thumb|Spomenik Josipini Hočevar v Radovljici. Spomenik iz leta 1908 ima obliko vodnjaka. Podstavek je izdelal Janez Vurnik, skulpturo dečka pa njegov učenec Jožef Pavlin. Janez Vurnik mlajši, slovenski kipar, * 3. november 1849, Radovljica, † 18. marec 1911, Radovljica.
Danes ga z očetom Janezom Vurnikom st. uvrščamo med najpomembnejše cerkvene umetnike in umetnike historizma pri nas. Njegov sin je bil arhitekt Ivan Vurnik.
Življenje in delo Rodil se je v Radovljici podobarju Janezu Vurniku st. in materi Uršuli (roj. Dežman). Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, nato 4 semestre oz. 2 leti realko v Ljubljani. 1860–1862 se je v očetovi delavnici učil podobarstva, kamnoseštva in kiparstva, najprej kot vajenec, nato pomočnik. Njegov oče je imel namreč več kot 200 strokovnih knjig o arhitekturi, podobarstvu in umetni obrti, ki so Janeza kot dečka precej zanimale. Risal je po prilogah, se učil oblik slogov in študiral konstrukcije iz različnih materialov. Leta 1873 je obiskal Dunaj in tamkajšnjo svetovno razstavo.
Pri 27 letih (1877–1878) je šel v Laas na Tirolskem h kiparju Carlu Johannu Steinhäuserju. Mojstrove osnutke je prenašal na kamen s tehniko punktiranja. Najpomembnejša taka kipa sta bila sv. Matej za stolnico v Strasbourgu in Madona z otrokom, ki jo danes hrani Narodna galerija v Ljubljani. Marmornati kip Madone je vzel namesto plačila, ko se je po Steinhäuserjevi smrti vrnil domov. Kasneje ga je namestil ob svoji hiši v Radovljici (danes Partizanska pot 6). Do očetove smrti leta 1889 je delal predvsem z njim in le redko samostojno. Ko je prevzel vodstvo očetove delavnice, je štela več kot 20 zaposlenih, kiparskih učencev in kamnosekov. Mojstri, ki so delali v Vurnikovi delavnici, so sloveli po svoji natančnosti, marljivosti, obrtniški spretnosti in posluhu za zahteve materiala. Franc Ropret, eden izmed učencev, je delavnico označil za »poslednjo zasebno šolo za cerkveno umetnost.« Polagoma je dosegel sloves prvega umetnika plastike na Kranjskem.
Leta 1893 je potoval prek Tirolske v München, Nürnberg, Prago in na Dunaj. 1900 je s svojim učencem, sodelavcem in prijateljem Jožefom Pavlinom prepotoval Italijo: obiskala sta Rim, Firence, Padovo in Benetke. 1904 je bil imenovan za konservatorja državne centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju. Kakor oče je bil tudi Janez ml. član stanovske zveze avstrijskih gradbenikov in kiparjev Wiener Bauhütte. Od 1894 je bil član odbora Društva za krščansko umetnost v Ljubljani, kjer je sodeloval predvsem pri odsekih za kiparstvo, stavbarstvo in slikarstvo, sploh pri snovanju stenskih poslikav. Po njegovih načrtih je slikar Matija Bradaška poslikal baročno cerkev v Begunjah na Gorenjskem, ki jo uvrščamo med boljša dela takratnega stenskega slikarstva na slovenskih tleh. 1907–1911 je poučeval strokovno risanje na obrtni šoli v Radovljici.
V svojem prizadevanju za strokovno izpopolnitev, tako idejno kot tehnično, je bil neumoren delavec in erudit. V delavnici je izdeloval načrte po naročilih, risal skice za izvedbo in nadzoroval izvedbo dela. V prostem času je prebiral knjige in revije, ki jih je prejemal na ogled iz dunajskih in ljubljanskih knjigarn. Sledil je torej tuji strokovni literaturi in dopolnjeval očetovo knjižnico, ki je na koncu štela več kot 700 enot (danes jo hrani SAZU). Proučeval je vse zgodovinske sloge in jih obvladal od arhitekturnih in kiparskih prvin do značilnosti ornamenta. Osredotočal se je na romansko, gotsko in renesančno arhitekturo. Največ je oblikoval v neogotskem in neorenesančnem slogu, tj. oltarje, cerkveno plastiko in drugo cerkveno opremo. Kipe so izdelovali predvsem njegovi pomočniki, a si je kljub temu tudi sam pridobil sloves enega najboljših slovenskih cerkvenih kiparjev. Posamezne prvine je povzemal iz florentinskega quattrocenta. Kot cerkveni kipar se je strogo ravnal po liturgičnih predpisih in tudi poudarjal pomen tabernaklja. Prav po teh načelih in v renesančnem slogu je ustvaril svoja najboljša dela, predvsem na Brezjah in Ljubnem. Bil je strokovnjak za prenavljanje in ohranjanje starih oltarjev in arhitekture. Ustvarjal je z lesom in kamnom. Novo cerkveno opremo je prilagajal obstoječi. Delal je načrte za znamenja, kapelice, nagrobnike, stenske poslikave in izvajal stavbna dela. Njegovi nagrobniki so večinoma oblikovani v historičnih slogih.
Po njegovi smrti je delavnico prevzel Jožef Pavlin. Vodil jo je le tri leta, do svoje smrti na fronti v Galiciji 1914. Ostali pomočniki, kot so Franc Ropret z Bleda, Anton Kuhovsky iz Ribnega pri Bledu in Janez Resman iz Mošenj, dela niso zmogli nadaljevati, saj so se v tem času že osamosvojili. K temu je prispeval tudi zaton historizma po prvi svetovni vojni, prehod v ekspresionizem in s tem povezano zmanjšanje cerkvenih naročil za Vurnikov slog ustvarjanja.
Sloves njegovega dela in dela Janeza Vurnika st. je olajšal vzpon njegovega sina, arhitekta Ivana Vurnika: lažje je prišel do prvih naročil, v delavnici si je pridobil prve izkušnje in pomagal si je lahko z očetovimi pomočniki.
Pomembnejša dela
Begunje pri Cerknici: psevdoromanski oltarji v župnijski cerkvi sv. Jerneja Bled: kipi in tabernakelj na velikem oltarju, novogotska stranska oltarja, krstilnik po načrtu Josipa Vancaša (z Jožefom Pavlinom, 1904–1905); antependij in okvirji dveh oken ob oltarju cerkve Marijinega vnebovzetja Bočna: oltarna miza, tabernakelj z baldahinom v cerkvi sv. Petra (1915) Brezje: novorenesančni veliki marmorni oltar, stranska oltarja vrata iz hrasta, kipa iz marmorja Frančiška Asiškega in sv. Klare, tlak v romarski cerkvi Marije Pomagaj (s kipi Jožefa Pavlina, 1900–1909) Breznica: veliki oltar v župnijski cerkvi Žalostne matere Božje (z Janezom Vurnikom st.) Brežice: kip Antona Padovanskega za veliki oltar v frančiškanski cerkvi Cerknica: gotska okna v župnijski cerkvi Marijinega rojstva Črni Vrh: kip sv. Jošta v župnijski cerkvi sv. Jošta Črnomelj: stranska oltarja, cerkvena oprema: pozlačeni okvirji k novim tablam križevega pota, prenova velikega oltarja, prižnica (1896–1897) Dob: stranska oltarja sv. Mihaela in sv. Jožefa v župnijski cerkvi sv. Martina Dobrovlje: glavni oltar iz marmorja (1886) Dovje: veliki oltar is marmorja v župnijski cerkvi sv. Mihaela Galicija: novorenesančni veliki leseni oltar s kipi v cerkvi sv. Jakoba (1890) Gozd pri Kamniku: veliki leseni oltar s kipi Jožefa, Joahima, Petra, Pavla, Ane, sv. Družine (1901) Kamna Gorica: nova oltarja Matere Božje in sv. Jožefa v župnijski cerkvi sv. Trojice Kamnik: kamnoseška dela na velikem oltarju v župnijski cerkvi Marijinega brezmadežnega spočetja (1887) Komenda: orgelska omara (1899) Kovor: tabernakelj iz marmorja v župnijski cerkvi Janeza Krstnika Kranj: oltarna slika, prižnica v gimnazijski kapeli (1898); novi oltarji v novogotskem slogu v župnijski cerkvi sv. Kancijana; portretni medaljon na nagrobniku Simona Jenka (z Janezom Vurnikom st., 1873) Križe: veliki oltar v župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja Krtina: gotski veliki oltar, gotski stranski oltar, stranski oltar sv. Družine v cerkvi sv. Lenarta (1887) Kupljenik: oltarji iz kamna (druga polovica 19. stol.) Lancovo: neogotski veliki oltar (1899) Leše: oltar sv. Antona iz marmorja s kipi v župnijski cerkvi Liboje: oltarji, prižnica, tabernakelj v cerkvi sv. Neže (1859) Ljubljana: oltar iz lesa v kapeli; kipi Janeza Krstnika, sv. Jožefa in Matere Božje, pozlačena prižnica iz lesa v Marijanišču; obhajilna miza pred oltarjem sv. Rešnjega telesa v stolnici sv. Nikolaja Ljubno ob Savinji: veliki marmorni oltar v župnijski cerkvi sv. Elizabete Ogrske (1906) Luže: veliki oltar v cerkvi sv. Janeza Krstnika Mengeš: klopi v župnijski cerkvi sv. Mihaela Mojstrana: stranska oltarja iz lesa (z Janezom Vurnikom st.) Naklo: veliki oltar iz marmorja v župnijski cerkvi sv. Petra Nazarje: novorenesančni veliki marmorni oltar v samostanski cerkvi (1885); marmorni oltar v loretski kapeli (1897); oltar iz marmorja, tabernakelj, kipi v cerkvi sv. Urbana (1886) Nova Štifta pri Gornjem Gradu: novoromanski veliki oltar v cerkvi Marijinega vnebovzetja (z Jožefom Pavlinom, 1910–1911) Palčje pri Pivki: veliki marmorni oltar (1907) Poljče: gotska stranska oltarja v cerkvi sv. Petra Postojna: prižnica v župnijski cerkvi sv. Štefana (1884) Preddvor: portretni medaljon na nagrobniku Lovra Pintarja (1876) Radovljica: prižnica (1881); stranski Marijin oltar (z Jožefom Pavlinom, 1898); cerkvena oprema in prenova; portret papeža Pija II. (1880); vodnjak in obenem spomenik Josipini Hočevar (sam kip je naredil Jožef Pavlin, 1908) Rateče: veliki oltar v župnijski cerkvi sv. Duha (1879) Ribno pri Bledu: veliki oltar, prenova stranskih oltarjev (ok. 1897) Rodine: kipi na oltarju v severni stranski kapeli cerkve sv. Klementa Srednja vas v Bohinju: oltarji, božji grob, obhajilna klop v cerkvi sv. Martina Stari trg: kopija portreta papeža Pija II. (1882) Škofja Loka: baldahin nad tabernakljem, prenova velikega oltarja in stranskih oltarjev v uršulinski cerkvi (1888) Šmartno v Tuhinju: tabernakelj (1889), stranska oltarja Matere Božje in sv. Jurija, obhajilna miza (1894) v župnijski cerkvi sv. Martina Šmihel nad Mozirjem: miza iz marmorja pri velikem oltarju v cerkvi sv. Radegunde Trnje pri Pivki: novorenesančni veliki oltar (ok. 1907) Trnovo: veliki oltar iz marmorja, pozlačen tabernakelj v samostanu de Notre Dame (1889) Tržič: okvirji k križevemu potu Jurija Šubica v župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja Zgornje Gorje: pozlačena ograja na koru, prenova orgelske omare v cerkvi sv. Jurija Zgornji Tuhinj: tabernakelj, keruba iz marmorja v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja (1910) Železniki: tabernakelj iz marmorja v župnijski cerkvi sv. Antona Puščavnika
Nagrobniki: rodbina Zupan (Rodbine pri Žirovnici, Žale v Ljubljani, 1889), Martin Skubic (Ribnica, 1892), rodbina Bulovec (Radovljica, ok. 1911), Jožef Smrekar (Žale v Ljubljani, ok. 1911), Lovro Pintar (z Janezom Vurnikom st., 1876)
Povzeto iz:
Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987–2002. III: 176; IV: 29; V: 72; VI: 96; VII: 275; X: 65; XIV: 404; XV: 312. Globočnik, Damir. »Kamnoseka in podobarja Janez Vurnik st. in Janez Vurnik ml. iz Radovljice.« Ivan Vurnik: 1884-1971: slovenski arhitekt. Ljubljana: Organizacijski odbor projekta Vurnik, 1994. 49–52. Žitko Durjava, Sonja. Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1989. Žitko Durjava, Sonja. »Vurnik mlajši, Janez«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
Glej tudi seznam slovenskih kiparjev seznam osebnosti iz Občine Radovljica
Opombe in sklici
Viri
Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987–2002. III: 176; IV: 29; V: 72; VI: 96; VII: 275; X: 65; XIV: 404; XV: 312. Globočnik, Damir. »Kamnoseka in podobarja Janez Vurnik st. in Janez Vurnik ml. iz Radovljice.« Ivan Vurnik: 1884-1971: slovenski arhitekt. Ljubljana: Organizacijski odbor projekta Vurnik, 1994. 49–52. Globočnik, Damir. »Kamnoseška in podobarska delavnica Janeza Vurnika st. in Janeza Vurnika ml. v Radovljici.« Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Skupščina občine Radovljica, 1992. Sinobad, Jure. Dežela: kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine. Ljubljana: Znanstveni inštitut FF, 1998. »Vurnik Janez.« Zapiski Franceta Steleta. Ljubljana: ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta. »Vurnik Janez ml.« Zapiski Franceta Steleta. Ljubljana: ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta. Žitko Durjava, Sonja. Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1989. Žitko Durjava, Sonja. »Vurnik mlajši, Janez«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija. Žitko Durjava, Sonja. »Vurnik starejši, Janez«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
Kategorija:Slovenski kiparji