Hermann Karl Hesse; psevdonim Emil SinclairLiteraturarchiv: Hermann Hesse Archiv. Akademie der Künste, pridobljeno 19. novembra 2012. (rojen 2. julija 1877 v Calwu, Kraljevina Württemberg, Nemško cesarstvo; umrl 9. avgusta 1962 v Montagnoli, kanton Tessin, Švica), je bil nemško-švicarski pisatelj, pesnik in slikar. Širšo prepoznavnost je dosegel z deli kot so Siddharta in Stepni volk (nem. Steppenwolf) ter s svojimi pesmimi, denimo Stopnje (nem. Stufen). Leta 1946 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo.
Hesse je bil kot sin misijonarske hčere iz Württemberga in misijonarja, ki je bil baltski Nemec, po rojstvu državljan Ruskega carstva. Od 1883 do 1890 in ponovno od 1924 dalje je imel državljansko pravico Švice, v vmesnem času pa je posedoval državljanstvo Kraljestva Württemberg.Hermann Hesse: Biografie . Stadt Calw, 2011.Rebekka von Mallinckrodt: Hermann Hesse. Tabelarni prikaz Hessejevega življenja na LeMO (Lebendiges Museum Online).Hugo Ball: Hermann Hesse. Sein Leben und sein Werk. S. Fischer, Berlin 1927. (freilesen.de)Weltbürger – Hermann Hesses übernationales und multikulturelles Denken und Wirken. Razstava muzeja Hermann-Hesse-Museum mesta Calw od 2. julija 2009 do 7. februarja 2010.
Življenje
Otroštvo in mladost (1877-1895) sličica|Hessejeva rojstna hiša na Marktplatzu v Calwu. Posneto 2008. Rojstna soba leži za prvima dvema oknoma na levi v drugem nadstropju.
Hiša staršev Hesse je izviral iz družine evangeličanskih misijonarjev in je odraščal v zaščitenem in intelektualnem družinskem ozračju. Oba starša sta bila po naročilu Evangelijske misijonske družbe Basel dejavna v Indiji, kjer je bila Hessejeva mati, württemberžanka Marie Gundert (1842-1902) tudi rojena.Marie Hesse: Marie Hesse Biographie. (Arhivirano 23. novembra 2015 na Internet Archive) Stadt Calw, 2015. Njegov oče Johannes Hesse (1847-1916), sin okrožnega zdravnika in državnega svetnikaMartin Pfeifer: Erläuterungen zu Hermann Hesses Roman Das Glasperlenspiel. C. Bange, Hollfeld/Ofr. 1977 (= Königs Erläuterungen und Materialien. Band 316/17a). ISBN 3-8044-0191-0, str. 6. ter vnuk trgovca, ki se je preselil iz Lübecka v Estonijo, je živel v estonskem mestecu Paide (nem. Weissenstein) v takratnem Ruskem carstvu; s tem je bil tudi Hermann od rojstva dalje ruski državljan. Johannes Hesse je bil v Calwu od leta 1873 dalje sodelavec Calwske založniške družbe (nem. Calwer Verlagsverein). Le-tej je predsedoval njegov tast Hermann Gundert (1814-1892), kateremu je v letih 1893-1905 tudi sam sledil kot predsednik in vodja založbe.
Hermann Hesse je imel osem bratov in sester, od katerih so trije umrli že v detinstvu. Odraščal je z obema več let starejšima polbratoma Theodorjem Isenbergom in Karlom Isenbergom, ki sta bila otroka njegove matere in njenega pokojnega soproga Charlesa Isenberga. Ostali trije, ki so bili njegovi pravi bratje in sestre, so se imenovali Adele, Marulla in Hans Hesse. Hermann Hesse je bil otrok z zelo bujno domišljijo in izrazitim temperamentom. Njegov talent je že zgodaj postal opazen: ni mu manjkalo pesniških idej in risal je čudovite slike. Tako je zapisala njegova mati 2. avgusta 1881 v nekem pismu, naslovljenem na njegovega očeta Johannesa Hesseja: »[…] deček ima življenje, orjaško moč, mogočno voljo in neko vrsto docela osupljivega razuma za njegova štiri leta. Kam to hoče iti? Pošteno mi izčrpava življenje to notranje bojevanje proti njegovemu visokemu tiranskemu duhu, njegovim strastnim viharjem in navalom […]
Bog mora ta ponosni um vzeti v roke, potem bo nekaj plemenitega in sijajnega iz tega, toda mrazi me ob misli, kaj bi iz tega mladega, strastnega človeka ob napačni ali šibki vzgoji lahko nastalo.«Volker Michels (ur.): Über Hermann Hesse. Band 1 (zvezek 1): 1904–1962, Repräsentative Textsammlung zu Lebzeiten Hesses. Frankfurt am Main 1979, ISBN 3-518-06831-8, str. 400. Svet, v katerem je Hermann Hesse preživel prva leta, je bil po eni strani zaznamovan z duhom švabskega pietizma. Po drugi strani sta bila njegovo otroštvo in mladost zaznamovana z očetovim baltstvom, kar je Hermann Hesse označil kot »pomembno in učinkujoče dejstvo«. Tako je bil oče v Württembergu kot v Švici neprilagojen tujec, ki ni nikjer pognal korenin in je deloval »vedno kot zelo vljuden, zelo tuj in osamljen, malo razumljeni gost«.Hermann Hesse: Briefe. Verlag Suhrkamp, Frankfurt am Main 1964, str. 414. Poleg tega je tudi družina po materini strani pripadala v veliki meri internacionalni skupnosti misijonarjev in njegova, iz te rodovne veje izvirajoča babica Julie Gundert, rojena Dubois (1809-1885) je kot francosko govoreča Švicarka prav tako celo življenje ostala tujka v švabskem malomeščanskem svetu. sličica|Hessejevo rojstno mesto Calw z Nikolajevim mostom in kapelo (nem. Nikolausbrücke in Nikolauskapelle) nad reko Nagold. Doživetja in pripetljaje iz njegovega otroštva in mladosti v Calwu, ozračje in pustolovščine na reki, most, kapelo, tesno eno ob drugi ležeče hiše, skrite kotičke in vogale kot tudi prebivalce z vsemi njihovimi prikupnimi posebnostmi ali čudaštvi je Hesse popisal v svojih zgodnejših gerbersauških povestih. Gerbersau je pesniško krajevno ime, ki si ga je Hesse izmislil kot psevdonim za mestece Calw; v nemščini Gerber pomeni strojar, namreč za časa Hessejeve mladosti je atmosfero mesteca še vedno močno določal starodaven strojarski ceh.Siegfried Greiner: Hermann Hesse – Jugend in Calw. 1981, str. VIII.
Protiutež k pietizmu, ki pa je delovala bolj od znotraj, je bil svet Estonije, ki je vedno znova vzplameneval v pripovedih očeta Johannesa Hesseja. »Nadvse veder, pri vsej krščanskosti zelo z življenjsko radostjo navdan svet […] ničesar si nismo želeli bolj goreče kot da bi enkrat to Estonijo tudi videli […] kjer je bilo življenje tako rajsko, pisano in veselo.«
Poleg tega je imel Hermann Hesse na razpolago obsežno knjižnico svojega učenega starega očeta Hermanna Gunderta z deli iz svetovne literature, ki se je je močno posluževal. Vse te komponente svetovljanstva »so bile podlaga za izolacijo in obvarovanost proti vsakršnemu nacionalizmu, ki sta bili odločilni v mojem življenju«.
Šolsko izobraževanje sličica|Samostan v Maulbronnu. Leta 1881 se je družina za pet let preselila v Basel. Oče Johannes si je leta 1882 pridobil baselsko državljansko pravico (nem. Bürgerrecht), s čimer so vsi člani družine postali švicarski državljani. Od 1885 dalje je bil Hesse učenec na internatski šoli imenovani Deška hiša misijona (nem. Knabenhaus der Mission) V »Baselskem misijonu« je poučeval Hermannov oče.Časovna tabela v knjigi: Hermann Hesse: Gertrud. Roman. Suhrkamp, Frankfurt am Main 1983 (= suhrkamp taschenbuch. Band 890), ISBN 3-518-37390-0, str. 194. Julija 1886 se je družina ponovno preselila v Calw, kjer je Hesse najprej vstopil v drugi razred Calwske latinske šole (realni licej). Leta 1890 je prešel na latinsko šolo v Göppingenu kot priprava na württemberški deželni izpit, ki je Württemberžanom dovoljeval brezplačno izobraževanje za deželnega uradnika ali župnika. Zavoljo tega mu je oče kot edinemu v družini novembra 1890 pridobil württemberško državljanstvo, s čimer je izgubil švicarsko državljansko pravico. Potem ko je 1891 opravil v Stuttgartu deželni izpit, je, določen za teološko kariero, obiskoval evangeličansko-teološko semenišče v Samostanu Maulbronn. V Maulbronnu se je marca 1892 pokazal »uporniški« značaj učenca: pobegnil je iz semenišča, ker je hotel postati »ali pesnik ali pa sploh nič« in je bil šele dan pozneje prijet pod milim nebom.
Sedaj se je pričela odiseja skozi različne ustanove in šole, ki so jo spremljali ostri spori s starši. Pri 14 letih se je Hermann Hesse domnevno znašel v depresivnem obdobju in je v nekem pismu z dne 20. marca 1892 izrazil samomorilne misli.V pismu je zapisal: »Rad bi preminil kakor zarja.« - nem. »Ich möchte hingehen wie das Abendrot.« Maja 1892 je mladenič poskusil narediti samomor s pištolo in sicer v krščanski ustanovi v Bad Bollu, ki jo je vodil teolog in dušni pastir Christoph Friedrich Blumhardt. V nadaljevanju sta starša Hesseja pripeljala v duševno zdravstveno ustanovoDanes se ta ustanov imenuje »Diakonie Stetten« (slovensko »Diakonija Stetten«); diakonija je dobrodelna, socialna ustanova v evangeličanski cerkvi. v kraju Stetten im Remstal, ki je danes del občine Kernen im Remstal, v bližini Stuttgarta. Tam je moral delati na vrtu in pomagati pri pouku duševno oviranih otrok.
Tu so pubertetniška kljubovalnost, osamljenost in občutek, da ga je družina nerazumljenega zavrgla, dosegli vrh. V znamenitem, obtožujočem pismu z dne 14. septembra 1892, naslovljenem na njegovega očeta, je slednjega - poslej jasno zavzemajoč distanco - nazval »Zelo spoštovani gospod!« (nem. »Sehr geehrter Herr!«)Heimo Schwilk: Hermann Hesse. 2012, str. 43. - in to je bilo v nasprotju s prejšnjimi, deloma odkritimi, zelo komunikativnimi pismi. Poleg tega je besedilo opremil z agresivno ironičnimi in sarkastičnimi formulacijami. Tako je (poleg lastne osebe) tudi svojem očetu že v naprej pripisal krivdo za morebitne bodoče »zločine« (nem. Verbrechen), ki bi jih on, to je Hermann, kot »sovražitelj sveta« (nem. Welthasser) lahko zagrešil posledično zaradi njegove nastanitve v Stettnu. Na koncu se je podpisal kot »H. Hesse, ujetnik v kaznilnici v Stettnu«. V pripisu je še dodal: »Pričenjam premišljevati, kdo je v tej aferi slaboumen.«Hesse: Kindheit und Jugend vor Neunzehnhundert. Band 1 (zvezek 1), str. 268 in sl. Počutil se je zapuščenega s strani Boga, staršev in sveta in je v ozadju versko pietističnih tradicij svoje družine videl svetohlinstvo.
Od konca leta 1892 dalje je lahko obiskoval gimnazijo v Cannstattu (okrožje v mestu Stuttgart). Leta 1893 je tam sicer opravil malo maturo, vendar je prekinil šolanje.
Usposabljanje za poklic Potem ko je v Esslingenu am Neckar po treh dneh pobegnil s svojega prvega usposabljanja za knjigotržca, je zgodaj poleti 1894 nastopil 14 mesečno usposabljanje za mehanika v tovarni stolpnih ur Perrot v Calwu. Monotono delo lotanja in piljenja pa je v Hesseju kmalu okrepilo željo, da bi se ponovno posvetil literaturi in ukvarjanju z duhovnimi stvarmi. Oktobra 1895 je bil pripravljen začeti novo usposabljanje za knjigotržca in ga resno opravljati, to pot v Tübingenu. Izkustva iz svoje mladosti je pozneje obdelal v romanu Pod kolesom (nem. Unterm Rad).
Pot do pisateljstva (1895-1904) Že kot desetletnik se je Hesse preizkusil v pravljici: Oba brata (nem. Die beiden Brüder). Objavljena je bila 1951.
Tübingen sličica|Knjigarna Heckenhauer v Tübingenu, Hessejevo delovno mesto v letih 1895–1899. Hesse je bil tu tri leta vajenec, potem pa še eno leto pomočnik v knjigarni. Hesse je od 17. oktobra 1895 dalje delal v knjigarni in antikvariatu Heckenhauer v Tübingenu. Težišče knjižne ponudbe so tvorili teologija, filologija in pravoznanstvo. Naloge Hesseja kot vajenca so obsegale preverjanje, pakiranje, razvrščanje in arhiviranje knjig. Po koncu 12 urnega delavnika se je Hesse še zasebno izobraževal, knjige so mu tudi nadomeščale pomanjkljive socialne kontakte ob dolgih, dela prostih nedeljah. Poleg teoloških spisov je Hesse prebiral zlasti Goetheja, pozneje tudi Lessinga, Schillerja in besedila o grški mitologiji. Leta 1896 je bila v nekem dunajsem časopisu natisnjena njegova pesem Madonna, v publikaciji Deutsches Dichterheim (Organ für Dichtkunst und Kritik) (slovensko Nemški pesniški dom. Glasilo za pesniško umetnost in kritiko) so sledile še druge. Hesse, knjigotrški vajenec, se je 1897 spoprijateljil s tedanjim študentom prava in poznejšim zdravnikom ter pisateljem Ludwigom Finckhom iz Reutlingena, ki je po svojem doktorskem izpitu 1905 sledil Hesseju v Gaienhofen.