Federico Fellini, italijanski filmski režiser, * 20. januar 1920, Rimini, Italija, † 31. oktober 1993, Rim.
Prepoznaven je bil po svojem posebnem slogu, ki je združeval domišljijo in baročne podobe z realnostjo, zdaj je priznan kot eden največjih in najvplivnejših filmskih ustvarjalcev vseh časov.Burke in Waller, stran 12. Njegove filme so v anketah revij, kot sta Cahiers du cinéma in Sight & Sound, uvrstili med najboljše filme vseh časov, med njimi film Osem in pol iz leta 1963, ki ga je Sight & Sound uvrstil na deseto mesto lestvice najboljših filmov vseh časov.
V karieri, ki je trajala skoraj petdeset let, je Fellini osvojil zlato palmo za film Sladko življenje, pet oskarjev, dva zlata leva, in glavno nagrado Mednarodnega filmskega festivala v Moskvi. Odlikovan je bil tudi z italijanskim redom za zasluge. Štirje njegovi filmi so osvojili oskarja za najboljši tujejezični film, kar je največ med vsemi filmskimi ustvarjalci, na 65. podelitvi oskarjev v Los Angelesu leta 1993 pa je prejel še častnega oskarja za življenjsko delo.
Poleg filmov Sladko življenje in Osem in pol so med bolj znanimi njegovimi filmi tudi Cesta, Kabirijine noči, Giulietta in duhovi, Satirikon, Spominjam se ... in Fellinijev Casanova. V anketi med režiserji je bil na seznamu najboljših režiserjev vseh časov uvrščen na 2. mesto, v anketi kritikov revije Sight & Sound leta 2002 pa se je uvrstil na 7. mesto.
Zgodnje življenje in izobrazba
Rimini (1920-1938) Federico Fellini se je rodil 20. januarja 1920 v Riminiju, v majhnem mestu ob Jadranskem morju. Starši so pripadali srednjemu sloju. Oče Urbano Fellini (1894-1956) je bil rojen v kmečki družini iz Gambettole in se je leta 1915 preselil v Rim, kjer je delal kot pek v tovarni testenin Pantanella. Mama Ida Barbiani (1896-1984) je izhajala iz meščanske katoliške družine rimskih trgovcev. Kljub neodobravanju družine je leta 1917 odšla z Urbanom živet v dom njegovih staršev v Gambettoli.Alpert, stran 16. Civilno sta se poročila leta 1918, cerkveni obred pa je potekal leto dni pozneje v Santa Marii Maggiore v Rimu.
Par se je nastanil v Riminiju, kjer je Urbano delal kot potujoči prodajalec. Federico je imel mlajšega brata Riccarda (1921-1991), ki je postal dokumentarni direktor na televiziji RAI, in sestro Mario Maddaleno (1929-2002), pozneje poročeno Fabbri. Leta 1924 je Federico začel obiskovati zasebno osnovno šolo San Vincenzo v Riminiju, ki so jo vodile nune. Dve leti pozneje je nadaljeval na javni šoli Carlo Tonni. V prostem času je risal, sodeloval pri lutkovnih predstavah in prebiral priljubljeno revijo Il corriere dei piccoli, ki je povzela tradicionalne ameriške stripe avtorjev Winsorja McCaya, Georgea McManusa in Fredericka Burr Opperja. Njegov Happy Hooligan naj bi Fellinija navdihnil za Gelsomino v filmu Cesta leta 1954, McCayev Little Nemo pa naj bi vplival na njegov film Mesto žensk iz leta 1980.Bondanella, The Films of Federico Fellini, stran 7. Leta 1926 je odkril teater Grand Guignol, kjer je igral klovn Pierino in kjer je tega leta videl prvi film Maciste All'Inferno Guida Brignoneja, ki je vplival na njegovo poznejše delo.Burke in Waller, strani 5-13.
Federico se je leta 1929 vpisal v šolo Ginasio Giulio Cesare, kjer se je spoznal z Luigijem ''Tittom'' Benzijem, ki je kasneje postal ugledni odvetnik v Riminiju in je bil model za mladega Titto v filmu Spominjam se ... iz leta 1973. V času Mussolinijeve diktature sta Federico in Riccardo postala člana Avanguardiste, obvezne fašistične mladinske moške skupine. Leta 1933 je s starši prvič obiskal Rim. Tega leta je čezatlantska ladja SS Rex, ki je prikazana v Spominjam se ..., odplula na prvo potovanje. Morsko bitje, najdeno na plaži na koncu filma Sladko življenje iz leta 1960 ima svojo osnovo v ogromni ribi, ki so jo leta 1934 po nevihti odkrili na plaži v Riminiju.
Čeprav je Fellini prilagodil ključne dogodke iz otroštva in adolescence v filmih, kot so Postopači (1953), Osem in pol (1963) in Spominjam se ... (1973), je vztrajal, da so taki avtobiografski spomini izvirni:
Leta 1937 je Fellini skupaj s slikarjem Demosom Boninijem odprl prodajalno portretov v Riminiju. Njegov prvi humorni prispevek se je pojavil v rubriki Razglednice za naše bralce v milanski Domenici del Corriere. Odločil se je za kariero karikaturista in je zato leta 1938 odpotoval v Firence, kjer je v 420. številki tednika objavil svoj prvi strip. Šoli ni posvečal toliko pozornostiKezich, stran 17. in si je v enem letu nabral 67 odsotnosti.Kezich, stran 14. Julija 1938 jo je naposled zaključil.
Rim (1939) Septembra 1939 se je na željo staršev vpisal na pravno šolo Univerze v Rimu. Pisec njegove biografije Hollis Alpert je zapisal, da ni nobenih podatkov o tem, ali se je sploh kdaj udeležil pouka.Alpert, stran 33. V tem času je spoznal še enega vseživljenjskega prijatelja, slikarja Rinalda Gelenga. Ker sta bila zelo revna, sta združila moči in začela risati skice restavracij in kavarn, vendar neuspešno. Fellini je sčasoma dobil delo novinarja za dnevna časopisa Il Piccolo in Il Popolo di Roma, vendar ga je kmalu prenehal opravljati zaradi pisanja le dolgočasnih lokalnih novic.
Štiri mesece po objavi prvega članka v zelo vplivni humorni reviji Marc'Aurelio, ki je izhajala na dva tedna, se je pridružil uredništvu in dosegel uspeh s pisanjem kolumn v rubriki But Are You Listening?.Kezich, stran 31. Šlo je za odločilna leta v njegovem življenju.Bondanella, The Films of Federico Fellini, stran 8. Dobil je stalno zaposlitev med letoma 1939 in 1942 ter v tem času spoznal veliko pisateljev in scenaristov. Ta poznanstva so mu odprla pot v kinematografijo. Njegovi sodelavci v uredništvu revije so bili poznejši režiser Ettore Scola, marksistični teoretik in scenarist Cesare Zavattini in Fellinijev poznejši scenarist Bernardino Zapponi. Med opravljanjem intervjujev za revijo CineMagazzino je spoznal najbolj priljubljenega italijanskega igralca, režiserja, scenarista in humorista Alda Fabrizija, s katerim je pozneje tudi sodeloval, še posebej pri ustvarjanju humornih monologov.Kezich, stran 55.
Kariera in poznejše življenje
Zgodnji scenariji (1940-1943)
Oče Urbano je imel v Riminiju veliko dela s poslom, zato je leta 1940 poslal ženo in družino v Rim. Federico in prijatelj Ruggero Maccari sta po navdihu Marc'Aurelia začela pisati radijske skeče in scenarije za filme.
Ko še ni dopolnil 20 let, je s Fabricijevo pomočjo sodeloval pri nastanku filma Il pirata sono io v režiji Maria Mattolia. Dobil je številne ponudbe za nova sodelovanja v studiu Cinecittà in razširil krog poznanstev, ki so mu odprla pot v svet profesionalnega filma, med drugim je spoznal pisca Vitaliana Brancatija in scenarista Piera Tellinija. Po Mussolinijevi napovedi vojne proti Franciji in Angliji 10. junija 1940 je Fellini odkril Kafkovo Metamorfozo, Gogolja, Johna Steinbecka in Williama Faulknerja ter francoske filme režiserjev Marcela Carnéja, Renéja Claira in Juliena Duvivierja.Alpert, stran 42. Leta 1941 je izdal Il mio amico Pasqualino, 74 strani dolgo knjižico v desetih poglavjih, v kateri opisuje absurdne dogodivščine svojega alter ega Pasqualina.Kezich, stran 35.
Med pisanjem za radio je Fellini v studiu italijanske javne radiotelevizije EIAR jeseni 1942 spoznal svojo bodočo ženo Giulietto Masino, ki je nastopala kot Pallina v Fellinijevi radijski seriji Cico in Pallina. Znana je bila tudi po svojih glasbeno-komedijskih oddajah, ki so navduševala občinstvo, prizadeto zaradi druge svetovne vojne.Kezich, stran 48. Novembra 1942 se je Fellini odpravil v Libijo, ki jo je tedaj okupirala fašistična Italija, da je sodeloval pri ustvarjanju filma I cavalieri del deserto v režiji Osvalda Valentija in Gina Talama, za katerega je spisal scenarij.Kezich, stran 70. Bil je odgovoren za hitre spremembe scenarija, zato je tudi režiral prve prizore filma. Ko so Tripoli osvojile britanske sile, je skupaj s sodelavci pobegnil z nemškim vojaškim letalom, ki jih je odneslo na Sicilijo. Njegova afriška pustolovščina je bila kasneje objavljena v Marc'Aureliu pod naslovom The First Flight, kar označuje začetek novega obdobja v njegovem življenju, ko ni bil več samo scenarist, ki ustvarja za svojo mizo, temveč filmski ustvarjalec na terenu.Kezich, stran 71.
Apolitični Fellini je bil rešen vojaške obveznosti, ko je letalski napad na Bologno uničil njegove zdravstvene kartoteke. Z Giulietto sta se skrila pri njeni teti in v skrivališču ostala do Mussolinijevega padca 25. julija 1943. Po devetih mesecih zveze sta se poročila 30. oktobra 1943. Nekaj mesecev kasneje je Giulietta po padcu po stopnicah spontano splavila. 22. marca 1945 je rodila sina Pierfederica, ki pa je zaradi encefalitisa po mesecu dni, 24. aprila 1945, umrl.Kezich, stran 74. Tragedija je na paru pustila trajne čustvene in umetniške posledice.Kezich, stran 157. Po tem dogodku nista imela več otrok.Intervju z Luigijem ''Titto'' Benzijem v dokumentarcu Fellini: I'm a Born Liar (2003).
Neorealistični začetki (1944-1949) Po osvoboditvi Rima 4. junija 1944 sta Fellini in Enrico De Seta odprla Funny Face Shop, kjer sta se v povojni recesiji preživljala z risanjem karikatur ameriških vojakov. Z italijanskim neorealizmom se je srečal, ko se je z njim v trgovini sestal režiser Roberto Rossellini, ki je ustvarjal film Stories of Yesteryear (pozneje je bil preimenovan v Rome, Open City). Predlagal mu je, da bi mu pomagal pri scenariju, predvsem pri pisanju dialogov. Ker se je zavedal Fellinijevega ugleda, ga je prosil tudi, da je prepričal prijatelja igralca Alda Fabrizija,Kezich, stran 78. da je odigral vlogo župnika očeta Giuseppeja Morosinija, ki ga je nacistični SS usmrtil 4. aprila 1944.
Leta 1947 sta bila Fellini in Sergio Amidei nominirana za oskarja za scenarij za film Rome, Open City.
Ko je leta 1946 kot scenarist in asistent režiserja pomagal pri Rossellinijevem novem filmu Paisà, mu je bilo zaupano snemanje sicilijanskih prizorov v Maioriju. Februarja 1948 je spoznal mladega gledališkega igralca Marcella Mastroiannija, ki je takrat igral ob Fellinijevi ženi Giulietti Masini.Kezich, stran 404. Fellini je tesno sodeloval tudi z Albertom Lattuadom in pomagal pri pisanju scenarijev za filma Senza pietà in Il mulino del Po. Leta 1948 je ponovno združil moči z Rossellinijem za film L'Amore, sodeloval pri pisanju scenarij in v delu filma s podnaslovom Čudež odigral manjšo vlogo ob Anni Magnani. Za vlogo prevaranta, ki ga je Magnanijeva zamenjala za svetnika, si je moral Fellini svoje temne čase prebarvati na svetlo.
Zgodnji filmi (1950-1953)
Leta 1950 sta Fellini in Lattuado spisala scenarij in režirala film Luči varieteja, ki je bil Fellinijev prvi celovečerni film. Šlo je za zgodovinsko komedijo o potujočih umetnikih, kjer sta glavni vlogi odigrali njuni ženi Giuletta Masina in Carla del Poggio. Izid filma je prinesel slabe kritike in omejeno distribucijo ter katastrofo za vse, ki so bili udeleženi. Podjetje, ki je film produciralo, je šlo v stečaj, zato sta Fellini in Lattuada še desetletja odplačevala dolg.Kezich, stran 114. Februarja 1950 so Rossellini, Amidei in Fellini ponovno prejeli nominacijo za oskarja za scenarij za film Paisà.