Čanjuanski sporazum (kitajsko: 澶渊之盟, pinjin: Chányuān Zhī Méng) je bil sporazum, sklenjen leta 1005 med dinastijama Severni Song pod vodstvom Hanov in dinastijo Ljao pod vodstvom Kitanov. Sporazum je pomenil prelomnico v kitajski zgodovini in odnosih med cesarstvoma. Sporazum je postavil temelje za približno stoletje relativnega miru med obema velikima silama, ki je trajal do sklenitve Zavezništva na morju med dinastijo Song in dinastijo Džin pod vodstvom Džurčenov v začetku 12. stoletja. Takšen diplomatski okvir v vsej Vzhodni Aziji se je nadaljeval do ustanovitve Mongolskega cesarstva v 13. stoletju.

Odnosi med dinastijama Ljao in Song Po ustanovitvi dinastije Song leta 960, ki je nasledila burno obdobje petih dinastij in desetih držav, so bili odnosi med dinastijama Song in Ljao sprva prisrčni. Prioriteta Songa je bila osvojitev preostalih južnih kitajskih držav. Po združitvi juga leta 979 so Songi obrnili pogled proti severu. Tistega leta so uničili Severni Han, državo Turkov Šatuov, ki se je imela za legitimno naslednico dinastije Kasnejši Han, ki je padla leta 950. Ker je bil Severni Han pod zaščito Ljaa, je padec Severnega Hana povzročil nekaj trenj med obema imperijema. Songe je bolj kot to skrbelo strateških šestnajst prefektur, vključno z današnjim Pekingom, ki so bile v posesti Ljaa.

Potem ko je Song uničil Severni Han, se je cesar Tajdzong odločil, da bo napadel šestnajst prefektur. V bitki pri reki Gaoliang je bil poražen in se je moral sramotno umakniti.

Song je leta 986 ponovno napadel šestnajst prefektur. Tokrat je izkoristil prihod mladoletnega cesarja na prestol Ljaa. Njegova vojska je v treh kolonah napredovala proti severu in bila na vseh treh frontah odločilno poražena.

Prestol Songa je leta nasledil cesar Džendzong. Odnosi med Songom in Ljaom, ki so se že desetletja slabšali, so leta 999 sprožili prvega v nizu pohodov cesarja Šengdzonga iz Ljaa na dinastijo Song. Do leta 1004 kljub temu ni prišlo do bistvenih sprememb.

Invazija Ljaa leta 1004 Cesar Šengdzong se je poleti 1004 odločil, da bo osebno vodil pohod proti dinastiji Song. S konjenico se je utaboril približno 160 kilometrov severno od Bjandžinga (današnji Kaifeng, Henan), prestolnice dinastije Song. Cesar Džengdzong se je z vojsko odpravil proti severu, da bi se v Čanjuanu (današnji Pujang, Henan) spopadel z nasprotnikom. Za to lokacijo se je odločil, ker je bil Čanjuan prvo večje naselje onkraj Rumene reke. Cesar je verjel, da bo imel prehod Rumene reke veliko simbolno in psihološko vrednost. Vojska Songa je pred tem v težkih bojih oslabela in imela več tisoč žrtev, vključno z veliko generali. Dvor Songa se je začel bati, da podvig za cesarja ni varen, ker so sile Ljaa v okrožju Hebej resno napredovale. Prihod cesarja je dvignil moralo sonških vojakov in zagotovil, da bo bitka, ki je sledila, za vedno znana.

Puščica samostrela je konec leta 1004 ubila Šjao Talina, glavnega generala dinastije Ljao, kar je med Kitani povzročilo obup in ohromilo njihovo ofenzivo.

Mirovna pogajanja Sprti strani sta dosegli premirje januarja 1005. Dvor dinastije Song, ki ga je zastopal Cao Lijong, se je pogajal s cesarico vdovo Šjao in dokončno sklenil sporazum. Pogoji sporazuma so vključevali:

Song bi Ljau plačeval letni davek v višini 200.000 bal surove svile in 100.000 taelov srebra. Vse obstoječe obrambne jarke in mestna obzidja bi bilo mogoče popraviti, novih pa se ne bi smelo graditii. Song in Ljao sta se strinjala, da bosta bratska naroda. Cesar Šengzong bo cesarja Džendzonga nagovarjal s 'starejši brat', medtem ko bo cesar Džendzong cesarja Šengdzonga nagovarjal z 'mlajši brat', cesarico vdovo Šjao pa 'teta' (dobesedno 'žena očetovega mlajšega brata').

Elita Songa je kljub temu, da je Song s sporazumom dobil verjetno prestižnejši položaj, sporazumu nasprotovala. S sporazumom so se izognili nadaljnjim večjim vojnam.

Vang Džidžong Vang Džidžonga iz Bjanjinga je Ljao leta 1003 ujel v bitki pri Vangduju. Cesar Ljaa mu je podelil visok uradni položaj, Vang pa je v okviru svojih možnosti govoril o prednostih mirne rešitve spora s Songom. Cesarica vdova Šjao, takrat dejansko vladarica Ljaa, se je vojne naveličala in prisluhnila njegovim predlogom. Z odobritvijo cesarice vdove je Vang prek prefekta Songa v Močouju cesarju Songa predložil memorandum, v katerem je navedel, da si Ljao želi obnoviti prijateljske odnose s Songom. Njegovo posredovanje je omogočilo prve mirovne pogovore med sprtima cesarstvoma. Vang je imel notranje informacije obeh strani in je natančno vedel, kaj si vsaka od njiju želi v zameno za mir. Na koncu je prepričal cesarico vdovo, da se je odpovedala ozemeljskim zahtevam, kar je na koncu privedlo do Čanjuanskega sporazuma.

Pomen sporazuma S podpisom Čanjuanskega sporazuma je Ljao prisilil Songe, ki so se imeli za naravne dediče osrednjih ravnic, da jih priznajo kot enakopravne partnerje.

Sporazum je takoj zmanjšal obremenitev državnih financ Ljaa. Letna plačila davkov Songa so se uporabila za gradnjo Džongdžinga, osrednje prestolnice Ljaa v Notranji Mongoliji. Mir s Songom je Ljau omogočil, da se je osredotočil na svoje notranje zadeve in odnose z drugimi ljudstvi, nova prestolnica pa je državi pripomogla k vzpostavitvi mednarodne trgovinske mreže. Brez letnega davka iz Songa je zelo malo verjetno, da bi lahko Ljao ustvaril tako obsežno in prefinjeno trgovinsko mrežo.

Sporazum je dinastiji Song omogočil zavarovanje spornega ozemlja v zameno za minimalen letni davek. Poleg tega se je dvor dinastije Song po koncu vojne lahko osredotočil tudi na druge zadeve. Okrepil je svojo diplomacijo in omejil vojaške izdatke, ki so močno obremenjevali njihovo gospodarstvo. Gledano širše so bila plačila letnih davkov veliko manjše breme kot vojaški izdatki dinastije Song v sporih z Ljaom. Po drugi strani je bil sporazum uradno priznanje dinastije Song o izgubi šestnajstih prefektur.

Sporazum se na splošno ocenjuje pozitivno, saj je končal obsežne vojaške spopade med obema imperijema in za več desetletij vzpostavil mirne odnose med državama. Mir je trajal do sklenitve Zavezništva na morju, s katerim sta se dinastija Song in dinastija Džin pod vodstvom Džurčenov dogovorili za skupni napad na Ljao.

Stanje po sklenitvi sporazma Sporazum je postal osnova za odnose dinastije Song z drugimi kitajskimi državami, vključno z dinastijo Zahodna Šja in dinastijo Džin. Kasneje se je zgodilo nekaj incidentov, ki so ogrozili mir med Ljaom in Songom. Leta 1042 je Ljao zagrozil z napadom na okrožje Hedong, da bi Song prepričal, naj plačuje višji letni davek. Vdori Zahodne Šja na severozahodu, ki so se zgodili na pobudo Ljaa, so Song končno prisilili, da je letni davek zvišal na 300.000 bal svile in 200.000 taelov srebra. Leta 1076 je Song Ljau odstopil nekaj ozemlja ob meji s Hedongom, kar je ustvarilo zadrego, saj so prvotne smernice sporazuma zagotavljale, da Song Ljau ne bo odstopil nobenega ozemlja.

Poročila o sporazumu v zgodovinskih zapisih obeh dinastij so nedosledna. Spreminjanje nekaterih podrobnosti kaže na ohranjanje političnih meja in poskus ohranjanja dostojanstva, kar je značilno zlasti za zapise dinastije Song. Po podpisu sporazuma so se odnosi med cesarstvoma spremenila iz povsem rivalskih v domnevno bratske. Prvič v kitajski zgodovini sta obstajala dva Nebeška sinova, ki sta ju kot taka priznavali obe strani.

Sklici

Viri

Wright, David (1998). The Sung-Kitan War of A.D. 1004-1005 and the treaty of Shan-Yuan. Harrassowitz Verlag. pp. 2–44 Wright, David (2005). Sung's Foreign Relations with Kitan Liao. Leiden; Boston. str. 140-184. Twitchett, Denis (1994). The Cambridge History of China: Alien Regimes and Border States. Cambridge University Press. str. 100–134.

Kategorija:Leto 1005 Kategorija:Mednarodni sporazumi Kategorija:Dinastija Ljao Kategorija:Dinastija Song