Abdyl Dume bey Frashëri (turško: Fraşerli Abdül Bey ali Abdullah Hüsni) je bil osmanski javni uslužbenec albanskega porekla, politik v prvem ustavnem obdobju Osmanskega cesarstva in eden prvih albanskih političnih ideologov Albanskega narodnega prebujenja,Michal Kopeček, Ahmed Ersoy, Maciej Gorni, Vangelis Kechriotis, Boyan Manchev, Balazs Trencsenyi, Marius Turda. Discourses of collective identity in Central and Southeast Europe (1770–1945). Budimpešta 2006, zv. 1, str. 348 * 1. junij 1839, † 23. oktober 1892.
Frashëri si je v svojem življenju prizadeval Albancem vcepiti patriotizem in identiteto in hkrati spodbujal program reform, ki je temeljil na izobraževanju in književnosti v albanskem jeziku.
Bil je eden od pobudnikov in pomemben voditelj Prizrenske lige. Kot politična osebnost se je odlikoval od šestdesetih let 19. stoletja. V Istanbulu je ustanovil Centralni odbor za obrambo pravic Albancev in bil v prvem ustavnem obdobju v letih 1876–1877 izbrani predstavnik Janinskega vilajeta v osmanskem parlamentu. V socialističnem režimu v Albaniji je bil razglašen za heroja Albanije.
Zgodnje življenje Abdyl Frashëri je bil rojen leta 1839 v vasi Frashër v Janinskem vilajetu v ugledni albanski muslimanski družini bektaške verske pripadnosti. Imel je sedem bratov in sester. Njihovo družinsko izročilo pravi, da so bili po očetovi strani potomci imetnikov timarjev iz Beratske regije, od koder so se preselili v Frashër. Oče Halit beg je pripadal veji Dakollari družine Frashëri.
Abdyl je mladost do 18. leta preživel v domači vasi in se nato preselil v Janino, kjer je živel več kot 20 let. Njegov oče je bil toskijski albanski beg in poveljnik neredne vojske, sestavljene iz albanskih milic. Njegova službena dolžnost je bila vzpostavitev in vzdržavanje reda na slabo naseljenih ozemljih Rumelije, predvsem na tistih, naseljenih z Albanci. Služil je na območjih, kot so Toskëria (južna Albanija), Gegëria (severna Albanija), Bosna in Hercegovina, Kosovo, Črna gora, Tesalija in Makedonija. Zadnji dve območji sta bili pogosto na robu vstaj grških upornikov. Med temi službovanji je bil Abdyl del očetovega vojaškega kontingenta in je služil kot stotnik albanskih sil.
thumb|left|250px|Muzej bratov Frashëri v vasi Frashër, Përmet, Albanija
Oče mu je umrl leta 1859 in Abdyl je postal glava družine, saj je bil najstarejši moški. Po dveh letih mu je umrla še mati in družina se je preselila v Janino. Skupaj z dvema mlajšima bratoma je bil postavljen za uradnika in upravitelja neke hiše v Janini. Posvetil se je študiju in sodeloval z učenjaki, zlasti s Hasanom Tahsinijem, od katerega se je naučil arabščine, perzijščine, francoščine in grščine. Študiral je tudi naravoslovje, filozofijo in matematiko. Po končanem študiju se je zaročil v poročilu z Ballkëze, hčerko muftija Ibrahima Frashërija iz družine Lahçenja in Xhenfize Çoku iz družine Çokollarëve. V zakonu je imel šest otrok. Štirje otroci so umrli v otroštvu ali mladosti. Odrasla sta samo tretji sin Mithat in hči Emina.
Politična dejavnost Delo za avtonomijo Albanije (1860. leta – konec 1870. let) Abdul Frashëri se je v zgodnjih 1860. letih odlikoval kot pomemben albanski državnik in politična osebnost. Bil je poslanec Janine v prvem osmanskem parlamentu. Bil je odkrit glede vprašanj, povezanih z albanskimi volilnimi okraji. V parlamentarnem govoru 14. januarja 1878 je kritiziral pomanjkanje napredka in za to okrivil despotizem, nevednost in nesposobnost birokratov ter pozval k širokemu izobraževanju v cesarstvu, da bi odpravili obstoječe stanje. Zaradi tega je bil deležen kritik drugih osmanskih poslancev. Bil je ponosen, da je Osman, ker ga je to povezovalo s srednjeveško arabsko-islamsko civilizacijo. Bil je ustanovni član Društva za objavljanje albanskih spisov leta 1879. Društvo je spodbujalo pisanje in objavljanje v albanskem jeziku. Po porazu Osmanskega cesarstva v rusko-turški vojni 1877–1878 se je zdelo, da je celovitost Osmanskega cesarstva in balkanskih albanskih ozemelj resno ogrožena. Frashëri si je prizadeval za vzpostavitev enotne domovinske fronte za njegovo obrambo. Postal je predsednik Albanskega odbora Janine, katerega soustanovitelj je bil vidni voditelj čamskih Albancev Abedin Dino. Kot odbornik je sestavil Deklaracijo o avtonomni Albaniji znotraj Osmanskega cesarstva, ki je na albanskem kongresu v Prizrenu leta 1878 prepričala večino predstavnikov iz vse Albanije.
Njegovo upanje na avtonomno albansko državo je ogrozilo sosede Albanije, vključno z Grčijo, Srbijo in Bolgarijo, ki jih je podpiral Ruski imperij. Vse tri entitete so odločno nasprotovale ustanovitvi albanske države na Balkanu. Frashëri se je sestal z osmanskimi oblastmi, sultanom ter s predstavniki egiptovskega kedivata albanskega porekla in pridobil njihovo podporo. Med julijem in decembrom 1877 se je srečal tudi s predstavniki Grčije s ciljem oblikovanja vojaške koalicije proti Veliki Bolgariji in grozeči širitvi Slovanov. Grški odposlanec Stephanos Skouloudis je koalicijo zavrnil, ker je bil proti avtonomni Albaniji znotraj njenih etničnih meja, in pogovori so propadli. Frashëri je okrepil svoje politično zavezništvo z osmanskimi oblastmi in do leta 1877 skupaj s številnimi drugimi uglednimi albanskimi rojaki ustanovil Centralni komite za obrambo pravic Albancev s sedežem v Istanbulu.
Vodja Centralnega komiteja za obrambo in pravice albanskega ljudstva Konec leta 1877 je ustanovil in bil izvoljen za predsednika Centralnega komiteja za obrambo pravic Albancev (Komiteti i Stambollit), ustanovljenega v Istanbulu. Pomembno je prispeval k oblikovanju politične platforme, ki naj bi jo nacionalno gibanje sprejelo po ruski zmagi nad Osmanskim cesarstvom in zlasti po podpisu Sanstefanskega miru. Njeni cilji so bili ohraniti ozemeljsko enotnost in celovitost albansko naseljenih ozemelj znotraj cesarstva. Po Frashërijevem mnenju bi bila v razmerah, ki so jih ustvarili ekspanzionistični trendi Rusije in interesi zahodnih sil, da bi ohranile Osmansko cesarstvo, ter namerah balkanskih sosed Albanije, da bi priključile albanska ozemlja, najprimernejša rešitev ustanovitev avtonomne albanske države pod suverenostjo Osmanskega cesarstva ali vsaj ustanovitev edinstvenega vilajeta znotraj Osmanskega cesarstva. Če bi se ta edinstveni albanski vilajet uresničil, bi priznal meje Albanije in Albancem dal prednost pri pripravah na samoobrambo domovine.
Začasna albanska vlada Sanstefanski sporazum in kasneje Berlinski kongres sta sprožila globoko tesnobo med albanskim prebivalstvom in spodbudila njihove voditelje, da so organizirali obrambo ozemelj, naseljenih z Albanci. Spomladi 1878 so se v Istanbulu sestali vplivni Albanci, ki so jih vodili Frashëri in druge vodilne osebnosti albanskega nacionalnega gibanja. Organizirali so odbor za vodenje odpora muslimanskih Albancev. Maja je skupina sklicala srečanje predstavnikov vseh ozemelj z albanskim prebivalstvom. 10. junija 1878 se je v kosovskem mestu Prizren sestalo približno osemdeset delegatov, večinoma muslimanskih verskih voditeljev, poglavarjev klanov in drugih vplivnežev iz štirih osmanskih vilajetov z albanskim prebivalstvom. Delegati so ustanovili stalno organizacijo, Prizrensko ligo, pod vodstvom centralnega odbora, ki je imel pooblastilo za uvedbo davkov in zbiranje vojske. Prizrenska liga si je prizadevala za avtonomijo Albancev in preprečitev izvajanja Sanstefanskega sporazuma in sklepov Berlinskega kongresa, ne pa za ustanovitev neodvisne Albanije. Delegati so se strinjali z minimalističnim stališčem o ohranitvi z Albanci naseljenih ozemelj znotraj cesarstva in spoštovanju lokalnih privilegijev znotraj osmanskega državnega sistema. Frashëri in nekaj drugih predstavnikov so želeli organizirati Albance v nacionalno gibanje in si prizadevati za združeno in avtonomno Albanijo z nacionalnimi in kulturnimi pravicami. Po nekaj razprave so drugi prisotni delegati te predloge zavrnili.
Osmanske oblasti so od samega začetka podpirale Prizrensko ligo in imele posebne odnose z njenimi vodilnimi člani lige, zlasti s Frashërijem, ki je imel funkcijo zunanjega ministra lige in tiskovnega predstavnika Visoke porte. Kot eden glavnih avtorjev politične platforme Centralnega komiteja Istanbula, ki jo je Frashëri javno predstavil v člankih, objavljenih v več organih osmanskega in evropskega tiska spomladi leta 1878, je aktivno sodeloval pri ustanovitvi Prizrenske lige. Po ustanovitvi lige, ki je sprejela to platformo, se je Abdyl Frashëri odlikoval kot vodja lige. Glavne dejavnosti Prizrenske lige so se razvile zlasti v Janinskem in Kosovskem vilajetu. Frashëri je sodeloval na skoraj vseh večjih skupščinah, ki jih je organiziral Generalni svet Albanske lige ali njeni medregionalni odbori. Na ustanovni skupščini Prizrenske lige je bil izvoljen za predsednika Odbora za zunanje zadeve. Po ustanovitvi se je, tako kot drugi delegati lige, vrnil domov, da bi ustanovil lokalne odbore, pripravil vojaške sile za odpor in dobil podporo Albancev v Istanbulu in južni Albaniji (Toskëria).
Frashëri je potoval po Janinskem vilajetu od Janine do Preveze in Berata, da bi združil in mobiliziral Albance. V nekaterih krajih so njegove ideje zavrnili. Da bi okrepil svoj položaj, je lobiral pri osmanski vladi, da bi imenovala Mustafo Pašo Vloro za mutasarrifa (guvernerja) Berata. Da bi pridobil podporo muslimanskih južnih Albancev (Tosk), je obiskal tekije (sufijske samostane) bektašekga reda in prepričal njihove babe (opate), naj pomagajo pri nacionalnem gibanju in vplivajo na pomembneže, da se pridružijo prizadevanjem. 1. novembra 1878 je zastopal Toskërijo v prvi skupščini Debra, kjer je bila sprejeta resolucija, s katero se je od Visoke porte uradno zahtevala ustanovitev avtonomnega združenega Albanskega vilajeta. 10. novembra 1878 so se v bektaški tekiji v Frashëru na pomembnem regionalnem srečanju toskih Albancev, ki so ga sestavljali pravoslavni kristjani in muslimani, strinjali z njegovimi petimi zahtevami za albanske družbeno-politične pravice, ki jih je zagovarjal v Prizrenu. Bil je glavni organizator skupščine v Prevezi januarja 1879, ki ji je uspelo preprečiti, da bi Čamerija pripadla Grčiji.
Maja 1879 sta Frashëri in Mehmet Ali Bey Vrioni kot zastopnika Prizrenske lige poslala telegrame evropskim prestolnicam Dunaj, Pariz in Berlin, v katerih sta velikim silam poslala peticijo proti grškim in srbskim zahtevam po ozemljih, naseljenih z Albanci, ter pozvala k družbeno-političnim in izobraževalnim reformam v Osmanskem cesarstvu. Frashëri in Vrioni sta peticijo poslala tudi italijanskemu predsedniku vlade. Frashëri je navezal stike z italijanskimi uradniki v upanju, da bo pridobil njihovo podporo albanskemu vprašanju. Vedel je, da želi Italija preprečiti drugim silam vdor v Albanijo, zlasti v južna območja, saj je regijo ocenila kot strateško pomembno in želela povečati svoj vpliv v Jadranskem morju.
Spomladi 1879 je Frashëri vodil delegacijo Prizrenske lige, ki je nameravala obiskati prestolnice večjih evropskih sil, da bi zaščitila celovitost albanskih dežel in pravice Albancev. Na obisku v Rimu aprila 1879 ga je italijanska vlada poskušala prepričati v sodelovanje z Grki, kar je zavrnil, ker Grki niso hoteli priznati pravic Albancev in jih obravnavali kot podložne in ne enakovredne partnerje. Osmanski mediji so obisk v Rimu predstavili kot poskus Frashërija in Vrionija, da bi dosegla albansko avtonomijo.
Frashëri je bil glavni zagovornik oblikovanja začasne albanske vlade. Vodil je narodno skupščino Gjirokastre, ki je sprejela odločitev o ustanovitvi avtonomne albanske države. Bil je tudi del gibanja, ki je predlagalo, da bi se Albanci morali oborožiti. Program, sprejet v Gjirokastri, je zagovarjal na drugi skupščini v Debru, kjer je kot vedno vodil radikalno krilo gibanja. Čeprav programa avtonomije niso sprejeli vsi predstavniki, se je preselil na Kosovo in tam začel uresničevati odločitve, sprejete v Gjirokastri.