Veljko Petrović (srbsko: Вељко Петровић, Veljko Petrović), znan preprosto kot Hajduk Veljko (srbsko: Хајдук Вељко), je bil eden od vojvod srbskih vstajniških sil v prvi srbski vstaji proti Osmanskemu cesarstvu. Bil je eden najvidnejših voditeljev upora, zadolžen za območje Negotina, * okoli 1780, † 1813.
Biografija Zgodnje življenje Rojen je bil v Lenovcu blizu ZaječarjaVojska, Vol. 13, Issue 622–630 (2004) v nahiji Crna Reka v družini Petra in Petrinje. Imel je mlajša brata Milutina in Miljka. Očeta so imenovali Sirenjar Petar (slovensko: Peter Sirar) zaradi velike črede živine in velike količine sira, ki ga je prodajal.Nikolić 1898, p. 56Nenadović 1884, p. 736 Oče je bil zelo miren človek, Veljko pa neubogljiv otrok. Veljko je v mladosti pasel živino in postal celo čobanbaša, glavni pastir med lokalnimi pastirji. Lokalni Turki so pogosto obiskovali njihovo hišo in pri njih jedli, pili in kupovali sir, maslo in mleko.
Krdžali (osmanski razbojniki) Osmana Pazvantoğluja, ki jih je sultan označil za upornike, so se sprva borili s sultanovi četami pri Crni reki, nato pa so začeli napadati lokalne Turke, zveste sultanu, ter požgali in opustošili več vasi v regiji, vključno z Lenovcem. Nasilje je Veljka, starega komaj 15 let, spodbudilo, da je zapustil starše in brata in se odpravil v Vidin. Tam je bil nekaj časa pastir, potem pa je odšel v Požarevac, kjer ga je požarevski vojvoda zaposlil za pripravo hrane. Ko je za veliko noč s prijatelji plesal kolo in pozabil pripraviti pomembno večerjo za svojega gospodarja, ga je gospodar pretepel. Veljko je zato pobegnil in se vključil v hajduško tolpo Stanoja Glavaša. Zimo 1803/1804 je preživel kot pastir pri nekem hajduškem pristašu v Duboni v Smederevski nahiji. V vasi je spoznal Marijo, vdovo in Glavaševo sorodnico, se z njo poročil in se preselil k njej. Nedolgo po poroki je prišlo januarja 1804 do pokola knezov, v katerem je janičarska vojaška hunta Smederevskega sandžaka usmrtila pomembne srbske voditelje. Ti isti janičarji so pod vodstvom Kučuk Alije 15. decembra 1801 umorili sandžak-bega Hadži Mustafo Pašo in prevzeli oblast nad sandžakom. Kot odgovor na usmrtitve je srbsko prebivalstvo brez osrednje vodilne osebnosti organiziralo samoobrambo in spontano napadlo janičarje.
Prva srbska vstaja Ko je Veljko izvedel za Karađorđevo organiziranje upora, se je pridružil Glavaševim hajdukom. Med Karađorđevim obiskom Orašaca na srečanju Gospodovem 2. februarja 1804, so ljudstvo, Stanoje Glavaš, Janko Katić, Vasa Čarapić, Vule Ilić in drugi Karađorđa izbrali za vrhovnega poglavarja srbskega naroda. Med prisotnimi je bil tudi Veljko. Ko je upor rasel in se širil, se je previdni Glavaš odločil umakniti, Veljko pa se je pridružil smederevskemu vojvodi Đuši Vulićeviću, ki se je boril proti Osmanom. Jeseni 1805 so Turki v Smederevu ubili vojvodo Đušo. Karađorđe je na njegovo mesto postavil Đušovega mlajšega brata Vujico Vulićevića. Veljko je postal eden od Vučečićevih buljukbašev, vodij manših skupin upornikov.
Hajduk Veljko se je leta 1806 z Vujico Vulićevićem boril za osvoboditev Beograda in se odlično izkazal v boju.
Po osvojitvi Beograda decembra 1806 je vojvoda Milisav Đorđević, vodja upornikov v Crni reki, pomagal Karađorđu osvojiti Crno reko. Uporniki so nato iz Ravanice napadli Osmanbega pri Podgorcu, ki se je predal. Nato so se razdelili, da bi med prebivalci Crne reke okrepili svoje vrste in napadli nahiji Gurgusovac in Vidin. Hajduk Veljko je vodil uspešno operacijo proti ajanu Sulejmanu iz Zaječarja. Njegova odločilna zmaga pri Vrbovcu je odmevala vsej Timoški krajini.
Leta 1807 je bil povišan v buljbašo in od Sveta je dobil dovoljenje, da spodbuja upor na območju Krivega Vira in okolice Crne Reke. Leta 1809 je pogumno branil Sokobanjo proti mnogo močnejšemu nasprotniku in bil leta 1810 za svoj pogum odlikovan z ruskim Zlatim križcem.
thumb|left|250px|Stevan Todorović: Smrt Hajduka Veljka
V bitki pri Varvarinu je bil ranjen v levo roko in rahlo pohabljen. Leta 1811 je postal vojvoda doline Timoka in bil poslan v Negotin. Leta 1813 ga je pri vasi Bukovče napadel odred turške konjenice, ki ga je Veljko uničil. Turki so ga nato napadli z veliko večjo vojsko in Veljko se je umaknil v Negotin.
Poleti 1813 je bilo okoli Negotina nekaj velikih bitk. Turki, okrepljeni z vojaki iz Vlaške, so začeli oblegati Negotin. Njihova vojska je štela 16.000 vojakov, vojska branilcev pa samo 3.000. Branilci so izkopali obrambni jarek in čakali na napad. Pomoč, ki so jo zahtevali in pričakovali, ni prišla, streliva pa je primanjkovalo. Po dvajsetih dneh junaške obrambe je Hajduka Veljka zadela topovska krogla in kmalu zatem je umrl. Brat Milutin ga je ob sončnem zahodu pokopal v negotinski cerkvi. Bitka za Negotin se je končala z ogromnimi turškimi žrtvami in uspešnim pobegom srbskih upornikov. Po Veljkovi smrti so Turki osvojili Negotin in kmalu vso Timoško krajino. V ljudskem spominu se je ohranil Veljkov rek: "Glavo dam, Krajine pa ne".
Tik pred bitko za Negotin naj bi mu njegov prijatelj Vuk Karadžić predlagal, naj svoje zlato, dragulje in druge dragocenosti pošlje svoji družini, da ne bi padli v turške roke. Veljko ga je zavrnil, saj je menil, da ne bi bilo primerno, da bi velikega hajduka in junaka ubili in našli brez denarja.
Zapuščina thumb|200px|Spomenik, postavljen na mestu smrti Hajduka Veljka
Veljka so kot priljubljenega junaka opevali že za časa njegovega življenja. O njem poje več kot 70 liričnih in 10 epskih pesmi. Med najbolj znanimi sta Raslo mi je mandljevo drevo (srbsko: Расло ми је бадем дрво) in Bolan leži Črni Mustafa (srbsko: Болан ми лежи Кара-Мустафа).
Srbski avtor stripov Živorad Atanacković (1933–1998) je leta 1966 ustvaril pustolovski strip o Veljku Petroviću in prvi srbski vstaji.
"Študije" več bolgarskih zgodovinarjev so poskušale dele sedanje Srbije in severne Grčije prikazati kot bolgarsko ozemlje. Hajduk Veljko je v tem smislu prikazan kot bolgarski vstajnik in celo Bolgar. V tem smislu je kot bolgarski kulturni spomenik prikazana tudi Ćele kula v Nišu.Review of International Affairs 1974, str. 11
Hajduk Veljko je uvrščen med 100 najvidnejših Srbov.
Sklici
Vir
Stevanović, Mihailo M. (1893). "Hajduk-Veljko i njegova braća" (v srbščini). Požarevac: Mihailo Kostić. Arhivirano iz izvirnika 19. julija 2014.
Kategorija:Rojeni leta 1780 Kategorija:Rojeni leta 1813 Kategorija:Prva srbska vstaja