Džao, nekaj časa leta 350 uradno Vej (kitajsko: 伟, Vej), v zgodovinopisju znan kot Kasnejši Džao (poenostavljeno kitajsko: 后赵, tradicionalno kitajsko: 后赵, pinjin: Hòu Zhào, 319–351) ali Ši Džao (kitajsko: 石赵, Shí zhào), je bila kitajska dinastija, ki ji je v obdobju Šestnajstih kraljestev vladala ciejska rodbina Ši. Med Šestnajstimi kraljestvi je bil Kasnejši Džao drugo največje kraljestvo za Zgodnjim Činom, ki je pod cesarjem Fu Džijanom združeval celo severno Kitajsko. V zgodovinopisju se mu dodaja predpona "Kasnejši", da se loči od Zgodnjega Džaa, ki se je v Han-Džao preimenoval tik pred ustanovitvijo Kasnejšega Džaa.
Ko je Ši Le, general nekdanje dinastije Han-Džao, ustanovil dinastijo Kasnejši Džao, je za prestolnico izbral Šjangguo. Ši Hu je leta 335 prestavil prestolnico v Ječeng, kjer je ostalo do konca zgodovine države. Izjema je bilo kratko obdobje poskusa oživitve države s prestolnico v Šjangguoju. Po porazu dinastije Han-Džao leta 329 je Kasnejši Džao vladal znatnemu delu severne Kitajske in si podredil Zgodnji Ljang in Zgodnji Daj. Izven popolnega nadzora je ostal le Zgodnji Jan v Liaoningu. Kasnejši Džao je približno dvajset let vzdrževal krhko ravnotežje z dinastijo Vzhodni Džin na jugu, preden je država po smrti Ši Huja leta 349 hitro propadla.
Zgodovina Ozadje Po upadu moči Šiungnujev v južnem delu Kitajske v 3. stoletju našega štetja so se Cieji okrepili in postali eni od hujev. Izraz 'hu' je v grobem pomenil 'barbar' in se je v tem obdobju pogosto uporabljal za ljudstva s hujskim poreklom, ki so se pojavila v severni kitajski provinci Bing. Med Cieji je bil tudi poglavar Ši Le v poveljstvu Šandang v današnjem Šanšiju. Ko je leta 303 v njegovi domači provinci izbruhnila velika lakota, zaradi katere so se mnogi Cieji in Huji razselili, je deželni inšpektor lovil ubežnike in jih prodajal v suženjstvo. Cieji in Huji so se razkropili po vzhodnih kitajskih regijah Hebej in Šandong.
Ši Leja so prodali bogatemu trgovcu v Šandongu. Kmalu se je osvobodil in si do leta 305 ustvaril sloves razbojnika. S prijateljem Ji Sangom zbral osebno vojsko. Zaveznika sta izoristila naraščajoče nezadovoljstvo do dinastije Zahodni Džin in se pridružila uporniškemu Gongši Fanovemu klanu, da bi maščevala priljubljenega čengdujskega princa Sima Džinga. Po Fanovi smrti je vodstvo prevzel Ši Le in leta 307 izropal mesto Ječeng. Po porazu se je s svojo vojsko pridružil dinastiji Han pod vodstvom dinastije Hun-nu v provinci Bing.
V dinastiji Han se je Ši Le hitro povzpel in za svojo stvar pritegnil številna plemena Ciejev in Hujev v Hebeju. Kot mnogi uporniški generali, ki so se pridružili dinastiji Han, je imel popolno avtonomijo nad svojo vojsko, saj dvor Hana ni imel dovolj moči, da bi uveljavil svojo oblast zunaj Šanšija. Ši Le je s svojimi privrženci plenil po Severnokitajski nižini, vendar ni osvajal ozemlja in se ni dolgo zadrževal na istem mestu. Leta 311 je v bitki pri Ningpingu premagal cesarsko vojsko Džina, ki je štela 100.000 mož, s čimer je omogočil dinastiji Han, da je zavzela Luojang.
Kmalu zatem je Ši Le umoril svojega tekmeca Vang Mija in prevzel njegovo vojsko. Hanski dvor se je bal njegovega upora, a ga je lahko le oštel in pomiril. Po Vang Mijevi smrti je Ši Le dejansko nadziral vzhodno polovico cesarstva, z izjemo Šandonga. Leta 312 je opustil svojo prakso neprekinjenega roparskega pohoda in se utrdil v Šjangguju. Po porazu Džinovih guvernerjev Vang Džuna in Liu Kuna se je razširil tudi na njuno ozemlje. Leta 318 se je združil s princem Liu Jaom, da bi zatrl državni udar Džin Džuna, ki je v Pingjangu pobil cesarja in cesarsko družino.
Ši Lejeva vladavina
Sklici
Viri
Kategorija:Ustanovitve v 310. letih Kategorija:Ukinitve v 350. letih Kategorija:Bivše države v Aziji Kategorija:Zgodovina Kitajske