Bataljon Slavček (nemško: Bataillon Ukrainische Gruppe Nachtigall, Bataljon ukrajinske skupine Slavček, ukrajinsko: Батальйон Соловей, latinizirano: Bataljon Solovej ali Батальйон Нахтіґаль, latinizirano: Bataljon Nahtgal), uradno Posebna skupina SlavčekAbbot, Peter. Ukrainian Armies 1914-55, str. 47. Osprey Publishing, 2004. (nemško: Sondergruppe Nachtigall) je bila vojaška enota pod poveljstvom nemške specialne enote Abwehra Lehrregiment "Brandenburg" z.b.V. 800, ustanovljena leta 1941. Skupaj z bataljonom Roland je bila ena od dveh vojaških enot, ustanovljenih 25. februarja 1941, ko je vodja Abwehra admiral Wilhelm Canaris odobril ustanovitev "ukrajinske legije" pod nemškim poveljstvom. Te legije se ne sme enačiti z Ukrajinsko samoobrambno legijo, ustanovljeno leta 1943, ki je bila tudi pod nemškim poveljstvom. Legijo so sestavljali prostovoljni Ukrajinci, med katerimi je bilo veliko članov ali podpornikov Banderove Organizacije ukrajinskih nacionalistov (OUN-B). І.К. Патриляк. Військова діяльність ОУН(Б) у 1940—1942 роках. -Університет імені Шевченко \Ін-т історії України НАН України Київ, 2004 (No ISBN), str. 271-278. Bataljon Slavček je med junijem in avgustom 1941 v zgodnjih fazah operacije Barbarossa (invazija Osi na Sovjetsko zvezo) sodeloval z nemško Armadno skupino Jug.
Po vrnitvi v Nemčijo so bili ukrajinski člani bataljona Slavček novembra 1941 reorganizirani v 201. bataljon pomožne policije (nemško: Schutzmannschaft). Bataljon je štel 650 oseb in eno leto služil v Belorusiji, preden so bile razpuščen.І.К. Патриляк. Військова діяльність ОУН(Б) у 1940—1942 роках. Університет імені Шевченко \Ін-т історії України НАН України, Київ, 2004 (No ISBN). str. 371-382 Mnogo pripadnikov bataljona, zlasti poveljniki, so se pridružili Ukrajinski uporniški vojski (UUV), ustanovljeni leta 1942, 14 njenih članov pa se je spomladi 1943 pridružilo SS diviziji Galicija.Боляновський А.В. Дивізія «Галичина»: історія - Львів, 2000.
Ozadje thumb|300px|Galicija in Volinija ter potek poljsko-ukrajinske meje v letih 1921–1939 Po prvi svetovni vojni so razpadli Nemško cesarstvo, Avstro-Ogrska in Ruski imperij. V nastalem vakuumu moči je bila med drugim ustanovljena Zahodnoukrajinska ljudska republika, ki jo je že maja 1919 okupirala poljska vojska. Po poljsko-sovjetski vojni je ozemlje leta 1921 dokončno pripadlo Poljski. Zasedbo je ukrajinsko prebivalstvo v naslednjih letih dojemalo kot poljsko okupacijo, zato so se kmalu pojavila odporniška gibanja in nacionalistična združenja, ki so se leta 1929 združila v Organizacijo ukrajinskih nacionalistov (OUN). Od leta 1921 je Ukrajinska vojaška organizacija (UVO), ki je kasneje postala vojaško krilo OUN, vzdrževala tesne stike z Abwehrom, vojaško obveščevalno službo Tretjega rajha. OUN je to sodelovanje nadaljevala, potem pa je nemška invazija na Poljsko in sovjetska okupacija vzhodne Poljske leta 1939 razmere povsem spremenila. Vzhodna Galicija in zahodna Volinija sta postali sovjetski. Na kongresu v Krakovu leta 1940 se je od OUN odcepila frakcija pod vodstvom Stepana Bandere in postala znana kot OUN-B. Ta frakcija ukrajinskih nacionalistov je nadaljevala tesno sodelovanje z nemškim vodstvom, od katerega je pričakovala popolno podporo pri uresničevanju svojega cilja, ustanovitve neodvisne ukrajinske države. Banderovi privrženci so od decembra 1939 izvajali oborožene napade v sovjetski okupirani zahodni Ukrajini in s podporo admirala Wilhelma Canarisa, vodje nemške vojaške obveščevalne službe, pripravljali oborožen upor.
Potem ko je Hitler konec julija 1940 začel načrtovati napad na Sovjetsko zvezo, so se nemški pogovori z OUN okrepili.Walter Warlimont. Im Hauptquartier der Wehrmacht 1933–1945. Frankfurt/Main 1962, str. 126 OUN-B in OUN-M sta obe izjavili pripravljenost za boj ob boku Nemcev proti Sovjetski zvezi, čeprav nista prejeli želenih političnih zavez. Reichswehr je že leta 1923 na skrivaj usposabljal ukrajinske nacionaliste na vojaških tečajih. Zdaj naj bi iz članov OUN in prostovoljcev oblikovali tudi vojaške enote. Nemška stran je upala, da bo to imelo pomemben propagandni učinek na ukrajinsko prebivalstvo med načrtovano vojno proti Sovjetski zvezi. Ukrajinski nacionalisti so oblikovanje vojaških enot videli kot pomemben korak k svoji vojaški neodvisnosti, vendar Hitler ni upošteval njihovih ciljev po nacionalni državi. Zato je vsaka stran poskušala izkoristiti drugo za svoje namene.
Formiranje Za formiranje in usposabljanje nenemških vojaških enot je bil odgovoren Urad za zunanjo obveščevalno dejavnost/Protiobveščevalni oddelek II (sabotaže in subverzije) vrhovnega poveljstva Wehrmachta pod vodstvom Erwina Lahousena. Poleg bataljona Roland, ki je bil formiran v bližini Dunajskega Novega mesta, je bil pozimi 1940/1941 na vadbišču Neuhammer v bližini Legnice (Šlezija) ustanovljen še en ukrajinski bataljon.Werner Brockdorff: Geheimkommandos des Zweiten Weltkrieges. Wels 1967, str. 421 Slednji je bil kasnejne poimenovan Nachtigall (Slavček), domnevno zato, ker so njegovi člani pogosto peli.Helmuth Spaeter: Die Brandenburger – Eine deutsche Kommandotruppe. München 1982, str. 156 Informacije o tem bataljonu so obsežnejše od informacij o bataljonu Roland, vendar je mogoče domnevati, da se veliko poročil nanaša na obe enoti. V bataljonu Slavček so bile sprva formirane in usposobljene tri čete. Po besedah nemškega častnika so se prostovoljci zaradi predhodnega usposabljanja v poljski vojski izkazali za "dobre, disciplinirane vojake".Oberstleutnant Friedrich Wilhelm Heinz, v: Hermann Raschhofer: Der Fall Oberländer. Tübingen 1962, str. 239 Enoti sta bili namenjeni predvsem za sabotaže in subverzije v zahodni Ukrajini. Vojaki so prejeli nemške uniforme in lahko pehotno orožje, ne pa težkega orožja, kakršnega so imele primerljive nemške enote. Oborožitev bataljona je bila "v najboljšem primeru zadostna za obrambo". Drug razlog za slabo opremo je bil morda premislek vrhovnega poveljstva nemške vojske, da bi lahko tako slabo oboroženo enoto po potrebi hitro razorožili. Navzven so se ukrajinske uniforme od nemških razlikovale le po modro-rumeni obrobi na epoletah.Hermann Raschhofer: Der Fall Oberländer. Tübingen 1962, str. 55
Med usposabljanjem je imela enota sprva samo nemške podčastnike. Izbor častnikov je bil opravljen šele spomladi 1941. Izbor sta opravila polkovnik von Haehlingen in polkovnik Stolze iz Abwehra II ter podpolkovnik Heinz. Slednji je bil poveljnik 1. bataljona 800. polka za usposabljanje za posebne namene v gradbeništvu, ki naj bi mu bil med načrtovanim napadom na Sovjetsko zvezo podrejen bataljon Slavček.Hermann Raschhofer: Der Fall Oberländer. Tübingen 1962, str. 237 f Štab bataljona naj bi sestavljali nadporočnik Hans-Albrecht Herzner, prav tako iz polka za usposabljanje v gradbeništvu, nadporočnik Theodor Oberländer kot politični svetovalec in častnik za zvezo Abwehra II in protestantski pastor Meyer kot blagajnik, prav tako iz polka za usposabljanje v gradbeništvu.Hermann Raschhofer: Der Fall Oberländer. Tübingen 1962, str. 29 V štab sta bila vključena tudi ukrajinski poveljnik enote Roman Šuhevič in ukrajinski grškokatoliški duhovnik uniatov.Douglas Tottle: Fraud, Famine and Fascism – The Ukrainian Genocide Myth from Hitler to Harvard. Toronto 1987, str. 105 Imenovani so bili tudi poveljniki čet. Prvi je poveljeval stotnik Erwein von Thun und Hohenstein, drugi pa poročnik Middelhauve. V bataljonu je bil tudi poročnik Schüler,Hermann Raschhofer: Der Fall Oberländer. Tübingen 1962, str. 238 f druge nemške pripadnike enote pa je zaradi izgubljenih zapisov zdaj skoraj nemogoče identificirati. Prav tako je nemogoče identificirati tudi poveljnika tretje čete.
Specifične naloge bataljona so bile podrobno opredeljene šele tik pred invazijo na Sovjetsko zvezo. Med osvajanji Wehrmachta naj bi zavzel pomembne vojaške, upravne, prometne, komunikacijske in gospodarske objekte ter zavaroval ključne sovražnikove dokumente.
Namestitev Bataljon Slavček je bil sprva nameščen v vojašnici zahodno od Przemyśla in je bil za napad na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 podrejen 1. bataljonu 800. polka za usposabljanje gradbenih delavcev za posebne namene, ki je pripadal armadni skupini Jug. V primerjavi z ukrajinskim bataljonom je bila nemška enota sestavljena iz dobro opremljenih in motoriziranih vojakov komandosov, ki jim ukrajinski bataljon ni mogel slediti z enakim tempom. Bataljon se je zato pomikal za napredujočim nemškim enotam kot rezerva in ni bil vključen v nobene večje spopade. 30. junija 1941 je bojna skupina skupaj z bataljonom 99. gorskega pehotnega polka dosegla zahodnoukrajinsko mesto Lvov in ga brez odpora zasedla. V Lvovu so pripadniki bataljona Slavček igrali pomembno vlogo pri pogromih nad judovskimi prebivalci mesta.Kai Struve: Deutsche Herrschaft, ukrainischer Nationalismus, antijüdische Gewalt. Der Sommer 1941 in der Westukraine. De Gruyter, Berlin 2015, str. 354–360 Nemški vojaki, z izjemo posameznikov, v pogromih niso sodelovali, res pa je, da Wehrmacht pogromov ni preprečil in ustavil. Nemška vojska je imela ukaz, da ne sme uporabljati sile samo proti ukrajinskim civilistom in pripadnikom milic. Caroline Fischer, Dominika Kopacek, Nata Rusitashvili. Die Europastraße E40 als Erinnerungspfad in Europa. erinnerungspfad-viaregia.eu. Projekt im Rahmen der Geschichtswerkstatt Europa, str. 125. Pridobljeno 13. septembra 2022
Bataljon Slavček je ostal v mestu več kot teden dni in nato s 1. bataljonom 800. polka za usposabljanje gradbenih enot za posebne namene napredoval preko Tarnopola in Žitomira do Vinice. Tam je bil bataljon udeležen v svojem edinem spopadu: od 15. do 17. julija je odbil sovjetski protinapad pred Vinico in nato zasedel mesto.
Bataljon Roland je bil pod poveljstvom ukrajinskega majorja Pobihuščija. Tudi ta bataljon je napredoval kot del armadne skupine Jug, vendar preko Romunije in Moldavije. Enota je na ukrajinsko ozemlje vstopila 25. julija in ni bila vključena v noben oborožen spopad.P. Sodol: Legion of Ukrainian Nationalists. in: Danylo Husar Struk (Hrsg.): Encyclopedia of Ukraine. Band 3, University of Toronto Press Inc., Toronto/Buffalo/London 1993, str. 72
Razpustitev thumb|Roman Šuhevič, komandant bataljona Slavček, na ukrajinski znamki iz leta 2007 Po zavzetju Vinice so se začeli prvi upori in primeri nezanesljivosti, zaradi česar je bataljon postal neprimeren za služenje na fronti. Razlog za nemire je bilo spoznanje, da nemška vlada zavrača ustanovitev neodvisne ukrajinske države. Vlada je namesto tega zahodno Ukrajino priključila Generalni guberniji, kar je popolnoma spodkopalo motivacijo prostovoljcev.Werner Brockdorff: Geheimkommandos des Zweiten Weltkrieges. Wels 1967, str. 424Helmuth Spaeter: Die Brandenburger – Eine deutsche Kommandotruppe. München 1982, str. 159
Obnašanje bataljona Slavček na prejšnjih lokacijah je pokazalo, da je imel Wehrmacht slab nadzor nad ukrajinskimi vojaki. Med zasedbo Lvova, na primer, se je poleg pogromov zgodil incident, ki ga je nacistično vodstvo moralo razumeti kot neposredno žalitev: odred bataljona je zasedel mestno radijsko postajo in nato ure in ure oddajal o ustanovitvi neodvisne ukrajinske države, kot jo je razglasil Jaroslav Stecko. Šele s prihodom 1. gorske divizije se je oddajanje popoldne končalo. Več ukrajinskih nacionalističnih politikov, med njimi Stecko in Bandera, je bilo aretiranih in poslani v koncentracijska taborišča. Aretacije so kmalu zatem privedle do nemirov v ukrajinski prostovoljni enoti.