Mošeja-medresa sultana Hasana () je monumentalna mošeja in medresa, ki stoji na trgu Salah al-Din v zgodovinskem okrožju Kaira v Egiptu. Zgrajena je bila med letoma 1356 in 1363 n. št. v obdobju Bahri Mamelukov po naročilu sultana an-Nasirja Hasana. Mošeja je veljala za izjemno zaradi svoje masivnosti in inovativnih arhitekturnih elementov ter še danes velja za enega najimpresivnejših zgodovinskih spomenikov v Kairu.

Zgodovina Mecen in ustanovitelj: Sultan Hasan

Sultan al-Nasir Hasan (polno ime: An-Nasir Badr ad-Din Hasan ibn Muhammad ibn Kalawun) je leta 748 po hidžri (1347/1348 n. št.) pri 13 letih zasedel prestol. Ko je leta 1350 dosegel polnoletnost, je aretiral emirja Mandžaka, ki je nadzoroval vse državne zadeve. Pred to aretacijo je bil emir omejen na le sto dirhamov na dan. Ta drobiž so pobirali služabniki za sultana. To je še posebej presenetljivo, če upoštevamo, da je bil v tistem času emir Šejku ocenjen na 200.000 dirhamov na dan. To pomanjkanje lahko razumemo kot spodbudo za njegovo kasnejšo razsipnost. Ko je sultan Hasan prevzel oblast, je na položaje moči postavil ljudi, ki so mu bili naklonjeni. To se je zgodilo na račun dostojanstvenikov, ki so bili takrat na položaju, kar je mnoge od njih razburilo. Nezadovoljni emirji so sultana leta 1351 aretirali, ga tri leta zaprli in na prestol povišali njegovega brata as-Saliha Saliha. Hasan je svoj čas v zaporu preživel s študijem, o čemer so govorili tudi njegovi osmrtnice. Vrnil se je na oblast in ponovno preoblikoval vladajočo strukturo, da bi utrdil oblast, vendar je sultana Hasana umoril njegov vrhovni poveljnik vojske, Jalbugha al-Umari, Mameluk, katerega so imeli za zvestega. Zaradi sultanove razsipnosti pri zapravljanju bogastva za ženske in drugih oblik favoriziranja se je poveljnik uprl sultanu. Sodobni sirski zgodovinar Ibn Kathir je ta sloves potrdil. Ibn Kathir je sultana krivil za njegovo pohlepnost in zapravljanje javnih sredstev. Omenjeni razkošni stroški se ujemajo s sultanovo obsežno mošejo. Po atentatu leta 1361 trupla sultana Hasana niso nikoli našli; mavzolej ni nikoli služil svojemu namenu.

=== Gradnja

Gradnja mošeje velja za še toliko bolj izjemno, saj je sovpadala z opustošenjem, ki ga je povzročila črna kuga, ki je Kairo večkrat prizadela od sredine 14. stoletja naprej. Gradnja se je začela leta 1356 n. št. (757 po hidžri) in je trajala tri leta »brez enega samega dne mirovanja«. Pravzaprav se zdi, da se je delo nadaljevalo celo do leta 1363, celo po smrti sultana Hasana, preden se je sčasoma ustavilo. Napis na mošeji omenja ime emirja Mohameda ibn Bijlika al-Muhsinija kot nadzornika gradnje mošeje. Nenavadno je, da je bilo njegovo ime v napisu postavljeno poleg imena sultana Hasana, kar kaže na to, kako pomemben je moral biti projekt. Emirjev visok položaj je bil sicer še en pokazatelj tega prestiža, saj je bil leta 1330 imenovan za guvernerja Kaira in je nadzoroval druge gradbene projekte, vključno z obnovo hipodroma, ki ga je ustanovil al-Zahir Bajbars v bližini Citadele.

Najobsežnejši razpoložljivi vir o gradnji mošeje je al-Makrizi, ki je pisal šest desetletij pozneje, saj je imel dostop do upravnih dokumentov, ki danes zgodovinarjem niso na voljo. Ročno delo, potrebno za gradnjo, je moralo biti delno izčrpano zaradi nenehnega pustošenja kuge, vendar se zdi, da to ni bil glavni izziv. Makrizi omenja, da je gradnja mošeje stala 30.000 dirhamov na dan. Skupni stroški gradnje so znašali več kot milijon dinarjev, zaradi česar je bila to najdražja mošeja v srednjeveškem Kairu. Celo sultan naj bi bil včasih zaradi stroškov projekta malodušen. Financiranje mošeje je bilo omogočeno zaradi nekaj dejavnikov: prvič, varčevalni ukrepi, ki jih je uvedel Manjak, eden od emirjev, zadolženih za državne zadeve, preden je sultan Hasan dosegel zrelost; drugič, pritok bogastva v državo, ki ga je povzročila smrt številnih mameluških emirjev zaradi kuge, katerih premoženje je bilo nato preneseno v državno blagajno, vključno z ogromnim bogastvom emirja Šejkhuja; in tretjič, izsiljevanje sultanovih podložnikov med njegovo vladavino.

Pomen in obseg gradbenega projekta sta privabila tudi obrtnike z vsega mameluškega imperija, vključno z oddaljenimi provincami Anatolije, kar lahko pojasni raznolikost in inovativnost zasnove in dekoracije mošeje. Domneva se tudi, da je bil apnenec iz piramid v Gizi pridobljen za uporabo pri gradnji mošeje.

Kasnejši dogodki

Zaradi lege mošeje v bližini Citadele in njene masivne ter robustne konstrukcije je bila večkrat uporabljena kot utrjen položaj ali kot platforma za napade na Citadelo. Al-Makrizi je zapisal, da se je »takoj, ko je prišlo do spora med ljudstvom in državo, več emirjev in drugih povzpelo na vrh mošeje in od tam začelo obstreljevati Citadelo«. To je posledično prepričalo več kot enega sultana, da je ukazal porušiti ali zasipati mošejo. Leta 1391 so se uporniški emirji proti sultanu Barkuku povzpeli na streho mošeje in izstrelili izstrelke na Citadelo, kar je sultana izzvalo, da je ukazal uničiti stopnice in ploščad vhoda ter zabiti vrata. Leta 1500 je sultan Džanbalat, ki je pričakoval nov napad upornikov z mošeje, ukazal njeno rušenje; vendar je bil po treh dneh neuspešnih poskusov rušenja jugovzhodnih zidov mošeje (obrnjenih proti citadeli) prisiljen odnehati. Leta 1517 se je zadnji mameluški sultan, Tumanbaj, zatekel v mošejo, da bi se izognil zavzetju zmagovite osmanske vojske, ki je prevzela nadzor nad Kairom, zaradi česar so Osmani iz citadele obstreljevali mošejo s topovskimi kroglami. Leta 1660 so kronike opisale kupolo mavzoleja kot še vedno polno lukenj, ki so jih naredile topovske krogle. Tudi v 18. stoletju, v času osmanske oblasti, je bila mošeja po nemirih leta 1736 očitno več let zaprta in je bila ponovno odprta šele leta 1786 po ukazu Salima Age. Nekateri od teh poskusov rušenja pa so naleteli na kritike prebivalstva Kaira, oblasti pa so bile nato pogosto prisiljene popraviti škodo.

Leta 1659 se je severni minaret, pritrjen na mavzolej, zrušil. V letih 1671–1672 so minaret zamenjali z manjšim, nekoliko drugačne oblike, hkrati pa so prvotno leseno kupolo mavzoleja zamenjali s sedanjo kupolo, ki je prav tako drugačne oblike od prvotne.

Leta 1869 se je začela gradnja monumentalne nove mošeje, mošeje ar-Rifa'i, tik ob obstoječi mošeji sultana Hasana. Dokončana je bila leta 1912, njena velikost je primerljiva s konstrukcijo sultana Hasana in je bila zgrajena v neo-mameluškem slogu. Stavbi skupaj zdaj prevladujeta na starem trgu Rumajla (zdaj preimenovanem v Midan Salah ad-Din) nasproti Citadele.

Arhitekturni opis

Lokacija Mošeja zaseda skoraj 8000 kvadratnih metrov površine na lokaciji blizu Citadele v Kairu. Stoji na mestu razkošne palače, ki jo je prej za enega od svojih emirjev, Jalbugha al-Jahavi, z velikimi stroški zgradil Hasanov oče, sultan al-Nasir Mohamed, in ki je bila porušena, da bi naredili prostor za mošejo. Gradnja monumentalnih stavb na tej lokaciji je bila verjetno deloma namenjena ustvarjanju prijetnega pogleda, na katerega bi sultan lahko gledal iz svoje palače v Citadeli.

V srednjem veku je med mošejo in Citadelo ležal odprt trg, znan kot Rumajla. Danes trg zaseda veliko krožišče in je bil preimenovan v trg Salah ad-Din. Trg in nekdanji hipodrom v bližini (na jugozahodni strani Citadele) sta bila v preteklosti uporabljena za vojaške parade, konjeniške igre in uradne slovesnosti, kar je lokaciji dalo dodaten simbolni pomen.Rabat, Nasser (1991). The Citadel of Cairo, 1176-1341: reconstructing architecture from texts. Ph.D. thesis, Massachusetts Institute of Technology, Department of Architecture.

Zunanjost

Stavba je dolga približno 150 metrov, široka 68 metrov, in visoka 36 metrov. Kot vse mošeje je tudi ta usmerjena proti Meki, ki leži jugovzhodno od Kaira. Jugozahodna in severovzhodna fasada stavbe (njeni daljši strani) sta označeni z navpičnimi vrstami po osem oken (razporejenih čez štiri nadstropja v notranjosti), ki so edinstvena značilnost, ki vizualno poudarja višino stavbe. Zgornji rob zunanjih fasad krona debel venec muqarnas (okras, podoben stalaktitom), ki štrli 1,5 metra čez preostali del zidu, kar je še ena edinstvena značilnost v mameluški arhitekturi, čeprav se ne razteza okoli celotne stavbe. Prav tako se je vzdolž celotne dolžine na samem zgornjem robu zidov raztezal grb v obliki lilije, ki pa je danes ohranjen le okoli zidov mavzoleja na jugovzhodni strani. Jugovzhodne ali proti citadeli obrnjene stene mošeje in mavzoleja imajo okna, uokvirjena z bolj dovršeno kamnito dekoracijo v različnih vzorcih. Trikotni prostori nad spodnjimi okni so bili nekoč zapolnjeni z geometrijsko keramično dekoracijo, verjetno anatolsko-turškega navdiha.

Blizu dna jugozahodnega zidu, pod današnjo ravnijo ulice, je vrsta kamnitih konzol, ki štrlijo iz zidu in so verjetno služile kot opora strehe pokrite tržnice ob ulici na tej strani.

Minareti Mošeja ima danes dva minareta, ki obdajata mavzolejno dvorano na jugovzhodni strani stavbe. Južni od tega para, ki je še vedno v prvotni obliki, je najvišji minaret mameluške arhitekture, njegov vrh je bil takrat 84 metrov nad nivojem ulice. Severni se je zrušil leta 1659 in je bil v sedanji obliki obnovljen v letih 1671–72. Prvotni severni minaret naj bi bil bolj monumentalen, njegov vrh pa je bil "dvojni"; z drugimi besedami, dosegel je vrhunec v dveh laternah (namesto običajne ene), značilnost, ki se je veliko kasneje ponovno pojavila v minaretu sultana al-Ghurija v mošeji al-Azhar in v minaretu bližnje mošeje Kanibaj ar-Rammah.

Poleg tega sta bila prvotno namenjena še dva minareta nad monumentalnim portalom mošeje, zelo podobna arhitekturi mongolskih Ilkanidov in anatolskih Seldžuških medres in mošej iz približno istega obdobja (na primer Gök Madrasa v Sivasu v Turčiji ali Petkova mošeja, Yazd v Iranu), ki sta bili skoraj zagotovo navdih. To bi mošeji dalo skupno štiri minarete, kar bi bilo v islamski arhitekturi v Egiptu brez primere. Vendar se je leta 1361 med gradnjo eden od teh minaretov podrl in ubil okoli 300 ljudi, vključno z otroki v osnovni šoli spodaj. Po tem so gradbeniki opustili gradnjo in pustili le dva minareta ob mavzoleju, ki ju vidimo danes.

Vhodni portal

Vhodni portal je po standardih mošejske arhitekture ogromen in visok 38 metrov. Zgrajen je bil pod kotom, ki štrli 17 stopinj navzven od preostalega dela obzidja, tako da je viden s Citadele. Njegova oblika in razporeditev dekoracije kažeta na očiten navdih s portali medres in mošej v anatolski seldžuški in mongolski ilkanidski arhitekturi tistega časa, zlasti s portalom Gök (Modre) medrese v Sivasu v Turčiji, zgrajene leta 1271. Na notranji strani portala, za kamnitimi klopmi in ob straneh vhoda, sta dve marmorni niši, napolnjeni z geometrijskimi vzorci, ki spominjajo na iluminacijo Korana in se zaključijo s plitvimi muqarnas napami (prav tako anatolskega sloga). Nad njimi so črne marmorne plošče, vdelane z belimi kufskimi arabskimi napisi delov Surat al-Fath (Sura o zmagi) iz Korana. Šahada (muslimanska izpoved vere) je vpisana v "kvadratni" kufski pisavi višje nad tem, medtem ko je še višje pas napisa z drugim koranskim verzom (24:36-37), ki poteka vzdolž celotne širine notranjosti portala, tik pod baldahinom muqarnas.