Katarina Jagelo (poljsko: Katarzyna Jagiellonka, švedsko: Katarina Jagellonica, litovsko: Kotryna Jogailaitė) je bila princesa poljsko-litovske Republike obeh narodov in kot soproga Ivana III. Švedskega od leta 1569 švedska kraljica sporoga, * 1. november 1526, Krakov, Republika obeh narodov, † 16. september 1583, Stockholm, Švedska.
Med svojim sovladanjem je imela pomemben vpliv na švedske državne zadeve. S papežem se je pogajala o uvedbi protireformacije na ŠvedskemKatarina Jagellonica , urn:sbl:12406, Svenskt biografiskt lexikon (art av Birgitta Lager-Kromnow), hämtad 2013-12-05. in bila mati poljskega kralja in litovskega velikega vojvode Sigismunda III.
Zgodnje življenje Katarina Jagelo je bila rojena v Krakovu kot najmlajša hči poljsko-litovskega kralja Sigismunda I. Starega in njegove žene Bone Sforze iz Milana.
Prejela je temeljito renesančno izobrazbo. Italijanski učitelji so jo naučili brati, pisati in govoriti latinsko, nemško in italijansko. Znala je tudi jazditi, plesati, peti in igrati na več glasbil.Mattsson, Eva, Furstinnan: en biografi om drottning Katarina Jagellonica, Bring to Life, Vadstena, 2018
Po očetovi smrti leta 1548 se je z neporočenima sestrama Ano in Sofijo in materjo preselila v Mazovijo. Ko se je leta 1556 njena sestra Sofija poročila in odšla v Nemčijo, mati pa v Italijo, je brat Sigismund II. Avgust Katarino in njeno sestro Ano preselil v palačo v Vilno, da bi si zagotovil kraljevo prisotnost v Litvi. Njuno bivanje v Vilni je bilo opisano kot srečno, saj sta živeli v palači in na dvoru, na katerega je močno vplivala italijanska renesansa. Katarini in Ani je bilo dovoljeno imeti ločeni gospodinjstvi in se družiti z aristokracijo.
Pogajanja o poroki Katarina je bila opisana kot najlepša med svojimi sestrami. Za princeso tistega časa se je poročila pozno, ker je njena družina želela zagotoviti ženina z najvišjim političnim statusom. Vse predlagane poroke so zahtevale dolgotrajna pogajanja, ki na koncu niso bila uspešna. Leta 1548 sta jo za roko zaprosila Albert Alkibijad, mejni grof Brandenburg-Kulmbacha, in pruski vojvoda Albert. Oba bi jo imela raje od njenih sester Ane in Sofije. Njen brat se je nagibal k poroki z Albertom, a je papež po dolgih pogajanjih poroko zavrnil, ker sta bili v sorodu.
Za njima jo je zaprosil nadvojvoda Ferdinand II. Avstrijski, a se je njen brat, ki se je takrat že sam poročil z nevesto iz Habsburške dinastije, na koncu odločil proti poroki.
V petdesetih letih 16. stoletja si je njen brat kot poljski kralj zaradi naraščajočih napetosti okoli Livonije želel zavezništva Poljske s Švedsko proti Ruskemu carstvu. Verskega prepričanja ženina ni imel za resno oviro, ker je bila verska politika na Poljskem takrat še vedno strpna do protestantizma. Poljsko-švedsko zavezništvo si je njen brat želel že več let in je bilo prvič predlagano že leta 1526, takrat s poroko Katarinine polsestre Hedvike in švedskim kraljem Gustavom I. Leta 1555–56 je Sigismund II. Avgust kralju Gustavu I. predlagal, da se eden od štirih švedskih princev, po možnosti Erik ali njegov brat Ivan, poroči z njegovo sestro Ano ali Katarino. Na švedski kraljevi dvor je poslal portreta obeh princes. Erik se je takrat želel poročiti z bodočo angleško kraljico Elizabeto I. in se temu več let ni hotel odpovedati. Govoriti se je začelo o poroki Katarine z Ivanom, toda Sigismund II. Avgust nad tem ni bil preveč navdušen, ker ni želel mlajše sestre poročiti pred starejšo. Pogajanja so se zavlekla in Gustav I. je leta 1560 umrl, s čimer so bila vsa pogajanja prekinjena.
Med livonsko vojno je car Ivan Grozni, ki je pred kratkim ovdovel, avgusta 1560 predlagal svojo poroko s Katarino, da bi sklenil mir in rešil spore med Poljsko in Rusijo. Njegov predlog je bil na poljskem dvoru ugodno sprejet in ruska delegacija je obiskala poljski dvor v Vilni. Ruski odposlanec je Ivanu Groznemu poročal, da je Katarina lepa, vendar veliko joka. Poljska in Rusija se na koncu nista uspeli dogovoriti o političnih pogojih poroke in pogajanja so bila januarja 1561 prekinjena.
Julija 1561 je Sigismund II. Avgust kralju Eriku XIV. predlagal, da bi se njegovi sestri Katarina in Ana poročili s kraljevima bratoma Ivanom in Magnusom. Erik XIV. ni dal dokončnega odgovora, ker se je bil Ivan pripravljen poročiti s Katarino, z Ano pa ne. Sigismund II. Avgust je še vedno nekoliko okleval, ker ni želel poročiti mlajše sestre pred starejšo. Magnus je bil sčasoma pripravljen poročiti se z Ano, da bi se Ivan lahko poročil s Katarino. Pogajanja so kljub temu zastala, ker se švedski kralj o tem ni bil pripravljen dokončno izjasniti. Oktobra 1561 je Ivan na lastno pobudo in brez soglasja Erika XIV. nadaljeval pogajanja o svoji poroki s Katarino, čeprav se je Švedska takrat v livonski vojni borila proti Poljski. Ivan je poljskega kralja videl kot pomembnega zaveznika, Katarinino italijansko dediščino po materi pa kot pomembno prednost za svoje osebne ambicije.
Vojvodinja Finske 4. oktobra 1562 se je Katarina v Spodnjem gradu v Vilni poročila z vojvodo Ivanom Finskim, drugim sinom Gustava I. in polbratom takrat vladajočega švedskega kralja Erika XIV. Ivan ni prejel bratovega dovoljenja za poroko, kar je še poglobilo napetosti med njima, ker je Ivan v Livoniji vodil neodvisno zunanjo politiko. Poroka je potekala po katoliškem obredu. Katarina je s seboj pripeljala veliko spremstvo in razkošno imetje, čeprav dediščine po materi dejansko ni nikoli prejela. Materialna dota je močno navdušila njene sodobnike: s seboj je prinesla impresivno količino srebrnih predmetov, med njimi prve vilice, ki so jih uporabljali na Finskem, na stotine oblačil iz črnega, rumenega, rdečega in vijoličnega satena, svile in žameta. V njenem spremstvu Poljakov, Italijanov in Nemcev je bil ob poljskem kuharju tudi italijanski vinogradnik.
Par se je naselil v gradu Turku v Turkuju na Finskem. Kralj Erik XIV. je zaradi Ivanovih dejanj bratu napovedal vojno in poslal 10.000 vojakov oblegat grad Turku. 12. avgusta 1563 se je grad predal. Katarino in Ivana so odpeljali na Švedsko in zaprli v gradu Gripsholm.
left|thumb|250px|Józef Simmler: Katarina Jagelo v zaporu
Erik XIV. je Katarini ponudil vrnitev na Poljsko, vendar se je odločila, da bo ostala z Ivanom v zaporu. Erik je Katarino uporabil kot dragoceno talko, zato je bila zaporna kazen mila. Kralj Erik je z njo ravnal obzirno in ji dovolil večjo svobodo kot Ivanu. Lahko se je sprehajala v okolici gradu in je na splošno ugodil vsem njenim prošnjam, da bi bil njen zapor udobnejši. Izjema je bilo vse, kar je bilo povezano s katoliško vero. Preprečil ji je vsak dostop do katoliških duhovnikov. Katarina je kralja zaprosila, da dovoli večjemu delu njenega spremstva, da se vrne domov. Pri njej naj bi ostalo le nekaj poljskih dvornih dam in njena dvorna pritlikavka ter osebna zaupnica Doroteja Ostrelska. Katarina je v zaporu leta 1564 rodila najstarejšo hčer Izabelo, ki je leta 1566 umrla, in za njo leta 1566 sina Sigismunda. Oktobra 1567 se je Ivan spravil z Erikom in par je bil osvobojen. Katarina in Janez sta v letih zapora očitno razvila tesen odnos.
thumb|200px| Domenicus Verwilt (domnevno): Katarinina in Ivanova hčerka Izabela Vasa; slika je bila domnevno Katarinin poklon sestri Ani in je zdaj v gradu Vavel v Krakovu
Katarinin neuspešni snubec, car Ivan Grozni, se je pogajal z Erikom XIV. v upanju, da bo razdrl njen zakon z Ivanom in jo poslal v Rusijo, da bi se z njim poročila. Pogajanja so povzročila preplah ne samo med Katarino in njenimi sorodniki. Po splošnem mnenju so bila pogajanja eden od razlogov za naraščajoče nezadovoljstvo Švedov z vse bolj norim Erikom. Kralj Erik se je nazadnje strinjal, da bo Katarino izročil Ivanu, vendar je bil odstavljen, preden je to lahko uresničil. Ko ga je nasledil brat Ivan, so bile težave odpravljene.Eriksson 2007, str. 52.
Drug razlog, ki je vznemiril švedsko plemstvo proti Eriku XIV. in spodbudil upor vojvode Ivana in njegovega brata, vojvode Karla, je bila Erikova poroka z meščanko Karin Månsdotter, ki jo je plemstvo imelo za žalitev.Tegenborg Falkdalen, Karin, Vasadrottningen: en biografi över Katarina Stenbock 1535-1621 [The Vasa Queen: A biography of Catherine Stenbock, 1535-1621], Historiska media, Lund, 2015 V uporu je posredno sodelovala tudi Katarina. Po padcu Stockholma je 7. novembra 1568 vstopila v mesto v veliki procesiji.
Kraljica soproga thumb|200px|Katarinina grobnica v Ivanovi družinski kripti v Uppsalski stolnici thumb|200px|Katarinina grobnica
Katarina je bila spomladi leta 1569 kronana za švedsko kraljico. Njen zakon z Ivanom III. je bil do njene smrti zgleden. Njene dvorne dame je nadzirala Karin Gyllenstiern, njeno gospodinjstvo pa komornik Pontus De la Gardie, s katerim je imela menda zelo dober osebni odnos in ga celo pooblastila, da jo zastopa v Italiji glede njene dediščine po materi Boni Sforza. Na dvoru je imela svojo osebno katoliško kapelo, v zasebnem gospodinjstvu pa več katoličanov, med njimi več katoliških menihov in duhovnikov, kar je šokiralo protestante. Kljub temu se zdi, da zaradi svoje vere ni bila deležna veliko osebnega obrekovanja. Prejela je veliko prošenj tako katoličanov kot protestantov za miloščino ali za posredovanje pri kralju. Svoje dolžnosti je izpolnjevala kot se je pričakovalo od sodobne kraljice soproge. Njen svak, goreč protestant in bodoči kralj Karel IX., jo je omenil v svoji propagandni kroniki Hertig Karls rimkrönika. V kroniki je obrekoval njenega moža, se pravi svojega brata, njunega sina in hčere, do nje pa je bil blag in ji priznaval njene osebne lastnosti: "Bila je princesa, polna kreposti in pobožnosti, četudi je njena vera prihajala iz Rima".
Kraljica Katarina je imela pomemben politični vpliv na svojega moža – kralja, tudi v zunanji politiki in zanimanju za renesančno umetnost. Pomembno dejstvo je, da so se kraljevi diplomatski stiki s katoliškimi državami po njeni smrti hitro zmanjšali. Znano je, da je pozitivno vplivala na kraljevo politiko v prid katolištvu in protireformaciji. Njena naslednica, Ivanova žena Gunilla Bielke, je vplivala na njegovo versko politiko v prid protestantizmu. Janez III. je Katarino imenoval za bodočo regentko Švedske med mladoletnostjo svojega sina, če bi sam umrl med sinovo mladoletnostjo.Tegenborg Falkdalen, Karin, Margareta Regina: vid Gustav Vasas sida: [en biografi över Margareta Leijonhufvud (1516-1551)], Setterblad, Stockholm, 2016
Druga pomembna zadeva so bile pravice njenega sina Sigismunda do poljskega prestola. Oba otroka je vzgojila v katoliški veri, zato je bil Sigismund sprejemljiv kot poljski monarh. Po smrti svojega brata Sigismunda II. Avgusta leta 1572 je menila, da ima njen sin prek nje pravico do poljskega prestola, vendar je Poljska leta 1569 postala volilna monarhija. Svojo zahtevo je naredila pomembno tudi na mednarodni ravni.
Leta 1582 je sprejela nekdanjo kraljico Karin Månsdotter in poskrbela, da ji je bil vrnjen zaseženi nakit.
V zadnjih letih življenja je Katarina trpela zaradi protina. Spomladi 1583 je zbolela 16. septembra 1583 v Stockholmu umrla. Pokopana je bila v kraljevi kripti Uppsalske stolnice.
Verska politika Ko je Katarina postala kraljica, je kot katoliška kraljica v protestantskem kraljestvu pritegnila mednarodno pozornost, saj je imela možnost uvesti protireformacijo. V papeški kuriji v Rimu so jo imeli za katoličanko v heretičnem okolju.