Biljana Vilimon

Biljana Vilimon — tudi Willimon, srbska slikarka, pisateljica, publicistka in TV-voditeljica, * 15. maj 1951, Novi Pazar.

Živi in deluje v Beogradu, kjer je znana kot voditeljica na beograjski televiziji. Javnost jo je spoznala kot sproščeno, skoraj čudaško, vendar odkrito avtorico posebno privlačnih televizijskih vsebin, med katerimi je izstopala oddaja Galerija tajni (Galerija skrivnosti), v zadnjih nekaj letih pa promovira kulturo v oddaji Lagumi na televiziji Studio B. Prejela je veliko nagrad in priznanj.

Življenjepis Biljana Vilimon se je rodila 15. maja 1951 v Novem Pazarju kot Biljana Panović; njen oče je bil Dragoljub Panović, ki je med drugim bil tudi ravnatelj Avala Filma; njena mati, ki je prevzela pri vzgoji tudi očetovo vlogo, je bila Stana. Stari starši, ki jih pa ni poznala, ker so prezgodaj umrli, so bili Jovana i Isidor ter Simona in Vilimon (Willimon); odraščala in študirala pa je v Beogradu, v čigar središču še zdaj živi v razkošnem stanovanju. Maturirala je na Trinajsti beograjski gimnaziji na Banovem brdu in se vpisala na slikarstvo na Akademiji uporabnih umetnosti, kjer je diplomirala slikarstvo (1976) ter magistrirala zidno slikarstvo, vitraž in mozaik (1982) pri Rajku Nikoliću.

Leta 1986 se je Biljana odločila potegniti črto in prenehati z razposajenim življenjem, in to zaradi tragične smrti svojega brata. Takrat je prevzela za priimek ime svojega starega očeta, ki je bil katoliški Poljak. Ko se je ločila od moža Petra Jankovića in začela gledati v življenju tisto bistveno, ni videla drugega izhoda, ko da se obrne na psihiatra ter je pet let obiskovala Inštitut za duševno zdravje na Palmotičevi ulici. Po tem je sledil težak boj z zahrbtno boleznijo.

Služba Sprejela je povabilo za delo na Beograjski televiziji; to ji je dajalo priložnost, da izrazi svoje talente in da predstavi javnosti tudi svoje slikarske stvaritve. Z uvajanjem vidnih prenovitev in izvirnimi postavitvami je TV-studio, v katerem se je pogovarjala z gosti, spreminjala v zanimiv odrček. Pri tem ni vrtala v ljudi z radovednimi vprašanji, ampak jih je rajši poslušala, kar dandanes niti ni samo po sebi umevno niti ni pogosta pojava. V njenih oddajah so nastopali gostje, ki so imeli nenavadne usode in so bili priče različnih časov.

Svobodoljubnost Biljana omenja, kaj jo spodbuja, da se kljub tveganjem opredeljuje za oporečništvo: Moj stric je "vzdignil" na noge srbsko opozicijo. Moj oče je bil najbolj goreč podpornik Demokratske stranke in Zorana Đinđića, s katerim se je pogosto srečeval. Moje jasno politično stališče je bilo izraženo že 9. marca 19919. marca 1991 so potekale demonstracije študentov in oporečnikov pod vodstvom Vuka Draškovića zoper grožnje jugoslovanskega vrha okrog Slobodana Miloševića in JLA, da razpad Jugoslavije zatre z uporabo vojaške sile., ko sem v neposrednem programu pred kamerami RTS pokazala sredinec in s tem nestrinjanje s takratno hujskaško politiko ter bila takoj ob službo. Pozneje sem kot podpornica Demokratske stranke potovala po vsej Srbiji vse do ponovne izgube službe oktobra 1998, ko je bil taisti Vučić, ki je danes predsednik Srbije, minister za informiranje. Nisem nekdo, ki si iz tega dela zasluge in ki zbira politične točke. Sem le umetnica in imam samo eno željo, da na oblast pride kaka normalna osebnost, da se naš dan ne bo več začenjal z Vučićevim žalostnim obrazom, ob katerem mi gre na bruhanje.

V svoji svobodoljubnosti je zelo blizu nazorom tako umorjenega demokratičnega predsednika Zorana Đinđića kot tudi daljnovidnosti njegovega „predhodnika“ in njenega moža – zgodovinarja Ivana Đurića. Po njenem mnenju imajo tudi današnji množični protesti srbskih študentov „blokaderjev“ domovinsko pravico; saj že poldrugo leto zahtevajo od vlade preglednost zaradi Padca nadstreška na novosadski železniški postaji na nič hudega sluteče "prolaznike" kakor tudi odpravo domnevne korupcije. Brez zadržkov se zgraža nad surovim obračunavanjem z opozicijo ne le prek državnih medijev, ampak tudi z nasilnimi izgredi policijske države zoper miroljubne mlade oporečnike.

Zasebno življenje Poroka s Petrom Jankovićem Nekaj časa je hodila s filmskim producentom Petrom Jankovićem in se nato odločila za poroko; ker se nekako nista mogla prav ujeti, se je od njega kljub njegovi vplivnosti, premožnosti in tudi od nje priznani lepoti vedno bolj oddaljevala. Ni pa nikakor hotela ostati sama in je le čakala priložnosti, da se od njega loči, čim najde primernega sopotnika; tako sta se čez nekaj let res ločila, vendar je z njegovo družino ostala še naprej v dobrih odnosih, "kajti od njih se ni ločila".

Leta 1979 je Biljana s Petrom rodila hčer Aleksandro, grafično oblikovalko, ki je oktobra 2009 rodila hčer Dunjo, novembra 2013 pa hčer Zojo.

"Velika ljubezen" z Ivanom Đurićem Slikarka Vilemonova je bila poročena tudi z znanim akademikom, zgodovinajem in politikom Ivanom Đurićem; njo so imenovali Brižit Bardo, a njega Srbski Kenedi.

Ona sama sicer poudarja, da se nikoli ni imela za pretirano lepo žensko; pa je v vsakdanjih pogovorih vendarle veljala za „femme fatale“ – tj. „usodno žensko“; kar se je pokazalo tudi v Ivanovem primeru. Ko se je zagledala v mladega in čednega profesorja, se je zarotila, da ga bo omrežila, čeprav je bila sorazmerno srečno poročena s slavnim filmskim podjetnikom Petrom Jankovićem, ki je tudi nekaj dal na svoj zunanji videz. Ni ji pa več zadostovala zunanja lepota, ki je niti Biljana ni tajila. Đurić je bil pravi lepotec in magnet za ženski svet, čigar čarov pa se niti ni branil — tudi v skladu s svojimi svobodomiselnimi nazori, ki so se ujemali z njenimi. Spominjali so se ga kot mladega, lepega in pametnega profesorja. "Srbskega Kenedija" so ga mediji imenovali zaradi podobne starosti in videza z umorjenim ameriškim predsednikom, medtem ko so njegovo "veliko ljubezen" Biljano imenovali "Brižit Bardo" — tudi zaradi podobnosti s to znano filmsko igralko. Bil je, kot je govoril Miroslav Karaulac, po splošnem mnenju res "hudičevo čeden".

Njegovo družinsko življenje je bilo — podobno kot njeno — vse prej kot mirno, srečno in urejeno; bilo je celo zelo razburkano in neurejeno, saj je imel več razmerij, iz katerih se je rodilo več otrok; in prav vsak otrok je bil od druge matere. Ivan je imel namreč tri hčere in enega sina, a z Biljano nista imela otrok. V prejšnjem zakonu pa se Biljana ni počutila srečno in ji je prihajala na misel ločitev:

Vedno pogosteje sem razmišljala o odhodu in če sem želela biti z nekom drugim, je moral biti lepši od Petra, kar je bilo skoraj nemogoče. In potem sem v NIN-u naletela na intervju zgodovinarja Ivana Đurića glede njegove knjige »Somrak Bizanca« (1984) in ko sem videla tistega lepega bizantologa, sem pomislila, da lahko samo on zasede Petrovo mesto. Izrezala sem njegovo fotografijo, jo dala v zvezek in pokazala Petru: »Če se kdaj ločiva, bo moj.« Ni ji verjel, da misli resno; vendar je do tega čez nekaj let res prišlo.

Bratova smrt Huje kot si je sploh mogla kdaj predstavljati, pa je posegla v njeno brezskrbno in lahkomiselno življenje slavne zvezde, ki bi zlahka po nasvetu svoje okolice in lastnem nagnjenju postala tudi filmska igralka, nepričakovana in nenadna smrt njenega brata Zorana. Otroštvo je ona v težkem povojnem času brezskrbno in brez pomanjkanja preživljala v krogu svojih najdražjih, med katerimi ji je v najlepšem spominu ostal brat: „Komaj se spominjam svojega otroštva. To obdobje večinoma povezujem z bratom in igro z njim. Že kot majhna deklica sem vedela, da bom slavna. Vedno sem se zbujala vesela, nikoli namrščena; imam nekakšno energijo, ki so mi jo očitno dali neki predniki. Odraščala sem obkrožena z mnogimi obrazi. Moj stric je bil Ratko Dražević (1918-1992)Podrum Ozne — strelište | Ostali članci | Novosti.rs, ki je s svojim vplivom zaznamoval celotno moje življenje. Takoj po drugi svetovni vojni je bil v Ameriki protiobveščevalni častnik, uradno pa je delal pri "Genexu", po katerem je bil ravnatelj Avala Filma. Vedno sem bila obkrožena z znanimi ljudmi, še posebej iz sveta umetnosti, zato sem predvidevala, da bom tudi sama v tem krogu.“

Ničesar je ni moglo vznemiriti ali vznejevoljiti, saj jo je navdajalo s samozaupanjem njej ljubo delo, kakor tudi ljudje, s katerimi se je srečevala. Iztiriti je niso uspele niti ločitev niti ljubezenske pustolovščine. Tedaj pa jo je ko grom z vedrega neba udarila izguba njej najljubše osebe. Njegova smrt ju je pokosila Njegova smrt jo je pokosila Od brata Zorana bila sam starija dve godine. Kada je on umro usled konzumiranja narkotika, počela sam da se preispitujem... Najstrašnije kada nekog izgubite jeste to što počnete sebi da postavljate pitanja koja niste postavljali dok je taj neko bio među živima. Stigao me je strah da sam ga svojom željom da budem jedinica, da budem glavna, zapravo sputala... To propadanje je strašno velika tuga, osećanje beznadežnosti. U tom periodu je mene spasio isključivo posao. Osoba sam koja se suočava sa svojim strahovima i dilemama. Nisam neko ko nešto krije pod tepih. Mogu da kažem kako sam najdragocenije stvari o životu naučila baš tada. To mi je kasnije pomoglo da sve nazivam pravim imenom. Jedini spas videla sam u tome da odem kod psihijatra. Nisam znala kako drugačije da pomognem sebi. Moraš sebi da priznaš da nisi najpametniji i najjači. Četiri godine sam kao đak odlazila u Palmotićevu ulicu na razgovore. Nisu bila laka ta suočavanja, ali su mi pomogla da kasnije bolje prihvatam ljubavi, prijateljstva, neprijateljstva i slično. Bila sem dve leti starejša od svojega brata Zorana. Ko je umrl zaradi odvisnosti od mamil, sem se začela spraševati. Najstrašnejše, ko nekoga izgubiš, je, da si začneš postavljati vprašanja, ki si jih nisi postavljal, ko je bila ta oseba še živa. Popadel me je strah, da sem ga s svojo željo, da bi bila edinka, da bi bila glavna, pravzaprav ovirala. To propadanje je strašno velika žalost, občutek brezupnosti. V tistem obdobju me je rešilo le delo. Sem človek, ki se sooča s svojimi strahovi in dilemami. Nisem nekdo, ki stvari pometa pod preprogo. Lahko rečem, da sem se takrat naučila najdragocenejših stvari o življenju. To mi je kasneje pomagalo, da sem vse poimenovala s pravim imenom. Edino rešitev sem videla v obisku psihiatra. Nisem vedela, kako naj si drugače pomagam. Priznati si moraš, da nisi najpametnejši in najmočnejši. Štiri leta sem kot šolarka hodila na pogovore na Palmotićevo ulico. Ta soočenja niso bila lahka; so pa mi pomagala, da sem bolje sprejela ljubezen, prijateljstvo, sovraštvo in podobno. Njena mama Nana je hodila k psihiatru, ker je hotela rešiti v mamilih se utapljajočega ji sina. Biljana si takrat ni mogla predstavljati, da bo kmalu tudi ona sama začela hoditi k isti zdravnici, k Zorki Lopičićevi, ki ji je potrpežljivo poskušala pomagati v iskanju načina, kako se postaviti v neko razumno oddaljenost tako od mrtvih kot od živih, da se življenje lahko nadaljuje. Najbolj jo je grizla vest glede tega, "koliko je komu pomagala in koliko ne". Materi je dala namreč psihiatrinja za časa Zoranovega življenja za Biljanine pojme neverjeten nasvet: Odvisnik potegne za seboj celo družino in da zato mora izbirati med njim in nami. Tedaj mi je mati dejala, da se je odločila, da bo odpisala brata in se borila za drugi del družine. To ni doseglo moje zavesti, zvenelo je grozno, kruto. In v trenutku, ko je umrl, sem se resnično zlomila. Nisem se več zavedala, kdo sem, kaj sem; v tistem trenutku nisem imela nobenih želja ali načrtov več. Nisem vedela, kako se spopasti z izgubo, in potem so me ti pogovori zaznamovali za vsa prihodnja leta.