Narodni parki Združenega kraljestva (; ) je 15 območij relativno nerazvite in slikovite krajine po vsej državi. Kljub svojemu imenu se precej razlikujejo od narodnih parkov v mnogih drugih državah, ki so običajno v lasti in upravljanju vlad kot zaščiteni skupnostni viri in ki običajno ne vključujejo stalnih človeških skupnosti. V Združenem kraljestvu lahko območje, določeno kot narodni park, vključuje obsežna naselja in človeške rabe zemljišč, ki so pogosto sestavni deli krajine. Zemljišča znotraj narodnih parkov ostajajo večinoma v zasebni lasti. Na primer, skoraj petina površine narodnega parka South Downs (70.699 hektarjev) je v lasti osmih članov plemstva (dva vojvoda, trije vikonti, en baron in dva baroneta). Ti parki torej niso narodni parki v skladu z mednarodno sprejetim standardom IUCN, ampak so območja izjemne krajine, kjer so nadzorni ukrepi za načrtovanje bistveno bolj restriktivni kot drugje.

V Združenem kraljestvu je petnajst narodnih parkov, od tega deset v Angliji, trije v Walesu in dva na Škotskem. Na Severnem Irskem ni narodnih parkov.

Ocenjuje se, da narodne parke Anglije in Walesa vsako leto obišče približno 110 milijonov ljudi. Rekreacija in turizem prinašata obiskovalce in sredstva v parke, da bi ohranili njihova prizadevanja za ohranjanje narave in podprli lokalno prebivalstvo z delovnimi mesti in podjetji. Vendar pa ti obiskovalci prinašajo tudi težave, kot so erozija in prometni zastoji ter konflikti glede uporabe virov parkov. Dostop do obdelanih zemljišč v Angliji in Walesu je omejen na javne poti in samovoljne poti. (V skladu z Zakonom o podeželju in potnih pravicah iz leta 2000 imajo pešci pravico dostopa do večine, vendar ne vseh neobdelanih območij v Angliji in Walesu.)

Uprava Narodni parki so decentralizirana zadeva, zato ima vsaka dežela Združenega kraljestva svoje politike in ureditve zanje. Narodne parke Škotske ter Anglije in Walesa urejajo ločeni zakoni: Zakon o narodnih parkih (Škotska) iz leta 2000 na Škotskem in Zakon o narodnih parkih in dostopu do podeželja iz leta 1949 za Anglijo in Wales.

Zakon o okolju iz leta 1995 opredeljuje vlogo narodnih parkov v Angliji in Walesu kot: ohranjanje in izboljšanje naravnih lepot, prostoživečih živali in kulturne dediščine narodnega parka ter spodbujanje možnosti za razumevanje in uživanje posebnih lastnosti narodnih parkov s strani javnosti.

Park Broads se od dvanajstih narodnih parkov v Angliji in Walesu razlikuje po tretjem namenu, ki ima enako težo, in sicer: zaščita interesov plovbe.

Škotski narodni parki imajo še dva zakonska namena: spodbujanje trajnostne rabe naravnih virov območja in spodbujanje trajnostnega gospodarskega in socialnega razvoja skupnosti na tem območju.

Uprava narodnih parkov Po Zakonu o okolju iz leta 1995 od aprila 1997 vsak angleški in valižanski narodni park upravlja lastna uprava narodnih parkov, lokalna oblast s posebnim namenom. Prej so vse narodne parke razen Peak District in Lake District upravljali okrožni sveti. Peak District in Lake District, prva dva narodna parka, ki sta bila imenovana, sta bila pod nadzorom načrtovalskih odborov, ki so bili neodvisni od okrožnih svetov. Podobne uprave narodnih parkov so bile ustanovljene tudi za škotske parke v skladu z ločeno zakonodajo.

Nekaj ​​več kot polovica članov uprave vsakega narodnega parka je imenovanih iz glavnih lokalnih oblasti, ki jih pokriva park; preostale imenuje državni sekretar za okolje, hrano in podeželje (v Angliji) ali valižanski ministri (v Walesu), nekateri zastopajo lokalne župnijske ali skupnostne svete, drugi pa zastopajo nacionalne interese. Uprava Broads ima tudi člane, ki jih imenujejo Natural England, uprava pristanišča Great Yarmouth in Agencija za okolje. Za uprave narodnih parkov in upravo Broads veljajo predpisi, podobni tistim, ki veljajo za lokalne svete.

Uprava narodnega parka za vsak park doseže navedeni cilj v sodelovanju z drugimi organizacijami, kot je National Trust. V primerih, ko pride do navzkrižja med obema namenoma določitve, mora imeti prvi (ohranjanje in izboljšanje naravnih lepot, prostoživečih živali in kulturne dediščine narodnega parka) prednost v skladu s Sandfordovim načelom. To načelo je bilo zakonsko določeno z oddelkom 62 Zakona o okolju iz leta 1995, čeprav ni izrecnih določb o tem, kako naj bi se ohranile prostoživeče živali. Uprave narodnih parkov so tudi dolžne spodbujati gospodarsko in socialno blaginjo skupnosti pri doseganju teh namenov.

Financiranje narodnih parkov je zapleteno, vendar se celotni stroški vsakega upravnega organa parka financirajo iz sredstev centralne vlade. V preteklosti so to delno krili lokalni organi, vlada pa jim je v različnem obsegu povrnila. V letih 2003/2004 so upravni organi parkov prejeli približno 35,5 milijona funtov sredstev centralne vlade.

Druge organizacije Narodni parki Združenega kraljestva so člani združenja National Parks UK, ki si prizadeva za njihovo promocijo ter za lažje usposabljanje in razvoj osebja vseh parkov.

Natural England je zakonsko določen organ, odgovoren za določitev novih narodnih parkov v Angliji, ki jih odobri državni sekretar; Natural Resources Wales določi nove narodne parke v Walesu, ki jih odobrijo valižanski ministri. Vseh petnajst narodnih parkov Združenega kraljestva zastopa Združenje organov narodnih parkov, ki obstaja zato, da organom parkov zagotovi enoten glas pri sodelovanju z vlado in njenimi agencijami. Kampanja za narodne parke (prej Svet za narodne parke) je dobrodelna organizacija, ki si prizadeva za zaščito in izboljšanje narodnih parkov Anglije in Walesa.

Pravna določitev Narodni parki so bili prvič določeni v skladu z Zakonom o narodnih parkih in dostopu do podeželja iz leta 1949, v Angliji in Walesu pa je vsak nov narodni park določen v skladu s tem zakonom, ki ga mora potrditi državni sekretar za okolje, hrano in podeželje. Zakon iz leta 1949 je nastal po dolgotrajni kampanji za javni dostop do podeželja v Združenem kraljestvu, ki ima korenine v industrijski revoluciji. Prvi zakon o »svobodi gibanja« je parlamentu leta 1884 predložil James Bryce, vendar je šele leta 1931 vladna preiskava priporočila ustanovitev »uprave za narodne parke«, ki bi izbirala območja za razglasitev za narodne parke. Kljub priporočilu in nenehnemu lobiranju ter demonstracijam javnega nezadovoljstva, kot je bil množični vdor skavtov Kinder Scout leta 1932 v narodni park Peak District, ni bilo storjeno nič več, dokler ni bila leta 1945 v okviru načrtovane povojne obnove laburistične stranke pripravljena bela knjiga o narodnih parkih, ki je leta 1949 privedla do sprejetja Zakona o narodnih parkih in dostopu do podeželja.

V Angliji in Walesu, tako kot na Škotskem, razglasitev za narodni park pomeni, da je bilo območje opredeljeno kot pomembno za nacionalno dediščino in je kot tako vredno posebne zaščite in pozornosti. Za razliko od modela, ki je bil sprejet v mnogih drugih državah, kot sta ZDA in Nemčija, to ne pomeni, da je območje v lasti države. Nacionalni parki v Združenem kraljestvu lahko vključujejo obsežna naselja in človeške rabe zemljišč, ki so pogosto sestavni del pokrajine, znotraj nacionalnega parka pa je veliko lastnikov zemljišč, vključno z javnimi organi in zasebniki.

Izvor in rast

Arheološki dokazi iz prazgodovinske Britanije kažejo, da so območja, ki so danes označena kot narodni parki, ljudje naseljevali že od kamene dobe, vsaj pred 5000 leti, v nekaterih primerih pa še veliko prej.

Pred 19. stoletjem so relativno divja, oddaljena območja pogosto veljala preprosto za necivilizirana in nevarna. Leta 1725 je Daniel Defoe opisal High Peak kot »najbolj pusto, divjo in zapuščeno deželo v vsej Angliji«.Defoe, Daniel. ''Potovanje skozi celoten otok Velike Britanije, razdeljeno na kroge ali potovanja. (1724–26) Resnično obstaja razširjen kot te grofije, ki se razteza daleč severozahodno od Chappla v Frithu in mu pravijo High Peak. To je morda najbolj pusta, divja in zapuščena dežela v vsej Angliji; gore Peak, o katerih sem govoril, se zdijo le začetek čudes v tem delu države in le začetek gora ali, če hočete, kot spodnji robovi lestve. Vrhovi teh hribov se zdijo toliko nad oblaki, kot so oblaki nad običajnim gorskim verigo. Vendar pa so romantični pesniki, kot so Byron, Coleridge in Wordsworth, v začetku 19. stoletja pisali o navdihujoči lepoti »neukročenega« podeželja. Wordsworth je leta 1810 opisal angleško jezersko okrožje kot »nekakšno nacionalno lastnino, v kateri ima vsak človek pravico in interes, ki ima oko za zaznavanje in srce za uživanje«. Ta zgodnja vizija, ki je temeljila na slikovitem gibanju, je potrebovala več kot stoletje in veliko polemik, da je v Združenem kraljestvu dobila pravno obliko z Zakonom o narodnih parkih in dostopu do podeželja iz leta 1949.

Ideja o obliki narodnih parkov je bila prvič predlagana v Združenih državah Amerike v 1860-ih, kjer so bili ustanovljeni narodni parki za zaščito območij divjine, kot je narodni park Yosemite. Ta model se od takrat uporablja v mnogih drugih državah, ne pa v Združenem kraljestvu.

Po tisočletjih človekovega vključevanja v pokrajino Britanija nima večjih območij divjine. Poleg tega so bila ta območja naravne lepote, ki so jih tako cenili romantični pesniki, pogosto vzdrževana in upravljana v obstoječem stanju le s človeško dejavnostjo, običajno kmetijstvom.

Vladna podpora je vzpostavljena V zgodnjih 1930-ih je naraščajoče javno zanimanje za podeželje, skupaj z naraščajočim in novim mobilnim mestnim prebivalstvom, povzročalo vse večje trenje med tistimi, ki so si prizadevali za dostop do podeželja in lastniki zemljišč. Poleg neposrednih posegov v posest, kot je bil množični poseg Kinder Scout, se je več prostovoljnih organizacij zavzelo za javni dostop na političnem prizorišču.

Leta 1931 je Christopher Addison (kasneje Lord Addison) predsedoval vladnemu odboru, ki je predlagal Upravo narodnih parkov, ki bi izbirala območja za razglasitev za narodne parke. Predlagan je bil sistem narodnih rezervatov in naravnih svetišč:

Vendar po posredovanju splošnih volitev leta 1931 niso bili sprejeti nobeni nadaljnji ukrepi.

Prostovoljni Stalni odbor za narodne parke se je prvič sestal 26. maja 1936, da bi vladi predstavil primer narodnih parkov v Združenem kraljestvu. Po drugi svetovni vojni je laburistična stranka predlagala ustanovitev narodnih parkov kot del povojne obnove Združenega kraljestva. Poročilu Johna Dowerja, sekretarja Stalnega odbora za narodne parke, ministru za urbanistično načrtovanje leta 1945 je leta 1947 sledil vladni odbor, tokrat pod vodstvom sira Arthurja Hobhousea, ki je pripravil zakonodajo za narodne parke in predlagal dvanajst narodnih parkov. Sir Arthur je o merilih za določitev primernih območij povedal naslednje:

Zakon o narodnih parkih in dostopu do podeželja iz leta 1949

Zakon o narodnih parkih in dostopu do podeželja iz leta 1949 je bil sprejet s podporo vseh strank. Prvih deset narodnih parkov je bilo kot takih določenih v 1950-ih v skladu z zakonom, večinoma na nekakovostnih kmetijskih višavjih. Velik del zemljišč je bil še vedno v lasti posameznih lastnikov zemljišč, pogosto zasebnih posesti, obstajala pa je tudi lastnina v lasti javnih organov, kot je krona, ali dobrodelnih organizacij, ki dovoljujejo in spodbujajo dostop, kot je National Trust. Dostopnost iz mest je bila prav tako pomembna.

Peak District, kraj vdora skavtov Kinder, je bil aprila 1951 pod laburistično administracijo Clementa Attleeja določen za prvi narodni park. Istega leta so sledili še trije narodni parki: Lake District, Snowdonia (danes Eryri) in Dartmoor. Do konca desetletja se je število narodnih parkov povečalo na deset, pri čemer so bili razglašeni narodni parki Pembrokeshire Coast, North York Moors, Yorkshire Dales, Exmoor, Northumberland in Brecon Beacons (zdaj Bannau Brycheiniog).