Zvezne države Brazilije () so podnacionalne enote z določeno stopnjo avtonomije (samoupravljanje, samoregulacija in samozbiranje) ter opremljene z lastno vlado in ustavo, ki skupaj tvorita Zvezno Republiko Brazilijo. Obstaja 26 držav (estados) in eno zvezno okrožje (distrito federal). Države na splošno temeljijo na zgodovinskih, konvencionalnih mejah, ki so se razvile skozi čas. Zvezne države so razdeljene na občine, zvezno okrožje pa prevzame pristojnosti tako države kot občine.Constitution of the Federative Republic of Brazil of 1988, Government of Brazil.
Vlada Vlada vsake zvezne države Brazilije je razdeljena na izvršilno, zakonodajno in sodno vejo.
Državno izvršilno vejo vodi guverner države in vključuje viceguvernerja, ki ju oba izvolijo državljani države. Guverner imenuje več državnih sekretarjev (vsakega zadolženega za določen resor) in državnega pravobranilca.
Državna zakonodajna veja oblasti je zakonodajna skupščina, enodomni organ, ki ga sestavljajo poslanci, ki jih izvolijo državljani države.
Sodstvo v vsaki državi sestavljajo sodniki, ki sestavljajo sodišča prve stopnje, in sodišče, ki je sodišče druge stopnje države in je sestavljeno iz sodnikov, imenovanih desembargadores. Sodniki se kvalificirajo z izpiti ali pa so imenovani.
Države so razdeljene na občine, ki imajo različne pristojnosti in se štejejo za avtonomne od držav. Občine imajo župana, podžupana in zbor svetnikov, vse izvolijo državljani občine, vendar nimajo ločenega sodstva.
Zvezno okrožje ima enako izvršilno, zakonodajno in sodno organizacijo kot država, vendar ni razdeljeno na občine, zato je njegovo ozemlje sestavljeno iz več upravnih regij. Te regije neposredno upravlja vlada zveznega okrožja, ki izvaja ustavna in pravna pooblastila, ki so enakovredna državnim in občinskim, s čimer hkrati prevzema vse obveznosti, ki izhajajo iz njih.
Fernando de Noronha ni občina, ampak državno okrožje Pernambuco (edino državno okrožje v državi). Upravljata ga generalni administrator, ki ga imenuje guverner Pernambuca, in svet, katerega člane izvolijo državljani okrožja.Law no. 11304, of 28 December 1995, Legislative Assembly of Pernambuco.
Vse zvezne države in zvezno okrožje so zastopane v nacionalnem kongresu, vsaka s tremi senatorji in med osmimi in 70 poslanci, odvisno od njihove populacije. Državljani vseh držav in zveznega okrožja volijo te nacionalne predstavnike ter predsednika in podpredsednika.
Zgodovina
Sedanje države Brazilije sledijo svoji zgodovini neposredno do kapitanij, ki jih je ustanovila Portugalska po pogodbi iz Tordesillasa, ki je razdelila svet med Portugalsko in Španijo.
Prve upravne delitve Brazilije so bile dedne kapitanije (capitanias hereditárias), zemljišča, ki jih je portugalska krona podelila plemičem ali trgovcem z listino za kolonizacijo dežele. Prvo takšno kapitanstvo je bil otok São João, ki ga je leta 1504 podelil Fernão de Loronha. Celinsko ozemlje je bilo leta 1534 razdeljeno na kapitanije, ki so na splošno sledile črtam zemljepisne širine, čeprav so nekatere sledile poldnevnikom ali diagonalnim črtam.Reconstructing the map of the hereditary captaincies, Jorge Pimentel Cintra, Annals of the Museum of São Paulo, July/December 2013. Vsak od nosilcev teh kapitanij je bil imenovan kapitan donat (capitão donatário). Kapetanije naj bi podedovali potomci imetnikov, vendar je krona ohranila moč, da jih ponovno pridobi.
Leta 1549 je portugalska krona imenovala Toméja de Souso za prvega generalnega guvernerja velikega portugalskega dominiona v Južni Ameriki, znanega kot država Brazilija (Estado do Brasil). Leta 1621 je bil severni del dominiona odcepljen in je postal ločena entiteta, znana kot država Maranhao. Vendar so kapitanije še naprej obstajale pod obema državama kot regionalne uprave.The political-administrative organization and the regionalization process of the Brazilian colonial territory, Paulo Pedro Perides, Department of Geography Magazine, 7 November 2011.
Med Ibersko unijo (1580–1640), ki je portugalskim naseljencem omogočila vstop v španske domene, se je ozemlje portugalskih kolonialnih domen v Južni Ameriki več kot podvojilo, pri čemer sta se državi Brazilija in Maranhão močno razširili proti zahodu. Po razpadu unije je Portugalska uveljavila svoje ozemeljske zahteve, ki jih je Španija na koncu sprejela z Madridsko pogodbo leta 1750. V tem obdobju je bilo ustanovljenih ali združenih več kapitanij, tako v prvotni kot zahodni domeni, nekatere pa so bile vrnjene kroni in postale kraljeve kapitanije.
Vlada markiza Pombala (1750–1777) je znatno centralizirala upravo portugalskih kolonij. Do leta 1759 so bile vse kapitanije vrnjene kroni, pri čemer so kapitani postali imenovani in ne priznani z dedovanjem. Nekatere kapitanije so bile imenovane za generalne kapitanije, ki so jim bile podrejene druge kapitanije. Poleg tega sta bili državi Grão-Pará in Rio Negro ter državi Maranhão in Piauí, ki sta bili ločeni od države Maranhão, leta 1775 ponovno vključeni v državo Brazilija pod enim samim generalnim guvernerjem. Ta centralizacija je kasneje pripomogla k ohranitvi Brazilije kot enotne nacionalne države, pri čemer se je izognila razdrobljenosti, podobni tisti v španskih domenah.
Kapitanije so leta 1821, v zadnjih letih kraljevine Brazilije (združene s Portugalsko), postale province in ohranile to oznako po osamosvojitvi leta 1822 pod Brazilskim cesarstvom. Večina notranjih meja je ostala nespremenjena od konca kolonialnega obdobja, na splošno po naravnih značilnostih, kot so reke in gorski grebeni. Narejenih je bilo nekaj sprememb, ki so ustrezale domači politiki (prenos Triângulo Mineiro iz Goiása v Minas Gerais, prenos južnega brega reke São Francisco iz Pernambuca v Minas Gerais in kasneje v Bahio, ločitev glavnega mesta Rio de Janeiro kot nevtralne občine zunaj katere koli province, ločitev Amazonas od Pará in ločitev Parane od São Paula), kot tudi mednarodne prilagoditve meja, ki so posledica diplomatske rešitve ozemeljskih sporov. Provinca Cisplatine je bila leta 1821 priključena Braziliji, leta 1825 je razglasila neodvisnost kot Urugvaj in je bila priznana s pogodbo v Montevideu leta 1828.
Ko je Brazilija leta 1889 postala republika, so vse province postale države, nevtralna občina pa zvezno okrožje. Leta 1903 je Brazilija s pogodbo iz Petrópolisa od Bolivije pridobila ozemlje Acre.
V letih 1942–1943 je Vargasov režim z vstopom Brazilije v drugo svetovno vojno od meja države ločil šest strateških ozemelj, da bi jih neposredno upravljal: otočje Fernando de Noronha (iz Pernambuca), Amapá (iz Pará), Rio Branco (iz Amazonasa), Guaporé (iz Mato Grossa in Amazonasa), Ponta Porã (iz Mato Grossa) in Iguaçu (iz Parane in Santa Catarine).Decree-law no. 4102, of 9 February 1942, Chamber of Deputies of Brazil. Decree-law no. 5812, of 13 September 1943, Government of Brazil. Decree-law no. 6.550, of 31 May 1944, Government of Brazil. Kmalu po vojni je brazilska ustava iz leta 1946 vrnila Ponta Porã in Iguaçu v prvotni državi.Constitution of the United States of Brazil, of 18 September 1946, Government of Brazil. Guaporé se je leta 1956 preimenoval v Rondônia, Rio Branco pa v Roraima leta 1962, medtem ko so ostala ozemlja skupaj z Amapá in Fernando de Noronha. Acre je leta 1962 postal država.
Leta 1960 so iz Goiása izklesali zvezno okrožje pravokotne oblike, da bi vsebovalo novo glavno mesto, Brasílio.Law no. 2874, of 19 September 1956, Government of Brazil. Law no. 3273, of 1 October 1957, Government of Brazil. > Prejšnje zvezno okrožje je postalo država Guanabara, vendar je bilo leta 1975 ponovno vključeno v prvotno zvezno državo Rio de Janeiro in postalo njeno glavno mesto kot mesto Rio de Janeiro.
Leta 1977 je južni del Mato Grossa postal država Mato Grosso do Sul.Complementary law no. 31, of 11 October 1977, Government of Brazil. In 1981, Rondônia became a state.Complementary law no. 41, of 22 December 1981, Government of Brazil. Leta 1981 je Rondônia postala država. Brazilska ustava iz leta 1988 je ustvarila državo Tocantins iz severnega dela Goiása, ustanovila Amapá in Roraima kot državi ter vrnila otočje Fernando de Noronha v Pernambuco. Ustava je tako končala vsa preostala ozemlja, ohranila pa je možnost oblikovanja drugih v prihodnosti.
Predlagana delitev Pará 11. decembra 2011 je v zvezni državi Pará potekal posvetovalni referendum o ustanovitvi dveh novih zveznih držav iz njenih delov (Tapajós in Carajás, preostali del zvezne države pa ostane Pará). Oba predloga je zavrnilo približno 66 % volivcev po vsej državi, vendar odraža močno geografsko razdeljenost z več kot 90-odstotno odobritvijo volivcev v predlaganih odcepljenih regijah in več kot 90-odstotnim neodobravanjem tistih v preostali državi.
Zemljevidi
Seznam Zastava in imeKodaGlavno mestoNajvečje mestoPovršinaAreas of the municipalities, Brazilian Institute of Geography and Statistics, 2018.Štev. prebivalcevPopulation estimates, Brazilian Institute of Geography and Statistics, 2022.Gostota BDP Gross domestic product of municipalities, Brazilian Institute of Geography and Statistics, 2016.HDI Acre AC Rio Branco Alagoas AL Maceió Amapá AP Macapá Amazonas AM Manaus Bahia BA Salvador Ceará CE Fortaleza Zvezno okrožje Brazilije DF Brasília Espírito Santo ES Vitória Serra Goiás GO Goiânia Maranhão MA São Luís Mato Grosso MT Cuiabá Mato Grosso do Sul MS Campo Grande Minas Gerais MG Belo Horizonte Pará PA Belém Paraíba PB João Pessoa Paraná PR Curitiba Pernambuco PE Recife Piauí PI Teresina Rio de Janeiro RJ Rio de Janeiro Rio Grande do Norte RN Natal Rio Grande do Sul RS Porto Alegre Rondônia RO Porto Velho Roraima RR Boa Vista Santa Catarina SC Florianópolis Joinville São Paulo SP São Paulo Sergipe SE Aracaju Tocantins TO Palmas Druge statistike po: najvišji točki, stopnji pismenosti, pričakovani življenjski dobi, umrljivosti dojenčkov, stopnji umorov.
Približno ujemanje med zgodovinskimi delitvami +Približna korespondenca med razdelki v izbranih letih Ime Brazilija država Maranhãoin Grão-Pará Država Brazilija Brazilsko cesarstvo združene države Brazilije Federativna republika Brazilija Brazilija 1534 1654 1775 1822 1853 1889 1943 1967 1977 1988 Kapitanije kapitanije splošno Province Province Zvezne države nevtralneobčine zveznookrožje zvezno okrožje zveznookrožje ozemlja del Tierra Firmein guvernat Nova Kastilija del podkraljevina Peru del Bolivija Acre Acre Grão-Pará Grão-Pará Amazonas Amazonas Rio Branco Roraima Roraima Pará Pará Amapá Amapá Maranhão (zahod) Maranhão Maranhão Maranhão Maranhão (vzhod) Piauí Ceará Ceará kapitanija Pernambuco Ceará kapitanija Rio Grande Rio Grande do Norte Itamaracá Paraíba Paraíba São João Pernambuco Fernando de Noronha Pernambuco kapitanija Pernambuco Pernambuco Alagoas kapitanija Bahia kapitanija Bahia Sergipe Ilhéus Bahia Porto Seguro Espírito Santo Espírito Santo São Tomé Rio de Janeiro Rio de Janeiro Rio de Janeiro kapitanija São Vicente|São Vicente (sever)]] nevtralna občina zvezno okrožje Brazilija (1891–1960) Guanabara kapitanija São Vicente Minas Gerais del guvernata Nova Kastilijain guvernat Novi Toledo Goiás Goiás Tocantins Goiás Zvezno okrožje Brazilija Mato Grosso Guaporé Rondônia Rondônia Mato Grosso Mato Grosso Mato Grosso zvezno območje Ponta Porã Mato Grosso do Sul Santo Amaro São Paulo São Paulo kapitanija São Vicente Paraná Paraná Paraná območje Iguaçu Santana Rio de Janeiro(odvisnost) Santa Catarina Santa Catarina Santa Catarina del guvernata Nova Andaluzij del podkraljestva Peru Rio Grande do Sul del podkraljestva Peru Cisplatina Urugvaj
Sklici
Zunanje povezave Economic statistical data for Brazil's 26 states and federal district (in English, Portuguese, and Spanish)
Map of Brazil, showing states and their standard time zones
Kategorija:Geografija Brazilije