thumb|200px|Ruševine gradu Ortenburg thumb|right|200px|Ruševine Pustega gradu ali Lipniškega gradu pri Begunju Friderik II. Ortenburški (* okoli 1235, † 28. 3. 1304) je bil grof, ki je izhajal iz družine Ortenburških grofov, ki so bili koroška plemiška rodbina, ki si je kot matični grad postavila grad Ortenburg v bližini naselja Baldramsdorf pri Špitalu ob Dravi. Bil je najstarejši sin grofa Hermana II. in njegove prve žene nedokumentiranega imena in izvora. Grofje Ortenburški, čeprav so bili neposredno podrejeni Svetemu rimskemu cesarstvu glede svoje koroške grofije, ki je bila cesarski fevd, so kljub temu zaradi svojih posesti na Štajerskem, ki so bile vojvodski fevdi, šteli tudi za del štajerskega plemstva, prav tako tudi zaradi posesti pa tudi del kranjskega plemstva, pri čemer so bili zaradi velikih fevdov od Oglejskega patriarha tudi oglejski vazali. Oglejske fevde na Kranjskem in Dolenjskem so postopoma alodizirali.
Življenje
Grof Friderik II. Ortenburški je bil najstarejši sin grofa Hermana II., ki je bil ob smrti očeta leta 1256 mladenič komaj polnoleten, saj se v listinah pojavi skupaj z bratom Henrikom III. kot priča v očetovih darilnih dokumentih dve leti pred smrtjo očeta. Mladi Friderik II. se kot priča prvič pojavi v listini iz leta 1254 in 1256. Friderik II. Ortenburški se je okoli leta 1262 poročil z Adelheid († 1284), hčerko Majnharda I. goriško-tirolskega grofa, s čemer je bila realizirana ženitna pogodba, ki jo je sklenil njegov oče leta 1256.
Leta 1263, leto po poroki Friderika sta brata grofa Friderik II. in Henrik III. Ortenburška sklenila pogodbo o delitvi dediščine po očetu.
Henriku III. so pripadli naslednji gradovi s pripadajočo posestjo:
Na Koroškem:
1) Ortenburg z njegovimi podložniki in premoženjem, razen dveh stolpov, v katerih prebivata viteza Leutold in Albert s svojimi kastelani in premoženjem.
2) Stolp v Spitalu s tržnico in vsemi pripadajočimi pritiklinami, razen mitnine, ki jo morava oba vsako leto pobirati.
3) V Kellerbergu, Ortolf, sin gospoda Konrada Osojskega, z njegovim sinom in s krajem, kjer je živel pokojni gospod Henrik.
Na Kranjskem:
4) Jama in grad Kamen s štirimi kastelani, gospodom Ulrikom in njegovim bratom Markvardom, gospodom Rüdigerjem mlajšim in Majnhardom Plozom z ženami in dediči.
5) Dvanajst tlačanov, ki pripadajo lokalnim dvorom/uradom.
6) Gradova Čušperk in Ribnica s podložniki, posestjo in vsemi pritiklinami od reke Sore do vode, ki se običajno imenuje Kolpa.
Frideriku II. so pripadli naslednji gradovi s pripadajočo posestjo:
Na Koroškem:
1) Grad Kellerberg z vsemi njegovimi podložniki in premoženjem in pritiklinami, razen Ortolfa in prej omenjenega kraja.
2) Gradovi Somereg, Steyerberg in Hohenburg z vsemi podložniki in posestmi ter oba stolpa v Ortenburgu z prej omenjenima vitezoma Leutoldom in Albertom.
Na Kranjskem:
3) Lipniški grad s podložniki in vsemi drugimi pritiklinami posesti od Kranja do reke Sore, razen Jame in gradu Kamen ter prej omenjene kastelane.
V obdobju med 1263 in 1270 sta grofa Henrik III. in Friderik II. Ortenburška nastopala v listinah kot priči skupaj ne glede na to, da sta si posest razdelila. Grof Henrik je domnevno umrl leta 1271. Kje in kako je popolnoma neznano. Prav tako malo je znanega, ali je bil poročen ali ne; Vsaj ni nobene dokumentirane sledi o njegovi ženi, vdovi ali otrocih.
Ker je njegov brat Henrik umrl, Oton in Ulrik pa sta prestopila v duhovščino, je vsa grofija Ortenburg z vsemi pripadajočimi posestmi prešla samo na Friderika, ki jo je nato neprekinjeno posedoval 33 let. Friderik, ki je imel daljšo življenjsko dobo, je bil odločen borec ne le za propad velike kraljevine češkega Otokarja II. Přemysla, pa tudi za obnovo pravnodržavnih razmerij v celotnem nemškem cesarstvu s strani kralja in cesarja Rudolfa I.. Grof Friderik je od leta 1271, po bratovi smrti, edini lastnik in vladar grofiji Ortenburg.
V času okoli Henrikove smrti je prišlo po dokaj mirnem obdobju do velikih političnih pretresov. Vojvodine Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko s Slovensko marko si je priključil češki kralj Otokar II. Přemysl. Tega ni priznal novi nemški kralj in cesar Rudolf I., ki je leta 1276 imenoval grofa Majnharda IV. goriško-tirolskega za cesarskega regenta Koroške, Štajerske in Kranjske s Slovensko marko, da bi skupaj s svojim bratom Albertom II., goriškim grofom, in oglejskim patriarhom Rajmundom očistil ta ozemlja čeških okupatorjev in se nato združil s cesarjevo vojsko pred Dunajem.
Da se je tudi grof Friderik II. Ortenburški izrekel v prid kralju in cesarju Rudolfu in se pridružil vojski, ki jo je vodil njegov svak, grof Majnhard Tirolski, ni mogoče niti najmanj dvomiti, četudi kronisti njegovega sodelovanja v zadevi nemškega kralja izrecno ne omenjajo. Odnosi in vezi med grofom Friderikom Ortenburškim in cesarjem Rudolfom so bili zelo močni. Poleg dejstva, da je imel svojo grofijo kot fevd od Nemškega cesarstva in je bil zato v prvi vrsti dolžan vodji cesarstva v smislu zvestobe in služenja, je med njima obstajal še en, veliko tesnejši odnos, namreč zakonske zveze, saj je bila Adelheid, žena grofa Friderika II. Ortenburškega, polnopravna sestra grofa Majnharda IV. Tirolskega, čigar hči Elizabeta je bila že poročena z Albrehtom, prvorojenim sinom cesarja Rudolfa. Grof Friderik je bil torej kot Majnhardov svak tudi stric vojvode Albrehta. Kljub molku kronistov torej ni dvoma, da je grof Friderik z vso odločnostjo in največjo energijo sodeloval v pohodu cesarja Rudolfa proti kralju Otokarju.
Štajerski in koroški plemiči in ministeriali so se sestali šele 19. septembra 1276 v cistercijanskem samostanu Rein blizu Gradca in izrazili skupno odločenost, da bodo služili nemškemu kralju z življenjem in imetjem ter da bodo raje umrli, kot da bi mu bili nezvesti. Poleg tega so sovražnosti začeli šele potem, ko so si to zavezo medsebojno prisegli s stiskom roke in prisego, na kar so morali počakati na prihod grofa Majnharda. Ko je končno prispel in se mu je pridružil njegov brat grof Albert Goriški s koroško vojsko, so bili Čehi hitro in enostavno pregnani iz utrjenih položajev, ki so jih imeli na Koroškem. Po tem se zdi, da sta se brata razdelila. Majnhard je očitno ubral pot preko Šentvida, Brež in Neumarka v Zgornjo Štajersko, grof Albert pa je, kot je dokumentirano, ubral pot skozi Spodnjo Koroško do Volšperka v Labotski dolini, mesta, ki je takrat pripadalo škofiji Bamberg v Frankoniji. Iz Volšperka je grof Albert vodil svoje čete skozi Twimberško sotesko, verjetno preko Šentlenarta v Labotski dolini, Reichenfelsa, Obdacha in Weisskirchna v dolino Mure in od tam skozi dolino Mure čez Semmering do Dunaja.
Grof Friderik II. Ortenburški ni bil v tem vojaškem odredu, verjetno je skupaj z oglejskim patriarhom prevzel nalogo čiščenja Kranjske in Slovenske marke, potem ko je opravil to nalogo, ki je zahtevala večji napor, nadaljeval pohod čez Štajersko, da bi združil tudi grofa Majnharda in Štajerce s kraljem Rudolfom, ki je tja prišel z veliko cesarsko vojsko ob Donavi. Kralj Otokar je vstopil v pogajanja in se 25. novembra 1276 osebno pojavil v taboru svetorimskega cesarja, se odpovedal Avstriji, Štajerski, Koroški, Kranjski, Sovenski marki in Portenauu, prisegel poslušnost, naklonjenost in pomoč za prihodnost, nato pa od njega prejel investituro Češke, Moravske in drugih sosednjih dežel.
Po sklenitvi tega miru je cesar Rudolf z delom svoje vojske ostal na Dunaju, deloma zato, ker miru ni povsem zaupal, deloma pa zato, ker je bilo v provincah, ki so bile zdaj vrnjene cesarstvu, toliko stvari za organizirati in urediti. Večina cerkvenih in posvetnih knezov, grofov, svobodnjakov in plemičev pa se je s svojimi spremstvi vrnila domov, med njimi tudi grof Friderik Ortenburški, ki ga je, kot kaže, cesar Rudolf imenoval za deželnega glavarja Kranjske in Slovenske marke.
Leta 1277 je Oglejski patriarh Rajmond na svojem gradu Trebinje (Treffen) na Koroškem oznanil, da je osebno podelil grofu Frideriku II. Ortenburškemu z odškodninsko kapo (cum quodam capucio) vse pravice in privilegije (de omnibus juribus et rationibus), ki so jih on in njegovi predniki imeli po fevdalnem pravu od Oglejske cerkve, pod pogojem, da grof podpira patriarha in njegovo Cerkev proti vsem, da po svojih najboljših močeh odvrne vsako škodo njemu in njegovi Cerkvi, in če tega ne more storiti, da patriarha obvesti o vsaki grozeči škodi, da sodi po svoji vesti v vseh zadevah, ki se obravnavajo pred patriarhom ali njegovim predstavnikom, da pomaga patriarhu ali njegovemu predstavniku pri izvrševanju sodbe, izdane proti nasprotnikom, da varuje tajnost tega, kar mu patriarh sporoči pisno ali ustno, in da na splošno stori in reče vse, kar se od vazala pričakuje, da stori svojemu gospodarju, je vezan na suverena in da bo izdal običajno fevdalno potrdilo v šestih tednih, bodisi prek notarja bodisi z lastnim pečatom. Posestva, ki so bila podeljena grofu Frideriku v fevd, v listini niso navedena, vendar je iz kasnejših dokumentov mogoče sklepati, da so bila to posestva Čušperk, Ortnek, Ribnica, Kočevje itd., skratka tista posestva, ki se nahajajo na Dolenjskem in so v delilni pogodbi iz leta 1263 navedena pod imenom "gradova Čušperk (Zobelsberg) in Ribnica s tlačani, posestvi in vsemi pripadajočimi predmeti od reke Sore do vode, ki se imenuje Kolpa".
Poleti 1278 je bilo jasno, da kralj Otokar II. Přemysl dano besedo in prisego krši, je cesar Rudolf, prepričan, da je odprta vojna veliko boljša od tako negotovega miru, si je prizadeval doseči odločitev, ki jo je spodbudila kraljeva kršitev besede, in je na Dunaj poklical vse cerkvene in posvetne kneze, grofe, svobodnjake in ministeriale iz vseh delov svojega kraljestva, da bi mu pomagali. Prišli so, med njimi grof Friderik II. Ortenburški z veliko skupino bojevnikov. Različni kronisti navajajo različno število – za Ortenbužana med 100 in 200 mož.
Jeseni 1279 kaže, da je grof Friderik spremljal cesarja na njegovi poti iz Gradca v Zgornjo Štajersko.
Okoli leta 1281 se je grof Friderik sprl s škofom Bertoldom iz Bamberga glede nekaterih posesti v bližini svetega Martina v Lungauu, ki jih je škof Ekbert iz Bamberga (1203–1237) nekoč zastavil Friderikovemu očetu Hermanu za 210 funtov dunajskih penijev. Ta spor pa je Konrad, dekan škofije sv. Štefana v Bambergu in bamberški guverner na Koroškem, s posredovanjem bratov Friderika in Otona iz Weissenecka, Otona Ungnada in drugih bamberških vazalov rešil s poravnavo, sklenjeno 28. februarja 1282, po kateri naj bi grof to posest vrnil Bamberški škofiji, škof pa naj bi grofu plačal 150 mark oglejskih zlatnikov in za upravnika za pravilno plačilo te vsote zagotovil Otona iz Weissenecka in Otona Ungnada.
Iz listine, ki je bila izdana leta 1283 v Špitalu blizu Ortenburga, je razvidno, da je tam poleg bolnišnice, cerkve in tržnice že stal grad, v katerem je grof Friderik nameščal svoje goste in njihovo spremstvo in v katerem je verjetno tudi sam raje živel, zlasti v starosti, kot pa v trdnjavi Ortenburg, ki leži na visoki gori in je izpostavljena močnim vetrovom. 13. septembra 1283 je briksenski škof Bruno podelil grofu Frideriku Ortenburškemu v fevd grad Wizenstein (Weissenstein) na Koroškem, ki mu je pripadel po smrti Hartviga Wizensteina, čeprav v zelo slabem stanju, skupaj z vsemi pritiklinami. 5. septembra 1284 je bil cistercijanski samostan Stams v zgornji dolini Inna slovesno posvečen. Tega dne je tirolski grof Majnhard dal tja pripeljati dvanajst trupel članov svojega rodu (goriških grofov). V Stams je dal pripeljati tudi svojo pokojno sestro Adelheid, ženo grofa Friderika Ortenburškega, ki je bila prej pokopana v cerkvi Prediger v Čedadu v Furlaniji, in jo v Stamsu pokopati v kripti. Zelo verjetno je, da se je grof Friderik osebno udeležil posvetitve cerkve in pokopa trupel.