Jeterbenk je 774 m visok vrh, ki se nahaja med Slavkovim domom na Golem Brdu in Katarino (vas Topol). Z vrha, na katerem se nahaja velik križ ter pod njim vpisna skrinjica z žigom, se odpira razgled proti delu Gorenjske in Ljubljanske kotline.
Zgodovina Do 12. stoletja oz. do visokega srednjega veka, so nemške plemiške rodbine dokončno izpodrinile vse ostanke nekdanjega slovanskega plemstva in vzpostavile novo obliko deželnega gospostva na Kranjskem. Ena najpomembnejših so bili Spanheimi, ki so si do 13. stoletja podredili veliko večino ministerialov na Kranjskem in s tem prevzeli oblast nad velikim delom slovenskega ozemlja, vključno s proučevanim območjem in neposredno okolico. Spanheimi, ki so izvirali iz Porenja, so imeli med leti 1122 in 1269 naziv koroških vojvod, s čimer so bili eni ključnih akterjev visokosrednjeveške politike na Slovenskem. To ne pomeni, da so imeli oblast nad celotnim posestvom vojvodine Koroške, saj je precej zemljiških gospodov priznavalo direktno nadoblast sveto-rimskega cesarja in so s tem Spanheimom predstavljali konkurenco. Eni njihovih najvidnejših tekmecev so bili Freisinški škofje, meja z njihovimi posestmi pa je potekala neposredni okolici proučevanega območja. Spanheimi so zato na svoji jugozahodni meji postavili več ministerialnih plemiških rodbin, ki so bile zadolžene za obrambo meje. Med drugimi so bile to tudi rodbine vitezov Sorških, Goričanskih in Jetrbenških.
Najbolj markantna plemiška rodbina preučevanega območja je rodbina vitezov Jetrbenških, oz. Hertenberških, ki so bili ministeriali koroških Spanheimov. Od njih so v 12. in 13. stoletju prejeli določene manj poseljene dele njihove posesti, med drugim tudi ozemlje med Soro in Goričanami, ki je segalo vse do Polhovega Gradca. Središče tega ozemlja je bil njihov sedež, utrdba Stari Jetrbenk oz. castrum Hertenberch ali Alt Herttenberg, ki je bila prvič omenjena leta 1252 v poravnavi med Gerlochom Jetrbenškim in freisinškim škofom Konradom. Starejši viri domnevajo, da se je utrdba nahajala na vrhu Jetrbenka (774 m), novejše arheološke raziskave pa so pokazale, da je bila njegova lokacija na kopi Kašča (548 m), nekaj 100 metrov nižje na severnem grebenu. Na zgradbo na Kašči danes opozarja le še uravnan tloris. Do leta 1344 so Jetrbenški postavili še dve utrdbi, Novi Jetrbenk (New Hertenberch), na vzpetini Gradišče nad Sv. Marjeto (571 m) in stolp Nebojse (Neboyz), katerega lokacija dolgo ni bila odkrita, leta 2022 pa so s pomočjo numizmatičnih najdb dokazali, da se je najverjetneje nahajal na vrhu Jetrbenka (774 m), kamor so pred tem napačno locirali utrdbo Stari Jetrbenk.
Prva znana pripadnika rodbine Jetrbenških sta Seifrid in Agata, ki sta prvič omenjena leta 1147, leta 1177 pa viri omenjajo še grofa Henrika Jetrbenškega. Prvi član te rodbine, katere obstoj na podlagi zgodovinskih virov je zanesljivo dokazljiv pa je v letu 1207 prvič omenjen Gerloh I. Jetrbenški. Nasledil ga je njegov sin, Gerloh II., ki je svojo rodbino umestil med najpomembnejše na Slovenskem v 13. stoletju. Njegov sin Oton je vpliv Jetrbenških uspel zadržati, vendar je umrl razmeroma mlad. Otonov sin Nikolaj je bil premlad za vodenje gospostva, ki je zato začasno pripadlo njegovemu stricu Ulriku. V času Ulrikovega vladanja so se začeli pojavljati prvi znaki gospodarskega propada Jetrbenških. Gospodarska kriza v prvi polovici 14. stoletja je rodbino močno prizadela. Ko je položaj prevzel Nikolaj, je v njihovo last prišel deželnoknežji grad Osterberg (Sostro), vendar tudi to ni rešilo finančnih težav, saj so ga bili že po nekaj letih prisiljeni prodati, kasneje pa je Nikolaj prodal celo sedež rodbine, grajske objekte na Jetrbenku.
Kot zadnji pripadnik rodbine je bil leta 1375 omenjen Nikolajev sin, Jurij Jetrbenški, in sicer v zvezi s prodajo še zadnjih posesti vitezov Jetrbenških, hub v Tomačevem in na Dobrovi, leta 1373. Usoda rodbine po Jurijevi smrti ni znana, najverjetneje pa je po moški liniji izumrla. Po letu 1376 je njihove nekdanje posesti v fevd podeljeval novi lastnik Nikolaj Sommerecker, svak Nikolaja I. in skrbnik njegovih sinov, Nikolaja II, Hansa in prej omenjenega Jurija, jetrbenški gradovi pa so postopoma začeli propadati. Vse tri gradove listina iz leta 1444 že označuje kot ruševine. Vsa tri grajska poslopja Jetrbenških kot opustela omenja tudi Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske. Ruševine gradov naj bi bile po Koblarju v Zgodovini Sorške fare, sicer v 19. stoletju še dobro vidne, danes bi bile brez arheoloških izkopavanj zelo težko opazne.
Kljub temu, da so Jetrbenški to območje obvladovali relativno kratkih 180 let, je njihova prisotnost pustila močan pečat v zgodovinskem spominu okoliških prebivalcev. Z njimi so povezane številne legende, ki se nanašajo na kraje, na tak ali drugačen način povezane z roparskimi vitezi, kot so v njih pogosto poimenovani. Legende o izgubljenem zakladu roparskih vitezov, podzemni predori stolpa Nebojse, zaobljuba Marjete Jetrbenške, zmaj na Sveti Marjeti, kmet, ki je graščaku žvižgal in še mnoge druge vse do današnjih dni ohranjajo spomin na viteze Jetrbenške, koliko je v njih zgodovinske resnice, pa je seveda vprašljivo. Glede na zgodovinske vire so si Jetrbenški vsaj naziv “roparski vitezi” naziv gotovo zaslužili, sploh v 13. stoletju so namreč veljali za precej bojevite. V tem obdobju so bili večkrat omenjeni kot napadalci na sosednja gospostva, leta 1245 pa tudi kot pajdaši Viljema z Bleda pri zavzetju blejskega gradu, ki je bil takrat še v rokah briksenških škofov. Vseeno pa so bili bolj znani po roparskih pohodih po bližnji okolici, kjer so bili v sporih z gospodi Smleškimi in s freisinškimi škofi iz Škofje Loke. Povzročali so tako veliko škodo, da je moral leta 1252 tedanji graščak Gerloch Jetrbenški freisinškim škofom plačati 200 mark globe in se zavezati, da jih ne bo več napadal.
Grad Kašča - Stari Jetrbenk Grad Stari Jetrbenk je bil prva izmed Jetrbenških utrdb na Kranjskem. Glede na arheološke najdbe je bil verjetno zgrajen sredi 12. stoletja. To obdobje sovpada s kolonizacijo osrednje Ljubljanske kotline s strani Spanheimskih ministerialov, s čimer so ti nameravali utrditi svoj vpliv na tem območju. Prva pripadnika Jetrbenških sta bila leta 1147 omenjena brat in sestra Agata in Seifrid, leta 1177 pa je bil med dvorjani goriškega grofa Majnharda II. naveden tudi Henrik Jetrbenški. V virih ni nikjer potrjeno, da so si lastili utrdbo in posesti na severovzhodu Polhograjskega hribovja, čeprav je bil takrat Henrik verjetno že lastnik utrdbe na Kašči. Njen lastnik pa je bil zagotovo njegov sin Gerloh Jetrbenško, ki ga kot lastnika Jetrbenka imenuje vir iz leta 1207. Stari Jetrbenk ima sicer za svoj čas neobičajno zasnovo, saj je zasnova gradu dvodelna. Na zahodnem delu je stala 14 m visoka večnadstropna obrambno-stanovanjska stavba, na vzhodnem delu pa je bilo dvorišče, obdano z obzidjem, ki je imelo na jugovzhodu in severovzhodu integrirana manjša stolpa. Celotna utrdba je obsegala površino z dimenzijami 45 x 35 m, kar je bila povprečna velikost za gradove v nemškem prostoru v 12. stol., na območju osrednje Ljubljanske kotline pa je bil ob izgradnji eden večjih. Z utrdbo Stari Jetrbenk se povezuje tudi arheološko območje Turniče, dobrih 100 m višje po grebenu, kjer je domnevno stal obrambni stolp, ki je varoval dostop do gradu, vendar ustrezne arheološke raziskave, ki bi to lahko potrdile, še niso bile izvedene. Vseeno pa že samo ime grebena, Turniče, in topografija območja nakazujeta, da je na tem območju nekoč stala višja stavba oz. “turn” .
Glede na arheološke najdbe bil življenjski slog na Starem Jetrbenku mešanica ruralne preprostosti in viteške reprezentativnosti. Izmed vseh utrdb na Jetrbenku je bilo na tem najdišču najdenih največ ostankov, ki nakazujejo na določen višji življenjski standard. Poleg najdb keramike za vsakdanjo rabo, kot so lonci za pripravo hrane, čaše ipd., višji standard potrjujejo tudi ostanki pečnic in keramične talne obloge ter odkritje železnega dekorativnega ključa za zaklepanje skrinje.
Glede na keramične ostanke iz 14. stoletja oz. na njihov neobstoj je bil Stari Jetrbenk, izmed vseh Jetrbenških utrdb, opuščen prvi. Sodeč po numizmatičnih najdbah, se je to zgodilo do leta 1311, leta 1344 pa je bil skupaj z drugima dvema utrdbama prodan. Leta 1444 so že omenjene kot ruševine, njihovi ostanki pa so bili po Koblarju, vidni tudi še v 19. stoletju. Kljub temu je dolgo veljalo napačno prepričanje, da je grad stal na vrhu Jetrbenka, zato je vrh poimenovan tudi Na Gradu, dejanska lokacija pa je poimenovana Kašča. To ime se prvič pojavi že v 15. stoletju, domnevno zaradi ostankov porušenega bergfrida, ki naj bi spominjali na skrinjo (starinsko kaṡzha). Druga teorija predpostavlja, da je med lokalnim prebivalstvom prišlo do zmotnega prepričanja, da je bila utrdba le kašča za shranjevanje tlake.
Grad Novi Jetrbenk