, uradno imenovana Mandžujski odred 731 in znana tudi kot Odred Kamo in Ishiijeva enota, je bila tajna ustanova za raziskovanje biološkega in kemičnega bojevanja, ki jo je med letoma 1933 in 1945 upravljala Cesarska japonska vojska. Delovala je v okrožju Pingfang mesta Harbin v japonski marionetni državi Mandžuko (zdaj del Severovzhodne Kitajske) in je upravljala več podružnic po celinski Kitajski in Jugovzhodni Aziji pod okriljem »Oddelka za preprečevanje epidemij«. V drugi kitajsko-japonski vojni je enota vodila največji napad v zgodovini biološkega bojevanja, v katerem je zaradi namerne kontaminacije oskrbe z vodo, hrane in kmetijskih zemljišč v mestih in vaseh umrlo približno 200.000 ljudi.
Ustanovo je vodil general Shirō Ishii in jo je močno podpirala japonska vojska. V eksperimentih na ljudeh je bilo v sami ustanovi ocenjeno ubitih 14.000 ljudi. Aktivnosti so vključevale okužbe zapornikov s smrtonosnimi boleznimi, izvajanje vivisekcije, odvzem organov, preizkušanje hipobaričnih komor, amputacije udov in izpostavljanje žrtev kemičnim agensom in eksplozivom. Zaporniki, ki jih je osebje pogosto imenovalo »debla« (ali »maruta«), so bili predvsem kitajski civilisti, pa tudi Rusi, Korejci in drugi, vključno z otroki in nosečnicami. Ni znanih dokumentiranih preživelih.
Po vojni so dvanajst članom Enote 731 sodili v Sovjetski zvezi v habarovskih procesih zoper vojne zločine leta 1949 in jih obsodili na zaporne kazni. Številnim ključnim osebam, vključno z Ishiijem, pa so Združene države Amerike podelile imuniteto v zameno za raziskovalne podatke. Trumanova administracija je prikrila zločine enote in nekdanjemu osebju izplačevala pokojnine.Hal Gold, Unit 731 Testimony, 2003, p. 109. Pridobljene informacije niso imele pomembne vrednosti, saj je ameriški program biološkega orožja presegel zmogljivosti Enote 731. Sovjetska zveza je v habarovskih procesih izrekla razmeroma mile kazni.Ken Alibek and S. Handelman. Biohazard: The Chilling True Story of the Largest Covert Biological Weapons Program in the World – Told from Inside by the Man Who Ran it. 1999. Delta (2000). str. 47. .
28. avgusta 2002 je Okrožno sodišče v Tokiu potrdilo, da je Japonska na Kitajskem izvajala biološko bojevanje, in državo spoznalo za odgovorno za smrti, ki so bile povezane s tem, vendar je zavrnilo odškodnino, saj naj bi to urejale povojne pogodbe, kot je Sanfranciška pogodba. Aprila 2018 je Nacionalni arhiv Japonske objavil skoraj popoln seznam 3607 članov osebja, povezanih z Enoto 731. Japonska vlada ni nikoli uradno priznala biološkega bojevanja.
Opombe
Sklici
Kategorija:Vojaška zgodovina Japonske Kategorija:Vojni zločini Kategorija:Ustanovitve leta 1935
Kategorija:Ukinitve leta 1945