Sliman Mansour (arabsko سليمان منصور; tudi Suleiman Mansour in Suliman Mansour; * 27. julija 1947 v Birzeitu, Britanski mandat za Palestino; † 24. avgusta 2026 v Jeruzalemu) je bil palestinski slikar, kipar in karikaturist ter ena osrednjih osebnosti moderne in sodobne palestinske umetnosti. Od 1970. let je pomembno soustvarjal vizualno ikonografijo palestinske identitete, spomina in navezanosti na zemljo. V njegovih delih se ponavljajo oljke in pomarančevci, palestinsko vezenje, vaško življenje, Jeruzalem ter ženske figure kot poosebitve Palestine.
Njegovo najbolj prepoznavno delo je Jamal al-Mahamel (جمل المحامل; v angleščini pogosto Camel of Hardship oziroma Camel of Burdens), podoba ostarelega palestinskega nosača, ki na hrbtu nosi Jeruzalem. Delo je bilo množično reproducirano na plakatih in je postalo ena najbolj prepoznavnih podob palestinske umetnosti ter vizualna ponazoritev palestinskega pojma sumud, tj. vztrajnosti in stanovitnosti kljub razseljevanju, okupaciji in izgubi.
Življenje
Mansour se je rodil 27. julija 1947 v Birzeitu severno od Ramale kot četrti sin v družini s šestimi otroki. Oče mu je umrl, ko je bil star štiri leta. Mati je nato njega in njegove sorojence vpisala v internatsko šolo za sirote v Betlehemu, ki so jo podpirali evangeličanski luterani. Tam je njegov talent za likovno umetnost spodbujal nemški učitelj in umetnik Felix Theis, ki ga je seznanjal tudi z evropsko umetnostno zgodovino.
Po šestdnevni vojni leta 1967 je začel študirati na Akademiji za umetnost in oblikovanje Bezalel v Jeruzalemu. Glede zaključka študija se viri razhajajo. Jerusalem Story navaja, da je akademijo po treh letih leta 1970 zapustil, ker ni mogel več plačevati šolnine, in da diplome ni pridobil. Dalloul Art Foundation pa navaja, da je leta 1970 pridobil diplomo BFA. Zaradi tega neskladja je mogoče zanesljivo navesti predvsem, da je na Bezalelu študiral med letoma 1967 in 1970.
Po koncu študija je sodeloval pri razstavah v različnih palestinskih mestih. Njegovo delo je že v 1970. in 1980. letih prihajalo v konflikt z izraelskimi oblastmi, ki so zapirale oziroma cenzurirale nekatere palestinske umetniške razstave in zasegale dela, ki so jih štele za politična.
Leta 2021 je doživel možgansko kap, ki je prizadela njegovo levo roko in mu otežila slikanje ter zbranost. Kljub temu je še naprej redno obiskoval svoj atelje v Ramali in ustvarjal.
Umrl je 24. avgusta 2026 v Jeruzalemu, star 79 let. Njegova družina je smrt sporočila prek njegovega preverjenega računa na Instagramu; vzrok smrti sprva ni bil objavljen.
Institucionalno delo in poučevanje
Mansour je imel pomembno vlogo tudi pri oblikovanju infrastrukture palestinske likovne umetnosti. Leta 1973 je bil med ustanovnimi člani League of Palestinian Artists (Zveze palestinskih umetnikov). Organizacijo je vodil med letoma 1986 in 1990.
Leta 1994 je soustanovil umetniški center Al-Wasiti Art Center v vzhodnem Jeruzalemu. Center je bil namenjen arhiviranju in ohranjanju palestinske umetnosti ter povezovanju umetnikov v Palestini in diaspori. Pozneje je postal tudi član ustanovnega upravnega odbora International Academy of Art Palestine v Ramali.
Med letoma 2000 in 2014 je poučeval na Univerzi Al-Quds. Poleg likovnega dela je bil poklicni karikaturist in ilustrator; med letoma 1981 in 1993 je objavljal v angleškem palestinskem tedniku Al-Fajr ter reviji Al-Awda.
Delo
Motivi in vizualni jezik
Mansour je od 1970. let razvijal prepoznaven vizualni jezik, ki je palestinsko krajino in vsakdanje življenje povezoval s kolektivnim spominom, razseljevanjem in politično zgodovino. Mathaf pomarančevec v njegovem opusu povezuje z Nakbo leta 1948, oljko pa z vojno in izraelsko zasedbo palestinskih ozemelj leta 1967. Drugi značilni elementi so bili palestinsko tradicionalno vezenje, prizori vaškega življenja ter ženska figura kot materinska poosebitev Palestine.
V pastoralnih krajinah je pogosto upodabljal obiranje pridelkov, kmečko življenje, oljčne in pomarančne nasade. Dalloul Art Foundation poudarja, da je ženska v tradicionalno vezeni palestinski obleki v njegovem slikarstvu postala eden osrednjih simbolov domovine, medtem ko so oljke in pomarančevci nosili pomene kulturnega spomina, izgube in vztrajnosti.
Umetnostna zgodovinarka Gannit Ankori je Mansourjevo delo obravnavala predvsem skozi pojem sumud in povezavo med zemljo, palestinsko identiteto ter vztrajanjem na njej.
Jamal al-Mahamel
Najbolj znano Mansourjevo delo je Jamal al-Mahamel. Datacija najzgodnejše različice v virih ni enotna. Dalloul Art Foundation in umetnostna zgodovinarka Tina Sherwell jo datirata v leto 1973, Mathaf pa v leto 1974 in navaja, da je Mansour izdelal tri različice motiva.
Slika prikazuje ostarelega, tradicionalno oblečenega palestinskega nosača, ki se pod težo svojega bremena sklanja v skoraj prazni pokrajini. Na hrbtu nosi veliko breme v obliki očesa, znotraj katerega je upodobljen Jeruzalem; v središču kompozicije izstopa Kupola na skali. Utrujena, vendar še vedno hodeča figura je bila interpretirana kot poosebitev sumuda – palestinske stanovitnosti in vztrajanja kljub izgubi, razseljevanju in okupaciji.
Motiv je bil že leta 1975 natisnjen na plakatih ter razširjen po domovih in javnih prostorih na Zahodnem bregu in v Gazi. S tem je presegel galerijski prostor in postal ena najbolj prepoznavnih podob palestinske vizualne kulture.
Cenzura in zgodba o lubenici
Z Mansourjem je povezana tudi pogosto ponavljana zgodba o lubenici kot palestinskem političnem simbolu. Pri njenem povzemanju je Mansour sam opozarjal na razliko med dogodkom, ki se ga je spominjal, in poznejšo razširjeno pripovedjo.
Po njegovem spominu so leta 1980 izraelski vojaki le tri ure po odprtju zaprli razstavo njega, Nabila Ananija in Issama Badra v galeriji Gallery 79 v Ramali. Dva tedna pozneje naj bi izraelski častniki umetnike poklicali na zaslišanje in jim naročili, naj ne ustvarjajo političnih slik. Ko je Badr vprašal, ali bi lahko naslikal rožo v rdeči, zeleni, črni in beli barvi palestinske zastave, naj bi mu častnik odgovoril, da bi bila zasežena tudi takšna slika – celo če bi naslikal lubenico.
Mansour je obenem izrecno povedal, da se ne spominja, da bi palestinski umetniki v tistem obdobju lubenico dejansko uporabljali kot politični nadomestek za prepovedano zastavo. Zato njegovega pričevanja ni mogoče enačiti s poznejšo trditvijo, da je bila lubenica že tedaj splošno uveljavljen nadomestni simbol v palestinski umetnosti. The National je širšo zgodbo o takem izvoru označil za sodobni mit, katerega natančnega nastanka ni mogoče potrditi.
New Visions
V času prve intifade je Mansour skupaj z Vero Tamari, Tayseerjem Barakatom in Nabilom Ananijem sodeloval v umetniški skupini New Visions. Tudi glede datuma njene ustanovitve obstaja razlika med viri. Mathaf navaja leto 1987, medtem ko Palestinski muzej skupino datira v leto 1989 in objavlja odlomek iz njenega ustanovnega manifesta iz tega leta.
Skupina je umetniško prakso povezala z gospodarskim bojkotom med intifado. Umetniki so se odpovedali običajnim umetniškim materialom, ki so bili na palestinska ozemlja uvoženi prek Izraela, in začeli uporabljati lokalno dostopne materiale: glino oziroma blato, kano, kavo, čaj, usnje, les, slamo in keramične črepinje. Material tako ni bil zgolj tehnična izbira, temveč je postal sestavni del političnega in estetskega pomena del.
thumb|Stenska poslikava Slimana Mansourja in Nabila Ananija na stavbi društva Inash Al-Usra v Al Birehu (2014)
Glina in I am Ismail
Za Mansourja je postala posebej značilna uporaba zemlje in gline. Na lesene podlage je nanašal in oblikoval glino v figuralne reliefe ter dovolil, da so razpoke, ki so nastale med sušenjem, ostale vidne. Razpokani material je povezoval minljivost, krhkost in minevanje časa z neposredno fizično uporabo palestinske zemlje. Na izbor gline je vplivalo tudi njegovo otroštvo: njegova babica po materini strani Salma je iz blata in slame izdelovala predmete ter gradbene elemente, Mansour pa jo je pri tem opazoval in ji pomagal.
Leta 1996 je začel serijo I am Ismail. V njej je uporabil zgodbo o Ismailu in njegovem izgnanstvu ter odnosu do zemlje, ki jo je povezal z lastno in širšo palestinsko izkušnjo. Figuralne reliefe je izdeloval iz razpokane gline na lesenih podlagah, zaradi česar so nekatera dela spominjala na starodavne nagrobnike. Za serijo je leta 1998 na 7. Kairskem bienalu prejel veliko nagrado Nila.
Pozno delo
Ob koncu leta 2023 je Mansour povedal, da so prizori vojne v Gazi vplivali tudi na njegovo ustvarjalno metodo. Začel je veliko sliko brez običajnih pripravljalnih risb in nanašal barvo neposredno na platno. Dejal je, da ga podobe iz Gaze silijo k bolj neposrednemu in manj nadzorovanemu načinu slikanja.
Leta 2024 je za Palestinski muzej v Birzeitu izdelal monumentalno delo On the Wing of an Angel. Stenska kompozicija, velika 12 × 6 metrov, je izdelana iz gline, slame in kane ter upodablja Jeruzalem. Razpoke v glini in dekorativni vzorci, izpeljani iz palestinskega ženskega vezenja, povezujejo delo z motivi, ki so bili v Mansourjevem opusu prisotni že desetletja.
Delo je nastalo kot del projekta štirih članov skupine New Visions. Palestinski muzej je dela zasnoval kot jedro svoje stalne razstave.
Razstave
Mansour je samostojno in skupinsko razstavljal v Palestini, drugih arabskih državah, Evropi, Aziji in Združenih državah Amerike. Med pomembnejšimi razstavami in nastopi so bili:
1981: Sliman Mansour, Gallery 79, Ramala 1992: Roots, Organizacija združenih narodov, New York 1995: Sharjah Biennial, Šardža 1998: I Ismael, 7. Kairski bienale, Kairo 2001: Ten Years in Mud, Ramala, Nazaret in Gaza 2003: The Fabric of Memory, Sharjah Museum, Šardža 2011: Sliman Mansour: Terrains of Belonging, retrospektiva, al-Hoash, Jeruzalem
Nagrade in priznanja
1998: Palestine Prize for the Visual Arts 1998: Grand Nile Prize na 7. Kairskem bienalu za serijo I am Ismail 2019: nagrada UNESCO–Sharjah za arabsko kulturo, skupaj z brazilsko zgodovinarko in kustosinjo Silvio Alice Antibas 2025: egiptovska Nile Award for Arab Creators (nagrada Nila za arabske ustvarjalce)
Glej tudi
Nakba Palestinci Intifada
Sklici
Literatura
Zunanje povezave
Uradna spletna stran Sliman Mansour v enciklopediji muzeja Mathaf Sliman Mansour na Jerusalem Story
Kategorija:Palestinski umetniki Kategorija:Karikaturisti Kategorija:Rojeni leta 1947 Kategorija:Umrli leta 2026 Kategorija:Moški