24. junija 2026 sta severozahodno in osrednjo Venezuelo prizadela dva močna potresa z zmičnim zdrsom. Epicenter obeh potresov je bil v Veroesu, občini zvezne države Yaracuy. Prvi potres z magnitudo 7,2 se je zgodil ob 18:04 po vzhodnoameriškem času in je bil razvrščen kot predpotresni sunek. 39 sekund kasneje mu je sledil glavni potres z magnitudo 7,5. Potresa sta povzročila obsežno škodo po vsej državi, zlasti v mestih La Guaira in Caracas. Umrlo je več kot 1943 ljudi, več kot 10.500 jih je bilo ranjenih, več kot 43.200 pa jih je bilo pogrešanih.

Sistem za hitro oceno globalnih potresov (PAGER) ameriškega geološkega zavoda (USGS) je napovedal, da bi lahko bilo število smrtnih žrtev bistveno višje od potrjenega skupnega števila, potencialno celo več kot 100.000. Glavni potres je bil v Venezueli najmočnejši od potresa v San Narcisu leta 1900.

Tektonska lega Venezuele

Severna Venezuela leži znotraj širokega, transpresijskega mejnega območja med Karibsko ploščo in Južnoameriško ploščo in ne vzdolž enega samega preloma. Njena glavna aktivna struktura je sistem prelomov Boconó–San Sebastián–El Pilar, z drsenjem, ki se prenaša dlje proti vzhodu skozi prelom Los Bajos in na prelom Warm Springs blizu Trinidada. Gre za kompresijski in desnostranski sistem strižnih zdrsov, ki se razteza več kot 1300 km od Venezuelskih Andov do Trinidada in sprejme večino desnega gibanja med Karibsko in Južnoameriško ploščo s hitrostjo približno 10 mm na leto.

Dvojni potres 24. junija 2026 se je zgodil znotraj tega mejnega območja plošč blizu sistema prelomov San Sebastián. USGS je lociral predpotresni sunek Mw 7,2 blizu Yumareja, glavni sunek Mw 7,5 pa na območju Yumare–Morón. USGS je glavni sunek opisal kot plitvo prelomno zdrsno obliko blizu kompleksne meje plošč vzdolž sistema prelomov San Sebastián. To je skladno z regionalno tektonsko postavitvijo desnih stranskih prelomov v smeri vzhod-zahod v severni Venezueli. Preloma Boconó in San Sebastián sta bila prej opredeljena kot potencialna vira prihodnjih velikih potresov. Prelom Boconó, ki je nazadnje pretrgal leta 1812, je nabral primanjkljaj zdrsa, ki bi se lahko sprostil kot potres z magnitudo 7,0–7,6. Machel Higgins, geofizik na Mednarodni univerzi Florida, je dejal, da bi prelom San Sebastián lahko povzročil potres z magnitudo 7,1.

Prelom San Sebastián leži večinoma na morju vzdolž severno-osrednje Venezuele, severno od venezuelskega obalnega območja. Kratek kopenski odsek v bližini mednarodnega letališča Simón Bolívar je znan tudi kot prelom Bruscas. Dlje na vzhodu sta preloma San Sebastián in El Pilar ločena z razcepnim bazenom Cariaco. Preloma San Sebastián in El Pilar na odprtem morju obsegata 400 km celotne dolžine meje plošč od zemljepisnih dolžin -68° do -64°.

Isti sistem meje plošč je bil povezan z več velikimi zgodovinskimi potresi v severni Venezueli, vključno z dogodki v letih 1641, 1766, 1812, 1900 in 1967. Študija morske seizmike iz leta 2015 je potres San Narciso z magnitudo Mw 7,6 leta 1900 pripisala prelomu na vzhodnem prelomu San Sebastián. Vir preloma leta 1900 je bil morda vzhodno od Maiquetíe in vzdolž severnega roba porečja Cariaco, med prelomi potresov v Caracasu leta 1812 in Cumaná leta 1853.

Potresi

Prvi sunek je bil potres z magnitudo Mw 7,2 vzhodno-severovzhodno od Yumareja ob 22:04 UTC in globino 20,3 km. Povzročil ga je desni bočni zdrsni prelom na prelomu v smeri vzhod-zahod. Helmholtzov center za geoznanosti GFZ (GFZ) je katalogiziral predsunek z magnitudo Mw 7,3 in globino 12 km.

Devetintrideset sekund pozneje je neposredno vzhodno od predsunka na globini 10 km udaril sunek z magnitudo Mw 7,5. Žarišča obeh potresov so bila v občini Veroes v zvezni državi Yaracuy. Ta potres je povzročil bodisi desni zmični prelom na prelomu v smeri vzhod-zahod bodisi levi zmični prelom na prelomu v smeri sever-jug. Ameriški geodetski center (USGS) je sporočil, da je verjetno prišlo do preloma vzdolž preloma San Sebastián, pri čemer je bil zdrs omejen na območje 150 x 20 kilometrov. GFZ je ta potres označil kot magnitudo Mw 7,4 in epicenter postavil severozahodno od Caracasa. Mehanizem žarišča GFZ je nakazoval desnostranski zmični prelom na prelomu, ki se razteza proti vzhodu. Ta glavni sunek je največji v Venezueli od leta 1900, ko je severovzhodno od Caracasa stresel potres z magnitudo 7,7.

Observatorij GEOSCOPE je poročal le o enem potresu z magnitudo Mw 7,8 z epicentričnim območjem blizu epicentrov dogodkov USGS, ki je trajal približno dve minuti. Rešitev mehanizma epicentra, ki jo je zagotovila agencija, je nakazovala desnostranski zmični prelom, ki se je začel na globini 12 km.

Italijanski Nacionalni inštitut za geofiziko in vulkanologijo (INGV) je objavil model potresa s končnim prelomom, ki opisuje zdrs vzdolž preloma na podlagi analize podatkov o premikih površine iz Sentinela-1. Po modelu je prelom vključeval prelom v smeri vzhod-zahod, ki se nagiba proti severu. Ker podatki o deformaciji tal, zbrani za oba potresa, niso bili ločljivi, jih je model INGV združil v en sam dogodek z magnitudo Mw 7,6, ki je vseboval dve epizodi sproščanja visoke energije. Zdrs se je zgodil vzdolž odseka preloma velikosti 210 x 30 km, ki se razteza od bližine Moróna do severovzhoda Caracasa. Prelom se je začel v bližini Moróna, kar je ustrezalo prvemu potresu; ta dogodek je povzročil do 2,5 m zdrsa na globini 20 km. INGV je ocenil, da se je prelom širil proti Caracasu s hitrostjo 3–3,5 km na sekundo. Druga epizoda sproščanja energije se je zgodila 30 do 40 sekund kasneje, kar je ustrezalo drugemu potresu in predstavljalo največjo fazo sproščanja energije. Drugi dogodek je bil povezan z največjim zdrsom 3,6 m od obale, severno od Catia La Mar, na globini 11,1 km.

USGS je modeliral dva prelomna segmenta s skupno dimenzijo približno 230 x 40 km in skupno magnitudo 7,54, kar predstavlja oba dogodka. Ta segmenta sta se nagnila za 75 stopinj proti jugu. Prvi dogodek je pretrgal vzhodno-severovzhodni segment na kopnem, kar je povzročilo do 0,67 m zdrsa okoli epicentra in je bil končan v 20 sekundah. Drugi večji prelom se je začel 10 sekund po začetku prvega, največja sprostitev energije pa je bila 40 sekund po začetku zaporedja. Celoten prelom je trajal več kot 90 sekund. Zdrs na daljšem vzhodno-zahodnem segmentu je bil večji; več kot 1 m zdrsa se je zgodilo na večjem delu njegove dolžine, vrhunec pa je dosegel 2 m zahodno od Puerto Cruza. Območje največjega zdrsa (>1,5 m) se je zgodilo vzdolž segmenta od zahoda Puerto Cruza do Maiquetíe.

Seizmologi na Univerzi v Pekingu so modelirali potres z magnitudo Mw7,61 na globini 10 km, ki se je asimetrično dvostransko razpokal na območju 210 x 40 km. Potres se je širil predvsem proti vzhodu, zdrs pa se je koncentriral v plitvih globinah vzdolž preloma. Večina zdrsa se je zgodila 60–130 km vzhodno od epicentra, vrhunec pa je dosegel 4,49 m, približno 70 km stran; model je poleg udarnega zdrsa pokazal tudi znatno navpično komponento zdrsa. Največje sproščanje energije se je zgodilo približno 20–80 sekund po začetku rupture, vendar se je nadaljevalo 90 sekund.

V Caracasu so v dveh urah po glavnem sunku čutili šest popotresnih sunkov. Zabeleženih je bilo več kot 130 popotresnih sunkov, od katerih je največji izmeril Mw 4,8.

Tresenje je bilo čutiti tudi v Bogoti, severovzhodni Kolumbiji in severni Braziliji, vključno z Manausom, Belémom in Macapo, kar je sprožilo evakuacije. Tresenje je bilo čutiti tudi na otokih ABC (Aruba, Bonaire in Kurasav), v delih Dominikanske republike, vključno s Santo Domingom, in v Portoriku.

Žrtve

Po uradnih vladnih podatkih je v potresih umrlo najmanj 4930 ljudi, 16.740 pa jih je bilo ranjenih. Desettisoči so bili razseljeni; več kot 16.300 ljudi je izgubilo svoje domove, nadaljnjih 28.300 pa je bilo njihovih domov neprimernih za bivanje.

Po potresih je bilo prijavljenih več tisoč pogrešanih, čeprav natančno število še ni znano. V zbirki podatkov Venezuela Reporta, ki jo je ustvaril Venezuelec iz Miamija, so pogrešanih ocenili na več deset tisoč. Spletna stran Venezuela Looks for You je sporočila, da je bilo 7. julija pogrešanih 18.100 ljudi. Na drugi spletni strani za sledenje osebam, Desparecidos Terremoto Venezuela, je bilo 11. julija pogrešanih 29.995 ljudi. Tudi podsekretar Združenih narodov za humanitarne zadeve in koordinator za nujno pomoč Tom Fletcher je dejal, da je bilo 27. junija pogrešanih več kot 50.000 ljudi. Venezuelska vlada ni objavila nobenih uradnih podatkov o pogrešanih, predsednik narodne skupščine Jorge Rodríguez pa je dejal, da se je s tem izognil ugibanjem. Več kot 100 Venezuelcev, ki so v La Guairo prispeli z deportacijskim letom ameriške imigracijske in carinske službe, je izginilo po zrušitvi njihovega hotela. Po poročanju El Paísa je bilo ubitih najmanj 32 deportirancev.

Med mrtvimi so identificirali več kot dvesto tujcev, vključno z dvema Brazilcema, štirimi Čilenci, devetimi Kitajci, 24 Kolumbijci, Kubancem, Dominikancem, tremi Ekvadorci, šestnajstimi italijanskimi Venezuelci, in Urugvajcem. Portugalska je prav tako potrdila, da je umrlo 100 državljanov, od tega najmanj 59 z venezuelskim državljanstvom, medtem ko je 59 drugih pogrešanih. Umrlo je 45 francoskih državljanov, nadaljnjih 50 pa jih je pogrešanih. Poleg 40 smrtnih žrtev je španski zunanji minister José Manuel Albares dejal tudi, da je pogrešanih 138 državljanov. Argentinska vlada je sporočila, da je umrlo 6 državljanov in da so 3 pogrešani. Tiskovni predstavnik Trumpove administracije je dejal, da so med mrtvimi 3 Američani in da je 12 pogrešanih. Perujsko zunanje ministrstvo je potrdilo, da so umrli 3 perujski državljani in da je 7 pogrešanih.

Prva poročila o žrtvah so ostala redka, zlasti na bolj oddaljenih območjih. Domneva se, da je to posledica motenih komunikacij ali morebitnega medijskega izpada v Venezueli. Ker je 24. junij v Venezueli državni praznik, ki obeležuje bitko pri Carabobu leta 1821, je bilo veliko ljudi, ko so udarili potresi, doma namesto v službi.

Škoda

Potres je podrl skoraj 800 stavb, od katerih jih je bilo 189 popolnoma zravnanih. Satelitski posnetki kažejo, da je bilo po vsej državi poškodovanih približno 590.000 stavb. Stavbe so se podrle v Caracasu in zveznih državah Trujillo, Carabobo, Aragua, Miranda in La Guaira. Združeni narodi so ocenili, da je potres povzročil škodo v vrednosti od 4,7 do 8,7 milijarde ameriških dolarjev, kar je približno 4–8 % BDP Venezuele, na podlagi izgub na stanovanjih in gospodarskih sredstvih in dodali, da bi lahko dejanski stroški znašali med 1,5 in 3-kratnik ocene.

Urad Združenih narodov za zmanjševanje tveganja nesreč je ocenil, da sta oba potresa povzročila 37 milijard ameriških dolarjev neposredne škode. Približno 24 milijard ameriških dolarjev je bilo škode na stanovanjskih, poslovnih, izobraževalnih, zdravstvenih, institucionalnih in industrijskih stavbah, kar je 3 % celotnega števila stavb, izpostavljenih tresenju. Dodatnih 13 milijard ameriških dolarjev škode predstavlja voda in sanitarije, telekomunikacije, ceste, železnice, energijo, pristanišča, letališča, naftna in plinska infrastruktura, kar znaša 4 %. Ocena ni vključevala posrednih izgub, kot so izgube zaradi motenj v dobavni verigi, socialnih, okoljskih ali gospodarskih učinkov ter obnove. Verisk Analytics je ocenil, da gospodarska izguba presega 10 milijard ameriških dolarjev.

Program Združenih narodov za razvoj je ocenil, da je bilo 1,7 milijona stavb izpostavljenih tresljajem Mercallijeve stopnje VI (močno) ali višje intenzivnosti; 452.000 jih je doživelo tresenje stopnje VII (zelo močno); 60.000 jih je doživelo tresenje stopnje VIII (hudo) in 5000 stavb stopnje IX (silovito). Poškodovanih je bilo tudi približno 38 bolnišnic po vsej državi.

Odziv