Gora Pinatubo (; ; ; ; ) je aktivni stratovulkan v gorovju Zambales na Luzonu na Filipinih. Je na tromeji provinc Zambales, Tarlac in Pampanga,"Report of the Philippine Commission to the President, 1901 Vol. III" , pg. 141. Government Printing Office, Washington, 1901. večina ljudi pa se pred vulkansko aktivnostjo pred izbruhom v začetku leta 1991 ni zavedala njegove eruptivne zgodovine. Gosti gozdovi, ki so podpirali populacijo več tisoč avtohtonih plemena Aeta, so močno erodirali in zakrili Pinatubo.
Pinatubo je znan po izbruhu VEI-6 15. junija 1991, drugem največjem kopenskem izbruhu 20. stoletja po izbruhu Novarupte na Aljaski leta 1912. Izbruh je sovpadal s tajfunom Junja, ki je dosegel kopno na Filipinih in v bližnja mesta prinesel nevarno mešanico pepela in dežja. Zgodnje napovedi so privedle do evakuacije več deset tisoč ljudi, kar je rešilo veliko življenj. Izbruh je močno poškodoval okoliška območja s piroklastičnimi valovi in kasneje poplavami laharjev, ki jih je povzročila deževnica, ki je ponovno mobilizirala vulkanske usedline. To uničenje je leta prizadelo infrastrukturo in spremenilo rečne sisteme. Manjši izbruhi, ki so tvorili kupole znotraj kaldere, so se nadaljevali od leta 1992 do 1993.
Izbruh leta 1991 je imel posledice po vsem svetu. Sprostil je približno 10 milijard ton ali 10 km3 magme, kar je na površje prineslo velike količine mineralov in strupenih kovin. Sprostil je tudi 20 milijonov ton . V stratosfero je izvrgel več delcev kot kateri koli izbruh od Krakatva leta 1883. V naslednjih mesecih so aerosoli tvorili globalno plast žveplove kisline. Globalne temperature so se v letih 1991–1993 znižale za približno 0,5 °C, tanjšanje ozonske plasti pa se je začasno znatno povečalo.
Geografija
Vulkan leži približno 87 kilometrov severozahodno od Manile, glavnega mesta Filipinov. V bližini gore Pinatubo so nekdanje vojaške baze, ki so jih vzdrževale Združene države. Ameriška pomorska baza Subic Bay je bila 37 kilometrov južno od Pinatuba, obseg letalske baze Clark pa le 14 kilometrov vzhodno od vrha vulkana.Tactical Pilotage Chart, Sheet K-11B, Defense Mapping Agency, Department of Defense, 1982. V bližini vulkana živi približno 6 milijonov ljudi.Philippine Census
Zgodovina Že pred izbruhom leta 1991 gora Pinatubo topografske ni bila pomembna: imela je 1745 m nadmorske višine, le približno 600 m nad bližnjimi ravninami in le približno 200 m višja od okoliških vrhov, ki so jo v veliki meri zakrivali.Pinatubo, Philippines Je del verige vulkanov, ki ležijo vzdolž zahodne strani otoka Luzon, imenovane gorovje Zambales.
Pinatubo spada v podgorje Cabusilan v gorovju Zambales, ki ga sestavljajo gore Cuadrado, Negron, Mataba in Pinatubo.U.S. War Department. "Report of the Philippine Commission, 1901 Vol. III"), pg. 141. Government Printing Office, Washington. To so subdukcijski vulkani, ki jih tvori Evrazijska plošča, ki se podriva pod Filipinski mobilni pas vzdolž Manilskega jarka na zahodu. Gora Pinatubo in drugi vulkani na tem vulkanskem pasu nastanejo zaradi magmatske okluzije na tej meji subdukcijskih plošč.
Pinatubo na zahodu obdaja ofiolitni kompleks Zambales, ki je vzhodno padajoči del eocenske oceanske skorje, dvignjen v poznem oligocenu. Formacija Tarlac severno, vzhodno in jugovzhodno od Pinatuba je sestavljena iz morskih, nemorskih in vulkanoklastičnih sedimentov, ki so nastali v poznem miocenu in pliocenu.
Študija gore Pinatubo pred dejavnostmi leta 1991 je bila celovita geološka študija iz let 1983 in 1984, ki jo je F. G. Delfin opravil za filipinsko nacionalno naftno družbo kot del površinskih raziskav območja pred raziskovalnim vrtanjem in testiranjem vrtin za geotermalne vire energije v letih 1988 do 1990. Prepoznal je dve življenjski zgodovini gore, ki ju je opredelil kot 'predniško' in 'sodobno' Pinatubo.
Predniški Pinatubo
Zdi se, da se je aktivnost predniškega Pinatuba začela pred približno 1,1 milijona let in se verjetno končala več deset tisoč let ali več pred nastankom 'sodobnega' Pinatuba. Velik del razgibane pokrajine okoli sedanjega vulkana sestavljajo ostanki 'predniškega' Pinatuba. Bil je andezitni in dacitni stratovulkan, katerega eruptivna aktivnost je bila veliko manj eksplozivna kot pri sodobnem Pinatubu. Njegovo središče je bilo približno tam, kjer je sedanji vulkan. Predvidena višina gore je do 2300 m nadmorske višine, če bi bil osamljen vrh, glede na profil, ki ustreza preostalim nižjim pobočjem ali nižje, če bi imel več kot en vrh.
Stari vulkan je izpostavljen v stenah stare kaldere, široke 3,5 km × 4,5 km, ki jo Delfin imenuje kaldera Tajavan. Nekateri bližnji vrhovi so ostanki predniškega Pinatuba, ki so ostali, ko so mehkejši deli starih gorskih pobočij erodirali zaradi preperevanja. Predniški Pinatubo je somma vulkan, katerega novi stožec je sodobni Pinatubo. Gora Dorst na vzhodu je del vpadnega pobočja predniškega Pinatuba. Več gora v bližini sodobnega Pinatuba so stari satelitski odprtine predniškega Pinatuba, ki tvorijo vulkanske čepe in lavne kupole. Te satelitske odprtine so bile verjetno aktivne približno v istem času kot predniški vulkan in vključujejo kupole gore Negron, gore Cuadrado, gore Mataba ter čepov Bituin in Tapungho.
Sodobni Pinatubo ok. 79.000 pr. n. št.: Po dolgem obdobju mirovanja se je sodobni Pinatubo rodil med kataklizmičnimi in najbolj eksplozivnimi izbruhi prednikov Pinatuba, ki so bili ocenjeni na petkrat večji od izbruha junija 1991. Okoli vulkana je odložil do 25 km3 piroklastičnega materiala, debelega do 100 metrov. Skupna količina vulkanskega materiala, izvrženega med izbruhi, ni znana. Odstranitev toliko materiala iz spodnje magmatske komore je povzročila nastanek kaldere Tajavan. Silovito eruptivno obdobje, ki ga je začel izbruh, Delfin imenuje eruptivno obdobje Inararo, poimenovano po vasi, ki je bila uničena med izbruhom leta 1991.
Kasnejši izbruhi sodobnega Pinatuba so se pojavljali občasno in so trajali precej krajše obdobje od premorov mirovanja med njimi. Kasnejši izbruhi in eruptivno obdobje so se zgodili okoli: ok. 15.000 pr. n. št. (eruptivno obdobje Sacobia) ok. 7000 pr. n. št. (eruptivno obdobje Pasbul). Njegovi izbruhi so bili enako energični, če ne celo tako obsežni kot izbruhi Inararo ok. 4000–3000 pr. n. št. (eruptivno obdobje Crow Valley). Ta izbruh in izbruh obdobja Mara-unot sta bila manjša od izbruhov Inararo, vendar približno dva do trikrat večja od tistega leta 1991, glede na razdalje iztekanja piroklastičnega toka in globino zapolnitve doline ok. 1900–300 pr. n. št. (eruptivno obdobje Maraunot) ok. 1500 n. št. (eruptivno obdobje Buag). Njegovi izbruhi so bili približno enake velikosti kot tisti leta 1991
Zdi se, da je bil vsak od teh izbruhov zelo velik, saj je izbruhnil več kot 10 km3 materiala in prekril velike dele okoliških območij s piroklastičnimi usedlinami. Nekatera eruptivna obdobja so trajala desetletja in morda celo več stoletij ter so lahko vključevala več velikih eksplozivnih izbruhov.
Največja velikost izbruhov v vsakem eruptivnem obdobju se je skozi več kot 35.000-letno zgodovino sodobnega Pinatuba zmanjševala, vendar je to lahko posledica erozije in zakopavanja starejših usedlin. Najstarejši izbruh sodobnega Pinatuba, Inararo, je bil tudi največji.
Izbruh leta 1991 je bil med najmanjšimi, dokumentiranimi v njegovem geološkem zapisu.
Vulkan med izbruhi ni nikoli zelo zrasel, ker proizvaja večinoma nevezane, lahko erodirajoče usedline in občasno uničuje viskozne kupole, ki zapolnjujejo njegove odprtine. Po izbruhu vulkana Buag (okoli leta 1500 n. št.) je vulkan miroval, njegova pobočja pa so bila popolnoma prekrita z gostim deževnim gozdom in erodirana v grape in soteske. Približno 500-letni mirovanje med obdobjem izbruha Buag in sedanjim obdobjem izbruha je med krajšimi obdobji mirovanja, znanimi v njegovi geološki zgodovini.
Izbruh leta 1991
Marca in aprila 1991 je magma, ki se je dvigala proti površju z globine več kot 32 km pod Pinatubom, sprožila manjše vulkanske tektonske potrese in povzročila močne eksplozije pare, ki so razstrelile tri kraterje na severnem pobočju vulkana. Na tisoče manjših potresov se je pod Pinatubom zgodilo v aprilu, maju in začetku junija, vulkan pa je izpustil tudi več tisoč ton škodljivega žveplovega dioksida. Med 7. in 12. junijem je prva magma dosegla površino gore Pinatubo. Ker je na poti na površje izgubila večino plina, ki ga je vsebovala, je magma iztekla in oblikovala lavno kupolo, vendar ni povzročila eksplozivnega izbruha.
Majhen izbruh ob 3:41 PST 12. junija je zaznamoval začetek nove, bolj silovite faze izbruha, ko so milijoni kubičnih metrov plinsko nabite magme dosegli površje in eksplodirali v prvem spektakularnem izbruhu prebujajočega se vulkana. Nekaj ur pozneje istega dne so močni izbruhi, ki so trajali približno pol ure, ustvarili velike izbruhne stebre, ki so hitro dosegli višino več kot 19 kilometrov in ki so v nekaterih rečnih dolinah povzročili velike piroklastične valove, ki so se od vrha raztezali do štiri kilometre. Štirinajst ur pozneje je 15-minutni sunek vrgel vulkansko snov v višino 24 km. Trenje v dvigajočem se pepelnem stebru je povzročilo obilne vulkanske strele.
Ko je 15. junija površino Pinatuba dosegla še bolj plinsko nabita magma, je vulkan eksplodiral v katastrofalnem izbruhu, ki je izvrgel približno 10 km3 celotne snovi. Oblak pepela iz tega vrhunca se je v ozračje dvignil 35 km. Na nižjih nadmorskih višinah je vulkanski pepel v vse smeri razpihoval močan ciklonski veter naključno nastalega tajfuna, vetrovi na višjih nadmorskih višinah pa so pepel odpihnili proti jugozahodu. Podeželje je prekrila odeja pepela in večjih lapilov plovca. Drobni pepel je padal vse do Indijskega oceana, sateliti pa so oblak pepela večkrat sledili okoli sveta.
Ogromni piroklastični tokovi so bučali po pobočjih gore Pinatubo in nekoč globoke doline polnili s svežimi vulkanskimi usedlinami, debelimi do 200 m. Izbruh je izpod vulkana odstranil toliko magme in kamnin, da se je vrh zrušil in oblikoval 2,5 km široko kaldero.
Po vrhuncu izbruha 15. junija 1991 se je aktivnost vulkana nadaljevala na precej nižji ravni, neprekinjeni izbruhi pepela so trajali do avgusta 1991, občasni izbruhi pa so se nadaljevali še en mesec.
Kasnejši izbruhi
Aktivnost vulkana je ostala nizka do julija 1992, ko je v kalderi začela rasti nova kupola lave. Vulkanologi so sumili, da so možni nadaljnji siloviti izbruhi, zato so nekatera območja evakuirali. Vendar je bil izbruh le blag. Zadnji izbruh gore Pinatubo se je zgodil leta 1993.
Jezero Pinatubo
Kaldera iz leta 1991 se je nato napolnila z vodo zaradi letnega monsunskega deževja in nastalo je kratersko jezero, jezero Pinatubo. Leta 1992 je rastoča kupola lave oblikovala otok, ki ga je jezero sčasoma potopilo. Sprva je bilo jezero vroče in zelo kislo, z minimalnim pH 2 in temperaturo približno 40 °C. Kasnejše padavine so ohladile in razredčile jezero, s čimer so temperaturo znižale na 26 °C in pH zvišale na 5,5 do leta 2003.
Jezero se je v povprečju poglabljalo za približno 1 meter na mesec in sčasoma potopilo lavno kupolo, vse do septembra 2001, ko je strah, da bi stene kraterja lahko bile nestabilne, filipinsko vlado spodbudil k odreditvi nadzorovanega izsuševanja jezera. Ocenjenih 9000 ljudi je bilo ponovno evakuiranih iz okoliških območij, če bi se nenamerno sprožila velika poplava. Delavci so v rob kraterja izrezali 5-metrsko zarezo in izsušili približno četrtino prostornine jezera.
Nedavna dejavnost
10. julija 2002 se je zahodna stena kraterja zrušila in počasi sprostila približno 160 milijonov kubičnih metrov vode in usedlin v reko Maraunot v Botolanu v Zambalesu.
26. julija 2011 je v bližini Pinatuba stresel potres z magnitudo 5,9; vendar ni bilo poročil o večji škodi ali žrtvah.Gonzaga, Robert and Orejas, Tonette (July 26, 2011). "5.9-magnitude quake jolts households in Luzon, Metro areas" . Inquirer News.