Frankovski jezik (rekonstruiran endonim : * ), znan tudi kot starofrankovščina ali starofrankščina, je bil zahodnogermanski jezik, ki so ga govorili Franki od 5. do 9. stoletja.
Potem ko so se Salijski Franki naselili v rimski Galiji, so bili njeni govorci v Pikardiji in Île-de-France številnejši od lokalnega prebivalstva, ki je govorilo protoromanska narečja. Vendar pa imajo številne sodobne francoske besede in imena krajev, vključno z imenom države "France", frankovski (tj. germanski ) izvor. Francija je še vedno znana po izrazih, ki dobesedno pomenijo " Frankovsko kraljestvo" v jezikih, kot je nemščina (), nizozemščina (), izpeljani afrikanščini () in danščini (), pa tudi švedski in norveški ().
Med 5. in 9. stoletjem se frankovščina, ki so jo govorili v severozahodni Franciji, današnji Belgiji in na Nizozemskem, pozneje imenuje stara nizozemščina, medtem ko so frankovske različice, ki se govorijo v Porenju, močno vplivale na labska germanska narečja in drugi germanski premik soglasnikov in bi bil del sodobnega srednjefrankovskega in renskega frankovskega narečja nemščine in luksemburščine.Harbert, Wayne Eugene (2007). The Germanic Languages. Cambridge Language Surveys. Cambridge / New York: Cambridge University Press. pp. 15–17.
Stari frankovski jezik je slabo izpričan in je večinoma rekonstruiran iz frankovskih izposojenk v starofrancoščini in iz staronizozemščine, kot je zabeleženo v 6. do 12. stoletju. Pomembna izjema je napis Bergakker, ki lahko predstavlja primarni zapis frankovščine iz 5. stoletja.
Nomenklatura Germanska filologija in germanistika izvirata iz prve polovice 19. stoletja, ko sta romantika in romantična misel močno vplivala na leksikon jezikoslovcev in filologov tistega časa, vključno s ključnimi osebnostmi, kot sta brata Grimm. Posledično so številni sodobni jezikoslovci poskušali svoje ugotovitve vključiti v že obstoječi zgodovinski okvir "izvornih vojvodin " in (doslovno "stara plemena", tj. šest germanskih plemen, ki so tedaj mislili, da so oblikovala "nemški narod" v tradicionalnem nemškem nacionalizmu elit), kar je povzročilo taksonomijo, ki je govorila o "bavarskem", "saksonskem", "frizijskem", "turingijskem", "švabskem" in "frankovskem" narečju. Medtem ko je ta nomenklatura postala splošno sprejeta v tradicionalni germanski filologiji, je bila opisana tudi kot "inherentno netočna", saj so te starodavne etnične meje (kot so jih razumeli v 19. stoletju) malo ali omejeno podobne dejanskemu ali zgodovinskemu jezikovnemu položaju germanskih jezikov. Med drugimi težavami lahko ta tradicionalna klasifikacija celinskih zahodnonemških narečij nakazuje močnejše vezi med narečji, kot je jezikovno upravičeno znan primer tega je frankovska skupina, pri čemer je Vzhodna Frankonija veliko tesneje povezana z bavarskimi narečji kot z nizozemščino, ki se tradicionalno uvršča v podskupino spodnje frankovščine in s katero naj bi imela skupen, plemenski izvor. In: (ed.): . Walter de Gruyter, Berlin 2004, pp. 229–253 (p. 247).
V sodobnem jezikovnem kontekstu se jezik zgodnjih Frankov različno imenuje "stara frankovščina" ali "starofrankonščina" in se nanaša na jezik Frankov pred pojavom visokonemškega premika soglasnikov, ki se je zgodil med 600 in 700. CE. Po tem soglasniškem premiku se frankovsko narečje razhaja, pri čemer narečja, ki bodo postala sodobna nizozemščina, niso doživela soglasniškega premika, medtem ko so vsa druga to naredila v različni meri. Posledično je razlika med staro nizozemščino in staro frankovščino v veliki meri zanemarljiva, pri čemer je staronizozemščina (imenovana tudi stara spodnja frankonščina) izraz, ki se uporablja za razlikovanje med prizadetimi in neprizadetimi različicami po prej omenjenem drugem germanskem premiku soglasnikov. B. Mees, "The Bergakker inscription and the beginnings of Dutch", in: , edited by Erika Langbroek, Annelies Roeleveld, Paula Vermeyden, Arend Quak, Published by Rodopi, 2002, , 9789042015791
Zgodovina
Izvori 270px|thumb|left|Verjetna porazdelitev petih primarnih proto-germanskih narečnih skupin v Evropi na prelomu tisočletij:
Germanski jeziki so tradicionalno razdeljeni v tri skupine: zahodno, vzhodno in severno germansko. Njihov natančen odnos je težko določiti in ostali so medsebojno razumljivi skozi celotno selitveno obdobje, zaradi česar je nekatere posamezne sorte težko razvrstiti.
Jezik, ki so ga govorili Franki, je bil del zahodnogermanske jezikovne skupine, ki je imela značilnosti protogermanskega jezika v pozni jastorfski kulturi (ok. 1. stoletje pr.n.št.). Za zahodnogermansko skupino so značilne številne fonološke in morfološke novosti, ki jih v severni in vzhodni germanščini ni mogoče najti. Zahodnogermanske variante tistega časa so na splošno razdeljene v tri narečne skupine: Ingvaeonic (severnomorska germanščina), Istvaeonic (Weser-Renska germanščina) in Irminonic (polabska germanščina). Čeprav je imela vsaka svoje posebne značilnosti, je med temi narečji zagotovo še vedno obstajala visoka stopnja vzajemne razumljivosti. Pravzaprav ni jasno, ali naj se zahodnogermanski kontinuum tega časovnega obdobja ali pa tudi frankonščina še vedno šteje za en sam jezik ali pa naj bi ga obravnavali kot zbirko podobnih narečij.
Vsekakor se zdi, da so frankovska plemena ali kasnejši Franki sodila predvsem v istvaeonsko narečno skupino z nekaterimi ingvaeonskimi vplivi proti severozahodu (še vedno vidni v sodobni nizozemščini) in bolj irminonskimi (visokonemški) vplivi proti jugovzhodu.
Salijski in Ripuarijski Franki (210–500) Strokovno soglasje glede obdobja preseljevanja je, da je frankovska identiteta nastala v prvi polovici 3. stoletja iz različnih prejšnjih, manjših germanskih skupin, vključno s Salijci, Sicambri, Chamavi, Bructeri, Chatti, Chattuarji, Ampsivarji Ubi, Tencteri, Batavi in Tungri . Špekulira se, da so ta plemena prvotno govorila vrsto sorodnih istvaeonskih narečij v zahodnogermanski veji protogermanščine. Nekje v 4. ali 5. stoletju postane primerno govoriti o starofrankonščini in ne o istvaeonskem narečju protogermanščine. sličica| Bergakker napis O tem, kakšen je bil jezik v tem obdobju, je znanega zelo malo. En starejši runski stavek (iz okoli 425–450 AD) je na nožnici meča Bergakker, ki je bodisi enkratno neposredno potrdilo starofrankovskega jezika bodisi najzgodnejše pričevanje starospodnjefrankovskega (staronizozemskega) jezika. Še en zgodnji stavek iz zgodnjega 6. stoletja našega štetja (ki je opisan tudi kot najzgodnejši stavek tudi v stari nizozemščini ) najdemo v Lex Salica. Ta stavek je bil uporabljen za osvoboditev podložnika :
"Maltho thi afrio lito" (Pravim, osvobodim te, napol zastonj.)
To so najstarejši stavki stare frankonščine. sličica|300x300_pik| Lokacija Frankov okoli leta 475 . "Les Francs rhénans" je francoski izraz za "Ripuarske Franke". V tem zgodnjem obdobju so bili Franki politično in geografsko razdeljeni v dve skupini: Salijske Franke in Obrežne Franke . Jezik (ali niz narečij), ki so ga govorili Salijski Franki v tem obdobju, se včasih imenuje zgodnja "stara spodnjafrankonščina" in je bila sestavljena iz dveh skupin: "starozahodna spodnjafrankonščina" in "starovzhodna spodnjafrankonščina". Jezik (ali niz narečij), ki ga govorijo Ripuarski Franki, se imenuje samo starofrankovska narečja (ali nekateri kot starofrankovska narečja).
Vendar, kot je bilo že navedeno zgoraj, je morda pravilneje, da ta narečja ne mislimo kot zgodnja starofrankovska, ampak kot istvaeonska narečja v zahodnogermanski veji protogermanščine.
Frankovsko cesarstvo (500–900) sličica|300x300_pik| Frankovska osvajanja med letoma 481 in 814 Okoli približno 500 n. š. so Franki verjetno govorili vrsto sorodnih narečij in jezikov namesto enega enotnega narečja ali jezika. Jezik vlade in cerkve je bil latinščina.
Območje
Avstrazija
thumb|Približna razširjenost germanskih jezikov na začetku 10. stoletja:
Med širitvijo v Francijo in Nemčijo je veliko Frankov ostalo na prvotnih jedrnih frankovskih ozemljih na severu (tj. južna Nizozemska, Flandrija, majhen del severne Francije in sosednje območje v Nemčiji s središčem v Kölnu). Franki so se okoli leta 500 našega štetja združili v enotno skupino pod vodstvom Salijskih Frankov. Politično so Ripuarski Franki obstajali kot ločena skupina le do okoli 500 n.š., nato pa so bili podvrženi Salijskim Frankom. Franki so bili združeni, vendar so različne frankovske skupine morale še naprej živeti na istih območjih in govoriti ista narečja, čeprav kot del rastočega Frankovskega kraljestva.
Med različnimi frankovskimi narečji je morala obstajati tesna povezava. Obstajala je tudi tesna povezava med staro spodnjofrankonščino (tj staro nizozemščina) ter sosednjimi starosaškim in starofrizijskim jeziki in narečji na severu in severovzhodu ter sorodna staroangleška (anglosaksonska) narečja, ki se govorijo v južni in vzhodni Britaniji.
Povečal se je kulturni razkorak med Franki, ki so ostali na severu, in vladarji daleč na jugu.Milis, L.J.R., "A Long Beginning: The Low Countries Through the Tenth Century" in J.C.H. Blom & E. Lamberts History of the Low Countries, pp. 6–18, Berghahn Books, 1999. . Franki so še naprej prebivali na svojih izvornih ozemljih in govorili svoja izvirna narečja in jezike. Kako so imenovali svoj jezik, ni znano, mogoče pa so ga vedno imenovali " Diete " (tj. "ljudski jezik") ali kaj podobnega.