John Wilkes Booth, ameriški gledališki igralec in atentator, * 10. maj 1838, Bel Air, Maryland, ZDA † 26. april 1865, Port Royal, Virginija, ZDA.
Booth je se je v zgodovino zapisal po tem, da je 14. aprila 1865 izvedel atentat na ameriškega predsednika Abrahama Lincolna in ga v atentatu tudi ubil. To je bil prvi atentat na ameriškega predsednika v zgodovini Amerike.
Booth je bil član ugledne gledališke družine Booth iz 19. stoletja iz Marylanda ter zaslovel po njegovih nastopih v gledališču, s katerim je dobil veliko priljubljenost. Hkrati je bil tudi simpatizer Konfederacije; ko je izvedel, da je Abraham Lincoln ukinil suženjstvo, ga je Booth zaničeval in obžaloval osvoboditev sužnjev v državi. Sprva je načrtoval ugrabitev Lincolna, a je načrt prešel v atentat. 13. aprila 1865 zvečer je tako Booth skupaj s še tremi zarotniki naredil načrt ne le za umor Lincolna, temveč tudi za strmoglavljenje celotne ameriške vlade, kar je vključevalo umor tako Lincolna kot tudi umor podpredsednika Andrewa Johnstona ter državnega sekretarja Williama H. Sewarda.
14. aprila 1865 ob 22:15 je Booth med predstavo v washingtonskem gledališču Ford odšel na predsedniški balkon, kjer je predsednik Lincoln gledal predstavo, ter Lincolna s pištolo ustrelil v tilnik in ga pri tem smrtno ranil. Njegov pobeg je skoraj preprečil major Henry Rathbone, ki je bil ob Lincolnu in je hotel Bootha aretirati, vendar ga je Booth zabodel z nožem, ki ga je imel takrat pri sebi. Zatem je pobegnil s skokom z balkona na oder in pri tem utrpel zlom leve noge. Booth je na konju pobegnil v južni Maryland ter bil dvanajst dni na begu, ko so ga 26. aprila 1865 izsledili v hlevu na neki kmetiji v Virginiji. Njegov spremljevalec David Herold se je predal, Booth pa je odločno zavračal predajo. Vojska Unije je hlev, v katerem se je skrival, zažgala, nato pa ga je vojak Boston Corbett ustrelil. Booth je zaradi hudih poškodb ostal paraliziran in je zgodaj zjutraj istega dne umrl, zaradi česar mu nikoli niso sodili.
Zgodnje življenje sličica|299x299_pik|Boothova rojstna hiša. Booth se je rodil 10. maja 1838 na kmetiji blizu Bel Aira v okrožju Harford v Marylandu. Njegova starša, Junius Brutus Booth in Mary Ann Holmes, sta se leta 1821 preselila iz Anglije v Združene države. John je dobil ime po slavnem britanskem revolucionarju Johnu Wilkesu, s katerim njegova družina trdi, da je v daljnem sorodstvu. Junius je bil igralec, prav tako njegova druga sinova, Edwin Booth in Junius Brutus Booth ml.
Njun dom se je imenoval Tudor Hall in ga je leta 1822 kupil Junius Brutus Booth. Stavbo je kasneje kupilo okrožje Hartford in je namenjena kot spomenik družini Booth in njihovemu vplivu na Shakespearov način igranja v Ameriki 19. stoletja.
Zdi se, da je imel Booth srečno otroštvo. Izobrazbo je prejel na podlagi klasike, zlasti Shakespeara. V letih 1850–1851 je obiskoval internat Milton v Sparksu v Marylandu (stavba je danes restavracija z imenom The Milton Inn). Leta 1851 se je Booth pri 13 letih vpisal na vojaško akademijo St. Timothy's v Catonsvilleu v Marylandu. Kot je opisala Boothova sestra Asia Booth Clarke v svoji knjigi z naslovom The Unlocked Book (Odklenjena knjiga), bodoči igralec v gozdu blizu šole sreča staro Romkinjo, ki mu je mračno napovedala njegovo življenje in pravila, da bo Booth umrl mlad.
Gledališka kariera in državljanska vojna sličica|Gledališka fotografija Johna Wilkesa Bootha. Pri 17 letih je Booth igral grofa Richmonda v Shakespearovem Richardu III. Na njegovo zahtevo so ga predstavili kot "J.B. Wilkes", psevdonim, ki je bil namenjen odvračanju pozornosti od njegove slavne družine. Leta 1858 je postal član gledališča Richmond in njegova kariera se je začela vzpenjati. Revije so ga označevale za "najlepšega moškega v Ameriki". Visok je bil 174 cm, imel je temne lase in atletsko postavo. Bil je tudi odličen mečevalec. Njegovi sodobniki so njegove nastope pogosto opisovali kot akrobatske in izjemno fizične. Prijateljica igralka se je spominjala, da se je včasih porezal s svojim mečem.
Leta 1859 se je Booth pripravljal na gledališki nastop v Richmondu, nekaj tednov pred načrtovano usmrtitvijo slavnega abolicionista Johna Browna. Oktobra je John Brown napadel Harpers Ferry, takrat še v Virginiji (kasneje Zahodna Virginija). V neuspešnem poskusu začetka upora sužnjev po vsej državi je majhna skupina aktivistov, ki so začeli abolicionizem v Združenih državah Amerike, zasegla arzenal v Harper's Ferryju.
Potem ko so ga obvestili o razsodbi, je Booth odpotoval v Charles Town in od državnih uradnikov kupil sivo uniformo milice Richmond, nato pa je stal na straži pri vislicah, dokler Browna niso obesili. Ko je bil 6. novembra 1860 za predsednika izvoljen Abraham Lincoln, je Booth napisal dolg govor, v katerem je diskreditiral to, kar je Lincoln videl kot severni abolicionizem, in jasno izrazil svojo podporo Jugu in instituciji suženjstva. 12. aprila 1861 je izbruhnila ameriška državljanska vojna in 11 južnih držav je razglasilo odcepitev od Unije. Boothova družina je bila iz Marylanda, ene od obmejnih držav, ki je med vojno ostala v Uniji kljub prisotnosti sužnjelastnikov, ki so močno simpatizirali z južnjaškim ciljem. Poleg tega, da je Maryland mejil z Washingtonom, je Lincoln v državi razglasil vojno stanje, kar so mnogi, vključno z Boothom, imeli za protiustavno in zlorabo izvršilne oblasti. sličica|Booth (levo) skupaj z njegovima bratoma Edwinom in Juniusom v predstavi Jurij Cezar. Booth je bil, tako kot mnogi v Marylandu, naklonjen Konfederaciji. Vendar je bila večina njegove družine unionistov in Booth je materi obljubil, da se ne bo nikoli pridružil konfederacijski vojski. Namesto tega je živel predvsem v Washingtonu, potoval je proti severu in jugu kot zabavljač, na zahodu pa je potoval vse do Indiane. Booth je zelo glasno izražal svojo ljubezen do juga in enako glasno svojo antipatijo do Lincolna. V začetku leta 1862 je Bootha aretiral in pridržal šerif v St. Louisu zaradi protivladnih izjav.
Booth in Lincoln sta se večkrat srečala. Lincoln je bil navdušen gledališki obiskovalec in še posebej je imel rad Shakespeara. 9. novembra 1863 je predsednik Lincoln videl Bootha igrati Raphaela v Selbyjevem Marmornem srcu v Fordovem gledališču v Washingtonu. Med predstavo je Booth s prstom pokazal na Lincolna kot prejemnika dialoga. Lincoln je igralca prosil za srečanje po predstavi, vendar je Booth to zavrnil. Lincoln je sedel v isti predsedniški loži, v kateri je bil kasneje umorjen.
Booth je v Fordovem gledališču imel le še en igralski nastop, zadnji v svoji karieri, 18. marca 1865, ko je igral vojvodo Pescara v Odpadniku. Vendar pa je bila družina Booth že dolgo prijateljica Johna T. Forda, lastnika gledališča, in Booth je bil med vojno tako pogosto v gledališču, da je tam prejemal njegovo korespondenco, kar mu je omogočilo popoln dostop do Fordovega gledališča, tako podnevi kot tudi ponoči.
Do leta 1864 se je vojna obračala v prid Unije in Unija je ustavila izmenjavo ujetnikov, da bi oslabila Konfederacijsko vojsko, ki ji je vedno bolj primanjkovalo rezerv, in ker so Konfederati zavračali izmenjavo ujetih afroameriških vojakov. V poskusu, da bi prekinil zastoj, je Booth začel snovati načrt za ugrabitev Abrahama Lincolna iz njegove poletne rezidence v Soldiers' Home zunaj Washingtona in njegov prevoz čez Potomac v Richmond. Po njegovem načrtu bi predsednika nato zamenjali za izpustitev približno 10.000 konfederacijskih vojakov, ki so bili ujeti v zaporih Unije. Za sostorilca je vključil svoja stara prijatelja Samuela Arnolda in Michaela O'Laughlina.
Možne povezave s Konfederacijo Poleti 1864 se je Booth v Parkerjevi hiši v Bostonu v Massachusettsu srečal s številnimi znanimi simpatizerji Konfederacije. Oktobra 1864 je na nepojasnjen način odpotoval v Montreal. Takrat je bil Montreal znano središče podzemnih dejavnosti Konfederacije. Znano je, da je v mestu preživel deset dni in nekaj časa ostal v dvorani St. Lawrence Hall, kjer se je zbirala tajna služba Konfederacije. Tam je srečal vsaj enega blokaderja, enega od tistih, ki so prebili blokado, ki so jo uvedle ladje Unije. Morda je poznal direktorja tajne službe Konfederacije Jamesa D. Bullocha, pa tudi Georgea Nicholasa Sandersa, veleposlanika Združenih držav Amerike v Veliki Britaniji.
Obstaja veliko študij o tem, zakaj je bil Booth takrat v Montrealu in kaj je tam počel. Noben konkreten dokaz ni nikoli povezal Boothove ugrabitve ali atentata z zaroto, v katero je bil vpleten kateri koli element konfederacijske vlade, čeprav je bila ta možnost podrobno raziskana v dveh knjigah: Spying For America avtorja Nathana Millerja in Come Retribution: the Confederate Secret Service and the Assassination of Lincoln avtorja Williama Tidwella.
Poskus ugrabitve predsednika Lincolna sličica|299x299_pik|Predsednik Lincoln in Booth sta izpostavljena na Lincolnovi drugi inavguraciji. Booth je po ponovni izvolitvi Lincolna v začetku novembra 1864 začel vse več energije in denarja posvečati svojemu načrtu za ugrabitev Lincolna. Zbral je skupino nepremišljenih južnjaških simpatizerjev, vključno z Davidom Heroldom, Georgeom Atzerodtom, Johnom Surrattom in Lewisom Payneom. Redno so se začeli srečevati na domu Surrattove matere, gospe Mary Surratt.
25. novembra 1864 je Booth prvič in zadnjič nastopil s svojima bratoma, Edwinom in Juniusom, v monoprodukciji Julija Cezarja v gledališču Winter Garden v New Yorku. Izkupiček je bil uporabljen za nakup kipa Williama Shakespeara za Central Park, ki tam stoji še danes. Predstavo pa je prekinil neuspešen poskus podzemnih agentov Konfederacije, da bi požgali več hotelov in uničili New York City z grškim ognjem. Eden od hotelov se je nahajal poleg gledališča, vendar je bil požar hitro pogašen.
Tri mesece pozneje se je Booth 4. marca 1865 udeležil Lincolnovega drugega inavguracijskega nagovora kot gost, ki je spremljal njegovo skrivno zaročenko Lucy Hale (Lucyjin oče, John P. Hale, je bil Lincolnov minister v Španiji). V množici pod njim so bili tudi Powell, Atzerodt in Herold. Med inavguracijo je očitno prišlo do poskusa ugrabitve ali atentata na Lincolna. Kasneje je Booth obžaloval "edinstveno priložnost", ki jo je imel, da ustreli Lincolna, če bi si to želel.
17. marca je Booth v zadnjem trenutku izvedel, da se bo Lincoln udeležil predstave opere "Still Waters Run Deep" v bolnišnici blizu Soldier's Home. Booth je zbral svojo skupino na odseku ceste blizu Soldier's Home, da bi poskušal ugrabiti Lincolna na poti v bolnišnico, vendar se predsednik ni pojavil. Šele kasneje je izvedel, da je predsednik v zadnjem trenutku spremenil svoje načrte in se udeležil sprejema v hotelu National v Washingtonu, kjer je ironično Booth bival.
Umor predsednika Lincolna sličica|317x317_pik|Ilustracija Boothovega atentata na predsednika Lincolna. 9. aprila 1865 je bil Booth v množici pred Belo hišo, ko je Lincoln imel govor iz okna svoje delovne sobe. Ko je Lincoln izjavil, da se zavzema za podelitev volilne pravice nekdanjim sužnjem, se je Booth obrnil k Lewisu Powellu in ga odkrito pozval, naj takoj ustreli predsednika. Powell je to zavrnil. Booth je nato zamrmral in obljubil, da bo to Lincolnov zadnji govor. Naslednji dan je Booth, potem ko je na sodišču v Appomattoxu slišal za predajo Roberta E. Leeja, povedal Louisu J. Weichmannu, prijatelju Johna Surratta in stanovalcu Mary Surratt, da se ukvarja z gledališčem in da bo odslej uprizarjal le tragedijo Benetke ohranjene. Weichmann sprva ni razumel pomena omembe te igre; Benetke ohranjene je pravzaprav tragedija, napisana v Angliji v 17. stoletju, katere zaplet se vrti okoli zarote. levo|sličica|340x340_pik|Ilustracija Boothovega pobega iz predsedniške lože kmalu potem, ko je ustrelil predsednika Lincolna in zabodel majorja Rathbonea.