Dīwān Lughāt al-Turk (arabsko: ديوان لغات الترك, poslovenjeno Zbirka turških jezikov) je prvi obsežen slovar turških jezikov, ki ga je med letoma 1072 in 1074 sestavil karahanidski učenjak Mahmud al-Kašgari.
Pomen Dīwān Lughāt al-Turk je bil namenjen arabskim bagdadskim kalifom, ki so bili pod oblastjo Seldžuških Turkov. Knjiga vsebuje zemljevid, ki prikazuje države in regije od Japonske (Čabarka/Džabarka) do Egipta. Knjiga vsebuje tudi prvi znani zemljevid območij, ki ki so jih naseljevala turška ljudstva.DÎVÂNÜ LUGĀTİ’t-TÜRK (Turkish) TDV Islam Ansiklopedisi. Pridobljeno 30. junija 2020 Leta 1077 je bila posvečena Abul-Kasimu Abdulahu v Bagdadu. Rokopis ima 638 strani in približno 7500 turških besed, razloženih v arabščini.
Zbirka dokumentira dokaze o turških migracijah in širitvi turških plemen ter turških jezikov v Srednjo Azijo, Vzhodno Evropo in Bližnji Vzhod, zlasti med 6. in 11. stoletjem. Izvorno ozemlje Turkov naj bi bilo nekje v Sibiriji in Mongoliji. Do 10. stoletja so turška plemena naselila večino Srednje Azije. Med priseljenci so bili Tatari, Kipčaki, Turkmeni in drugi. Seldžuška dinastija se je v Anatoliji naselila v 11. stoletju, kar je na koncu privedlo do trajne turške naselitve in prisotnosti na tem ozemlju. Medtem so tudi druga turška plemena sčasoma oblikovala svoje neodvisne države, kot so Kirgizistan, Turkmenistan, Uzbekistan in Kazahstan. Nastale so tudi turške enklave znotraj drugih držav, kot so Čuvašija in Baškortostan ter enklave Tatarov na Krimu, Ujgurov na Kitajskem in Jakutov v Sibiriji.
Vsebina Obsežen slovar Mahmuda al-Kašgarija, ki ga je kasneje uredil turški zgodovinar Ali Amiri,Ali Amiri, R. Mantran, The Encyclopaedia of Islam, Vol. I, ed. H.A.R. Gibb, J.H. Kramers, E. Levi-Provencal and J. Schacht, (E.J. Brill, 1986), str. 391 vsebuje primerke stare turške poezije v tipični perzijski rimani štirivrstični kitici (azerbajdžansko: dördəm, perzijsko رباعیات, ruba'i, turško: dörtlük), ki predstavljajo vse glavne žanre: epskega, pastoralnega, didaktičnega, lirskega in elegičnega.
V delu sta bili poudarjeni dve glavni turški narečji. Eno od njiju je hakanska turščina, ki je opisana kot "najbolj prefinjeno in elegantno turško narečje", drugo pa je oguška (zahodna) turščina, ki je opredeljena kot "najlažje turško narečje". Čeprav se knjiga osredotoča na hakansko turščino, je pomembno mesto namenjeno tudi oguški turščini. Od približno 8000 razloženih besed je 185 besed iz oguškega narečja, 45 iz kipčakskega narečja, 39 iz čigilskega narečja, 36 iz argujskega narečja, 23 iz jagmanskega narečja, 13 iz kenčeškega narečja, 7 iz tuhsijskega narečja, 4 iz suvarskega narečja ter po dve iz hotanskega, jabakujskega in kajskega narečja.MUSTAFA S. KAÇALİN. DÎVÂNÜ LUGĀTİ’t-TÜRK.İslâm Ansiklopedisi
Lokacija Knjigo je sprva hranila Nacionalna javna knjižnica v Istanbulu,Roudik, Peter, The History of the Central Asian Republics, (Greenwood Press, 2007), 175. kasneje pa Miletska knjižnica rokopisov (Millet Yazma Kütüphanesi) pod inventarno številko Arabi Kit. 4189. Od februarja 2020 je na ogled v Predsedniški knjižnici v Ankari.
Priznanje Leta 2017 je bil rokopis dodan v Unescov Mednarodni register svetovnega spomina, ki vsebuje dokumentarno dediščino svetovnega pomena.
Glej tudi Kutadgu Bilig, še ena karahanisake knjiga iiz 11. stoletja.
Sklici
Kategorija:11. stoletje Kategorija:Slovarji Kategorija:Turška književnost Kategorija:Register svetovnega spomina