Knjiga dokumentov (kitajsko 書經, pinjin Shūjīng, prejšnja romanizacija Šu King) ali Klasična zgodovina, znana tudi kot Šangšu (Čaščeni dokumenti), je zbirka retorične proze in ena od petih klasik starodavne kitajske književnosti, katere avtorstvo se pripisuje učenim osebnostim starodavne Kitajske. Knjiga je bila več kot 2000 let temelj kitajske politične filozofije.
Knjiga dokumentov je bila predmet ene od najstarejših kitajskih literarnih polemik med zagovorniki različnih različic besedila. Ohranila se je različica učenjaka Fu Šenga v 29 razdelkih (篇, pian), ki je preživela sežiganja knjig in pokopavanja učenjakov cesarja Čin Ši Huanga. To zbirko besedil so imenovali "Moderna pisava" (今文, jinwen), ker je bila napisana v pisavi z začetka dinastije Zahodni Han. Po zapisih iz dinastije Zahodni Han je besedila odkrili Fu Šengov potomec Kong Anguo v poznem 2. stoletju pr. n. št. v zidu Konfucijevega družinskega posestva v Čufuju. To novo gradivo so imenovali "Stara pisava" (古文, guwen) ker je bilo napisano v pisavi iz obdobja pred standardizacijo kitajske pisave, uvedeno med dinastijo Čin. Gradivo "Stare pisave" je vsebovalo šestnajst besedil več od gradiva "Nove pisave". Zdi se, da se je besedilo "Stare pisave" izgubilo ob koncu dinastije Vzhodni Han, medtem ko je besedilo "Nove pisave" krožilo po Kitajski, zlasti v Oujang Šangšuju (歐陽尚書), študiji dokumentov učenjaka Oujang Gaja iz Zahodnega Hana. Oujang Šangšu je bil osnova študij Ma Ronga in Dženg Šuana iz dinastije Vzhodni Han.
Do konca 2. stoletja n. št. je bilo znano, da je Šangšu nekoč vseboval več kot le besedilo "Moderne pisave". To je učenjake verjetno spodbudilo k rekonstrukciji besedila "Stare pisave", ki je kulminirala s predstavitvijo 58 poglavij (s predgovorom 59 poglavij) Šangšuja na dvoru Vzhodnega Džina leta 317 n. št. Avtor dela je bil Mej Dze (梅頤).
Mej Dzejeva rekonstrukcija je bila z nekaj dvomi sprejeta in kasneje kanonizirana kot del najpomembnejšega Kong Jingdajevega dela Vudžing Džengji (五經正義, Pravi pomen petih klasik). Šele v 17. stoletju je učenjak Jan Ruoču iz dinastije Čing dokazal, da gre pravzaprav za izmišljotino, napisano v 3. ali 4. stoletju n. št.
V prečiščeni izdaji Knjige dokumentov so besedila razdeljena na štiri dele, ki predstavljajo različna obdobja: napol mitsko vladavino Juja Velikega ter dinastij Šja, Šang in Džov. Razdelek Džov predstavlja več kot polovico besedila. Nekatera poglavja v novem besedilu spadajo med najzgodnejše primere kitajske proze, saj beležijo govore iz prvih let dinastije Džov v poznem 11. stoletju pr. n. št. Ostali trije razdelki naj bi vsebovali starejše gradivo, vendar večina učenjakov meni, da so bila celo poglavja "Moderne pisave" v teh razdelkih sestavljena pozneje kot tista v razdelku Džov. Poglavja, ki se nanašajo na najzgodnejša obdobja, so bila sestavljena šele v 4. ali 3. stoletju pr. n. št.
Vsebina V ortodoksni ureditvi je knjiga sestavljena iz 58 poglavij, vsako s kratkim predgovorom, ki se tradicionalno pripisuje Konfuciju. Vsebuje tudi predgovor in komentar, ki naj bi ju napisal Kong Anguo. Alternativna organizacija, ki jo je prvi uporabil Vu Čeng, vključuje samo poglavja brez predgovorov, ki so zbrani v skupnem predgovoru, v katerem sta izpuščena Kongov predgovor in komentar. Več poglavij v ortodoksni ureditvi je razdeljenih na dva ali tri dele.
Narava poglavij Z izjemo nekaj poznejših poglavij so poglavja predstavljena kot zapisi uradnih govorov kraljev ali drugih pomembnih osebnosti. Večina govorov ima kratek naslov, ki pojasnjuje njihovo vsebino:
Posvetovanja (謨, mó) med kraljem in njegovimi ministri (2 poglavji), Navodila (訓, xùn) kralju od njegovih ministrov (1 poglavje), Oznanila (誥, gào) kralja svojemu ljudstvu (8 poglavij), Izjave (誓, shì) vladarja ob bitki (6 poglavij) in Ukazi (命, mìng) kralja določenemu vazalu (7 poglavij).
Klasična kitajska tradicija navaja šest vrst Šu, začenši s kanonom (典, dian) (v sodobnem korpusu 2 poglavji).
Po Su Šiju (1037–1101) je mogoče izpostaviti osem objav zgodnjega Džova, namenjenih ljudstvu Šang. Njihovi naslovi le delno ustrezajo sodobnim poglavjem, označenim z gao.
Čen Mengdži (1911–1966) je poudaril, da so obvestila in ukazi podobni in se razlikujejo po tem, da ukazi običajno vključujejo podelitev dragocenih predmetov, zemlje ali služabnikov njihovim naslovnikom.
V mnogo primerih je govor uveden s frazo Vag ruo jue (王若曰, Kralj je na videz rekel), ki se pojavlja tudi na spominskih bronastih napisih iz obdobja Zahodnega Džova, ne pa tudi v drugih besedilih. Učenjaki to razlagajo tako, da so bili izvirni dokumenti pripravljeni scenariji govorov, ki naj bi jih prebral uradnik v imenu kralja.
Tradicionalna organizacija Poglavja so združena v štiri dele, ki predstavljajo različna obdobja: napol mitsko vladavino Juja Velikega in tri starodavne dinastije Šja, Šang in Džov. Prva dva razdelka – o Juju Velikemu in dinastiji Šja – vsebujeta v različici novega besedila po dve poglavji. Napisani naj bi bili že v 2. tisočletju pr. n. št. in bili najzgodnejše gradivo v Knjigi dokumentov, vendar večina strokovnjakov meni, da sta bili napisani v obdobju vojskujočih se držav. Razdelek o dinastiji Šang vsebuje pet poglavij, od katerih prvi dve – Govor kralja Tanga in Pan Geng – pripovedujeta o osvojitvi Šja s strani Šanga in selitvi njihovega vodstva v novo prestolnico, zdaj prepoznano kot Anjang. Glavnina razdelka o dinastiji Džov se nanaša na vladavino kralja Čenga iz Džova (vladal okoli 1040–1006 pr. n. št.) in kraljevih stricev, vojvode Džova in Šaoja. Zadnja štiri poglavja Novega besedila se nanašajo na poznejše obdobje Zahodnega Džova ter zgodnje obdobje pomladi in jeseni.
+ Poglavja Knjige dokumentov Razdelek Ortodoksnopoglavje Naslov Ju [Šun] 1 1 Yáo diǎn Kanon cesarja Jaoja 2 Šun djan Kanon voditelja Šuna 3 Dà Yǔ mó Nasveti Velikega Juja 2 4 Gāo Yáo mó Nasveti ministra Gao Jaoja 5 Yì jì Ji in Dži Šja 3 6 Yu Gong Poklon Velikega Juja 4 7 Gān shì Govor v bitki pri Ganu 8 Wǔ zǐ zhī gē Pesmi Petih sinov 9 Yìn zhēng Kazenski pohod kralja Džongkanga iz Jina Šang 5 10 Tāng shì Govor kralja Tanga iz Šanga 11 Zhònghuī zhī gào Džonghujeva objava 12 Tāng gào Razglas kralja Tanga 13 Yī xùn Ji Jinova navodila 14–16 Tài jiǎ Velika prisega, deli 1, 2 in 3 17 Xián yǒu yī dé Skupno posedovanje čiste kreposti 6 18–20 Pán Gēng Pan Geng, deli 1, 2 in 3 21–23 Yuè mìng Napad na Jue, deli 1, 2 in 3 7 24 Gāozōng róng rì Dan Gaodzongovega dodatnega žrtvovanja 8 25 Xībó kān lí Poglavar Zahoda, kralj Ven, osvoji državo Li 9 26 Wēizǐ [Princ] Vejdzi Džov 27–29 Tài shì Veliki govor, deli 1, 2 in 3 10 30 Mù shì Govor v bitki pri Mujeju 31 Wǔ chéng Uspešen zaključek vojne s Šangom 11 32 Hóng fàn Džidzijev veliki načrt 33 Lǚ áo Psi [zahodnih plemen] Li 12 34 Jīn téng Džov Gongova zlata skrinja 13 35 Dà gào Veliki razglas 36 Wēizǐ zhī mìng Napad na princa Vejdzija 14 37 Kāng gào Oznanilo princa Kanga 15 38 Jiǔ gào Razglas o pijančevanju 16 39 Zǐ cái Les iz Rotlere 17 40 Shào gào Obvestila vojvode Šaoja 18 41 Luò gào Obvestilo, povezano z Luojangom 19 42 Duō shì Številni častniki 20 43 Wú yì Proti razkošni lahkotnosti 21 44 Jūn shì Gospod Ši [vojvoda Šao] 45 Cài Zhòng zhī mìng Napad na Caj Džonga 22 46 Duō fāng Številna verstva 23 47 Lì zhèng Ustanovitev vlade 48 Zhōu guān Uradniki Džova 49 Jūn chén Gospod Čen 24 50 Gù mìng Oporočna dajatev 51 Kāng wáng zhī gào Obvestilo kralja Kanga iz Džova 52 Bì mìng Napad na vojvodo Bija 53 Jūn Yá Gospod Ja 54 Jiǒng mìng Napad na Džjong 25 55 Lǚ xíng Markiz Li o kaznih 26 56 Wén hóu zhī mìng Napad na markiza Vena iz Džina 27 57 Fèi shì Govor v bitki pri Feju 28 58 Qín shì Govor vojvode Muja iz Čina
Datiranje poglavij Novega besedila Vsa poglavja Novega besedila, ki segajo od legendarnih cesarjev Jaoja in Šuna do zgodnjega obdobja pomladi in jesenu, niso bila napisana sočasno z dogodki, ki jih opisujejo. Šest od teh poglavij se nanaša na dogodke pred prvo dokazano pisavo na orakeljskih kosteh iz obdobja kralja Šang Vu Dinga. Še več, poglavja, ki obravnavajo najzgodnejša obdobja, so jezikovno najbližja in se osredotočajo na klasična dela obdobja vojskujočih se držav.
Pet razglasov iz obdobja Džova je pisanih v najbolj arhaičnem jeziku, tako v slovnici kot besedišču zelo podobnemu napisom na bronastih posodah iz obdobja Zahodnega Džova. Večina učenjakov meni, da so razglasi povzetki govorov kralja Čenga iz Džova in Čengovih stricev, vojvod Džova in Šaoja, ključnih osebnosti med Čengovo vladavino konec 11. stoletja pr. n. št. Zapisi dajejo vpogled v politiko in ideologijo tega obdobja, vključno z doktrino nebeškega mandata, pojasnjujejo, kako so nekoč krepostni Šjaji postali pokvarjeni in jih je zamenjal krepostni Šang. Slednji je šel skozi podoben cikel, ki se je končal z njegovo zamenjavo z Džovom. Poglavja Les iz Rotlere, Številni častniki, Proti razkošni lahkotnosti in Številne regije naj bi bila napisana nekoliko pozneje v poznem obdobju Zahodnega Džova. Manjšina učenjakov, ki opozarja na razlike v jeziku med oznanili in napisi na bronastih izdelkih iz Džova, trdi, da so vsa ta poglavja produkt komemorativne tradicije v poznem Zahodnem Džovu ali zgodnjih obdobjih pomladi in jeseni.
Poglavja, ki obravnavajo pozni Šang in prehod v Džov, uporabljajo manj arhaičen jezik. Zanje se domneva, da so se zgledovala po govorih piscev iz obdobja pomladi in jeseni v času ponovnega zanimanja za politiko in dinastičnega zatona. Domneva se, da je bil v tem času napisan tudi del poglavij o Džovu. Poglavje Gaodzong Rongri obsega samo 82 pismenk. Njegova razlaga je bila že v komentarjih Zahodnega Hana sporna. David Nivison je opozoril na podobnost naslova s formulami, ki se najdejo v napisih na kosteh iz preročišča Anjang, in predlagal, da je poglavje napisal ali povzel daljnji sorodnik Vu Dinga v poznem obdobju Šang malo po letu 1140 pr. n. št.
Zdi se, da je poglavje Pan Geng, kasneje razdeljeno na tri dele, po slogu vmesno med to in naslednji skupino poglavij. Pan Geng je najdaljši govor v Knjigi dokumentov in je nenavaden zaradi obsežne uporabe analogij. Učenjaki od dinastije Tang so opazili težaven jezik poglavij Pan Geng in Razglasi Džova. Kitajski učenjaki so trdili, da poglavje Pan Geng izvira iz dinastije Šang. Poglavja so bila preurejena z zamenjavo besedišča s strani avtorjev iz dinastije Džov, kar pojasnjuje razlike v jeziku od napisov Šanga.
Poglavja, ki obravnavajo legendarne cesarje, dinastijo Šja in prehod v Šang, so po jeziku zelo podobna klasikom, kot je Mencij (pozno 4. stoletje pr. n. št.). Poglavja predstavljajo idealizirane vladarje, s prejšnjimi političnimi skrbmi, podrejenimi moralni in kozmološki teoriji, in naj bi bili izdelki filozofskih šol poznega obdobja vojskujočih se držav. Nekatera poglavja, zlasti Poklon Juju, bi lahko bila lahko napisana šele v času dinastije Čin.
Vpliv na Zahod Ko so jezuitski učenjaki pripravili prve prevode kitajskih klasikov v latinščino, so Šudžing naslovili s Knjiga kraljev, s čimer so naredili vzporednico s Knjigami kraljev v Stari zavezi. Šang Dija so videli kot enakovrednega krščanskemu bogo in uporabili odlomke iz Šudžinga v svojih komentarjih drugih del.
Sklici
Citirani viri
Kategorija:Kitajska književnost