Baffinov otok (, , inuktitut Qikiqtaaluk), (uradno Baffin Land),Baffin Island / Île de Baffin (Formerly Baffin Land), je največji otok v Kanadi in eden od kanadskih arktičnih otokov, del kanadske province Nunavut. Od kopenskega dela Kanade ga ločujeta Hudsonov preliv na vzhodu in preliva Fury in Hecla na zahodu. Južni del vzhodne obale meji na Labradorsko morje, severni pa na Davisov preliv in Baffinov zaliv, ki ga ločujeta od Grenlandije. Na severozahodu meji na Bylotov otok.
S površino 507.451 km² je največji kanadski otok in peti največji svetovni otok, a je zaradi odročne arktične lege redko poseljen z gostoto prebivalstva 0,026/km², po kanadskem popisu prebivalstva iz leta 2021 je imel 13.039 prebivalcev."Population and dwelling counts: Canada, provinces and territories, and census subdivisions (municipalities), Nunavut". Statistics Canada. February 9, 2022. Retrieved February 19, 2022. Največje naselje je Iqaluit, glavno mesto ozemlja Nunavut, z okrog 7000 prebivalci.
Ime Inuktitutsko ime za otok je Qikiqtaaluk, kar pomeni zelo velik otok (qikiqtaq 'otok' + -aluk 'zelo velik'), v zlogovni črki inuktitutščine pa se zapiše kot ᕿᑭᖅᑖᓗᒃ. To ime se uporablja za upravno regijo, katere del je otok (regija Qikiqtaaluk), pa tudi na več mestih v Nunavutu in na severozahodnih ozemljih,Canadian Geographical Names Database (CGNDB) Search Results for Qikiqtaaluk kot so nekateri manjši otoki: Qikiqtaaluk v Baffinovem zalivu in Qikiqtaaluk v Foxe Basin. Nordijski raziskovalci naj bi ga imenovali Helluland ('kamnita dežela').
Leta 1576 je angleški pomorščak Martin Frobisher, soimenjakinja zaliva Frobisher, pristal na otoku in ga poimenoval Kraljičin predor (Queen Elizabeth's Foreland).McDermott, James (2001a). Martin Frobisher: Elizabethan Privateer. Yale University Press. , page 139 Otok je poimenovan po angleškem raziskovalcu Williamu Baffinu, ki je leta 1616 naletel na otok, ko je poskušal odkriti Severozahodni prehod.
Prej je bil znan tudi kot Jamesov otok..
Geografija
Iqaluit, glavno mesto Nunavuta, leži na jugovzhodni obali. Do leta 1987 se je mesto imenovalo Frobisher Bay, po angleškem imenu zaliva Frobisher, na katerem leži, poimenovanega po Martinu Frobisherju. Tistega leta je skupnost glasovala za obnovitev imena Inuktitut.
Na jugu leži Hudsonov preliv, ki ločuje Baffinov otok od celinskega Quebeca. Južno od zahodnega konca otoka je Furyjev preliv in Hecla, ki ločuje otok od polotoka Melville na celini. Na vzhodu sta Davisov preliv in Baffinov zaliv, za njima pa Grenlandija. Zaliv Prince Regent in Boothijski zaliv ločujeta otok od otoka Somerset oziroma Boothijskega polotoka. Na jugozahodu je Foxe Basin z otokom Prince Charles. Na severu ga Lancaster Sound ločuje od otoka Devon in preostalega dela otokov kraljice Elizabete.
Površje otoka je raznoliko; vzdolž severovzhodne obale delno poteka Kanadski ščit, razmeroma visoko gorovje iz predkambrijskih kamnin, z najvišjim vrhom Mount Odin, visokim 2147 m. Vanj se zajedajo številni fjordi, kamor se z vrhov stekajo ledeniki. Na zahodu in jugovzhodu je površje ravninsko, z mnogimi jezeri, od katerih sta največji jezeri Nettilling in Amadjuak.
Baffinovo gorovje se razteza vzdolž severovzhodne obale otoka in je del Arktičnih Kordiljer. Najvišji vrh je gora Odin, z nadmorsko višino najmanj 2143 m, čeprav nekateri viri navajajo 2147 m. Drug pomemben vrh je gora Asgard, ki je v narodnem parku Auyuittuq, z nadmorsko višino 2011 m. Za goro Thor, ki se dviga na 1675 m, velja, da ima največji povsem navpični padec (strmo pečino) od vseh gora na Zemlji, in sicer 1250 m.
Največji jezeri na otoku ležita v južno-osrednjem delu otoka: jezero Nettilling (5542 km²) in jezero Amadjuak (3115 km²) južneje.
Zaradi izpostavljenosti severnim vetrovom je tu podnebje bistveno hladnejše kot v nekaterih drugih delih Arktike z isto zemljepisno dolžino; povprečna letna temperatura je med -7 in -8 ºC in tudi v najtoplejšem delu leta ne doseže 10 ºC.
Kamnine otoka so bogate z rudami. Na severozahodnem delu otoka je od leta 1976 deloval rudnik Nanisivik, eden najseverneje ležečih rudnikov na svetu, v katerem so kopali srebro, svinec in cink, preden je bil leta 2002 zaprt zaradi izpraznitve najdišča in padanja cen kovin.
Zgodovina Baffinov otok je verjetno isto kot Helluland, kot so ga imenovali Vikingi. Ni dokazano, da so ustanovili naselja v tej negostoljubni deželi. Vendar pa je bil verjetno tranzitna in trgovska postojanka na morski poti od grenlandske zahodne naselbine do Labradorja in naprej do Nove Fundlandije.
Leta 2012 je kanadska arheologinja Patricia Sutherland v dolini Tanfield na jugozahodu Baffinovega otoka odkrila ostanke evropskih podgan, pa tudi brusne kamne z mikroskopskimi delci kovin, prejo iz ovčje volne in druge artefakte, ki naj bi bili podobni tistim Vikingov na Grenlandiji. Domneva, da je šlo za vikinško trgovsko postojanko okoli leta 1300. Vendar pa so bili nekateri predmeti z radiokarbonsko analizo datirani v starejša stoletja; zato bi lahko tja prispeli kot del še zgodnejših trgovskih povezav. Drugi strokovnjaki dvomijo o interpretaciji artefaktov. Najdišče imajo za naselbino dorsetske kulture. Sutherland trdi tudi, da Kanadski muzej civilizacije v Gatineauju v Quebecu hrani prejo iz ovčje volne, ki so jo zamenjali za živalske kite. Pred tem je ameriški arheolog Moreau MaxwellMoreau S. Maxwell: Prehistory of the eastern Arctic, Orlando 1985. v dolini Tanfield odkril ruševine hiše iz kamna in trate z runami podobnimi simboli.Andrew Hamilton: The Medieval Norse on Baffin Island. In: Counter-currents Publishing, 2013.
Peter Pitseolak (1902–1973), dnevničar in fotograf, je bil leta 1968 osrednjega pomena za poznejšo zgodovino Baffinovega otoka. Njegova zbirka fotografij je zdaj shranjena v muzeju McCord Stewart v Montrealu.
Na majhnem otoku zahodno od Iqaluita leži teritorialni park Qaummaarviit, kjer so našli približno 3000 artefaktov in 20.000 kosti kitov in tjulnjev ter ostanke enajstih hiš iz trate, kamnitih obročev in šotorov iz kulture Thule okoli leta 1200. Otok je bil takrat očitno naseljen vse leto.
Po tem obdobju, v letih 1576 in 1577, so Inuiti na jugovzhodu otoka imeli prve stike in konflikte z odpravami Angleža Martina Frobisherja, ki je tri Inuite – moškega, žensko in njunega otroka – na silo odpeljal v Anglijo. Umrli so kmalu po prihodu v Anglijo.Renée Fosset: In Order to Live Untroubled: Inuit of the Central Arctic 1550-1940. Univ. of Manitoba Press, 2001. Sledi teh odprav je v 1860-ih v zalivu Frobisher odkril Charles Francis Hall.
V 18. stoletju so se med Evropejci in Inuiti z južnega Baffinovega otoka razvili občasni trgovinski stiki. Po letu 1820 so kitolovci naleteli na Inuite tudi na severu otoka. Ta stalen stik je povečal njihovo odvisnost od evropskih trgovcev. Potem ko je kitolov v 20. stoletju upadel, so se Inuiti obrnili k lovu na lisice, da bi zadovoljili svoje potrebe s trgovino s krznom.
V 1950-ih so bili Inuiti na silo preseljeni v Iqaluit.
Demografija Po kanadskem popisu prebivalstva leta 2021 je bilo prebivalstvo Baffinovega otoka 13.039, kar pomeni gostoto prebivalstva 0,03/km2. Prebivalstvo predstavlja 67,37 odstotka od 19.355 ljudi v regiji Qikiqtaaluk, 56,51 odstotka prebivalstva Arktičnega arhipelaga in 35,38 odstotka prebivalstva Nunavuta.
Po kanadskem popisu prebivalstva leta 2016 je bila večina, 74,06 odstotka, avtohtonih ljudstev, 25,83 odstotka pa neavtohtonih. V primerjavi z 88,85 odstotka in 14,12 odstotka avtohtonih in neavtohtonih prebivalcev za Nunavut kot celoto. Ta nižji odstotek avtohtonih ljudstev na otoku Baffin je posledica dejstva, da je v Iqaluitu 59,29 odstotka avtohtonih in 40,65 odstotka neavtohtonih. Od celotnega prebivalstva je 72,17 odstotka Inuitov, 0,92 odstotka Prvih narodov in 0,73 odstotka Métisov. Razen nekaj pripadnikov Prvih narodov v Arctic Bayu vsi neinuitski avtohtoni ljudstva živijo v Iqaluitu.
Zaselka Kinngait (1396 prebivalcev) in Qikiqtarjuaq (593 prebivalcev) ne ležita na samem otoku Baffin. Kinngait se nahaja na otoku Dorset, ki je nekaj kilometrov od jugovzhodne konice polotoka Foxe. Podobno se Qikiqtarjuaq nahaja na otoku Broughton, ki se nahaja blizu severne obale polotoka Cumberland.
Rudnik Mary River, rudnik železove rude z ocenjeno 21-letno življenjsko dobo, pri reki Mary River, bi lahko vključeval gradnjo železnice in pristanišča za prevoz rude.The Mary River Project To bi lahko tam ustvarilo začasno rudarsko skupnost.
Divje živali
Na Baffinovem otoku sta zatočišče za selitvene ptice Isulijarniq in zatočišče za divje živali Bowman Bay.
Zatočišče za selitvene ptice Isulijarniq, poimenovano po J. Deweyju Soperju, je na zahodni strani otoka Baffin od zaliva Bowman do reke Koukdjuak. Gre za 8159 km2 veliko območje, ki je bilo 24. maja 1982 s strani Ramsarske konvencije uvrščeno med mokrišča mednarodnega pomena. Tukaj živi največja kolonija gosi na svetu in veliko število neplodnih karibujev.
Zatočišče za divje živali Bowman Bay je tudi na zahodni strani Baffinovega otoka blizu zaliva Bowman v Veliki ravnini Koukdjuaka. Meri 1079 km² in je v okviru Mednarodne zveze za varstvo narave razvrščen v kategorijo IV (območje upravljanja habitatov/vrst).
Na Baffinovih otokih so tako divje živali, ki živijo skozi vse leto kot poleti. Na kopnem so primeri divjih živali, ki živijo skozi vse leto, karibuji, severni medved, polarna lisica, navadna lisica, arktični zajec, lemingi in volk z Baffinovih otokov.
Črede karibujev se pozimi selijo v omejenem obsegu od severnega Baffinovega otoka do južnega dela, celo do polotoka Frobisher Bay, poleg otoka Resolution, nato pa se poleti selijo nazaj na sever. Leta 2012 je raziskava čred karibujev pokazala, da je lokalna populacija le približno 5000, kar je za kar 95 % manj kot v 1990-ih.Icebergs, feasts and culture in Pond Inlet, Nunavut, CBC News
Arktični zajci se pojavljajo po vsem Baffinovem otoku. Njihovo krzno je pozimi čisto belo, poleti pa se prelevi v temno sivo, razkuštrano. Arktični zajci in lemingi so pomemben vir hrane za polarne in navadne lisice ter arktične volkove.
Lemingi so prisotni tudi po vsem otoku in so glavni vir hrane za lisice, volkove in snežno sovo. Pozimi lemingi kopljejo zapletene sisteme rovov skozi snežne zamete, da pridejo do svoje zaloge hrane iz suhih trav in lišajev.
Plenilci Severne medvede lahko najdemo vzdolž celotne obale Baffinovega otoka, vendar so najbolj razširjeni tam, kjer je morski led v obliki pakiranega ledu, kjer živijo njihovi glavni viri hrane – obročasti tjulnji in bradati tjulnji. Severni medvedi se parijo približno vsako leto in okoli marca skotijo enega do tri mladiče. Samice lahko potujejo 10–20 km v notranjost, da bi našle veliko snežno nasipino, kjer izkopljejo brlog, v katerem preživijo zimo in kasneje skotijo. Populacija severnih medvedov tukaj je ena od 19 genetsko različnih demesov cirkumpolarne regije.C. Michael Hogan (2008) Polar Bear: Ursus maritimus, globalTwitcher.com, ed. Nicklas Stromberg
Navadne lisice lahko najdemo predvsem na najjužnejših območjih Baffinovega otoka, stran od najhujšega zimskega vremena, čeprav se nekateri posamezniki lahko hranijo in raziskujejo tudi drugje. Polarne lisice običajno najdemo tam, kjer se severni medvedi podajo na hitri led blizu kopnega v iskanju tjulnjev. Polarne lisice so mrhovinarji in pogosto sledijo severnim medvedom, da bi dobili njihove ostanke. Znani so tudi po tem, da občasno jemljejo ptice, ki gnezdijo na tleh, ter njihova jajca in mladiče, kot so race, gosi, bereke, galebi, obalne ptice in celo snežne sove. Na otoku Baffin Inuiti včasih ujamejo polarne lisice, vendar tam ni več močne industrije krzna.