Bremen je mesto z okolli 600.000 prebivalci v severozahodni Nemčiji in upravno središče najmanjše nemške zvezne dežele - Bremen.
Polno ime Svobodno hanzeatsko mesto Bremen se nanaša na članstvo v srednjeveški trgovski zvezi Hansa in poudarja zgodovinski položaj Bremna kot mesta, ki ni podrejeno nobeni deželni oblasti. Je deseto nejvečje mesto v Nemčiji. Pripada k velemestni regiji Bremen/Oldenburg, od skupno enajstih velemestnih področij Nemčije. centre|450px|thumb|Središče mesta Bremen
Zgodovina
Močvirje in moreno blizu Bremna so naselili že okoli 12.000 pr. n. št. Grobišča in naselja v Bremen-Mahndorfu in Bremen-Osterholzu segajo v 7. stoletje. Od renesanse so nekateri znanstveniki verjeli, da se je vhod Fabiranum ali Phabiranon v Ptolemajevem Četrta karta Evrope, izdelan leta 150, nanašal na Bremen. Toda Ptolemaj daje geografske koordinate, ki se nanašajo na kraje severovzhodno od ustja reke Visurgis (Weser). V času Ptolemaja so Hauci živeli na območju, ki se zdaj imenuje severozahodna Nemčija ali Spodnja Saška. Do konca 3. stoletja so se združili s Sasi. Med saškimi vojnami (772-804) so se Sasi, ki jih je vodil Widukind, borili proti zahodnim germanskim Frankom, ustanoviteljem Karolinškega cesarstva in izgubili vojno.
Karel Veliki, kralj Frankov, je naredil nov zakon, Lex Saxonum, ki je prepovedoval Sasom častiti Odina (bog Sasov); namesto tega so se morali spreobračati v krščanstvo. Leta 787 je Willehad v Bremnu postal prvi škof Bremna. Leta 848 se je nadškofija Hamburg združila z Bremensko škofijo, da bi postala nadškofija Hamburg-Bremen, s sedežem v Bremnu, v naslednjih stoletjih pa so bili nadškofi Hamburg-Bremen gonilna sila krščanstva Severne Nemčije. Leta 888 je po ukazu nadškofa Rimberta, cesar Arnulf Koroški, karolinški kralj Vzhodne Frankovske, Bremnu podelil pravice, da ima svoje trg, kovnico svojih kovancev in svoje carinske zakone.
Prvo kamnito obzidje v mestu je bilo zgrajeno leta 1032. V tem času je začela rasti trgovina z Norveško, Anglijo in severno Nizozemsko, s čimer se je povečal pomen mesta.
Leta 1186 je bremenski knezoškof Hartwig Uthlede in njegov sodni izvršitelj v Bremnu potrdil - ne da bi na splošno opustil svojo prevlado nad mestom – Gelnhausen Privilege, s katerim je Friderik I. Barbarossa mestu podelil velike privilegije. Mesto je bilo priznano kot politična entiteta s svojimi zakoni. Nepremičnine v občinskih mejah niso mogle biti podvržene fevdalnemu prevladujočemu položaju; to velja tudi za služabnike, ki so pridobili premoženje, če so v mestu živeli eno leto in en dan, potem pa so jih šteli za svobodne osebe. Lastnino so lahko prosto podedovali brez fevdalnih zahtevkov za vrnitev prvotnemu lastniku. Ta privilegij je postavil temelje za bremenski poznejši status cesarske neposrednosti (nemško: Reichsfreiheit ali Reichsunmittelbarkeit).
Toda v resnici Bremen ni imel popolne neodvisnosti od knezoškofov: ni bilo svobode veroizpovedi, meščani pa so jim morali še vedno plačevati davke. Bremen je igral dvojno vlogo: sodeloval je pri parlamentu sosednje knezoškofije Bremen kot del bremenskih posesti in plačal svoj delež davkov, vsaj takrat, ko je predhodno soglašal s to dajatvijo. Ker je bilo mesto največji davkoplačevalec, je bilo njegovo soglasje običajno iskano. Na ta način je mesto prevzelo fiskalno in politično moč v nadškofiji, pri čemer ni dovoljevalo knezoškofom vladati v mestu brez soglasja. Leta 1260 se je Bremen pridružil Hanseatski zvezi.
Pojav ozemeljske moči
Leta 1350 je število prebivalcev doseglo 20.000. V tem času je Hansekogge, jadrnica tipa kogge, postala edinstven proizvod Bremna.
Leta 1362 so se predstavniki Bremna poklonili Albertu II., knezonadškofu Bremna v Langwedelu. V zameno je Albert potrdil privilegije mesta in posredoval za mir med mestom in Gerhardom III., grofom Hoya, ki je od leta 1358 v ujetništvu zadržal nekaj meščanov iz Bremna. Mesto jih je moralo rešiti. Leta 1365 je dodatni davek, namenjen za financiranje odkupnine, povzročil vstajo med meščani in obrtniki, ki jo je mestni svet zatrl precej krvavoi.
Leta 1366 je Albert II. poskušal izkoristiti spor med Bremenskim mestnim svetom in cehi, katerih člani so izgnali nekatere mestne svetnike iz mesta. Ko so se ti svetniki obrnili na pomoč na Alberta II., so mnogi obrtniki in meščani to obravnavali kot izdajo, v strahu, da bi ta poziv knezu samo spodbudil, da bi ukinil avtonomijo mesta.
Utrjeno mesto je ohranilo lastno stražo, ne da bi vstopili vojaki knezonadškofa. Mesto je rezerviralo še posebej zelo ozka vrata, tako imenovano škofovsko iglo (latinsko Acus episcopi, prvič omenjena leta 1274), za vse duhovnike, vključno knezonadškofa. Ožina vrat mu je fizično onemogočala vstop, če so ga obkrožali njegovi vitezi.
Kljub temu so v noči 29. maja 1366 Albertove enote, ki so jim pomagali nekateri meščani, napadli mesto. Po tem se mu je mesto spet poklonilo: Bremenski Roland, simbol avtonomije mesta je bil uničen, imenovan je bil nov mestni svet. V zameno je nov svet odobril Albertu posojilo v višini takrat ogromnega zneska 20.000 bremenskih mark.
Toda mestne svetnike prejšnjega sveta, ki so pobegnili v vojvodino Oldenburg, so podprli grofje in 27. junija 1366 ponovno prevzeli mesto. Člane vmesnega sveta so šteli za izdajalce in jih obglavili, mesto je ponovno pridobilo svojo avtonomijo in delovalo skoraj popolnoma neodvisno od knezonadškofa. Albert II. ni dobil nadzora nad mestom Bremen, ker je imel vedno manj denarja in ni imel podpore svoje družine, Welfov, ki so se pripravljali na boj v Lüneburgski nasledstveni vojni (1370-88).
Do konca leta 1360 je Bremen Albertu II. zagotovil posojilo za financiranje njegovega razkošnega življenjskega sloga in v zameno pridobil trdnjavo Vörde skupaj z dajatvami, ki so jih plačevali oskrbniki kot jamstvo za kredit. Leta 1369 je Bremen znova posodil denar Albertu II. v zameno za zavarovanje z njegovo kovnico, ki jo je od takrat vodil mestni svet in prevzel pravico do kovanja kovancev. Leta 1377 je Bremen kupil od vojvode Friderika I. iz Brunswick-Lüneburga številne knezonadškofeve gradove, ki jih je Albert zastavil kot jamstvo za posojilo. Tako je Bremen pridobil močan položaj v nadškofiji (cerkveni kneževini), in dejansko postal pravi vladar.
Upadajoča viteška družina Bederkesa je postala globoko zadolžena Otto Edert, Neuenwalde: Reformen im ländlichen Raum, Norderstedt: Books on Demand, 2010. . in ker je že prodala veliko svojega premoženja, je celo polovico svojih posestev v okrožju Bederkesa (Amt Bederkesa) poklonila ambiciozni družini Mandelsloh (plemenita hiša ali Adelsgeschlecht). Izgubili so ostale posesti v mestu Bremen, ko so leta 1381 njegovi vojaki preprečili, da bi jih trije bratje Mandelsloh posodili Albertu II. kot teritorialno oblast. Mandelslohi in drugi roparski baroni iz knezoškofije Verden in knezonadškof iz Bremna so ropali meščane Bremna in prebivalce po celotni knezonadškofiji.
Leta 1381 je mestna vojska uspešno zatrla razbojništvo in zajela grad Bederkesa in njegove oskrbnike. Tako je Bremen pridobil oporo, da bi ohranil mir in red v svojem delu ob spodnjem toku reke Weser. Leta 1386 je mesto Bremen postalo gospodar plemenitih družin, ki so imele posestva Altluneburg in Elmloh, ki so bili prej vazali vitezov Bederkesa. Mesto je leta 1404 zamenjalo stari leseni kip Rolanda, ki ga leta 1366 porušil Bederkesi, z večjim iz apnenca; ta kip je uspel preživeti šest stoletij in dve svetovni vojni do 21. stoletja.
Leta 1411 so skupni vladajoči knezi Saške-Lauenburg, Erik IV. in njegova sinova Erik V. in Jochan IV., založili svoj delež v okrožju Bederkesa in grad Bremenskemu svetu, vključno z vsemi »kar so imeli v jurisdikciji v frizijski deželi Wursten in Lehe (Bremerhaven), ki spada v prej omenjeni grad in Vogtei«. In the Middle Low German original: "wes zee hebben an gherichte in Vreslande . . . unde an Lee, dat to deme vorscrevenen slote unde voghedie höret", here after Bernd Ulrich Hucker, "Die landgemeindliche Entwicklung in Landwürden, Kirchspiel Lehe und Kirchspiel Midlum im Mittelalter" (prvič predstavljen leta 1972 kot predavanje na konferenci zgodovinskega združenja za študij dela severne Spodnje Saške Landschaftsverbände Oldenburg v Oldenburg), in: Oldenburger Jahrbuch, vol. 72 (1972), pp. 1—22, here p. 13. Njihov delež v pristojnosti, Vogtei in gradu so bili pridobljeni zaradi kuge v Bederkesu. Leta 1421 je Bremen pridobil tudi preostalo polovico pravic vitezov Bederkesa, vključno z njihovim preostalim deležem gradu Bederkesa.
V 14. stoletju je bil Bremen pogosto v nasprotju z nizozemskimi državami. Mesto je začelo ponujati pogodbe piratom, da bi napadle svoje sovražnike in postalo regionalno središče piratstva. Ti pirati so ciljali tuje ladje po Severnem morju in zajeli številna plovila. En zloglasni kapitan, znan kot Grote Gherd ("Big Gerry"), je v eno samo ekspedicijo zajel 13 ladij iz Flandrije.
Leta 1648 se je nadškofija preoblikovala v vojvodino Bremen, ki ji je prvič vladala v personalni uniji Švedska krona. Novembra 1654, po drugi bremenski vojni, je Bremen moral odstopiti Bederkesa in naselje Lehe vojvodini Bremen (pogodba iz Stade, 1654).
Bremen in reformacija
Ko je protestantska reformacija prešla skozi severno Nemčijo, je stolnici svetega Petra pripadla stolnična suverena imuniteta ali kronska imuniteta (nemško Domfreiheit), ekstrateritorialna enklava sosednje knezonadškofije Bremen. Leta 1532 je bil kapitelj svetega Petra, ki je bil v tistem času še vedno katoliški, zaprt, potem ko je drhal, ki je bila sestavljena iz bremenskih meščanov, nasilno prekinila katoliško mašo in zahtevala od pastorja, da je vodil luteransko mašo.
Leta 1547 je kapitelj, ki je v tem času postal pretežno luteranski, imenoval Nizozemca Alberta Rizaeusa, imenovanega Hardenberg, kot prvega stolničnega pastorja protestantske pripadnosti. Rizaeus se je izkazal kot privrženec zvingliškega razumevanja Zadnje večerje, ki jo je zavrnila tedanja luteranska večina meščanov, mestni svet in kapitelj. Torej leta 1561 - po vročih sporih - je bil Rizaeus zavrnjen in izgnan iz mesta in stolnica je spet zaprla svoja vrata.
Vendar pa je zaradi te spornosti večina bremenskih meščanov in mestni svet v 1590-ih sprejel kalvinizem, medtem ko se je kapitelj, ki je bil hkrati tudi organ sekularne vlade v sosednji knezonadškofijski cerkvi, obrnil k luteranstvu. Ta antagonizem med kalvinistično večino in luteransko manjšino, čeprav je imela močan položaj v svoji suvereni imuniteti (ki je bila leta 1803 v času nemškega teritorialnega prestrukturiranja kot del mesta), je ostal prevladujoč, dokler leta 1873 niso bila združena kalvinistična in luteranska združenja v Bremnu in so ustanovili združenje pod upravo Bremenske protestantske cerkve, ki še danes obstaja in obsega večino bremenskih meščanov.
V začetku 17. stoletja je Bremen še naprej igral dvojno vlogo, ki je imela fiskalno in politično moč znotraj knezonadškofije, ne da bi ta vladala v mestu brez njegovega soglasja.
Tridesetletna vojna Kmalu po začetku tridesetletne vojne je Bremen razglasil svojo nevtralnost, tako kot večina ozemelj Spodnjesaškega cesarskega okrožja (Niedersächsischer Reichskreis). Jochan Friderik, luteranski upravitelj knezonadškofije Bremen, je obupno poskušal ohraniti svojo nadškofijo izven vojne, s popolnim soglasjem države in mesta Bremen. Ko se je leta 1623 Republika Nizozemska, ki se je borila v osemdesetletni vojni za svojo neodvisnost od špansko- habsburških in cesarskih sil zahtevala, da se jim pridruži njihov kalvinistični Bremen, je mesto to zavrnilo, vendar je začelo krepiti svoje utrdbe.
Leta 1623 so se ozemlja, ki sestavljajo Spodnje saško okrožje odločila, da bodo zaposlila vojsko, da bi ohranila nevtralnost, saj so sile katoliške lige že delovale v sosednjem spodnjem Rensko-Vestfalskem okrožju in nevarno blizu njihovi regiji. Sočasne posledice vojne, padec vrednosti valute in naraščajoče cene so že povzročile inflacijo, ki je prizadela tudi občutljiv Bremen.