Velika nagrada Tripolija 1933

Velika nagrada Tripolija 1933 je bila neprvenstvena dirka za Veliko nagrado v . Odvijala se je 7. maja 1933 v italijanskem mestu Tripoli, danes Libija. Zmagal je Achille Varzi, Automobiles Ettore Bugatti, po srditem dvoboju z Taziem Nuvolarijem, Scuderia Ferrari, s prednostjo le dveh desetink sekunde, tretji je bil Henry Birkin z več kot minuto in pol zaostanka. Alfred Neubauer, dolgoletni športni direktor Mercedes-Benza, ki pa ga na dirki ni bilo, je v svoji knjigi zapisal, da je Nuvolari tik pred ciljem zavrl in prepustil zmago Varziju, kar pozneje povzame več avtorjev, in ustvari mit o eni največjih prevar v motošportu. Ob dirki je namreč potekala tudi loterija, katere zmagovalec je bil določen na podlagi razpleta dirke.

Poročilo Nastanek legende thumb|220px|left|Neubauerjeva knjiga, vir legende Zgodba o tej dirki je bila velikokrat povedana. Pojavlja se v knjigah in revijah Sports Car Graphic, Ford Times, Car and Driver, Autosport, Automobile Quarterly, Road & Track, Motor Sport in Power and Glory, ki so jih napisali renomirani avtorji, kot so Charles Proche, William Court, Charles Fox, Eoin Young, Richard Garrett, Chris Nixon, Mark Hughes in Rob Walker. Za vse pa je vir zgodbe športni direktor Mercedes-Benza, Alfred Neubauer, ki jo je objavil leta 1958 v svoji knjigi Männer, Frauen und Motoren. Die Erinnerungen des Mercedes- Rennleiters Alfred Neubauer v posebnem poglavju. Neubauer, ki se dirke sploh ni udeležil, je bil znan pripovedovalec zgodb, katerim je včasih kaj tudi dodal, da so bile bolj zanimive, na primer odgovoren je tudi za legendo o Srebrnih puščicah, ki naj bi po njegovo nastala na dirki Eifelrennen 1934, a ne temelji na resničnih dogodkih.

Pred dirko thumb|332px|right|Plakat za dirko Italijanska kolonija Libija, oziroma Tripolitania, je iskala nov vih dohodkov, da bi pokrila zahtevane dajatve Rimu, pa tudi fašistična oblast v italiji je iskala način, kako bi promovirala kolonijo za turizem, kjer bi se nekateri morda kasneje naselili tudi za stalno. Toda turistov je bilo razmeroma malo, imigrantov pa pe manj. Zaradi popularnosti motošporta med Italijani, so leta 1926 zgradili dirkališče blizu glavnga mesta Tripoli med tem, ko dirka potekala že od leta 1925, toda ni dosegla ravno željenega, posebej finančnega, uspeha. Dirka leta 1929 je potekala le na direkten ukaz guvernerja Emilia de Bona, ki je tudi pripeljal nekaj sponzorjev. Zadnja dirka leta 1930, ki je potekala v Tripoliju, je bila ekonomska polomija, saj se je dirke udeležilo le dvanajst dirkačev, ki so dirkali na 26,2 km stezi, gledalcev je bilo malo, ob tem pa se je še popularni dirkač Gastone Brilli-Peri, ki je zmagal na dirki leto pred tem, smrtno ponesrečil, zato dirke zadnji dve leti sploh ni bilo.

Samozavestni Egidio Sforzini, predsednik lokalnega avtomobilističnega kluba, Automobile Club di Tripoli (ACT), poskusi ponovno z organizacijo dirke, tokrat na bolj evropskem dirkališču, zgledovali se je po znamenitih dirkališčih tistega časa, kot so bili Montlhéry, AVUS in celo Nürburgring. Toda proračun ni velik in je na voljo le zaradi cilja promocije kolonije, dirkališče naj bi bilo le turistična atrakcija. Med tem italijanski motošportni novinar razmišlja o novem dirkališču Mellaha in zelo popularni konjski dirki Irish Sweepstakes, kjer so gledalci lahko sodelovali v loteriji, glavno nagrado je dobil lastnik številke, z žrebom so jih podelili med prijavljene gledalce, ki jo je nosil zmagovalni konj. Giovanni Canestrini si je podoben sistem lahko predstavljal tudi za avtomobilistične dirke in ga je pred dirko leta 1933 predstavil Egidiu Sforziniju, uredniku že tedaj popularne italijanske športne revije La Gazzetta dello Sport. Z loterijo bi dobili dodaten denar za izgradnjo dirkališča, ki ga zdaj v veliki meri financira ACT, ob tem pa bi to prineslo veliko medijsko pozornost Tripoliju, pa tudi privabilo bi veliko število gledalcev. Sforzini je Canestrinijevo idejo sprejel, tudi ker je bil zaslužen že za format dirke Mille Miglia, in si zamisli res moderno dirkališče s štartnim semaforjem, foto-elektronskim merjenjem časa ter prostornimi zgradbami tako za dirkače, kot tudi gledalce.

Canestrini tako s privoljenjem Sforzinija, idejo posreduje governerju Emilii de Boni, ki ga je poznal že pred Prvo svetovno vojno. De Bono, ki je bil kmalu imenovan za kolonialnega ministra v vladi, je prav tako navdušen na idejo o loteriji in mu obljubi pomoč, kar je ključno za uresničitev njegove ideje, ki jo de Bono posreduje tudi višjim organom, nazadnje pa pride do Benita Mussolinija, ki se pozanima o konjski dirki Irish Sweepstakes in idejo osebno odobri. 13. avgusta 1932 na jahti Nave Reale Savoia, Kralj Vittorio Emanuele III podpiše kraljevi dekret 1147 s katerim odobri loterijo. Loterijski listki bodo prodajani po dvanajst lir, dobiček pa bo uporabljen za promocijo Libije in financiranje dirke. De Bono med tem zasede nov položaj v vladi, toda tudi novi guverner Pietro Badoglio je naklonjem loteriji. Projekta Lotteri dei Milioni in Corsa dei Milioni lepo napredujeta. Prve loterijske listke prodajo oktobra 1932, v prodaji pa so do 16. aprila 1933. Ni znano koliko je z njihovo prodaji loterija zaslužila, vsekakor pa je bil ogromen znesek za tedanje razmere, saj je bil večji od 15.000.000 lir, kar je pomenilo kar nekaj več kot milijon prodanih loterijskih listkov. Canestrini je odredil, da gre 1.200.000 lir ACT, 550.000 lir za štartnine in nagrade ter 6.000.000 lir zmagovalcem loterije, od tega 3.000.000 za tiste, ki so imeli na loterijskem listku številko zmagovalca dirke, 2.000.000 in 1.000.000 pa za tiste, ki so imeli na loterijskem listku številko drugo oziroma tretje uvrščenega dirkača. Tudi nagrade za dirkače so bile za tiste čase zelo velike, financirale so se iz že omenjenih 550.000 lir. V tistem času so bile nagrade za dirkače na večini dirk bolj simbolične, dobilo pa jih je le prvih nekaj dirkačev, več denarja pa so dobili kot štartnino. V tem primeru pa je bilo denarja dovolj tudi za vse, ki so dirko končali pri vrhu, zato so se je udeležila praktično vsa moštva, še posebej italijanska. Torej je bilo porabljeno 7.750.000 lir, kar je morda približno polovica zasluženega denarja, za preostali denar pa ni znano, kje je končal.

Žrebanje thumb|332px|right|Loterijski listek za dirko Potrdila za vse prodane loterijske listke so z vse države poslali v Tripoli nekaj dni po prenehanju njihove prodaje. Žreb je potekal v soboto 29. aprila, osem dni pred dirko. Nadziral ga je guverner Pietro Badoglio. Za vsakega od tridesetih dirkačev na dirki, Giuseppe Bianchi se je šele po žrebanju umaknil z dirke, so izžrebali določen loterijski listek, katerih lastniki so bili o tem obveščeni s telegrami. Do dirke je bilo še osem dni, kar je bilo dovolj časa za potencialne dobitnike, da lahko načrtujejo porabo denarja, za organizatorja pa, da morda zmanjšajo možnost izplačina nagrad. Žrebanje, ki je potekalo dan pred dirko za , je bil razlog za slabšo udeležbo dirke, pa tudi da Achille Varzi ni smel nastopiti, čepral je dirkal na prostem treningu.

Sestanek Tu se začnejo stvari, tudi zaradi velikanskih denarnih vložkov, zapletati. Aldo Santini v svoji biografiji Nuvolarija iz zapisov s svojega intervjuja z Varzijem rekonstruira dogodke okoli dirke. Varzi, ki z laganjem ne bi ničesar pridobil, veljla za kredibilen vir o dirki. Ob tem pa je še Johnny Lurani poročal o Canestrinijevih dodatnih pojasnilih. Na dan žrebanja je Tazio Nuvolari kontaktiral Canestrinija, ki sta oba bila prisotna v Alessandrii. Canestrini je kasneje pojasnil, da je bil predmet pogovora načrt poti na dirko za Veliko nagrado Tripolija in loterija. Čeprav Santini navede, da so biti tam prisotni tudi lastniki loterijskih listkov za Nuvolarija, Varzija in Borzacchinija, pa to ni bilo točno. Njegova nava je bila, da so končno poročilo dirk sestavili kasneje v pisarni med tem, ko je ga je večina ostalih športnih novinarjev na sami dirki. Canestrini še pravi, da ne pozna pravega pomena Nuvolarijeva kazanja s prstom nanj na štartni vrsti v Alessandrii, ko je povedal, da naj se spomni sestanka v Rimu. Kasneje še pove, da mu je Varzi pojasnil, da so v bistvu govorili le o loterji.

Trije dirkači, Nuvolari, Varzi in Borzacchini, trije lastniki njihovih loterijskih listkov in Canestrini so se dejansko sestali, ampak v Rimu v tednu pred žrebanjem v hotelu Massimo D'Azeglio ob postaji Termini. Lastnik hotela, Ettore Bettoja, ki je bil tudi dirkač, je bil gostitelj sestanka. Canestrini pove, da je bil dam povabljen kot nevtralna oseba, ki bi lahko uredila morebitne konflikte. Po nekaterih poročilih naj bi bil Bettoja celo notar, ki je overovil pogodbo, toda v resnici je bil gostitelj, ki je le priskrbel prostor za sestanek. Tudi Johnny Lurani zapiše, da je bil Canestrini nekakšen mediator v poganjanjih med lastniki loterijskih listkov. Ni znano kako so se trije lastniki izžrebanih loterijskih listkov spoznali, možno pa je, da je Nuvolari o tem govoril s Canestrinijem v Alessandrii, toda sam tega ni priznal. Valerio Moretti zapiše, da je bil lastnik loterijskega lista s število Nuvolarija Alberto Donati iz komune Cellino Attanasio. Lastnik listka s številko Varzija naj bi bil Enrico Rivio iz Pise, kar je znano le na podlagi Neubauerjeve knjige, ali Arduino Sampoli iz Siene, kot poroča Moretti. Lastnik loterijskega lista z Borzacchinijevo številko pa je bil Alessandro Rosina in Piacenze. Med temi tremi lastniki loterijskih listkov je Canestrini izpogajal sklenitev dogovora. Varzi navede, da je bil namen sestanka tudi, kako bi si med seboj (kasneje so postali znani kot The Six - Šesterica) razdelili denar, da ne bi kršili športnih pravil. Sestanik ni bil tajen, saj je 15. maja revija Moteri, Aero, Cicli e Sport poročala o tem sestanku, pa tudi da je nekdo ponudil Pietru Ghersiju 1.000.000 lir, če bo zmagal, Henry Birkin pa naj bi dobil ponudbo med 70.000 in 100.000 lir. Moretti poroča, da je Šesterica ustanovila nenakšno društvo, ki naj bi vsem izplačalo šestino nagrade, če bi eden on njihovih treh dirkačev zmagal. Za to idejo je najbolj zaslužen Donati. Dirkači bi tako dobili polovico nagrade, ki bi si jo enakovredno razdelili, prav tako tudi lastniki loterijskih listnkov. Dirkači pa bi lahko obdržali svojo štartnino in nagrade. Po sklenitvi dogovora, je Canestrini spisal pogodbo, ki so jo vsi podpisali, nato pa overovili pri notarju. Direktor lokalne banke Banca Nazionale del Lavoro je spravil dokument do primernega trenutka, nato pa je bil spravljen v bančni sef.

Najpomembnejša podrobnost dokumenta je bila, da ni določal razpleta dirke, kar potrdita tako Canestrini, kot tudi Lurani. Določeno je bilo le, da ne glede na to, če zmaga Nuvolari, Varzi ali Borzacchini, vsak član Šesterice dobi 500.000 lir, če pa bi dosegli dvojno zmago pa bi bil znesek na osebo 833.000 lir. Že pred sestankov so športni časniki poročali o namenu in verjetnem izkupičku sestanka, le La Gazzetta dello Sport ne. To je bilo pomenljivo, saj je bil motoršportni urednik Giovanni Canestrini. La Gazzetta tudi o samem sestanku in celotni aferi nasploh praktično ni poročala. Moretti potoča, da je eden od Šesterice, morda pa kar vsi, podaril Canestriniji avtomobil Fiat Balilla. Kljub vsemu, pa je bil dogovor popolnoma legalen, čeprav moralno vprašljiv. Enzo Ferrari, šef moštva Scuderia Ferrari, ki ni sodeloval na sestanku, je - glede na poročilo Morettija - Nuvolariju naročil, naj medijem jasno pove, da Scuderia Ferrari ni sodelovala v tem dogovoru. Ni pa jasno, ali je bil Enzo Ferrari jezen zaradi visokih morebitnih nagrad Šesterice, ali morda zaradi vprašljive moralnosti takega dogovora.