sličica|243x243_pik|Zlata vrata v Kijevu, v veliki meri rekonstruirana, okrog leta 1100 Ukrajinska arhitektura ima začetne korenine v vzhodnoslovanski državi Kijevska Rusija. Po 12. stoletju se je izrazita arhitekturna zgodovina nadaljevala v kneževinah Galicija-Volinija in kasneje v Veliki vojvodini Litvi, Ruteniji in Žemaitiji. V času zaporoških kozakov se je slog, ki je edinstven za Ukrajino, razvil pod vplivi poljsko-litovske skupnosti.Baroque sličica|245x245_pik|Različne strukture Kijevsko-pečerske lavre segajo v različna časovna obdobja in skozi svoje sloge ponujajo vpogled v zgodovino Ukrajine in bogato obrt, ki se je razvila v njenem dolgem obdobju.
Po združitvi z ruskim carstvom se je arhitektura v Ukrajini začela razvijati v različnih smereh, pri čemer so številne strukture na večjem vzhodnem območju pod rusko oblastjo zgrajene v slogih ruske arhitekture tistega obdobja, medtem ko se je zahodna Galicija razvila pod Avstro-Ogrsko arhitekturni vplivi. Ukrajinski nacionalni motivi so se sčasoma uporabljali v obdobju Sovjetske zveze in v sodobni neodvisni Ukrajini.Culture of Ukraine - History and ethnic relations, Urbanism, architecture, and the use of space
Zgodovina Antična doba
Prvi spomeniki kamnite arhitekture na ozemlju sodobne Ukrajine izvirajo iz antike. Od 8. stoletja pr. n. št. so se na severni obali Črnega morja pojavile številne grške kolonije, med katerimi so najpomembnejše Tiras (današnji Bilhorod-Dnistrovski), Olbia, Herson, Teodozija, Pantikapej (današnji Kerč) in druge. Sprva je bila arhitektura teh naselij močno pod vplivom gradbenih tradicij Jonije, iz katere je izviralo veliko kolonistov, od 5. stoletja pr. n. št. pa je v regiji postal očiten atenski vpliv. V prvih stoletjih nove ere se je helenistična arhitektura razširila na pontskem območju. Med dragocenimi strukturami, ohranjenimi iz obdobja grške kolonizacije v sodobni Ukrajini, so ruševine obrambnih zidov, stanovanjskih hiš in templjev ter elementi stebrov.
Zgodnji srednji vek Po znatnem uničenju med obdobjem preseljevanja ljudstev je arhitektura grških kolonij ob Črnem morju oživela v bizantinskem obdobju. Pomembni objekti, zgrajeni v tem času, so bile zgodnjekrščanske cerkve, od katerih so mnoge uporabljale elemente prej porušenih antičnih stavb. Središče tempeljske arhitekture v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku je bil Herson. Številne krščanske cerkve najzgodnejšega obdobja (4.–7. stoletje n. št.) so imele značilen tloris grškrga križa, na katerega je vplivala bližnjevzhodna arhitektura, razširjene pa so bile tudi rotunde. V 7.–9. stoletju so se pojavile bazilike rimskega tipa. V cerkveni arhitekturi tistega časa so bile zastopane tudi vmesne oblike. Najbolje ohranjen spomenik bizantinske arhitekture na Krimu je cerkev sv. Janeza Krstnika iz 8. stoletja v Kerču.
Srednjeveška Rusija (988–1240)
Srednjeveška država Kijevska Rusija je bila predhodnica sodobnih držav Ukrajine, Rusije in Belorusije ter njihovih kultur, vključno z arhitekturo.
Cerkvena arhitektura Rusije je nastala pred sprejetjem krščanstva leta 988, krščanski templji v Kijevu pa so omenjeni že leta 945. Zgodnje vzhodne pravoslavne cerkve so bile večinoma lesene, najpreprostejša oblika pa je postala znana kot celična cerkev. Na arhitekturni slog Kijevske države je močno vplivala bizantinska arhitektura, grške mojstre pa je k gradnji prvih kamnitih cerkva v regiji povabil knez Volodimir, prisotni pa so bili tudi vplivi zahodnoevropske romanske arhitekture. Večje stolnice so pogosto imele številne majhne kupole, zaradi česar so nekateri umetnostni zgodovinarji to razumeli kot znak pojava predkrščanskih poganskih slovanskih templjev. Čeprav je imela arhitektura zgodnje Kijevske Rusije skupen slog, se je sčasoma razšla v številne lokalne različice.
Glavni slogi, ki jih najdemo na ozemlju Ukrajine, so kijevsko-černihivska, galicijska, perejaslavska in volinska arhitekturna šola. Med pomembnimi stavbami, znanimi iz ruskega obdobja v Kijevu, so cerkev Desetine (986–996), stolnica sv. Sofije (1017–1037), Zlata vrata (ok. 1018–1037), samostan sv. Mihaela, Kijev (1108), cerkev Treh hierarhov (12. stoletje), cerkev Marijinega vnebovzetja (1132), cerkev sv. Cirila (1140), cerkev Odrešenika na Berestovu (12. stoletje), stolnica Marijinega vnebovzetja (1073) in cerkev Trojice pri vratih (1108) v Kijevsko-pečerski lavri, cerkev sv. Mihaela v samostanu Vidubiči (1088) itd. Mnoge od teh cerkva so se ohranile do danes, vendar so bile nekatere med 16. in 18. stoletjem od zunaj obnovljene v ukrajinskem baročnem slogu. Primeri vključujejo veličastno stolnico sv. Sofije, cerkev Odrešenika na Berestovu in cerkev svetega Cirila. Zlata vrata v Kijevu, zgrajena leta 1037, so bila rekonstruirana leta 1982, vendar so njihovo novo zasnovo nekateri umetnostni in arhitekturni zgodovinarji zavrnili kot revivalistično fantazijo.
V Černigovu arhitekturo ruske dobe predstavlja več cerkvenih stavb: Preobraženska stolnica (1024–1036), stolnica sv. Borisa in Gleba (1120–1123), cerkev sv. Ilije (1078), cerkev Vnebovzete samostana Jelec (1060), cerkev sv. Paraskeve (12. stoletje, rekonstrukcija v poznih 1940-ih) itd. Delno ohranjene srednjeveške strukture najdemo tudi na več lokacijah okoli Kijeva in Černigova, kot sta Oster in Bilohorodka. V Kanivu je cerkev sv. Jurija, zgrajena v 1140-ih, ohranjena v delno rekonstruirani obliki. V severni in zahodni Ukrajini so pomembne stavbe iz ruskega obdobja predstavljene s primeri, kot so cerkev sv.a Vasilija v Ovruču (zgrajena leta 1190 in obnovljena v letih 1907–1909), stolnica Marijinega vnebovzetja v Volodimirju (zgrajena leta 1160, obnovljena v letih 1896–1900), cerkev sv. Panteleimona blizu Haliča (zgrajena okoli leta 1200, obnovljena leta 1998). V Haliču in okolici so odkrili temelje številnih cerkva, vključno z ruševinami cerkve Marijinega vnebovzetja v Krilosu, ki jo je zgradil knez Jaroslav Osmomisl. Rusko arhitekturo haličskih dežel zaznamuje očiten romanski vpliv, ki ga je mogoče videti tudi v Černihivu, vendar je manj izrazit v Kijevu.
Ohranilo se je le malo posvetne ali ljudske arhitekture Kijevske Rusije.
Poznosrednjeveška in zgodnja moderna doba
V 13. in 14. stoletju so bila gradbena dela na ozemlju današnje Ukrajine omejena skoraj izključno na najzahodnejše regije. Posledično je na ukrajinskih ozemljih prisotnih le nekaj spomenikov gotske arhitekture. Nekaj gotskih elementov najdemo v Armenski stolnici v Lvovu (1363), cerkvi Jezusovega rojstva v Haliču (konec 14. stoletja), cerkvi sv. Nikolaja v Lvovu (14. stoletje) in samostanu Mežirič na Volinji (15. stoletje). Največja gotska stavba v Ukrajini je latinska stolnica v Lvovu (konec 14. stoletja). V 15. in 16. stoletju se je po Bukovini, Galiciji, Podoliji in Besarabiji razširil oživljen bizantinski slog, ki ga med drugim predstavljajo cerkve v Lavrivu, Kamjanec-Podilski, Zinkiv in Mogiljev-Podilski.
Nenehne vojne in nova kolonialna politika šlahte so privedle do aktivnega razvoja gradov in utrdb, ki se je začel v 14. in 15. stoletju. Ena najbolj aktivnih osebnosti na tem področju je bil Fedor Koriatovič, vladar vojvodstva Podolja. Med večjimi utrdbami, ki so nastale v tem času, so gradovi v Zinkivu, Sataniv, Medžibižu (Podolje), Hotinu (Besarabija), Pnivu, Terebovlji (Galicija), Ostrohu, Lucku, Kremencu (Volinija), Mukačevu (Zakarpatje) in drugih. Edinstven spomenik je utrjena cerkev v podolski vasi Sutkivci (1476).
V 16. stoletju se je v ukrajinskih deželah razširila renesančna arhitektura, ki so jo aktivno prevzela takratna samoupravna mesta. Mnogi ugledni arhitekti, ki so delali v tem slogu, so prihajali iz Italije, imena nekaterih pa so se ohranila v zgodovinskih dokumentih: Peter Italijan, Peter Krasovski, Peter Barbona, Paul Dominici Rimljanin, Ambrosius Nutclauss itd. Največjo koncentracijo renesančnih stavb v Ukrajini najdemo na Trgu v Lvovu in okolici, z izstopajočimi stavbami v tem slogu, vključno s Črno hišo (1577), Korniaktovo palačo (1580), Boimovo (1617) in Campianovo kapelo (ok. 1619), Bandinellijevo palačo, pa tudi kompleksom cerkve Marijinega vnebovzetja: Korniaktovim stolpom (1572–1578), kapelo treh hierarhov (1578) in samo cerkvijo (1591–1629). Zadnji dve stavbi sta zgrajeni pod vplivom domače ukrajinske cerkvene arhitekture.
Konec 16. in v začetku 17. stoletja so bile cerkve, ki so združevale renesančni slog in lokalne tradicije, zgrajene tudi v Sokalu, Novoselici, Lutsku, Horodoku in Ščiretsu. Rekonstrukcije starejših cerkva, ki so bile v tistem času izvedene v Kijevu, Černihivu, Osterju, Perejaslavu, Kanivu in Novgorod-Siverskem, so prav tako nosile nekatere elemente renesančne arhitekture. Elementi pozne renesanse so prisotni tudi v arhitekturi rimskokatoliških stolnic v Lvovu, Lutsku in Kamjanecku. Slog cerkve sv. Ilije v Subotivu (1656) in cerkve sv. Paraskeve v Lvovu lahko razumemo kot prehodni slog med renesanso in barokom.
Kozaška doba
Ukrajinski barok se je pojavil v obdobju hetmanata v 17. in 18. stoletju. Ukrajinska baročna arhitektura, ki je reprezentativna za kozaško aristokracijo,Culture of Ukraine - History and ethnic relations, Urbanism, architecture, and the use of space se od zahodnoevropskega baroka razlikuje po tem, da so bile njene zasnove bolj konstruktivistične, imele so bolj zmerno ornamentiko in so bile preprostejše oblike.Baroque
V 17. in 18. stoletju je bila večina srednjeveških ruskih cerkva bistveno prenovljenih in razširjenih. Dodane so bile dodatne cerkvene kupole ter dovršena zunanja in notranja ornamentika.
Med najzgodnejšimi primeri ukrajinskega baroka je stolnica sv. Nikolaja v Nižinu. Med znanimi primeri ukrajinske baročne arhitekture so Kijevsko-Pečerska lavra, samostan Vidubiči in samostan sv. Trojice.
Cesarsko obdobje
Ko sta se vzhodna in osrednja Ukrajina vse bolj vključevali v Ruski imperij, so imeli ruski arhitekti priložnost uresničiti svoje projekte v slikoviti pokrajini, ki so jo ponujala številna ukrajinska mesta in regije. Kijevska cerkev sv. Andreja (1747–1754), ki jo je zgradil Francesco Bartolomeo Rastrelli, je pomemben primer baročne arhitekture, njena lega na vrhu Kijevske gore pa jo je naredila za prepoznaven spomenik mesta. Enako pomemben prispevek Rastrellija je bila Marijinska palača, ki je bila zgrajena kot poletna rezidenca ruske carice Elizabete.
Med vladavino zadnjega hetmana Ukrajine, Kirila Razumovskega, so mnoga mesta kozaškega hetmana, kot so Gluhiv, Baturin in Kozelec, imela veličastne projekte, ki jih je zgradil imenovani arhitekt Male Rusije, Andrej Kvasov.
Rusija je po zmagi v zaporednih vojnah proti Osmanskemu cesarstvu in njegovemu vazalnemu Krimskemu kanatu sčasoma priključila celoten jug Ukrajine in Krim. Ta ozemlja, preimenovana v Novo Rusijo, naj bi bila kolonizirana in ustanovljena nova mesta, kot so Nikolajev, Odesa, Herson in Sevastopol. Ta naj bi vsebovala pomembne primere ruske imperialne arhitekture. Primeri neoklasicistične arhitekture tega obdobja so palača Kačanivka, Nikolajevski observatorij, Preobraženjski samostan v Novgorodu-Siverskem in dvorec Samčiki.
Zahodni deli Ukrajine, ki so bili nekoč del avstro-ogrskega cesarstva, gostijo nekaj pomembnih primerov srednjeevropske arhitekture 19. stoletja, kot je Lvovsko gledališče opere in baleta.
Arhitektura poznega 19. in začetka 20. stoletja Ginzburgova hiša v Kijevu Hiša s himerami v Kijevu (secesija) Stolnica sv. Vladimirja v Kijevu (neobizantinska) Nacionalna opera Ukrajine v Kijevu Stavba zemstva Poltavske gubernije (ukrajinska secesija [uk]) Zgodovinsko središče Odese – Unescova svetovna dediščina Zgodovinsko središče Kropivnickega Huculska secesija Zgodovinsko središče Lvova – Unescova svetovna dediščina Stavba Univerze v Černivcih – Unescova svetovna dediščina Železniška postaja Lvov
Sovjetska zveza