.

Gorska gorila živi dnevno in večino dneva preživi za prehranjevanje, saj so za vzdrževanje njene ogromne mase potrebne velike količine hrane. Hrano išče zgodaj zjutraj, pozno zjutraj in okoli poldneva počiva, popoldne pa spet išče hrano, preden počiva ponoči. Vsaka gorila zgradi gnezdo iz okoliškega rastlinja, v katerem spi, in vsak večer zgradi novo. Samo mladiči spijo v istem gnezdu kot njihove matere. Prenočišča zapustijo, ko sonce vzide okoli 6. ure zjutraj, razen ko je hladno in oblačno; takrat pogosto ostanejo dlje v svojih gnezdih.

Razširjenost in življenjski prostor

Gorska gorila naseljuje gorski oblačni gozd Albertovega tektonskega jarka, vključno z gorovjem Virunga, na nadmorski višini od 2200 do 4300 m. Večina skupin živi na pobočjih treh spečih vulkanov: Karisimbi, Mikeno in Bisoke. Rastlinstvo je na dnu gora zelo gosto, v višjih legah postane bolj redko, gozdovi pa so pogosto oblačni, megleni in hladni. Gorska gorila občasno uporablja tudi mejni habitat z gorskimi močvirji Ruvenzori-Virunga, na višinah, ki so višje od montanskega oblačnega gozda Albertovega tektonskega jarka.

Vedenje in ekologija Domače območje, ki ga uporablja ena skupina goril v enem letu, je odvisno od razpoložljivosti virov hrane in običajno vključuje več vegetacijskih con. George Schaller je identificiral deset različnih območij, vključno z: bambusovim gozdom na 2200–2800 m; gozd rastline Hagenia abyssinica na 2800–3400 m in območje velikanske Dendrosenecio na 3400–4300 m. Gorska gorila večino svojega časa preživi v gozdu Hagenia abyssinica, kjer vse leto najdemo trto galija. Zaužijejo se vsi dele te trte: liste, stebla, cvetove in ​​jagode. V nekaj mesecih v letu potuje v bambusov gozd, ko so na voljo sveži poganjki in se povzpne v subalpska območja, da bi jedla mehko središče velikanskih rastlin Dendrosenecio.

Prehrana

Gorska gorila je predvsem rastlinojed; večino njegove prehrane sestavljajo listi, poganjki in stebla (85,8 %) 142 rastlinskih vrst. Hrani se tudi z lubjem (6,9 %), koreninami (3,3 %), cvetovi (2,3 %) in plodovi (1,7 %) ter majhnimi nevretenčarji (0,1 %). V enoletni študiji v gozdu Bwindi so odrasli samci v povprečju pojedli 18,8 kg hrane na dan, medtem ko so samice pojedle 14,9 kg.

Socialna struktura Gorska gorila je zelo družabna in živi v razmeroma stabilnih, povezanih skupinah, ki jih skupaj držijo dolgoročne vezi med odraslimi samci in samicami. Odnosi med samicami so relativno šibki. Te skupine so neteritorialne; srebrni branilec na splošno brani svojo skupino in ne svojega ozemlja. Pri gorskih gorilah Virunga je povprečna dolžina posesti dominantnega srebrnohrbtega 4,7 leta.

61 % skupin je sestavljenih iz enega odraslega samca in več samic, 36 % pa vsebuje več kot enega odraslega samca. Preostale gorile so bodisi samci bodisi izključno samci, običajno sestavljeni iz enega zrelega samca in nekaj mlajših samcev. Velikosti skupin se gibljejo od pet do trideset, v povprečju deset posameznikov. Tipična skupina vsebuje: enega dominantnega srebrnohrbtega, ki je nesporen vodja skupine; drugega podrejenega srebrnohrbtega (običajno mlajšega brata, polbrata ali celo odraslega sina dominantnega samca); en ali dva črnohrbta, ki delujeta kot stražarja; tri do štiri spolno zrele samice, ki so se za vse življenje navezale na dominantnega samca; in od treh do šestih mladoletnikov in mladičev.

Večina samcev in približno 60 % samic zapusti svojo porodno skupino. Samci odidejo, ko so stari približno enajst let, in pogosto je proces ločevanja počasen: vse več časa preživijo na robu skupine, dokler popolnoma ne odidejo. Lahko potujejo sami ali s skupino izključno samcev dve do pet let, preden lahko pritegnejo samice, da se jim pridružijo in oblikujejo novo skupino. Samice običajno emigrirajo, ko so stare približno osem let, bodisi neposredno preidejo v ustaljeno skupino bodisi ustanovijo novo z enim samcem. Samice pogosto večkrat preidejo v novo skupino, preden se odločijo, da se ustalijo pri določenem srebrnohrbtem samcu.

Prevladujoči srebrnohrbti na splošno določa gibanje skupine in jo vodi do ustreznih prehranjevalnih mest skozi vse leto. Posreduje tudi konflikte znotraj skupine in jo ščiti pred zunanjimi grožnjami. Ko skupino napadejo ljudje, leopardi ali druge gorile, jih bo srebrnohrbtnik zaščitil, tudi za ceno svojega življenja. Med počitkom je v središču pozornosti, mlade gorile pa se pogosto zadržujejo ob njem in ga vključujejo v svoje igre. Če mati umre ali zapusti skupino, je srebrnohrbtnik običajno tisti, ki skrbi za svoje zapuščene potomce in jim celo dovoli spati v njegovem gnezdu. Mlade gorske gorile so opazili, kako iščejo in razstavljajo lovske zanke.

Ko srebrnohrbti pogine ali ga ubijejo bolezen, nesreča ali lovci, je lahko družinska skupina motena. Razen če ni sprejetega moškega potomca, ki bi bil sposoben prevzeti njegov položaj, se bo skupina razdelila ali pa posvojila nesorodnega samca. Ko se novi srebrnohrbti pridruži družinski skupini, lahko ubije vse mladičke mrtvega samca. Detomora v stabilnih skupinah niso opazili.

Analiza genomov gorskih goril s sekvenciranjem celotnega genoma kaže, da je nedavno zmanjšanje velikosti njihove populacije povzročilo obsežno parjenje v sorodstvu. Kot očiten rezultat so posamezniki običajno homozigotni za 34 % zaporedja svojega genoma. Poleg tega sta homozigotnost in izražanje škodljivih recesivnih mutacij kot posledica parjenja v sorodstvu verjetno povzročila odstranitev resno škodljivih mutacij iz populacije.

Agresivnost Čeprav so gorske gorile močne, so na splošno nežne in zelo sramežljive. Huda agresija je v stabilnih skupinah redka, toda ko se srečata dve skupini gorskih goril, se včasih srebrnohrbta lahko spopadeta do smrti in uporabita svoje zobe, da povzročita globoke, zevajoče poškodbe. Konflikti se najpogosteje rešujejo s prikazovanjem in drugimi grožnjami, ki so namenjene ustrahovanju, ne da bi postale fizične.

Ritualiziran prikaz naboja je edinstven za gorile. Celotno zaporedje ima devet korakov: (1) postopoma pospešeno tuljenje, (2) simbolično hranjenje, (3) dvonožno vstajanje, (4) metanje rastlinja, (5) udarjanje po prsih s stisnjenimi rokami, (6) udarec z eno nogo, ( 7) bočni štirinožni tek, (8) klofutanje in trganje rastlinja ter (9) udarjanje z dlanmi po tleh. Jill Donisthorpe je izjavila, da jo je samec dvakrat napadel. V obeh primerih se je gorila obrnila proč, ko je ostala pri svojem.

Pripadnost

Opoldanski počitek je pomemben čas za vzpostavljanje in utrjevanje odnosov v skupini. Medsebojno nego krepi družbene vezi in pomaga ohranjati lase brez umazanije in parazitov. Pri gorilah ni tako pogost kot pri drugih primatih, čeprav samice redno negujejo svoje potomce.

Mlade gorile se pogosto igrajo in so bolj drevesne kot veliki odrasli. Igranje jim pomaga, da se naučijo komunicirati in obnašati v skupini. Dejavnosti vključujejo rokoborbo, lovljenje in salte. Srebrnohrbtnik in njegove samice tolerirajo in, če jih spodbujajo, celo sodelujejo.

Vokalizacija Prepoznanih je petindvajset različnih vokalizacij, od katerih se mnoge uporabljajo predvsem za skupinsko komunikacijo znotraj gostega rastlinja. Zvoki, razvrščeni kot godrnjanje in lajanje, se najpogosteje slišijo med potovanjem in nakazujejo, kje so posamezni člani skupine. Uporabljajo se lahko tudi med socialnimi interakcijami, ko je potrebna disciplina. Kriki in rjovenje signalizirajo alarm ali opozorilo in jih najpogosteje proizvajajo srebrnohrbti. Globoko, ropotajoče riganje kaže na zadovoljstvo in se pogosto sliši med hranjenjem in počitkom. So najpogostejša oblika komunikacije znotraj skupine.

Odpor Gorske gorile na splošno izkazujejo odpor do določenih plazilcev in žuželk. Dojenčki, katerih običajno vedenje je loviti vse, kar se premika, se bodo potrudili, da bi se izognili kameleonom in gosenicam. Gorile prav tako izkazujejo odpor do vodnih teles v okolju in bodo prečkale potoke le, če lahko to storijo, ne da bi se zmočile, na primer s pomočjo podrtih hlodov za prečkanje potoka. Prav tako ne marajo dežja.

Raziskovanje