sličica| Sedem elektorjev voli kraljaHenrika VII. Volivci, ki jih prepoznavajo grbi nad glavami, so od leve proti desni nadškofje Kölna, Mainza in Trierja, renski palatinski grof, vojvoda Saške, mejni grof Brandenburga in kralj Češke Palatinski grofje (latinsko comites palatini, tudi comites palatii) so bili prvotno uradniki in zastopniki kralja ali cesarja. Vodili so dvorno sodišče in imeli splošno vodstveno funkcijo. Delovali so tudi kot povezovalci med prosilci iz cesarstva in kraljem ali cesarjem. V Svetem rimskem cesarstvu je sprva obstajal palatinski grof za vsako vojvodino. Pozneje je bila večina palatinskih grofij vključena v močnejšo kneževino. Od poznega srednjega veka dalje je edini preostali renski palatinski grof pripadal cesarskemu knežjemu razredu in je bil dejansko enak vojvodam. Naslov knežjega palatinskega grofa (renskega palatinskega grofa) je bil (Kraljeva) Visokost.
S prehodom iz srednjega veka v zgodnje novoveško obdobje se je naziv lahko podeljeval tudi kot častni naziv » Hofpfalzgraf « brez pripadajočih funkcij. Leta 1357 je Karel IV. med obiskom v Pragi imenoval Francesca Petrarco za dvornega palatinskega grofa.
Zgodovinski razvoj Za pomen latinske besede palatinus glejte Paladin, ker tako beseda "palatinski grof " kot beseda "paladin" izhajata iz latinske palatinus.
V merovinškem obdobju, natančneje v 6. stoletju sta Ciucilo, dvorjan Sigiberta I., in Trudulf, privrženec Childeberta I., prvič dobila naslov palatinskega grofa.Hans Eugen Meyer: Die Pfalzgrafen der Merowinger und Karolinger. In: Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte. Germanistische Abteilung. Band 42 (1921), Heft 1, S. 381 (PDF) Bila sta odgovorna za upravo kraljevega dvora. V karolinškem obdobju se je palatinski grof povzpel do najvišje oblasti za posvetne zadeve na kraljevem ali cesarskem dvoru in mu je bilo dodeljeno zlasti predsedstvo Palatinskega sodišča. V zgodnji dobi so bili nosilci urada palatinskega grofa višji kraljevi uradniki na dvoru s predvsem upravnimi in sodnimi nalogami. Palatinski grof je s svojim uradom pogosto dobil nadzor nad kraljevo oz cesarsko palačo s spremstvom in pripadajočo posestjo. Te grajske palače oz. kraljevi dvori so bili razpršeni po kraljestvu v različnih vojvodinah.
V okviru razvoja nemškega kraljestva iz vzhodnofrankovskega kraljestva na podlagi izvornih vojvodin vzhodnofrankovskega cesarstva so palatinski grofje prejeli obsežne posebne kraljeve pravice, da bi politično zavarovali kohezijo kraljestva in obdržali v šahu moč vojvod. Od konca 10. stoletja v izvornih vojvodinah Saške, Bavarske, Švabske in Lotaringije štejejo izvorni palatinski grofje za predstavnike in varuhe kraljevih pravic. Naziv palatinski grof ni bil več povezan s prvotno nalogo skrbi za kraljevo palačo, temveč je vključeval nekakšno nadzorno funkcijo in zastopstvo kralja znotraj izvornih vojvodin in s tem tudi drugi položaj za vojvodo znotraj vojvodstva. To je bilo povezano z dvigom ranga v primerjavi z drugimi grofi vojvodine in pravico do opravljanja sodniške funkcije na kraljevem mestu. To so spremljale pravice do lova, pobiranja mitnine in kovanja kovancev. Najmočnejši izmed palatinskih grofov, renski palatinski grof, je bil kraljev namestnik na dvoru, cesarski vikar v primeru izpraznjenega mesta na prestolu in celo sodnik nad kraljem.
Kasneje je izraz "palatinski grof" postal dedni naziv v različnih nemških knežjih hišah. Od poznega srednjega veka naprej je cesarski knežji razred v Svetem rimskem cesarstvu vključeval vojvode, deželne grofe, mejne grofe in palatinske grofe ter cerkvene kneze: nadškofe, škofe ter opate in opatinje cesarskih opatij.
Razlikovanje od podobnih uradov in dostojanstev Stroga ločitve uradov med palatinskimi grofi na eni strani in drugimi knežjimi uradi ni bilo. Mogočni palatinski grofje so bili pogosto tudi deželni ali mejni grofje, vojvode ali cerkveni knezi. To je dalo izrazu "palatinski" nov pomen v Svetem rimskem cesarstvu: Palatinat se ni nanašal samo na utrjene kraljeve dvore, ampak tudi na gospoščinska ozemlja palatinskih grofov oz. volilnih knezov.
Pravice in dolžnosti uradov in dostojanstev srednjeveške družbe so bile predmet ponavljajočih se sprememb in so se razlikovale tudi regionalno. Tako je sredi 18. stoletja neki zgodovinar dejal, da so bili v takratnih razlagah Zlate bule izrazi comes palatii, seneschal, vrhovni dvorni mojster, dvorni oskrbnik, »hišni major in majordom« ( Hausmeier ) »precej napačno pomešani skupaj«. Poleg tega je comes palatii »Reichshofrichter« in ne » dvorni sodnik «.Johann Heinrich Drümel: Geschichtmässige Abhandlung von dem Groß-Seneschall und Erz-Seneschall des fränkischen und teutschen Reichs (…), S. 44, Nürnberg 1751
Razlika med dvornimi palatinskimi grofi je jasnejša: čeprav so bili pogosto dodeljeni določenim ozemljem, da bi uveljavljali svoje privilegije, zaradi svoje funkcije dvornih palatinskih grofov sami niso imeli nobenih pravic deželnega gospoda, ampak na koncu delujejo podobno kot državni uslužbenci.
Merovinški in karolinški palatinski grofje
Robertinci
Krodobertus II, 2. Oktobra 678 comes palatinus Grimbert, 691/720 comes palatinus iz Nevstrije, verjetno sin Krodoberta II. Robert I. (tudi Rupert I., † pred 764) 741/742 comes palatinus, vnuk Krodoberta II. Anselm († 778 v Roncesvallesu ) comes palatinus, sin Ruperta I. Adalhard 877 Cobbo mlajši (Ekbertinec)
Hugobertinci
Hugobert, 697 Hubertus iz Lièga
Grofje Šampanje
Karolinški Lotar (francoski kralj 954–986) je Oda I., grofa bloiškega, postavil za enega svojih najzvestejših zaveznikov v boju proti Robertincem poleg grofov Vermandois, za palatinskega grofa, naslov, ki je bil deden v njegovi družini in nato prenesen v Šampanjo od koder so izvirali.
Bavarski palatinski grof Urad palatinskega grofa je bil prvotno povezan s Palatinatom v Regensburgu in v izvorni vojvodini Bavarski (glej tudi: Zgodovina Bavarske) verjetno ni bil podrejen kralju, temveč bavarskemu vojvodi. Imetniku je zagotovil vodilni položaj v vojvodini na pravnem in sodnem področju.
Meginhart I., palatinski grof na Bavarskem 883 Arnulf (II.) († 954), palatinski grof Bavarske, okoli leta 940 zgradil grad Scheyern ( Liutpoldinger ). Bertold Reisensburški († 999), palatinski grof 954–976 s prekinitvami, prednik Andeških grofov (Liutpoldinger) Hartvig I. († 985), bavarski palatinski grof 977–985 Aribo I. (IV.) († okrog 1020), bavarski palatinski grof 985–1020 Hartvig II. († 1027), bavarski palatinski grof 1020–1026 Aribo II (V.) († 1102), bavarski palatinski grof 1026/41–1055 Kuno I. Rottski († verjetno 1082/1083), bavarski palatinski grof Rapoto V. Bavarski († 1099), bavarski palatinski grof 1082/83–1093 (Rapotonci) Engelbert I. Goriški († 1122), bavarski palatinski grof 1099–1120 ( Majnhardinci) Oton V. († 1156), bavarski palatinski grof 1120–1156, je leta 1124 rezidenco preselil na grad Wittelsbach Oton VI. († 1183), bavarski palatinski grof 1156–1180, sin Otona V. je leta 1180 postal kot Oton I., vojvoda Bavarske, Oton VII. († 1189), bavarski palatinski grof 1180–1189, sin Otona V. Oton VIII. († 1209), bavarski palatinski grof 1189–1208, morilec kralja, sin Otona VII. Rapoto II. Ortenburški († 1231), bavarski palatinski grof 1208–1231, svak Otona VIII. Rapoto III. Ortenburški († 1248), bavarski palatinski grof 1231–1248, sin Rapota II.; zadnji uradni bavarski palatinski grof. Sčasoma so bavarski vojvode pridobili pravice in lastnino .
Burgundski palatinski grof Leta 1169 je urad ustanovil cesar Friderik I. iz Svobodne grofije Burgundije, glej tukaj .
Lotarinški palatinski grof
Wigerich (* okoli 870; † pred 921/922) 899 grof v Bidgau, 916 palatinski grof Lotaringije Heinrich Beyer: Urkundenbuch zur Geschichte der jetzt die Preussischen Regierungsbezirke Coblenz und Trier bildenden mittelrheinischen Territorien. Aus den Quellen herausgegeben von Heinrich Beyer. Erster Band. Von den ältesten Zeiten bis zum Jahre 1169. Coblenz, in Commission bei J. Hölscher. 1860, S. 222, Nr. 159 (Digitalisat auf dilibri.de). ( Wigeriche ) Gotfrid Lieški (* okoli 905; † 1. junij po 949) Lotarinški palatinski grof v času Henrika I. (919–936),Monumenta Germaniae Historica SS 13, S. 593f. (Digitalisat). 945 grof v Lieškem okraju (Matfriede) Hernbertus (dokumentiran leta 959 HHStAW Bestand 116 Nr. U 1 (Regest im Online-Findbuch des HHStAW).)
Najpozneje od leta 989 je bil palatinski grof Lotaringije pripadal plemiški hiši Ezoncev:
Herman I. Lotarinški († 996) 970, 992 in 993 grof v Bonnskem okraju, Über die ältesten rheinischen Pfalzgrafen mit Bezug auf den Ort und die Abtei Brauweiler. In: Annalen des historischen Vereins für den Niederrhein, insbesondere die Alte Erzdiöcese Köln. Heft 7, Köln 1859, S. 11 ff. (Digitalisat) Theodor Joseph Lacomblet (Hrsg.): Urkundenbuch für die Geschichte des Niederrheins, Band I (779–1200), Düsseldorf 1840, Nr. 111, S. 66 (Digitalisat) (in pago Bonnense in comitatu Herimanni comitis). Monumenta Germaniae Historica, DD O III, Nr. 93, S. 504, Z. 27 (Digitalisat) (Herimanni palatini comitis). Monumenta Germaniae Historica, DD O III, Nr. 127, S. 539, Z. 10f. (Digitalisat) (in pago Bunnechgouue ac comitatu Herimanni palatini comitis). 975 in 978 grof v Eifelskem okraju, Heinrich Beyer: Urkundenbuch zur Geschichte der jetzt die Preussischen Regierungsbezirke Coblenz und Trier bildenden mittelrheinischen Territorien. Aus den Quellen herausgegeben von Heinrich Beyer. Erster Band. Von den ältesten Zeiten bis zum Jahre 1169. Coblenz, in Commission bei J. Hölscher. 1860, S. 301, Nr. 245 und S. 307f., Nr. 251 (Digitalisat auf dilibri.de). 977 kot grof v Gerresheimu, v grofiji Duisburg-Kaiserswerther, Monumenta Germaniae Historica, DD O II, Nr. 153, S. 173 (Digitalisat) (in comitatu videlicet Herimanni comitis sitas) 981 grof v Zülpichgau, Monumenta Germaniae Historica, DD O II, Nr. 252, S. 286 (Digitalisat) (in pago Zulpihgoue in comitatu Herimanni) 989 palatinski grof Lotaringije,Codex Laureshamensis, Nr. 83, Bl. 18r. 996 palatinski grof Lotaringije in grof v Auelgau.Theodor Joseph Lacomblet (Hrsg.): Urkundenbuch für die Geschichte des Niederrheins, Band I (779–1200), Düsseldorf 1840, Nr. 126, S. 77 (Digitalisat). Ezzo († 1034), sin Hermana I. Bil je grof v Auelu in Bonnskem okraju, leta 1020 palatinski grof Lotaringije. Poročen z Matildo Saško, hčerko cesarja Otona II. (Liudolfinger). Oton, 1035–1045 Lotarinški palatinski grof kot Oton II. Švabski vojvoda 1045–1047, Ezzov sin. Henrik I. Lotarinški, palatinski grof Lotaringije 1045–1061, sin Hezelina (grof v Zülpichgau), brat Ezza. Herman II. Lotarinški, palatinski grof Lotaringije 1061–1085, grof v Ruhrgau (Duisburggau) in Zülpichgau, grof Brabanta, sin palatinskega grofa Henrika I.
Po smrti Hermana II. Lotarinškega se je njegova vdova Adelheida poročila z Luksemburžanom Henrikom II. Laaškim, ki ga je med letoma 1085/1087 nasledil v Palatinski grofiji. Palatinska grofija Lotaringija je tako postala Palatinska grofija ob Renu.
Palatinski grof ob Renu Palatinski grof ob Renu je leta 1085/1087 izšel iz palatinske grofije Lotaringije kot cesarski naslovni urad, vendar brez prevzema ozemelj Lotaringije. Vladajoči palatinski grofje so navedeni v seznamu vladarjev volilnega palatinata, kjer je tudi pregled zgodovine urada palatinskega grofa. Plemiči, ki so bili imenovani za palatinske grofe, so s seboj prinesli lastno dediščino, iz katere se je postopoma razvilo razdrobljeno ozemlje ob Renu.