Kul Čor (staroturško: Küli Čur), v arabskih virih znan kot Kūrṣūl (كورصول) in v kitajskih zapisih kot Baga Tarhan (kitajsko: 莫贺达干, pinjin: Mòhè Dágān), je bil pod kaganom Sulukom eden glavnih turgeških voditeljev. Znan je predvsem po svoji vlogi v vojnah Turgeškega kaganata z Omajadskim kalifatom v Transoksaniji in po tem, da je bil odgovoren za umor kagana Suluka leta 738, kar je povzročilo propad turgeške moči. Potem ko je odpravil svoje tekmece, se je sam povzpel do položaja kagana, a se je kmalu sprl s svojimi kitajskimi podporniki in bil leta 744 poražen ter usmrčen. Nekateri arabski viri poročajo, da so ga že leta 793 ubili Arabci.
Vojna z Arabci Kul Čor se v zapisih prvič pojavi spomladi 721, ko je bil po pozivih sogdijskih knezov Transoksanije na pomoč proti širitvi Omajadskega kalifata poslan, da bi vodil prvi turgeški napad na Arabce. Obleganje trdnjave Kasr al-Bahili ni bilo uspešno, a je kljub temu nadaljeval pohod in s pomočjo lokalnega prebivalstva in knezov prodrl globoko v Transoksanijo. Njegov napad na Samarkand je bil odbit. Sledil je protinapad omajadskega guvernerja Saida al-Khudhajna, v katerem je Kol Čor Arabce hudo porazil in omejil Saidovo oblast na okolico Samarkanda. Kul Čorov pohod kot celota je bil kljub uspehom le malo več kot izvidnica. Turgeši so se kmalu zatem umaknili, kar je novemu arabskemu guvernerju Saidu ibn Amru al-Harašiju omogočilo, da je brutalno zatrl lokalne upornike in ponovno vzpostavil arabsko oblast nad večjim delom regije. Kul Čor se je ponovno pojavil med obleganjem Kamardže kot eden od visokih turgeških talcev, ki so bili dani arabski garniziji Kamardže kot zagotovilo za varen prehod.
Decembra 737 je Suluk kagan v bitki pri Haristanu doživel poraz, kar je močno zmanjšalo njegov ugled. Kul Čor ga je ukazal umoriti, verjetno s podporo Kitajcev, ki so imeli s Sulukom težavne odnose. Po njegovi smrti se je Turgeški kaganat razdelil na dve vojskujoči se frakciji, rumeno in črno, ki sta se v naslednjih dveh desetletjih borili za oblast. S propadom Turgeškega kaganata zaradi notranjih sporov je za več kot dve stoletji izginila kakšna velika turška konfederacija v zahodni Aziji, kar je Arabcem odprlo pot na oblast v Transoksaniji.
Uzurpacija oblasti in smrt Kul Čor in njegova frakcija so se povezali s kitajskim generalom Gaj Džjajunom proti Sulukovemu sinu in nasledniku Kut Čorju. Kul Čor je s pomočjo svojih zaveznikov iz Iškanda, Šaša in Fergane leta 739 pri Sujabu premagal in ujel svojega tekmeca. Kmalu zatem se je razglasil za kagana. Kut Čor je bil izgnan na Kitajsko, kjer so ga simbolično usmrtili v cesarskem templju, in mu zatem podelili častno poveljstvo. Dovolili so mu, da nekaj dni ostane na kitajskem dvoru.
Kul Čorjevi odnosi s kitajskimi gospodarji so bili od samega začetka napeti, saj je kitajski dvor podpiral Ašina Šjana, svojega kandidata za kagana. Kul Čor je pregnal Ašina Šjana in sam prevzel oblast, s čimer je Kitajce prisilil, da so priznali obstoječe stanje. Kmalu zatem je Kul Čor povsem prekinil odnose s Kitajci in leta 742 ukazal umoriti Ašina Šjana. Posledično se je leta 744 kitajski general Fumeng Lingča odpravil na pohod proti Kul Čorju, ga premagal in usmrtil. Nasledil ga je Tumodu, ki se je preimenoval v El Etmiš Kutlug Bilgeja.
Posledice Moč Turgeškega kaganata je zaradi medsebojnih vojn še naprej upadala, dokler niso Karluki leta 766 ubili zadnjega turgeškega kagana in sami prevzeli oblast v Sedmerorečju.
Kasnejši arabski viri pa pripisujejo Kul Čorjevo ujetje in usmrtitev zadnjemu omajadskemu guvernerju Horasana Nasru ibn Sajjarju leta 739, kar ne more biti res. Usmrčeni ujetnik je bil zelo verjetno nek drug, manj pomemben turški voditelj.
Sklici
Viri
Barthold, V.V. (1956). Four Studies on the History of Central Asia. Leiden: Brill. OCLC 6132625. Blankinship, Khalid Yahya, ur. (1989). The History of al-Ṭabarī, Volume XXV: The End of Expansion: The Caliphate of Hishām, A.D. 724–738/A.H. 105–120. SUNY Series in Near Eastern Studies. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-88706-569-9. Blankinship, Khalid Yahya (1994). The End of the Jihâd State: The Reign of Hishām ibn ʻAbd al-Malik and the Collapse of the Umayyads. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-7914-1827-7. Gibb, H.A.R. (1923). The Arab Conquests in Central Asia. London: The Royal Asiatic Society. Grousset, René (1970). The Empire of the Steppes: A History of Central Asia. New Brunswick, NJ: Rutgers University Press. ISBN 0-8135-1304-9 Hillenbrand, Carole, ur. (1989). The History of al-Ṭabarī, Volume XXVI: The Waning of the Umayyad Caliphate: Prelude to Revolution, A.D. 738–744/A.H. 121–126. SUNY Series in Near Eastern Studies. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-88706-810-2.
Sinor, D.; Klyashtorny, S.G. (1996). The Türk Empire. V Litvinsky, B.A. (ur.). History of civilizations of Central Asia, Volume III: The crossroads of civilizations: A.D. 250 to 750. Paris: UNESCO Publishing. str. 327–348. ISBN 92-3-103211-9.
Skaff, Jonathan Karam (2012). Sui-Tang China and Its Turko-Mongol Neighbors: Culture, Power, and Connections, 580–800. Oxford University Press. ISBN 0199734135.
Kategorija:Turgeši Kategorija:Umrli leta 744 Kategorija:Usmrčeni ljudje