Boksarska vstaja, boksarski upor () ali jihetuansko gibanje je bil upor na severu Kitajske, uperjen proti tujcem, imperializmu in krščanskim misijonarjem. Začel se je v pozni dinastiji Čing leta 1899 in končal leta 1901. Upor je organiziralo Društvo pravičnih in složnih pesti (Jihečuan). Uporniki so bili v angleško govorečem delu sveta "boksarji", ker je veliko njih vadilo kitajske borilne veščine, takrat znane kot "kitajski boks". Upornike je porazila vojska osmih tujih zavezniških držav.
Po prvi kitajsko-japonski vojni leta 1895 so se kmetje na severu Kitajske bali širjenja tujih vplivnih sfer in zamerili razširitev privilegijev krščanskih misijonarjev, ki so jih tujci uporabljali za zaščito svojih privržencev. Leta 1898 je severna Kitajska doživela več naravnih nesreč, vključno s poplavami Rumene reke in sušami, za katere so boksarji krivili tuje in krščanski vpliv. Na začetku leta 1899 se je gibanje razširilo po Šandongu in Severnokitajski nižini, uničevalo tujo lastnino, kot so železnice, ter napadalo ali ubijalo krščanske misijonarje in kitajske kristjane. Dogodki so dosegli vrh junija 1900, ko so se uporniki, prepričani, da so neranljivi za tuje orožje, zbrali v Pekingu s sloganom "Podprite vlado Čingov in iztrebite tujce".
Diplomati, misijonarji, vojaki in nekaj kitajskih kristjanov so se zatekli v diplomatsko poslansko četrt v Pekingu, ki so jo boksarji oblegali. Na Kitajsko je zatem prišla vojska osmih zavezniških držav, sestavljena iz ameriških, avstro-ogrskih, britanskih, francoskih, nemških, italijanskih, japonskih in ruskih vojakov, da bi razbila oblegovalce, in 17. junija napadla trdnjavo Dagu v Tjandžinu. Cesarica vdova Ciši je sprva oklevala in nato podprla boksarje in 21. junija izdala cesarski odlok, ki je bil dejansko vojna napoved invazijskim silam. Kitajsko uradništvo je bilo razdeljeno na tiste, ki so podpirali boksarje, in tiste, ki so bili na čelu s princem Čingom naklonjeni spravi. Vrhovni poveljnik kitajskih sil, mandžurski general Ronglu (Džunglu), je pozneje trdil, da je s svojimi ukrepi poskušal zaščititi tujce. Uradniki v južnih provincah so cesaričin ukaz za boj proti tujcem ignorirali.
Zavezništvo osmih držav, ki sta ga cesarska kitajska vojska in boksarska milica sprva zavrnila, je na Kitajsko poslala 20.000 oboroženih vojakov. Zavezniška vojska je v Tjandžinu porazila cesarsko vojsko in 14. avgusta prispela v Peking in razbila petinpetdesetdnevno obleganje poslanske četrti. Sledilo je ropanje prestolnice in okoliškega podeželja in maščevalne usmrtitve vseh, ki so bili osumljeni, da so boksarji. Boksarski protokol z datumom 7. september 1901 je predvideval usmrtitev vseh vladnih uradnikov, ki so podpirali boksarje, namestitev tujih vojakov v Pekingu in plačilo 450 milijonov taelov srebra odškodnine v naslednjih 39 letih osmim osvajalskim državam. Vsota je presegala letne davčne prihodke kitajske vlade. Ravnanje dinastije Čing med boksarskim uporom je dodatno oslabilo njen nadzor nad Kitajsko in pripeljalo do velikih vladnih reform.
Ozadje Izvor boksarjev thumb|upright=1.2|Boksarska vstaja in Zavezništvo osmih držav, Kitajska, 1900–1901
Gibanje Pravične in složne pesti (Jihečuan) je nastalo v celinskih delih severne obalne province Šandong, ki so jo dolgo pestili družbeni nemiri, verske ločine in oborožene združbe. Ameriški krščanski misijonarji so bili verjetno prvi, ki so dobro izurjene, atletsko grajene mladeniče imenovali "boksarji", zaradi borilnih veščin, ki so jih vadili, in urjenja z orožjem. Njihova primarna praksa je bila duhovna. Vključevala je obredno sukanje mečev, nasilne prostracije in zaklinjanja božanstev.Thompson, Larry Clinton (2009). William Scott Ament and the Boxer Rebellion: Heroism, Hubris, and the Ideal Missionary, Jefferson, NC: McFarland and Co., Inc., p. 7
Priložnosti za boj proti zahodnim vplivom in kolonizaciji so bile še posebej privlačne za brezposelne vaške moške, med katerimi je bilo veliko najstnikov. Tradicija posedovanja neranljivosti je segala nekaj sto let v preteklost in dobila poseben pomen proti močnemu novemu orožju Zahoda. Boksarji, oboroženi s puškami in meči, so trdili, da so nadnaravno neranljivi pred topovi, streli iz puške in napadi z nožem. Skupine boksarjev so trdile, da se bodo milijoni vojakov spustili iz nebes, da bi jim pomagali očistiti Kitajsko tujih zatiralcev.
Leta 1895 je prefekt Caodžova in kasnejši guverner Jušjan kljub različnim pogledom na njihove heterodoksne prakse sodeloval z Družbo velikih mečev, katere prvotni namen je bil boj proti razbojnikom. Nemški katoliški misijonarji Družbe Božje besede so okrepili svojo prisotnost na tem območju, deloma tako, da so lahko sprejeli precejšen del spreobrnjencev, ki so "potrebovali zaščito pred zakonom". Ob neki priložnosti je leta 1895 velika razbojniška tolpa, ki jo je premagala družba Družba velikih mečev, trdila, da so katoličani, da bi se izognili sodnemu pregonu. Meja med kristjani in razbojniki je postajala vedno bolj nejasna.
Nekateri misijonarji, kot je Georg Maria Stenz, so svoje privilegije uporabili tudi za posredovanje v tožbah. Veliki meči so se odzvali tako, da so napadali katoliške posesti in cerkve in jih požigali. Guverner Jušjan je pod diplomatskim pritiskom iz prestolnice usmrtil več voditeljev Velikega meča, vendar ni kaznoval nikogar drugega. Po usmrtitvah se je začelo pojavljati vedno več tajnih združb.
Prva leta so bila združbe lokalne in ne široko gibanje z enotnim ciljem, vendar so utrle pot boksarjem. Boksarji iz Šandonga so bili bolj kot zaradi tujih vplivov zaskrbljeni zaradi pomanjkanja tradicionalnih družbenih in moralnih vrednot, kot je sinovska pobožnost. Eden od voditeljev, Džu Hongdeng (Džu Rdeča svetilka), je začel kariero kot potujoči zdravilec, specializiran za kožne razjede, in pridobil široko spoštovanje z zavračanjem plačil za svoje zdravljenje. Džu je trdil, da izvira iz cesarjev dinastije Ming, saj je imel njihov priimek. Napovedal je, da je njegov cilj "oživiti Čing in uničiti tujce".
Boksarji so na tujce gledali kot na nosilce tujih vplivov. Njihovi "primarni vragi" so postali krščanski misijonarji, "sekundarni vragi" pa kitajski spreobrnjenci v krščanstvo. Oboje je bilo treba spreobrniti, izgnati ali ubiti.
Vzroki za konflikt in nemire Boksarska vstaja je bila protiimperialistično gibanje, ki je skušalo izgnati tujce iz Kitajske in odpraviti sistem tujih koncesij in s pogodbami najetih pristanišč. Upor je imel več vzrokov.
Stopnjevanje napetosti je povzročilo, da so se Kitajci obrnili proti "tujim vragom", ki so se v poznem 19. stoletju prerivali za oblast.Robert Bickers, The Scramble for China: Foreign Devils in the Qing Empire, 1832–1914 (Penguin, 2011) online review Gibanje so sprožili uspehi Zahoda pri obvladovanju Kitajske, naraščajoče protiimperialistično razpoloženje in ekstremne vremenske razmere. Suša, ki so ji sledile poplave v provinci Šandong v letih 1897–1898, je prisilila kmete, da so pobegnili v mesta in iskali hrano za preživetje.
Glavni vzrok nezadovoljstva na severu Kitajske je bila misijonarska dejavnost. Boksarji so nasprotovali predvsem dejavnostim nemških misijonarjev v Šandongu in nemški koncesiji v Čingdau. Sporazum iz Tjandžina in Pekinška konvencija, podpisana leta 1860 po drugi opijski vojni, sta tujim misijonarjem podelila svobodo pridiganja kjer koli na Kitajskem in pravico do nakupa zemljišč za gradnjo cerkva. Prebivalstvo je bilo zelo ogorčeno zaradi odvzema kitajskih templjev in njihove zamenjave s katoliškimi cerkvami, ki so veljale za zavestno motenje starodavne kitajske veščine skladnega urejanja zunanjega in notranjega prostora (feng šuj).
Naslednji vzrok nezadovoljstva med Kitajci je bilo uničevanje kitajskih grobišč, da bi se naredil prostor za nemške železnice in telegrafske zveze. Nemški odgovor na kitajske proteste proti nemškim železnicam je bilo streljanje protestnikov.
K uporu so prispevale tudi slabe gospodarske razmere v Šandongu. Gospodarstvo severnega Šandonga je bilo osredotočeno na proizvodnjo bombaža, ki jo je zelo oviral uvoz tujega bombaža. Zmanjšal se je tudi promet po Velikem kanalu med rekama Čjantang in Jangce, kar je dodatno spodkopavalo gospodarstvo.
Veliko ogorčenje je povzročil nemški katoliški duhovnik Georg Stenz, ki je verjetno serijsko posiljeval Kitajke v okrožju Džuje v Šandongu. V napadu, znanem kot incident Džuje, so kitajski uporniki poskušali ubiti Stenza v njegovem misijonu. Ker ga niso našli, so ubili dva druga misijonarja. Nemčija je poslala svoje Vzhodnoazijsko ladjevje zasest zaliv Džjapdžov na južni obali polotoka Šandong.
Decembra 1897 je cesar Viljem II. izjavil, da namerava zasesti del Kitajske, kar je sprožilo "borbo za koncesije", v kateri so si tudi Velika Britanija, Francija, Rusija in Japonska zagotovile svoje vplivno področje na Kitajskem. Nemčija je pridobila izključni nadzor nad razvojnimi posojili, rudarstvom in lastništvom železnic v provinci Šandong. Rusija je pridobila vpliv na vsem ozemlju severno od Kitajskega zidu) in precejšnje davčne olajšave za trgovanje v Mongoliji in Šindžjangu. Ruske koristi so bile podobne nemškim v provincah Fengtjan, Džilin in Hejlongdžjan. Francija je pridobila vpliv v Junanu, večino provinc Guangšdžjan in Guangdong, Japonska provinco Fudžjan, Velika Britanija pa celotno porečje Jangceja.
Prošnjo Italije za provinco Džedžjang je kitajska vlada zavrnila. Na zakupljenih in koncesijskih ozemljih so imele tuje sile polno oblast. Ruska vlada je svoje ozemlje zasedla z vojsko, uvedla svojo zakonodajo in šolstvo, prevzela prednostno pravico rudarjenja in sečnje lesa, naselila svoje državljane in v več mestih celo vzpostavila svojo občinsko upravo.
Oktobra 1898 je skupina boksarjev napadla krščansko skupnost vasi Lijuantun, kjer je bil tempelj žadastega cesarja spremenjen v katoliško cerkev. Spori okoli cerkve so se začeli že leta 1869, ko je bil tempelj podeljen krščanskim vaščanom. Incident je bil prvi, v katerem so boksarji uporabili slogan "Podprite Čing, uničite tujce!", po katerem so bili znani kasneje.
Boksarji so se v spopadih s cesarsko vojsko sprva imenovali "Milica, združena v pravičnosti". Z uporabo besede "milica" namesto "boksarji" so se želeli distancirali od prepovedanih sekt borilnih veščin in skušali svojemu gibanju dati legitimnost skupine, ki je zagovarjala ortodoksnost.
Nasilje nad misijonarji in kristjani je sprožilo ostre odzive diplomatov, ki so ščitili svoje interese in svoje državljane.Spence (1999), pp. 231–232. Leta 1899 je francoski minister v Pekingu pomagal misijonarjem pridobiti odlok, ki je vsem redovom v rimskokatoliški hierarhiji podelil status pravne osebe, kar je omogočilo lokalnim duhovnikom podpreti svoje ljudi v pravnih ali družinskih sporih in zaobiti lokalne uradnike. Ko je nemška vlada prevzela Šandong, so se številni Kitajci bali, da so tuji misijonarji in morda vse krščanske dejavnosti imperialistični poskusi "rezljanja melone", se pravi kolonizacije Kitajske po delih. Kitajski uradnik je sovražnost do tujcev jedrnato izrazil z naslednjo izjavo: "Odnesite svoje misijonarje in svoj opij in boste dobrodošli."
Leta 1899 se je boksarska vstaja razvila v množično gibanje. Leto prej sta reformo cesarja Guangšuja po sto treh dneh z državnim udarom prekinila cesarica vdova Ciši in general Juan Šikaj. Politična elita Činga se je ukvarjala z vprašanjem, kako obdržati svojo oblast, vlada pa je na boksarje začela gledati kot na sredstvo za pomoč pri zoperstavljanju tujim silam.
Kitajci so za povzročitelje nacionalne krize na splošno šteli tuje agresorje, kasneje pa je jim je bilo veliko Kitajcev za to hvaležnih. Vlada Činga je bila namreč zelo pokvarjena. Preprosti ljudje so se pogosto soočali z izsiljevanjem vladnih uradnikov, vlada pa jim ni nudila nobene zaščite.
Vojska dinastije Čing Vojska dinastije Čing je doživela velik udarec v kitajsko-japonski vojni 1894–1895, kar je spodbudilo njeno reformo. Med boksarsko vstajo je bila reforma še v zgodnjih fazah.