Sicilija (v italijanščini in sicilijanščini Sicilia [sičìlja]) je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo, in ena od petih s posebnim statutom. Zavzema ves istoimenski otok, po velikosti prvi v Sredozemlju. Skrajna severovzhodna točka je Mesinski preliv, ki povezuje Sicilijo s kopensko Italijo; severno obalo otoka obdaja Tirensko morje, vzhodno pa Jonsko morje; na jugozahodu jo Sicilski preliv in Sicilsko morje ločita od Afrike. Delila se je na devet pokrajin, ki so se leta 2005 preimenovale v metropolitanska mesta (Palermo (82 občin), Messina (108 občin) in Catania (58 občin)) oziroma v Samostojne občinske konzorcije (Agrigento (43 občin), Caltanissetta (22 občin), Enna (20 občin), Ragusa (12 občin), Siracusa (21 občin) in Trapani (24 občin)). K Siciliji spadajo tudi številni manjši otoki: Eolsko otočje, Egadsko otočje, Pelagijsko otočje, Ustica, Lampedusa in Pantelleria.
Geografija
sličica|levo|Satelitska slika Sicilije Sicilija je po površini največja italijanska dežela. Več kot 61 % ozemlja zavzemajo griči, 25 % gorovje in samo 14 % obmorske ravnine. Vzhodna gorovja (Peloritani, Nebrodi, Madonie) so končne veje Apeninov, centralna (Erei) in zahodna (Sicani) gorstva so samostojne vzpetine. Samostojen je seveda tudi najvišji sicilski vrh, ognjenik Etna, ki trenutno doseže okoli 3329 m višine. Vsi ostali vrhovi so nižji, saj ima drugi po višini Pizzo Carbonara v Madonijah komaj 1977 metri. Edini večji ravnini sta naplavinska dolina reke Simeto pri mestu Catania in tako imenovana Conca d'oro, v kateri leži mesto Palermo. Glavni reki sta Južna Imera in Simeto. Edino naravno jezero je Pergusa.
Podnebje Sicilije je tipično sredozemsko, s toplimi poletji in milimi zimami. Na južne obale posebno poleti sega afriški vpliv, ki povzroča visoke temperature. Notranjost otoka in severne obale so občutno hladnejše. V Madonijah, Nebrodih in predvsem na Etni zelo pogosto sneži.
Zgodovina
Ime Sicilia je dobila rimska provinca leta 241 pr. n. št. Izhaja iz imena ljudstva Sikuli (latinsko Siculi, starogrško Σικελοί Sikeloi), ki je naselilo vzhodni del otoka. Starodavno ime otoka je Trinacria (grško Τρινακρία - ima tri rte) zaradi svoje trikotne oblike, verjetno ponovna razlaga prejšnje (homerske) Trinacie. Grško ime je bilo v klasični latinščini upodobljeno kot Trīnācrĭa (Vergilij, Ovid).Cassell's Latin Dictionary, Marchant, J.R.V, & Charles, Joseph F., (Eds.), Revised Edition, 1928"Sicilian Culture: The Folklore, Legends & Traditions: Trinacria." Sicilian Culture: The Folklore, Legends & Traditions: Trinacria. N.p., n.d. Web. 9 November 2014. "Sicily." Sicily. N.p., n.d. Web. 10 November 2014.
Prazgodovina
Prvotni prebivalci Sicilije iz klasične dobe so sestavljali tri opredeljene skupine starih ljudstev Italije. Najvidnejši in daleč najzgodnejši med njimi, Sikani (grško Σικανοί Sikanoi), ki so (piše Tukidid) prispeli z Iberskega polotoka (morda današnje Katalonije). Nekateri sodobni učenjaki pa predlagajo uvrstitev Sikanov med ilirska plemena. V obliki jamskih risb so o Sikanih odkrili pomembne zgodovinske dokaze s konca pleistocenske dobe okoli leta 8000 pred našim štetjem. Prihod prvih ljudi na otok je povezan z izumrtjem sicilskega povodnega konja (Hippopotamus pentlandi) in pritlikavega slona (Palaeoloxodon mnaidriensis). Elimci, za katere se domneva, da so prišli z območja Egejskega morja, so postali naslednje pleme, ki se je pridružilo Sikanom na Siciliji.
Zdi se, da nedavna odkritja dolmenov na otoku (iz druge polovice 3. tisočletja pred našim štetjem) ponujajo nov vpogled v kulturo primitivne Sicilije. Dobro je znano, da je sredozemsko območje šlo skozi precej zapleteno prazgodovino, tako da je težko sestaviti zmedo različnih ljudstev, ki so si sledila. Vpliv dveh vplivov pa je jasen: evropski, ki prihaja s severozahoda in sredozemski vpliv jasne vzhodne dediščine.
Ni nobenega dokaza o vojni med plemeni, toda Sikani so se preselili na vzhod, ko so se Elimci naselili v severozahodnem kotu otoka. Domneva se, da so Sikeli izvirali iz Ligurije; prispeli so iz celinske Italije leta 1200 pred našim štetjem in prisilili Sikane, da so se preselili čez Sicilijo in se naselili sredi otoka. Druge manjše italske skupine, ki so se naselile na Siciliji, so vključevale Ausone (Eolski otoki, Milazzo) in Morgete iz Morgantine.
Antika
Feničanska naselja na zahodnem delu otoka so obstajala že pred prihodom grških kolonistov. Od približno 750 pr. n. št. so Grki začeli živeti na Siciliji (starogrško: Σικελία - Sikelia) in ustanovili veliko pomembnih naselij. Najpomembnejša kolonija je bila v Sirakuzah; druge so nastale kot Akragas, Selinunt, Gela, Himera in Zancle.E. Zuppardo-S.Piccolo, Terra Mater: sulle sponde del Gela greco, Betania Ed., Caltanissetta 2005 Domači ljudstvi Sicani in Sikeli sta se z relativno lahkoto absorbirali v helensko kulturo, območje pa je postalo del Magne Graecie - skupaj z obalami juga italijanskega polotoka, ki so ga tudi naselili Grki. Sicilija je imela zelo rodovitna tla in uspešna uvedba oljk in vinske trte je spodbudila veliko dobičkonosnega trgovanja. Grška kultura je pomembno vključevala grško religijo in naseljenci so zgradili številne templje po vsej Siciliji, vključno z nekaterimi v Dolini templjev v Agrigentu.
Politika na otoku se je prepletala z grško; Sirakuze so si zaželeli Atenci, ki so se odpravili na sicilsko odpravo (415–413 pr. n. št.) med peloponeško vojno. Sirakuze so za zaveznike dobile Šparto in Korint in posledično premagale atensko odpravo. Zmagovalci so uničili atensko vojsko in njihove ladje ter prodali večino preživelih v suženjstvo.
Grške Sirakuze so nadzorovale vzhodno Sicilijo, Kartagina pa Zahod. Kulturi sta se začeli spopadati, kar je privedlo do sicilskih vojn (med 580 in 265 pr. n. št.). Grške države so začele sklepati mir z Rimsko republiko leta 262 pr. n. št., Rim je hotel Sicilijo priključiti kot prvo provinco svoje republike. Rim je v prvi punski vojni (264 do 241 pr. n. št.) napadel posesti Kartagine na Siciliji in zmagal, s čimer je do leta 242 pr. n. št. Sicilija postala prva rimska provinca zunaj italijanskega polotoka
V drugi punski vojni (218 do 201 pr. n. št.) so Kartažani poskušali ponovno zavzeti Sicilijo. Nekatera grška mesta na otoku so stopila na stran Kartažanov. Arhimed, ki je živel v Sirakuzah, je pomagal Kartažanom, rimske čete so ga ubile po napadu na Sirakuze leta 213 pr. n. št. Kartažanski poskus ni uspel, Rim pa je bil tokrat še bolj neusmiljen pri uničenju zavojevalcev; Rimski konzul M. Valerian je rimskemu senatu leta 210 pr. n. št. dejal, da »na Siciliji ni ostal noben Kartažan«.
Kot kašča Rimske republike se je Sicilija uvrstila med pomembne province, razdeljene na dve kvesturi: Sirakuze na vzhodu in Lilybaeum na zahodu. Nekateri poskusi so pod Avgustom (rimski cesar od 27. pr. n. št. Do 14. n. št.) na otok uvedli latinščino, toda Siciliji je bilo dovoljeno, da v kulturnem smislu ostane večinoma grška. Nekdaj uspešen in zadovoljen otok je močno nazadoval, ko je Gaj Ver postal guverner Sicilije (73. do 71. pr. n. št.). Leta 70 pr. n. št. je Cicero v svojem govoru In Verrem obsodil Verovo vladanje.
Različne skupine so otok v različnih časih uporabljale kot osnovo moči: sužnji uporniki so ga zasedli med prvo (135-132 pr. n. št.) in drugo (104-100 pr. n. št.) sicilsko vojno, Sekst Pompej je imel tam svoj sedež med sicilskim uporom leta 44 do 36 pr. n. št. Krščanstvo se je prvič pojavilo na Siciliji v letih po 200 n. št.; med tem časom in letom 313, ko je cesar Konstantin I. Veliki dokončno odpravil prepoved krščanstva, je veliko število Sicilcev postalo mučeniki, vključno z Agato, Kristino, Lucijo in Eupliusom. Krščanstvo je v naslednjih dveh stoletjih na Siciliji hitro napredovalo. Sicilija je približno 700 let ostala rimska provinca.
Germanska oblast (469-535) Zahodno rimsko cesarstvo je začelo razpadati po veliki invaziji Vandalov, Alanov in Svebov čez Ren v zadnjih dneh leta 406. Na koncu so se Vandali leta 429, potem ko so 20 let gospodovali po zahodni in južni Hispaniji (današnja Španija), preselili v Severno Afriko. Leta 439 so zasedli Kartagino. (Franki so se preselili na jug iz današnje Belgije. Vizigoti so se preselili na zahod in se na koncu leta 418 naselili v Akvitaniji; Burgundi so se leta 443 naselili v današnji Savoji). Vandali so se znašli v nevarnosti za Sicilijo - le 100 milj stran od njihovih severnoafriških oporišč. Po zavzetju Kartagine so Vandali, ki jih je osebno vodil kralj Gajzerik, leta 440 oblegali Palermo kot uvodno dejanje, da bi otok odvzeli rimski oblasti.J.B. Bury, History of the Later Roman Empire, 1958 edition, p. 254 Vandali so še enkrat poskušali zavzeti otok eno leto po zapustitvi Rima, leta 455, pri Agrigentu, vendar jih je Ricimer odločno premagal v pomorski zmagi ob Korziki leta 456.Bury, p. 327. Otok je ostal pod rimsko oblastjo do leta 469. Vandali so otok izgubili 8 let kasneje leta 477 proti vzhodnonemškemu plemenu Ostrogotov, ki so nato nadzorovali tudi Italijo in Dalmacijo. Ostrogotska osvojitev Sicilije (in Italije kot celote) pod vodstvom Teoderika Velikega se je začela leta 488. Bizantinski cesar Zenon je Teoderika imenoval za vojaškega poveljnika v Italiji. Goti so bili Germani, vendar je Teoderik spodbujal rimsko kulturo in vlado ter dovoljeval svobodo veroizpovedi. Leta 461 je Teoderik postal bizantinski talec; prebival je v veliki carigrajski palači, naklonjen mu je bil cesar Leon I. (vladal 457–474) in se naučil brati, pisati in računati.Frassetto, Michael (2003), Encyclopedia of Barbarian Europe: Society in Transformation. Santa Barbara, CA, p. 335: ABC-CLIO. .
Bizantinsko obdobje (535–965)
Potem ko je zasedel območja, ki so jih zasedali Vandali v severni Afriki, se je Justinijan I. odločil, da ponovno zavzame Italijo kot ambiciozen poskus povrnitve izgubljenih provinc na Zahodu. Ponovna osvajanja so pomenila konec več kot 150 let politik prilagoditve s plemenskimi zavojevalci. Njegova prva tarča je bila Sicilija (znana kot Gotska vojna (535–554), ki se je začela med Ostrogoti in Vzhodnim rimskim cesarstvom, znanim tudi kot Bizantinsko cesarstvo). Naloga je bila dodeljena njegovemu generalu Belizarju. Sicilija je bila uporabljena kot osnova za Bizantince za osvojitev preostale Italije z Neapljem, Rimom in Milanom. Pet let je minilo, preden je glavno mesto Ostrogotov Ravena padla leta 540. Vendar je novi kralj Ostrogotov Totila v protinapadu krenil po italijanskem polotoku, plenil in leta 550 zavzel Sicilijo. Totila je v bitki pri Tagini bizantinski general Nars leta 552 porazil in ubil, Italija pa je bila v ruševinah.
V času ponovnega osvajanja je na otoku še vedno prevladoval grški jezik. Arabske sile kalifa Uthmana ibn Affana so leta 652 napadle Sicilijo, vendar je Arabci niso uspeli trajno pridobiti. V Sirijo so se vrnili s plenom. Racije, ki so iskale plen, so se nadaljevale do sredine 8. stoletja.
Vzhodnorimski cesar Konstans II. se je leta 660 odločil, da se iz Konstantinopla preseli v Sirakuze. Naslednje leto je s Sicilije sprožil napad na langobardsko vojvodstvo Benevento, ki je zasedlo večino južne Italije. Govorice, da naj bi se prestolnica cesarstva preselila v Sirakuze, so Konstansa verjetno stale življenja, saj je bil leta 668 umorjen. Nasledil ga je sin Konstantin IV.. Mezezij je kratko uzurpacijo na Siciliji hitro zatrl. Sodobniki poročajo, da se je v tem obdobju na otoku pogosto govorilo grški jezik. Leta 740 je cesar Leon III. Izavrijec prenesel Sicilijo iz jurisdikcije Rimske cerkve v Konstantinopel in otok postavil v vzhodno vejo Cerkve.Treadgold. History of the Byzantine State, pp. 354–355.